Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober, 5.–14. oktober, 16. oktober–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222, 225–227, 229–237 in 239–264.
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=2–3|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=2|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=2–3|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=2–3|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=1–3|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=2–3|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=2|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=2–3|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=2–3|241}}, {{fc|dlib|LOWUQ3NL|s=2|242}}, {{fc|dlib|327XREXF|s=2|243}}, {{fc|dlib|DETESLBQ|s=2–3|244}}, {{fc|dlib|B09FLTJZ|s=2–3|245}}, {{fc|dlib|54QXU3ZU|s=2–4|246}}, {{fc|dlib|088F2DFP|s=2–3|247}}, {{fc|dlib|C10PVSF3|s=2|248}}, {{fc|dlib|65H742WY|s=2–3|249}}, {{fc|dlib|FGAXCI4X|s=2|250}}, {{fc|dlib|WVL0DTER|s=2–3|251}}, {{fc|dlib|NEDG6YQG|s=2–3|252}}, {{fc|dlib|MLPTNKWK|s=2–3|253}}, {{fc|dlib|VVIJV14J|s=2|254}}, {{fc|dlib|SL4SEKXU|s=2–3|255}}, {{fc|dlib|A0FVFV7P|s=1–2|256}}, {{fc|dlib|97R8VHDS|s=2–3|257}}, {{fc|dlib|O33RCUW8|s=2–3|258}}, {{fc|dlib|70JO5CR5|s=2–3|259}}, {{fc|dlib|67V1LYY9|s=1–2|260}}, {{fc|dlib|FHPRUF68|s=1–2|261}}, {{fc|dlib|9L693PM3|s=1–2|262}}, {{fc|dlib|VL6EJ503|s=1–2|263}}, {{fc|dlib|8FRF4A6R|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21|22|23|24|25|26|27|28|29|30|31|32|33|34|35|36|37|38|39|40|41|42|43|44|45|46|47|48}}
==I.==
Vrstica 3.278:
– Ali – prosim – s kako pravico me hočeta soditi. Gospod opat –
– Gospod opat ni sodnik, je rekel Rovan. Sodnik sem jaz in ta moj spremljevalec je krvnik! Ti si obdolžen in si priznal, da si poskusil premilostnega gospoda opata umoriti. Zapadel si torej smrti –
Vrstica 3.338 ⟶ 3.337:
Zgodilo se je vse tako, kakor sta se domenila Rovan in notar. Rovan je dal jetniku še nekaj denarja, da je mogel iti v drug kraj, sam pa se je vrnil z Matijo na Smreko, od koder je poslal Margareti kratko pisemce, naj upa, da bo že v kratkem njen brat rešen.
{{prelom strani}}
==VLIII.==
Notar Leutwin je sproti poročal Rovanu o vseh korakih, ki jih je storil, da osvobodi bivšega opata Albertusa, a stvar ni šla tako gladko, kakor sta si mislila notar Leutwin in Andrej Rovan. Opat Peter je že bil dosegel, da je začela inkvizicija preiskavo proti Albertusu in sicer zaradi poskušenega zavratnega umora na duhovniški osebi. Za podlago sta služili izpovedi opata Petra in izpoved najetega »morilca«. Albertusovi prijatelji, na čelu jim deželni glavar grof Celjski so bili silno pobiti in čisto nič upali, da rešijo Albertusa izobčenja in sramotne smrti. Ko je izginil »morilec«, se je stvar nekoliko na bolje obrnila. Največ je pomagalo, da se je bil morilec prostovoljno oglasil pri notarju Leutwinu in svoje prve obdolžitve preklical. Opat Peter je trdil, da so Albertusovi prijatelji osvobodili »morilca« in ga podkupili, da je svojo prvo izpoved pred notarjem preklical, ali glavne priče ni bilo več, trditev je stala proti trditvi, kakor je bil Rovan uganil, in sodniki niso vedeli, kaj bi storili. Začeli so popolnoma novo preiskavo in zasliševali zlasti samostanske ljudi iz Reina, ker so bili po notarju Leutwinu izvedeli, da je bil »morilec« prej v samostanu v Reinu za hlapca. Te izpovedi so bile za »morilca« jako ugodne, kajti pokazale so, da sploh ni mogel nikdar priti v dotiko z Albertusom in da je človek, ki se sicer da vporabiti za marsikaj, ali ni sposoben, da bi koga zavratno umoril. In na podlagi teh izpovedb je inkvizicija končno ustavila vsako postopanje proti Albertusu, češ ne more obdolžiti opata Petra, da je res sam v dogovoru z »morilcem« fingiral poskušeni zavratni umor, proti Albertusu pa da ni nikakih dokazov.
In tako je bil po preteku več tednov izpuščen Albertus iz ječe, ali opatje so sklenili, da ne sme nikdar več zapustiti pristave Weinhof pri Gradcu.
Notar Leutwin je bil mož, ki je znal ceniti denar. Nadejal se je, da dobi od vojvodinje Viride lepo nagrado za svoj trud. Zavzel se je bil res z veliko vnemo za stvar in se nekaj časa celo mudil v Gradcu, da pospeši rešitev te zadeve. Bil je pričujoč, ko je bil Albertus izpuščen iz ječe in kar prestrašil se ga je, ko ga je ugledal. Nekdaj tako lepi, cvetoči mož se je bil v ječi postaral za dvajset let. Ves siv, potrt in bolehen je prišel iz ječe.
– Moji dnevi so šteti, je s trpkim usmevom dejal notarju, ko je zapazil njegovo začudenje. Igral sem veliko in smelo igro in jo zaigral.
Notar mu je povedal, na kak način se je posrečilo ga obvarovati sramotne smrti in Albertus se ni mogel načuditi, da se ima Rovanu zahvaliti za rešitev.
– Ali nikar ne mislite, je rekel Albertus notarju, da se je Rovan zavzel samo zato, ker je mislil, da se mi godi krivica. Poznam tisti nagib, ki ga je vodil, a vendar občudujem moža, da je šel zame v ogenj. Jaz – to povem odkritosrčno – bi tega ne bil zmožen.
Albertus je prosil notarja, naj vzame s seboj dve pismi – eno za vojvodinjo Virido, eno za Margareto. Notar je to rad storil, in da bi Virida in Margareta čim preje in po njem samem izvedele, da je Albertus rešen, se je sam peljal v Šent Lambert. Vest, ki jo je prinesel, je v gradu vzbudila nepopisno radost in notar se ni motil, ko je računal, da dobi lepo nagrado.
Rovan še ni ničesar vedel o Albertusovi rešitvi, bil je pa v velikih skrbeh. Po notarju je vedel, da je moralo že priti do odločitve, a obljubljenega sporočila ni bilo in ga ni bilo. Tudi Matija je bil silno radoveden in je po dvakrat na dan prihajal na Smreko vprašat, če se že ve konec pravde.
Bilo je že proti večeru in Matija se je – jezeč se na notarjevo malomarnost – ravno odpravljal, da bi šel v samostan, ko so se vrata odprla in je v sobo vstopila Margareta.
– Gospodična Margareta – je silno presenečen kriknil Rovan. Kar je bila Margareta prišla prosit pomoči, se nista videla, in Margareta tudi do tega dneva ni vedela, da sta Rovan in Matija odpeljala morilca iz samostana in prouzročila njegovo izjavo pred notarjem, vsled katere je bil Albertus rešen.
Žarečih lic je stopila Margareta pred Rovana in radostno rekla.
– Moj brat je rešen! Notar Leutwin je prišel danes v Št. Lambert to naznanit. Vi in dobri zvesti Matija sta ga rešila. In ihteč je dostavila: Bog Vama povrni – jaz ne vem, kako bi se Vama zahvalila.
S solzami v očeh je podala Rovanu in Matiji roko. Še predno pa je mogel Rovan ziniti kako besedo, je že Matija planil na vrata in z glasom, ki se je lahko slišal do Višnje gore, zaklical:
– Punice – vina na mizo! Danes bo Matija pijan, kakor ni bil še nikdar.
Skrivaj pa je z rokama potegnil čez oči, ker ga je bilo sram, da bi bil kdo videl njegovo ginjenost.
– In ošteti Vaju moram tudi, se je znova oglasila Margareta, katero je Rovan še vedno držal za roko. Torej šele po tujih ljudeh sem morala izvedeti, kaj sta zame storila. Šele notar Leutwin mi je moral povedati, kako sta vse izvršila{{redakcija|,|.}} Ali je to lepo, da sta mi to prikrivala?
{{prelom strani}}
– Ali gospodična – je jecljal Rovan. Matija pa je zavpil:
– Ah, gospodična, za Vas bi še hudiča za ušesa iz pekla potegnil. In zgrabil je vrč, ki ga je bila prinesla dekla, in tako potegnil, kakor bi se hotel v vinu vtopiti.
– Jaz še nisem pri kraju, je rekla zdaj Margareta, Izpolniti moram še važno naročilo. Segla je v žep in potegnila iz njega pismo. Prosim, poslušajta, kaj mi naroča moj brat v tem pismu:
»… Nisem v stanu, da bi se gospodu Rovanu in Matiji dostojno zahvalil. Vem, da se imam samo njima zahvaliti, da sem živ in da nisem moral storiti sramotne smrti. Zato te prosim, da se jima ti zahvališ. Rotim te posebno, poklekni pred gospoda Rovana, poljubi mu roko in prosi ga, naj mi odpusti vse zlo, ki sem mu je jaz storil …«
Margareta je res pokleknila in hotela Rovanu roko poljubiti.
– Za Boga, kaj delate, gospodična! Ves prestrašen je Rovan dvignil Margareto s tal. Pri tem ji je bil položil roko okrog pasu in Margareta mu ni branila. Z ljubeznivim usmevom je rekla:
– To pismo ima še dostavek. Ker mi branite izpolniti naročilo, ki sem Vam je prebrala, moram pač izpolniti naročilo v odstavku. Prav na koncu piše namreč moj brat:
»Če pa bi si gospod Rovan ne pustil roke poljubiti, nego bi on tebe poljubil na usta in te pritisnil na svoje zvesto srce – reci, da Vama pošiljam svoj blagoslov in da bi to bila zame največja radost.«
Počasi je Margareta dvignila glavo in se nagnila k Rovanu. V tem trenotku jo je objelo dvoje krepkih rok. Rovan jo je stisnil k sebi in v vročem poljubu sta se združili njiju ustni.
Zdaj pa se Matija, ki se je med tem stiskal v kotu, ni mogel več premagovati. Debele solze so mu zalile oči in tiho se je splazil iz sobe.
– Osel stari, je zunaj samega sebe ošteval in si otrl solze, potem pa skočil po stopnicah in v kuhinjo in tam nad zbrane zatulil kakor volk:
– Hvala Bogu – ohcet bo!
| |||