Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober, 5.–14. oktober, 16. oktober–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222, 225–227, 229–237 in 239–264.
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=2–3|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=2|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=2–3|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=2–3|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=1–3|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=2–3|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=2|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=2–3|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=2–3|241}}, {{fc|dlib|LOWUQ3NL|s=2|242}}, {{fc|dlib|327XREXF|s=2|243}}, {{fc|dlib|DETESLBQ|s=2–3|244}}, {{fc|dlib|B09FLTJZ|s=2–3|245}}, {{fc|dlib|54QXU3ZU|s=2–4|246}}, {{fc|dlib|088F2DFP|s=2–3|247}}, {{fc|dlib|C10PVSF3|s=2|248}}, {{fc|dlib|65H742WY|s=2–3|249}}, {{fc|dlib|FGAXCI4X|s=2|250}}, {{fc|dlib|WVL0DTER|s=2–3|251}}, {{fc|dlib|NEDG6YQG|s=2–3|252}}, {{fc|dlib|MLPTNKWK|s=2–3|253}}, {{fc|dlib|VVIJV14J|s=2|254}}, {{fc|dlib|SL4SEKXU|s=2–3|255}}, {{fc|dlib|A0FVFV7P|s=1–2|256}}, {{fc|dlib|97R8VHDS|s=2–3|257}}, {{fc|dlib|O33RCUW8|s=2–3|258}}, {{fc|dlib|70JO5CR5|s=2–3|259}}, {{fc|dlib|67V1LYY9|s=1–2|260}}, {{fc|dlib|FHPRUF68|s=1–2|261}}, {{fc|dlib|9L693PM3|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21|22|23|24|25|26|27|28|29|30|31|32|33|34|35|36|37|38|39|40|41|42|43|44|45|46|47}}
==I.==
Vrstica 3.168:
Margareta je koj ukazala upreči in se je odpeljala na Smreko, Matija pa je odjahal v Zatičino.
{{prelom strani}}
==XLVI.==
Odkar je Rovan živel zopet na smreškem gradu, ni skoro z nikomer občeval. V samostan sploh ni maral hoditi, ker je sklenil, da pretrga vse vezi, ki so ga vezale na njegove prebivalce. Tudi z Matijo je prišel le redkokdaj v dotiko. Kakor kak samotar je živel na gradiču in opravljal namesto bolnega očeta oskrbniška posla, v prostih urah pa se je šetal po gozdu.
Ko se je Margareta pripeljala na Smreko, je bil Rovan slučajno doma. Sam je sedel v pisarnici svojega očeta in pisal, ali njegove misli so blodile po drugih krajih in kakor po navadi vedno in vedno uhajale na Št. Lambert.
V sobo je prihitela grajska dekla.
– Gospod Andrej, je zaklicala, neka gospa se je pripeljala in vprašala za Vas.
Rovan se je ustrašil. Mislil je, da je prišla vojvodinja Virida, o kateri je vedel, da pogostoma izprašuje po njem. In z vojvodinjo se ni hotel sestati, ker žaliti je ni hotel, njenih ljubavnih ponudb pa ni maral več prenašati. A še predno se je odločil, kaj da stori, je zašumela na hodniku ženska obleka in v sobo je stopila Margareta.
Rovan je bil tako presenečen, da niti besedice ni mogel izpregovoriti. A čim je zapazil,kako zbegana in prepadena je Margareta, ko je zapazil solze v njenih očeh, je hitro pristopil k nji. Nežno ji je položil roko okrog pasu in jo peljal k stolu.
– Margareta – kaj vam je? je vprašal sočutno. Zakaj jokate?
– Gospod Rovan, je ihtela Margareta, ne zamerite, da sem prišla k vam. Zadela me je strašna nesreča.
– Vas, Margareta, srečno nevesto?
– Nevesta sem pač, je s trpkim usmevom rekla Margareta, če sem pa tudi srečna nevesta, to je drugo vprašanje.
– Kaj se vam je zgodilo, da ste se premagali in se zatekli k meni?
– Prosit sem vas prišla za svet. Vi ste edini, ki bi mogli svetovati, edini, kateremu zaupam, je odgovorila Margareta. V naglici je povedala Rovanu, kar ji je sporočil Matija o odstavljenem opatu Albertusu in ga potem prosila, naj ji svetuje, kaj bi bilo storiti, da obvaruje brata preteče nesreče.
Rovan si kar ni mogel misliti, da bi bila to resnica.
– Tolika hudobija je skoraj neverjetna, je dejal Margareti. Sicer sem tudi jaz že prišel do spoznanja, da opat Peter ni tako dobra duša, kakor smo sodili, nego da zna biti prav trd, dasi je sam kmetski sin, vendar nima srca za kmeta. Ker kmetje niso jokali in obupavali, ko ga je bil Albertus pregnal, zato jih sedaj kaznuje. Samostanske kašče so polne in premoženje se množi, izsesani kmetje pa umirajo v revščini. In potem to grdo izrabljanje kmetske nevednosti. Dajte za maše – da vas ne bo hudič vzel; dajte za maše, da rešite uboge duše iz vic! Ali vendar si ne morem prav misliti, da bi bil opat Peter na tako satansko hudoben način poskusil uničiti premaganega nasprotnika.
– Matija je to izvedel od menihov samih, je opomnila Margareta.
– Potrpite nekaj dni, je dejal sedaj Rovan. Jaz se bom za stvar zanimal in v nekaj dneh vam sporočim, če je resnična in vam povem, kaj da je po mojih mislih storiti.
– Kako ste dobri in velikodušni, gospod Rovan, je s hvaležnim pogledom rekla Margareta.
– Ko bi bil le Matija tu! Saj pride sicer vsako novico naznanit. Kar gorko je prinese na Smreko. Sedaj pa se skriva. To je vendar čudno.
– V Zatičino je jezdil! Videla sem ga iz voza.
Vtem je vstopila grajska dekla in prinesla velik vrč vina v sobo. Ko je Rovan zagledal vrč, se mu je zjasnil obraz.
– Matija prihaja, je veselo vzkliknil in obrnivši se k dekli, je rekel: Ali ne?
– Da! Konja je v hlev spravil, je rekla dekla.
– Kadar pride Matija, mu že naprej pripravijo pijače, je pojasnjeval Rovan. Posli se kar trgajo, kdo da mu prvi postreže.
Začuli so se težki koraki. Dekla, ki je bila odšla iz sobe, je na hodniku zacvilila, slišal se je rohnenju podoben smeh in na to je vstopil Matija.
– No, je rekel in se ustavil pri vratih, ali sta se že zmenila? Nalašč sem napravil velik ovinek, da bi bila dlje časa nemotena.
– Le bliže, gospod praporščak, je rekla Margareta in se Matiji ljubeznivo nasmejala ter mu ponudila roko.
– Praporščak … hm … je zamišljeno menil Matija – dolgo ne bom več. Mene to več ne veseli. Čim pogledam meniško kuto, pa me obide jeza. Kar k opatu pojdem in mu vržem tisto njegovo bandero pred noge. Raje pojdem k vama za pestunjo. Saj vzela se bodeta tako!
– Ne čenčaj tako neumno, se je jezil Rovan. Margareta pa je zarudela do las in prišla v največjo zadrego.
– Kaj se jeziš. se je posmehoval Matija. Mar misliš, da ne vem, kako si zaljubljen v gospodično Margareto? In gospodična Margareta –
– Je nevesta barona Galla. je s trdim glasom pripomnil Rovan.
– A kaj, takega ženina se bomo kmalu odkrižali, je odgovoril Matija. Če ne odstopi – pasja dlaka, jaz ga tako premikastim, da ne bo nikoli več na ženitev mislil.
– Gospod praporščak, je prosila Margareta, nikar ne govorite tako.
In Matija je postal takoj pohleven in je sedel k svojemu vrču.
Čudno, čudno, je rekel Margareti, ko se je bil pokrepčal. Včasih vas nisem nič maral – zdaj me pa kar ovijete okrog prsta in še govoriti ne smem več. Čudno, čudno!
Rovan je temu pogovoru naredil konec in začel izpraševati Matijo o opatu in o Albertusu in se z njim posvetoval, kako bi se dalo izvedeti vsa resnica.
Margareta je molče sedela pri njima. Lica so ji žarela, v očeh pa se ji je pojavil sijaj, ki je v Rovanovem srcu obudil čutila sreče in upanja.
Ko se je naposled Margareta odpeljala in sta ostala prijatelja sama, je dejal Rovan:
– Albertusa morava rešiti. Ali mi boš pomagal, Matija?
– Lej ga, kako vprašanje. Seveda ti bom pomagal! Ali sem te že kdaj pustil na cedilu?
In čez nekaj trenotkov je skrivnostno rekel:
– Veš, Rovan, jaz sem mislil storiti obljubo, da pojdem na božjo pot na Sv. Goro, če vse dobro izteče. A sem se premislil. Kaj je na tem, če grem enkrat na božjo pot? Nič! In zato sem storil obljubo, da bom vsak dan do svoje smrti na čast Matere božje spil bokal vina. Tako bom vsak dan nanjo misli, meni bo pa tudi pomagano.
{{prelom strani}}
==XLVII.==
Matija se je proti večeru vrnil v zatiški samostan. Ko so bili zaklenili vrata, je po svoji dolžnosti pogledal, če je vse preskrbljeno za varnost. Obhodil je vse prostore, kjer so bile nastavljene straže in pregledal vse stolpiče. Tudi v stolpiču za vrtom se je mudil nekaj časa, potem pa, ko se je naredila noč, se odpravil spat.
Straža ga je videla, kako je šel čez vrt in izginil v temi. Ko ga ni bilo več v bližini, je vojščak vzel sulico pod pazduho in sedel na stopnice. Iz suknje je mož izvlekel večjo steklenico žganja in jo začel počasi prazniti. Ko je to bilo končano, se je naslonil na vrata in lahko zadremal.
Bila je mirna in tiha noč. Le tu in tam se je iz daljave slišalo lajanje kakega psa in sem in tam se je oglasila sova. V samostanu so že vsi počivali in tudi straže pri glavnih in stranskih vratih so spale, ker ni bila navada, da bi jih ponoči kdo hodil nadzorovat.
Iz gostega grmovja na vrtu se je nakrat začela plaziti neka črna prikazen proti stolpiču. Kmalu potem se je na nasprotni strani videlo, da je neka senca švignila čez zid, se splazila k stolpiču in komaj slišno pisnila, kakor iz spanja prebujeni ptič. Za stolpičem skrita oseba je enako odgovorila in v tistem hipu sta že obe osebi planili na stražo. Ko je napadenec prišel k zavesti, je imel že usta zamašena in roki zavezani.
Napadalca sta bila oblečena v meniške kute, na obrazih pa sta imela maski, tako da ju ni bilo spoznati. Nesla sta stražo v stolpič in zaprla moža v pritličju, potem pa šla v stolp.
Tu sta z vetrihom odprla ključavnico. Iz sobe se je slišalo šum in boječ glas je vprašal:
– Kdo je?
Nič odgovora. Moža sta užgala svečo in stopila v sobo. Pred njima je stal mlad mož srednje velikosti, katerega je ta nočni obisk močno prestrašil.
– Kaj je? Kaj to pomeni? je trepetaje vprašal jetnik.
– Sodbo! je odgovoril eden skrivnostnih došlecev, ki ni bil nihče drug kakor Rovan.
– Življenje ali smrt! je z globokim glasom dejal drugi došlec – Matija.
Jetnik se je še bolj prestrašil. Gledal je zdaj tega, zdaj onega skrivnostnih mož in potem jecljal:
– Ali – prosim – s kako pravico me hočeta soditi. Gospod opat –
– Gospod opat ni sodnik, je rekel Rovan. Sodnik sem jaz in ta moj spremljevalec je krvnik! Ti si obdolžen in si priznal, da si poskusil premilostnega gospoda opata umoriti. Zapadel si torej smrti –
– Za Boga je zastokal jetnik v smrtnem strahu. Pustita me – peljita me k opatu – tam se razjasni –
– Razjasnila ni več treba nikakega. Ti si svoje dejanje sam priznal! Zato sem ti prišel naznanit sodbo in krvnik jo takoj izvrši.
Jetnik je padel na kolena in tresoč se kakor bilka je jokal:
– Jaz sem nedolžen! Jaz nisem opatu ničesar storil! Opat me je najel in mi je obljubil bogato nagrado, če se dam prijeti in trdim, da me je bivši opat Albertus podkupil, naj opata Petra umorim!
– Ti – da si nedolžen? Tega ne verjamem! je dejal Rovan.
– Prisegam Vam! Jaz sem nedolžen! Zaslišite opata –
– Opat je bil zaslišan in je isto izpovedal kakor ti. In zato si zapadel smrti. Krvnik – primi ga!
Matija je pristopil in vzemši iz žepa vrv, je zvezal jetniku roke.
– Milost – milost – je prosil jetnik. Nedolžen sem! Preiščite še enkrat vso stvar! Zaslišite prejšnjega opata Albertusa. Ta pove, da me še nikdar ni videl, kaj še, da bi me on najel! Zaslišite menihe v Reinu, ki me vsi poznajo, saj sem tam služil.
– Od kod te pozna opat Peter? je vprašal Rovan.
– Iz samostana v Reinu, kjer sem služil za hlapca. Naročil mi je, naj pridem v Zatičino, da se mi bo tu dobro godilo. Ko sem prišel, mi je obljubil sto cekinov, če storim po njegovi volji.
– Dobro! je rekel zdaj Rovan. Če je resnica, kar si govoril, se mora to izkazati. Ali tu ne moreš ostati! Ko bi opat izvedel, česa ga dolžiš, bi te dal skrivaj usmrtiti.
– Rešite me, rešite me, je prosil jetnik.
– To je težko, je menil Rovan. Če ostaneš tu, ti je smrt na vsak način gotova. Ako si opata po krivici obdolžil, boš obsojen, ako si govoril resnico, te odstrani opat, ker bi ga spravil v sramoto.
– Ali – kaj naj storim, da pride resnica na dan.
– Samo ena pot je odprta. –
– Prosim povejte, kaj naj storim. Usmilite se me! Saj vem, da nisem ravnal prav, ali smrti nisem zaslužil.
– Si-li pripravljen, svoje trditve pred pričami in pod prisego ponoviti? je vprašal Rovan.
– Da!
– Potem ti pomorem. Ali pred vsem je treba, da te skrivaj spravim iz samostana in na varen kraj. Pri samostanskih vratih pač ne prideš ven, torej bo treba iti čez zid.
– Oh, rešite me, prosim Vas, rešite me!
– Če si govoril resnico, se ti nič hudega ne zgodi; če pa si lagal – potem končaš pod krvnikovim mečem! Meni je samo edino za pravico in za resnico! Če si kriv, {{prelom strani}} boš ti obsojen, če je opat kriv, bo obsojen opat! Zdaj pojdi!
Možje so zapustili stolpič. Jetnik je imel zvezane roke in zato sta mu morala Rovan in Matija pomagati, da je prišel čez zid. Blizu zidu je čakal grajski hlapec s Smreke s tremi konji. Matija je jetnika privezal na konja in potem so vsi trije zdirjali proti Ljubljani.
Danilo se je že, ko so prišli do mesta in morali so čakati še dobro uro, predno so se odprla mestna vrata. Rovan je z Matijo in z jetnikom šel naravnost v hišo, kjer je stanoval cesarski notar Leutwin. Matija in jetnik sta ostala v veži. Rovan pa je dal notarja zbuditi, ker je hotel najprej ž njim govoriti. Stari gospod je bil skrajno presenečen, ko je videl Rovana v meniški obleki, a njegovo presenečenje je postalo še večje, ko je izvedel, kaj se je bilo zgodilo.
– To je grozna hudobija, je vzkliknil ogorčeno. Nikdar bi ne bil mislil, da je ta sladki ponižni opat Peter tako prekanjen in brezsrčen ter sploh zmožen za tako hudodelstvo. Stvar je za Albertusa na vsak način skrajno nevarna. Albertus je znan kot človek, ki se ne ustraši nobenega nasilstva, Peter pa velja za vzornega poštenjaka. Kaj pomaga, če vaš jetnik sedaj tudi pove, da ga je opat Peter najel? Če ostane opat pri svoji trditvi, jetnik pa pri svoji, se bo le opatu verjelo, ne temu hlapcu in reklo se bo morda tudi, da so jetnika pregovorili in podkupili tisti, ki so ga skrivaj odpeljali iz zaitškega samostana.
– Jaz, je dejal Rovan, sem si stvar tako-le mislil: Jetniku obljubim, da ga takoj izpustim, če reče, da je sam ušel iz samostana, a ker ga je pekla vest, da bi se zgodila Albertusu krivica, je prišel iz lastnega nagiba k Vam in Vam razodel resnico, s pogojem, da ga pustite mirno oditi. Mož stori to rad. Vi napravite potem zapisnik o tem, kar Vam mož pove. Več kakor Vam on pove, Vam ni treba vedeti.
– Tako pa pojde, je zadovoljno prikimal notar. Opat Peter bi potem svoje trdil, Albertus bi rekel, da je nedolžen – glavne priče bi pa nikjer ne bilo, oziroma imeli bi v rokah njeno prostovoljno izpove. Albertusu se potem nič ne more zgoditi.
Zgodilo se je vse tako, kakor sta se domenila Rovan in notar. Rovan je dal jetniku še nekaj denarja, da je mogel iti v drug kraj, sam pa se je vrnil z Matijo na Smreko, od koder je poslal Margareti kratko pisemce, naj upa, da bo že v kratkem njen brat rešen.
{{prelom strani}}
| |||