Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m popravki |
|||
Vrstica 4:
| avtor= Josip Vandot
| opombe=
| izdano= ''{{mp|delo|Zvonček}}'' 1. 1. {{mp|leto|1918}} (19/1–2)
| vir= dLib {{fc|dlib|ZUMSSDMB|s=all|1-2}}, {{fc|dlib|5ISV4NYK|s=all|3}}, {{fc|dlib|9IXYR0B1|s=all|4}}, {{fc|dlib|SUI51OBC|s=all|5}}, {{fc|dlib|CAMYUPRI|s=all|6-7}}, {{fc|dlib|3OPXG93C|s=all|8}}, {{fc|dlib|F5GBAIN1|s=all|9}}, {{fc|dlib|OKW0V6SU|s=all|10}}, {{fc|dlib|XBD6YPNP|s=all|11}}, {{fc|dlib|QZUSKVMV|s=all|12}}
| dovoljenje=JL-staro
Vrstica 13:
<p align="right"><small>
Mali Reji Elsbacherjevi poklanja to pripovedko kot božično darilce pisatelj.
</small></p>
== 1. ==
Začudil se je Kekec tisti dan, prvič v svojem osemletnem življenju se je začudil kozi. Hm, kar obstal je sredi hleva. Prst je utalknil v usta, pa se je čudil. Kar ihipoma se je domislil tega, in čudno se mu je zdelo, da še nikoli ni premišljal o tem. Saj je gnal vsako jutro kozo na pašo. Tri ure je presedeval vsak dan z njo tam gori za Gmajnico. Gledal jo je in se je pogavarjal z njo. Pa še nikoli mu ni prišlo na .misel, da bi io povprašal. »Hej, Keza kezarsta! Povej in mi odgovori, zakaj nosiš dva rogova na glavi? Daj, zgani se in mi povej!«
»Mekeke.« je zameketala koza in je vstala. Pogledala je dečka, pa je vedela dobro, da se zgodi zdaj nekaj posebnega. »Ti, Keza,« jo je nagovoril Kekec in jo stresel na lahko. »Glej, česa sem se domislil ravno zdaj? Veš, kar tako mi je šinilo v glavo ... Čemu sta tebi rogova? Ha, te vprašam? Saj ju ne potrebuješ. Nikoli se še nisi pretepala na vasi in tudi bodla se nisi, kakor se bode sosedov oven. Volka se ti ni treba bati; zakaj če pride volk, ga naženem jaz s palico. Ti bi poginila od strahu, in niti na misel bi ti ne prišlo, da, bi se branila... Pa zakaj nosiš torej rogove na glavi? Ha, te vprašam? Daj, zganii se, Keza, pa mi odgovori.
{{prelom strani}}
»Mekeke.« je odgovorila koza in je pokimala z glavo. Legla je, pa je pričela mirno prežvekovati. A Kekec ni bil zadovoljen z njenim odgovorom. Dvignil jo je spet in je nadaljeval. »Čudna si, Keza, in ne znaš druge besede kot mekeke! Pa sem te vprašal, lepo vprašal, zakaj nosiš rogove? Če mene vprašajo: Kekec, zakaj imaš nos pod očmi?
In Kekec je majal z glavo in se je še vedno čudil. Koza ga je gledala in je meketala. Trudna je bila, pa bi se bila rada zleknila po mehkih tleh. A Kekec je ni izpustil, ker je še vedno premišljal o njenih rogovih. Ti rogovi, o, ti rogovi! Čemu jih nosi ta prebita koza, ko jih pa vendar ne rabi? Saj pravim
Še dolgo bi bil Kekec ugibal in bi se čudil, da se ni prikazala tedaj na pragu sestrica Jerica. Velika je bila Jerica in je štela enajst let. Zato jo je spoštoval Kekec, zato. ker je bila starejša in je znala jako pametno govoriti. Obstala je na pragu, pa je zaklicala. »Jest pojdi, Kekec! Kosilo stoji že na mizi, in dolgo te že čakamo.«
Kekec se je obrnil k njej in je zmajal z glavo. »Jerica, ali slišiš.« je dejal in je pokazal s prstom na kozo. »Pametna si in vedno govoriš pametne besede. Zato te pa vprašam, Jerica: ali veš, čemu ima koza rogove? Ne rabi jih, ker se ji ni treba bati volka; pa tudi pretepa se ne kakor sosedov oven. Pa vendar ima rogove. Čemu in zakaj?
Jerica se je nasmejala na glas. »To te spet skrbi, Kekec.« je odgovorila. »Pa da ne moreš imeti nikoli miru! Saj pravim
»To znam tudi jaz,« je dejal Kekec. »Ni mi treba praviti tega. Mislil sem, da si pametnejša nego jaz. Zdaj pa vidim, da veš ravno toliko, kolikor jaz ... Hm, povprašam koga drugega.«. — Kekec je pokimal z glavo. Še enkrat se je ozrl po kozi in je zmigal z rameni. Potem pa je stopil za sestrico iz hleva. Napotil se je v hišo, kjer sta sedeli mati in mala Tinka že za mizo. Ker je bil Kekec lačen, se je naglo lotil pohlajene jedi. Urno je zajemal s svojo veliko, leseno žlico in je pozabil na kozo in njene rogove.
Po kosilu je rekla mati. »Vzemite iz omare posodice, pa pojdite trgat gori za Krivi plaz močnic! Rabim jih, da si skuham: zdravila za svojo bolezen. Jako slabo mi je danes, in ongava Minara mi je rekla, da naj pijem vodo iz kuhanih močnic. Pa mi pomaga. Zato pa pojdite, pa natrgajte
{{prelom strani}}
polne košarice! Ti, Jerica, lepo pazi na otroka, da se jima kaj ne pripeti! Ali si slišala?«
»Sem, mati.« je odvrnila Jerica in je vzela iz omare tri košarice. Pletene so bile iz vrbovih šibic in so bile bele. Samo košarica male Tinke je bila nekoliko pobarvana z rdečo barvo; naslikan je bil na njej na sprednji strani rdeč petelinček. Lepa je bila košarica, da jo je mala Tinka kar gledala. Skrbno jo je držala v roki in jo je ogledovala od vseh strani. »Mhm,« je rekla in je pocuknila bratca za rokav. »Ali jo vidiš, Kekec? Ali vidiš petelinčka?«
»Vidim.« je odgovoril Kekec. »Ali hočeš, da ga primem za rep? Lepo dvigne glavo in zavriska: Kikiriki!«
Jerica je zardela in je povesila glavo. »Pazila bom, mati.« je odvrnila pohlevno. Velike, modre oči so ji postale rosne, in ustna so se ji stresla za hip. A že v naslednjem trenutku je dvignila glavo in se je nasmehnila. Stopila je vun na dvorišče, kjer sta že čakala Kekec in mala Tinka. Prijela sta se sestrice za krilo, in naglo so speli preko dvorišča do poti, ki se je vila med vrtovi skozi zagorsko vas. Držala je tista pot iz vasi; preko širokega pašnika je držala in se je izgubila kar hipoma visoko tam gori med zelenimi smrekami.
Lepo je sijalo poletno solnce z modrega neba. Tuintam se je vozila po modrini bela meglica. Lahno se je zibala tam gori in se vlekla do belih snežnikov, ki so se smehljali tam v ozadju. Bili so polni belega snega, ki se je skril v jasnih žarkih in je svetil v dolino, polno poletnega veselja in mira. Sredi tega miru pa je počivala zagorska vas. Spala je in sanjala sredi krasote in božjih žarkov, ki so se usipali od vseh strani nanjo.
Jerica, Kekec in Tinka so dospeli do zelenega travnika. Sredi tam na gladki trati so zagledali kopo otrok, ki so se igrali. Držali so se za roke; vrteli so se in so peli veselo pesem. Kekec jih je zagledal, pa se je spustil v tek. Obstal je kraj njih in se jim je zasmejal na ves glas.
Otroci so prenehali peti. Obstopili so Kekca, pa so pričeli klicati. »Kekec, o, Kekec! Daj, zapiskaj nam, da se zavrtimo lažje ... O, lepo piščalko imaš, pa znaš tako lepo piskati. Ali si slišal? Daj, Kekec, o, daj! Lepo te prosimo, Kekec, o, Kekec!«
Kekec se je zasmejal še enkrat. A vendar je potegnil iz žepa dolgo! in tanko piščalko, ki je bila poslikana samo na debelem koncu z nekimi čudnimi rjavkastimi črtami. Vtaknil jo je v usta, pa je pričel piskati. Glasovi
{{prelom strani}}
so bili čisti in so zveneli tako lepo in ubrano, da bi jih človek poslušal kar dolge ure. Otroci so se prijeli spet za roke in so se zavrteli. Zapiskal jim je Kekec pesem, in otroci so zapeli za njim.
<poem>
»Vija
pod goró sred gaja
Vila nam Šktrlatica
odpre zlata vratica,
nas povede v grad,
da nam biser, da nam zlat ...«
Vrstica 67:
»Kekec, zapiskaj nam še eno!« so prosili otroci in so ga hoteli spet obstopiti. A Jerica ga je potegnila naglo za roko in ga je odvedla preko travnika. Kekec se je okrenil še trikrat in se je zasmejal otrokom, ki so vpili za njim in so ga prosili pesmi. A Kekcu je bilo dosti piskanja. Saj je vedel, da nima dosti časa. Dolga je še pot do Krivega plaza, in košarice močnic človek ne nabere tako hitro, kot bi trenil. Kekec je vedel vse to. Zato pa je stopal naglo s sestricama proti gozdu, ki se je pričenjal že onkraj pašnika. Črn je bil gozd in se je vzpenjal visoko ob gori. Do samega sivega skalovja in večnega snega se je vzpenjal in je prenehal tam gori, kot bi ga odrezal.
Krenili so v gozd po poti, ki je bila nastlana z mehkim mahom. Jerica je molčala. Zato pa je tembolj čebljala mala, debelušna Tinka in je izpraševala po sto in sto rečeh. Toda ker je uvidela, da ji odgovarja Jerica le s kratkimi besedami, se je oprijela Kekca. Kar njegove roke se je oklenila, pa ga je vprašala kar naravnost. »Kekec, kaj si piskal tisto pesem o Vili Škrlatici? Hm, lepa je bila
»Hm.« je odvrnil Kekec. »nisem je še videl. Daleč stanuje Vila Škrlatica, daleč tam pod belimi gorami. Enkrat jo poiščem in potrkam na zlata vrata njenega gradu. Lepo jo pozdravim in jo poprosim za cekin, da si kupim na sejmu citre. Kaj misliš, Tinka, ali mi podari cekin? Kaj misliš?
{{prelom strani}}
»O, ne, Kekec.« je dejala mala Tinka vsa prepričana. »Veš, kar lepo snemi klobuček z glave. Zapiskaj na piščalko krasno pesem, ki jo znaš samo ti. Pa te bo poslušala Škrlatica in ti bo dala še celo tri cekine. O, kar meni verjemi, Kekec!«
»Seveda.« je pokimal Kekec z glavo in se za zamislil za trenutek. Ej, lepo bi bilo, če bi imel cekin in bi si kupil citre. Tako krasno in sladko bi igral na zveneče strune, da bi se ljudje kar ustavljali na cesti. Kekec bi pa sviral od jutra do mraka svoje najlepše pesmi. O, seveda, ako bi imel cekin, da bi si kupil citre na sejmu! A brez cekina ne dobi ničesar. Brez cekina je dobil samo piščalko. No, pa tudi piščalka ni kar brez vsega. Zapiska nanjo in zapoje najlepšo pesem. Ali morda ne?
Nehote se je ustavil Kekec. Iz žepa je potegnil piščalko in je pričel piskati. O Vili Škrlatici je zapiskal tako krasno, da je mala Tinka kar sklepala z rokami. »Ovbe, kako lepo!« se je čudila mala Tinka in je poslušala z odprtimi usteci. »Ovbe, Kekec!« Še nikoli nisi piskal tako lepo.«
Kekec pa je piskal, da je odmevalo širom okrog po zelenem gozdu in so se budile ptice, samevajoče po temnih sencah. Saj pravim
<poem>
»Vila, Vila zlata,
Vrstica 86:
Tudi Jerica je obstala in je poslušala. Prijazno se je smehljala Kekcu in je čakala, da neha piskati. Kekec je končal in je zavriskal na ves glas, da se je razlegalo visoko gori do strmih pečin. Smejal se je veselo in je vprašal Tinko, če ji ugaja njegova pesem.
»Mhm,« je odvrnila mala Tinka. Pa tudi Jerica ga je pohvalila.
»Potrpi, Tinka!« ji je odgovorila Jerica. »Glej, kmalu bomo tam gori. Še tri grmovja in prikaže se Krivi plaz.«
{{prelom strani}}
»Juhuhu
Kekec se je oddaljil najbolj. Šel je naravnost do skal in je izginil kar hipoma onkraj rušja. Čulo se je samo njegovo veselo in glasno žvižganje. Jerica je trgala nedaleč od Tinke in je molčala. Minila je ura, in tedaj je bila Jerici košarica polna. Dvignila se je, pa je stopila k Tinki pogledat. Ovbe, Tinki je bila košarica še napol prazna! Zakaj močnice so bile tako dobre, da ni dajala Tinka več dveh v košarico, eno v usteca, ampak narobe. No, Jerica ji je pomagala, in kakor bi trenil, je bila tudi Tinkina košarica polna do vrha.
Nato sta deklici sedli na trato. Mala Tinka je postala utrujena in zaspana. Položila je kodrasto glavico Jerici na kolena in je kar zaspala. Jerica je gledala nekaj časa njen okrogli, rdeči obrazek in njena malce odprta usteca. Potem pa je vzdihnila bridko in se je zazrla v dolinico, ki je ležala globoko tam doli. Videla je zagorsko vasico sredi zelenega polja in je razločila vsako hišo. Tam med zelenjem se je svetila njena rodna hišica, ubožna, a vendar snažna in lepa. Oj, lepo je bilo nekoč v tisti hišici! Tako prijetno je bilo in veselo od jutra do večera! Saj je živela takrat še njena mamica. In mamica se je vedno smehljala in jo je božala. Majhna je bila Jerica še takrat. Komaj da je znala že dobro hoditi in čebljati. A lepo
{{prelom strani}}
je bilo vendar in veselo. Saj se ji je smehljala in jo je pestovala.
Vzdihnila je Jerica na trati visoko v gori. Solze so ji prišle v oči, da ni videla več zagorske vasice in rodne hišice. V srcu ji je bilo tako hudo, da bi bila zajokala na glas. Zakaj ne živi mamica? Glej, prinesla bi ji zdaj košarico močnic. Na pragu bi stala mamica in bi se ji smehljala že od daleč.
»Ali te je kača.« je vprašala Tinka vsa v strahu. »Hm, kača ie huda, pa ima strupene zobe ... Ali te je, Jerica? Ali te je.«
Jerica si je obrisala brž s predpasnikom obraz in se je nasmejala. »Ni me kača
»Ho-ho, slišim.« je odgovoril Kekec iz daljave. Tedaj ga je pa Jerica zagledala in se je prestrašila. Splezal je bil Kekec preko skal do sneženega plazu, ki se je vil onkraj skalovja strmo navzdol do nevidnega prepada. Hm, zagledal je bil Kekec strmi plaz, pa je pomislil. »Bog ve, kako se neki drsa poleti? Ej, to mora biti nekaj posebnega ... Davi nisem zvedel, čemu nosi koza rogove. A zdaj bom zvedel, kako se človek drsa poleti po snegu. Hej
Pobral je Kekec dolgo prekljo, ki je ležala med rušjem. Splazil se je preko skal in obstal na zmrzlem snegu. Zagledala ga je Jerica in se je vsa prestrašila. »Ali mi greš nazaj!« je zavpila in se je stresla po vsem
{{prelom strani}}
životu. A Kekec se je samo zasmejal. Naslonil se je ob palico, je zastavil svoje okovane čevlje in je zavriskal. Kakor blisk je šinil po strmem snežišču in se je smejal venomer.
Jerici in Tinki je zastala samega strahu kri v žilah. Prestrašeni sta gledali smelega Kekca, ki je drvil proti prepadu. Že sta videli nesrečo, in lasje na
Kekcu se je hipoma prelomila palica. Padel je vznak na gladki, trdo zmrzli sneg. Toda obstal ni. Valil se je po strmini navzdol kakor kos lesa; zdaj so bile noge od spredaj, zdaj glava. Zaman je krilil z rokami okrog sebe. Nikjer ni mogel zgrabiti trdne stvari, da bi se je oprijel in se ustavil v svojem divjem teku.
Prifrčal je do konca plazu. Zavpil je še enkrat, da sta ga slišali sestrici prav razločno. Še enkrat se je prikazal vrh snega
»Kekec, o, Kekec!« je zajokala mala Tinka na ves glas in se je vrgla na trato. Jerica pa se je prijela za glavo, pa sama ni vedela, kaj bi storila. Strah jo je prevzel popolnoma. S široko odprtimi očmi je strmela tja dol, kjer je izginil Kekec za belim snegom. In bila je prepričana, da je Kekec že mrtev. Ubil se je tam v prepadu in nič več ne bo piskal na svojo piščalko lepih pesmi, oj, nič več!
»Joj, o, joj!« je zatarnala obupana Jerica. Zgrudila se je na tla k Tinki in jokali sta obe, bridko jokali v strahu in nesreči ...
Vrstica 122:
== 2. ==
Toda naposled se je Jerica vendarle zdramila iz svojega strahu. Dvignila se je naglo, pa je pohitela do snežišča. Ni ji bilo mari ostrega ruševja, ki jo je zbadalo v roke in noge. Urno je letela preko peščevja in je obstala kraj zmrznjenega snega. Hotela se je ozreti v črni prepad, toda ni mogla priti do njega.
»Kekec, o, Kekec!« je zavpila na ves glas, da je odmevalo stoglasno od pečin in iz prepada.
In čuj
{{prelom strani}}
Jerica se je oddahnila in se je kar zasmejala v svojem velikem veselju. Glej, ni se ubil Kekec! Lepo sedi nekje doli v prepadu in se smeje. Pa prav nič se ni pobil, o, prav nič! Vzel bo še celo piščalko iz žepa, pa bo zapiskal veselo pesem, da le kaj! O, hvala Bogu, da se je zgodilo vse tako lepo in da ni bilo nesreče!
Še enkrat se je zasmejal Kekec in je zaklical. »Kikiriki! Kekec v prepadu sedi!«
Poslušala ga je Jerica vsa vesela in je skoro pričela skakati v svoji radosti. »Kekec, o, Kekec! Pridi iz prepada, da gremo domov! Ali slišiš, ljubi Kekec? Pridi iz prepada!« je klicala in ploskala z rokami.
Kekec je nehal piskati. Začulo se je votlo ropotanje v prepadu, kakor bi se trgalo kamenje in bi se valilo po strmini. In ni minilo deset trenutkov, pa se je že prikazal iz prepada Kekčev rdeči obraz. »Hoho!« je zavpil Kekec, ko je zagledal Jerico. Zasmejal se je veselo in se je pognal z vso močjo navzgor. In kakor bi trenil, je stal pred Jerico in je otepal z rokami okrog sebe. »Ha, ali me vidiš.« je rekel. »Gotovo sem se stokrat prekopicnil. Hm, kar metalo me je
Toda Jerica ga je kar pograbila z obema rokama za rame. »Ali boš tiho.« je rekla in je bila vsa huda. »Glej, da se hitro spraviš od tod! Še tega se mi manjka, o, samo še tega! Ti si velik nepridiprav, Kekec, to ti povem. Koliko skrbi in straha sva prebili s Tinko! Ti pa govoriš tako in se smeješ. Ali te ni sram.«
»Hm,« odvrne Kekec in umolkne ves prestrašen. Šele sedaj vidi, da mu je obleka vsa raztrgana. Hlače so bile preklane in vse razcefrane; jopič pretrgan in srajca polna luknjic. Samo klobuček je bil cel, in tudi petelinje pero je še tičalo za klobučkom. A vse drugo
Pa tudi Jerica je zagledala raztrgano obleko in se je prestrašila.
{{prelom strani}}
A bilo je vse zaman. Obleka je zevala na vseh koncih in krajih, pa naj je tarnala Jerica, pa naj je Kskec zdihoval še tako bridko.
Kekec se je splazil molčé po svojo polno košarico. O, niti Tinke ni pogledal, ki ga je klicala tam ob rušju im je ploskala z rokami. Samo namrdnil se je Kekec, pa jo je pocedil po strmini. Skrbela ga je njegova nesrečna obleka in je bil ves žalosten in pobit. Resnično
In Kekcu je bilo v srcu tako hudo, da je stisnil ustna. Bežal je skozi grmovje, bežal je skozi zeleni gozd in se ni ustavil niti enkrat. Jerica, uboga Jerica! Zaradi njega bo tepena in zmerjana. A Jerica ni ničesar kriva. Vsega je kriv samo Kekec; vsega je kriva samo njegova norčavost... Kekec, o, Kekec! Čemu si storil vse to?
Kekec je pridirjal do pašnika. Tam se je vrgel v travo in je zajokal. Na glas je zajokal, ker ga je tako hudo bolelo v srcu. Zakaj je bil tako neumen, o, zakaj? Pustil bi naj bil zmrzli sneg, pa bi bil rajši zapiskal lepo pesem na piščalko, pa bi ne bilo nesreče. In Jerici bi ne bil napravil tega zla, tega velikega zla, ki jo čaka doma zaradi njega. O, resnično....
Kekec je zavpil še enkrat v svoji veliki bolesti in je zaril obraz med travo. Potem pa se je naglo dvignil in je letel na vso moč preko travnika. Med vrtovi je tekel proti domu, ker ga je bilo sram ljudi. Za trenutek mu je šinila v glavo misel, da bi se potuhnil pred materjo. Toda odločno je zmajal z glavo in je stopil urno preko praga. Mati je sedela v veliki izbi za mizo in si je podpirala glavo z rokami. Bila je vsa bolehna in slaba.
Kekec se ni obotavljal. Košarico je postavil na mizo in je stopil tik pred mater. »Poglejte me, mati!« je rekel in je stisnil ustna. »Radoveden sem bil, kako se človek drsa poleti po snegu. Pa sem podrsal, pa sem se prevrnil v prepad ... Joj, pa se je raztrgala obleka! Samo klobuček je cel in pa petelinje pero, o, mati!«
Mati ga je pogledala in se je vsa razsrjena dvignila. Za trenutek jo je posilil kašelj, da se je prijela za prsi. Potem pa je zavpila. »Kakšen si, ti nepridiprav, o, kakšen si! Kdo ti je rekel, da se drsaj po snegu? Ha? Kaj ti je rekla Jerica, ta malopridnica? Kje je prodajala zopet svoja zijala?
»Saj ni imela časa, da bi pazila name.« je odvrnil Kekec pogumno. »Ničesar ni kriva Jerica. Jaz sam sem vsega kriv. Naskrivaj sem se izmuznil, pa sem šel na sneg ... Jaz sam sem kriv, mati. O. le vzemite palico!
{{prelom strani}}
Veste, pet gorkih sem zaslužil. Ne
»O, le tiho bodi, nepridiprav!« ga je prekinila mati v svojem srdu. »Hitro se preobleci v staro šaro, pa ženi kozo past! A z Jerico, to malopridnico zijalasto, že obračunam ... Na polici je palica
Kekec se je oddahnil. Mislil je, da zdaj dobi svojih pet gorkih in razveselil se je. Nato se je splazil na peč in je vzel s police palico. Dal jo je materi in se je postavil pred njo. Glavo je sklonil in se je nasmejal. »Zaslužil sem jih
»Ali mi nisi tiho
Kekec je izprevidel, da se mora ravnati po materinem ukazu. Molče se je oblekel v staro, oguljeno obleko, ki mu je bila napol prekratka. Nato je stopil še enkrat k materi. Proseče je dvignil roke in je moledoval. »Ne storite Jerici žalega, mati! Ničesar ni kriva
A mati mu je pokazala duri, in Kekec je moral iti. Glasno je meketala koza v hlevu, ker je bila lačna in je hotela na pašo. Kekec jo je pognal molčé v strmo reber in se ni pogovarjal z njo kakor druge dni. Tam ob goščavi je legel na trato! Roke je podložil pod glavo in je strmel na visoke snežnike, ki so se kopali v svetlih solnčnih žarkih. Bilo je mirno in tiho vsenaokrog. Le tam doli med belim prodom je pošumeval gorski potok, kakor da bi se smejal in pitajeno hihital. Druge dni je Kekec prepeval in piskal na ves glas. A danes se mu ni ljubilo, ker ga je skrbelo zaradi Jerice. Bolelo ga je v srcu in peklo nekaj čudnega in bridkega, da mu je šlo skoro na jok. Saj je vedel: Jerica bo tepena in zmerjana danes zaradi njegove norčavosti. Uboga Jerica pa se je Kekcu smilila. Saj je bila dobra; govorila je vedno lepo in se mu je smehljala. Rada ga je imela in je vedno pazila nanj, da mu ni ničesar zmanjkalo.
»Ovbe!« je zaklical Kekec v svoji bolesti. »Čemu me mi mati nabila? Seveda
In Kekec je bil ves žalosten in pobit. Strmel je nepremično na bele snežnike, ki so bili vsi lepi in mirni. Pa Kekca niso zanimali. Zanimal ga ni niti črn hrošč, ki je prišel kdove odkod in se je plazil po njegovi nogi. Imel je dolge in svetle tipalke in je bil tako krasen, da bi se mu bil človek kar čudil. A Kekec ga je samo brcnil, da je odletel v grmovje. Pa je spet gledal nepremično na snežnike, in v srcu ga je bolelo.
Solnce se je bližalo goram. Tedaj pa je Kekec vstal in je šel po kozo, ki je ležala mirno tam gori ob skalovju. Molče jo je pognal po hribu navzdol
{{prelom strani}}
in ji ni privoščil prijazne besede. Počasi je stopal za njo proti domu. Skoro bal se je doma. Saj je vedel, da bo zagledal Jerico vso objokano in žalostno. Dobro je vedel, da zdihuje zdaj nekje na dvorišču in se joče, bridko joče samo zaradi njega. Oj, in Kekcu bi bilo neprijetno vse to. Saj je bil prepričan, da zajoče tudi on na glas, če bi videl, da se Jerica joče. In bila bi bolest še stokrat hujša, še stokrat hujša.
Pognal je kozo naravnost na dvorišče. Sam pa se je splazil od strani k hlevcu. Samo, da bi ne zagledal Jerice, se je potuhnil na vso moč. Nikogar ni bilo na dvorišču. Vse je bilo tiho. Samo petelin je pel tam, gori ob plotu. Kekec se je oddahnil in je stopil v hlev za kozo. Za trenutek je povesil glavo in je pomislil, kaj naj ukrene. A tedaj mu pride hipoma na uho pritajeno ihtenje. Prestrašen dvigne glavo in se ozre okrog sebe. In tam v kotu kraj jasli zagleda majhno deklico, ki se stiska k zidu in bridko ihti. Pa to ni bila Jerica; to ni bil nihče drugi nego mala Tinka.
Kekec se začudi. Stopi bliže, pa se dotakne Tinkinega ramena. »Ti si, Tinka,« izpregovoril in se še vedno čudi. »Pa zakaj se jočeš, ti Tinkara? Ali me slišiš? Zakaj se tako cmeriš? Ali ti je pojedla mucka punčko? Ali slišiš, Tinkara.«
Tinka dvigne glavo in pokaže svoj objokani obrazek. »
Mala Tinka je zajokala na ves glas. Kekec pa se je kar stresel samega strahu. »Ali je res, Tinka.« vpraša. »Ali je res, kar praviš.«
Kekec jo je nekaj časa gledal in je molčal. Nato pa je stopil tik nje in jo je vprašal ves pobit. »Ali greš res od hiše? Ali greš res služit?
A Jerica je zmajala z glavo. »Moram stran,« je odvrnila žalostno. »Glej, mati mi je rekla tako, in zato moram od hiše. Že sem povezala culico. Jutri navsezgodaj pa odidem čez gore. K teti Nežari grem služit. Saj veš, onkraj gorá ima domačijo. Služit grem k njej, ker hoče tako mati.
Jerica je povesila za trenutek glavo in je vzdihnila. Kekca pa je pričelo v grlu dušiti, da ni mogel izpregovoriti besedice. Samo za roko jo je prijel in jo je gledal ves žalosten. »In jaz sem vsega tega kriv.« je izpregovoril naposled. »Uboga Jerica, ti pa moraš trpeti zaradi mene. Ali si huda name, Jerica? Huda zaradi te nesreče?«
»Prav nič nisem huda.« je odgovorila Jerica in se je nasmehnila. »Mati me je tepla. Pa nisem huda nanjo. Saj sem zaslužila, ker nisem pazila nate.
{{prelom strani}}
Mati je bolehna in je sitna in zlovoljna zaradi tega. O, prav nič ji ne zamerim, da me je spodila od hiše. Saj vem, da bi itak morala danes ali jutri. No, čimprej, tem bolje ...«
Kekec jo je poslušal. A kar hipoma ga je zbodlo v srcu nekaj tako bridkega, da je zajokal na ves glas. Oklenil se je Jerice in je ponavljal neprestano. »Ne pojdeš od hiše
»Ne bodi neumen, Kekec.« mu je prigovarjala Jerica in mu brisala solze z lic. A Kekec je zamahnil z roko in je udaril z nogo ob tla. »Jaz pojdem od hiše, jaz!« je ponovil uporno. »Sluižit pojdem k teti Nežari. Ti, Jerica, pa ostaneš doma. Resnično ostaneš doma, to ti povem ...«
In Kekec je šel naglo s podstrešja. Iztikal je po kuhinji in izbi, a matere ni našel nikjer. Zagledal jo je šele na vrtu, kjer je rezala muljavo za prešiče. Pogumno je stopil pred njo. Z rokavom si je obrisal oči, pa je rekel. »O, mati,! Ali vas nisem prosil, da nikarte tepsti Jerice? Lepo sem vas prosil. A vi ste vendarle tepli nedolžno Jerico in ste jo še celo zapodili od hiše. Že si je zavezala Jerica culico in jutri zjutraj pojde služit k teti Nežari za gore. A Jerica je nedolžna, mati. Vsega sem kriv jaz ... Zakaj niste pretepli mene in me zapodili od hiše?
Mati ga je vsa začudena gledala. Srp je položila v travo, pa ga je gledala. Roke je stisnila k prsim in mu ni odgovorila dolgo časa ničesar. »Kaj govoriš neumnosti.« je dejala potem. A vendar ni bila nevoljna in neprijazna. »Kar sem rekla, sem rekla. Jerica gre od hiše
»A vendar je Jerica nedolžna.« je ugovarjal Kekec. »Jaz sem bil zijalast, jaz, mati. Zato pa pojdem od hiše, da se odvadim zijalosti. Dobro mi bo podkurila teta Nežara, in v treh tednih bom zdrav, mati. A Jerico pustite, mati ker Jerica niti malo ne pozna zijalosti.«
»Tiho!« je velela mati osorno. Pobrala je nažeto muljavo in se je obrnila proti domu. Zasukala je Kekca in ga je pognala proti hiši. »Da si mi tiho!« je govorila. »Če ne, boš še klečal vso noč. Kar sem dejala in napravila, to je moja stvar. A Jerica naj gre, da se priuči pameti in reda. Ali si slišal.«
Kekec ni več govoril. Glavo je sklonil in je molčal vso pot. V izbi se je spravil za peč in si je podprl glavo z rokami. Strmel je v tla in je premišljal. Tiho so se odprle duri, in v izbo se je priplazila mala Tinka. Boječe in plaho je stopila k peči in se je dvignila trudoma na klop. Potem pa
{{prelom strani}}
se je stisnila v kot in je ždela tam. Prst je vtaknila v usta in je gledala vsa plašna k mizi, kjer je pripravljala mati večerjo.
Nobenemu ni teknila tisti dan večerja. Kekec in Tinka sta se vedno ozirala v vrata in sta pričakovala, da pride Jerica. A Jerice ni bilo od nikoder. Molčé so povečerjali, in potem je spodila mati otroka spat. Nekaj časa sta se obotavljala, a naposled sta vendar šla. Toda dolgo, dolgo nista mogla zaspati. Strmela sta skozi nezagrnjeno okno na visoke snežnike, ki je za njimi zahajalo solnce. Snežniki niso bili beli, ampak rdeči kakor vzhajajoča zarja. Preko nebotičnih skal se je razlival rdeč ogenj. Izginil je sneg, in vseokrog trepetal je samo živ plamen in je objemal visoke gore. Gore pa so drhtele in so se smehljale v mračno, temno dolinico ...
Tisti čas je spela Jerica preko polja. Tuintam se je sklonila, pa je utrgala lepo rožo. Že je imela nabran velik šopek, da ga je komej držala v rokah. Zavila je med njivami in je stopila na pokopališče, ki je stalo sredi polja. Iz gozda se je oglašal zapoznel kos in je drobolel veselo pesem v tihi večer. Jerica je obstala kraj nizke gomile, ki je bil vanjo vsajen nizek, lesen križec, ovenčan z že napol uvelimi rožami. Ves grob je bil posajen z živimi, lepo venjaječimi cveticami. Jerica je pokleknila in je pritrdila šopek na leseni križ. Sklenila je roke in je povesila glavo.
Vrstica 218:
»Mamica.« je zaklicala, in v oči so ji stopile solze. »Prišla se k vam po slovo. Zapodila me je mačeha z doma, in v jutru grem služit v tuji svet ... O, mamica! Sama bom in zapuščena, kakor bo zapuščen vaš grobek ...«
Deklica je zaplakala na glas in se je sklonila, da se je dotikala z obrazom groba. A grob ni bil mrzel; bil je poln rožic in mehke tolažbe. Samo tih je bil, tako tih in mrtev!
Rože so se stresle in so na glas zašumele. Jerica se je nasmehnila in jih je pogladila z roko. »O, saj vem, kaj mi hočete povedati.« je dejala. »
S tihimi, gorkimi besedami se je poslavljala Jerica od mrtve mamice. Noč je že legala na dolino in bele gore. Zvezde so se užigale po nebu. Bile so velike in svetle. Mirno so gledale na zemljo in so se prjazno smehljale. Bile so kakor tihe oči, ki gledajo nekam daleč, daleč; v tisto deželo gledajo, kjer se smeje lepa sreča. Vesela je sreča; zato pa se tudi smehljajo nebeške zvezde in so vse vesele.
Vrstica 229:
== 3. ==
Jutro je pogledalo skozi nezagrnjeno okence v izbico, kjer sta spala Kekec in Tinka. In tedaj se je Kekec zganil in je odprl oči. Videl je, da snežniki že žaré v jutranji zarji, in iz oči mu je izginil ves zaspanec. Naglo se je pokrižal in je skočil s postelje. Oblekel je svoje irhaste hlače dokolenke in si je obul nakovane čevlje. Bil je tiho kakor miška, da bi ne prebudil sestrice. A Tinka ga je vendar slišala. Kar oči je odprla, pa ga je gledala nekaj časa vsa začudena.
Kam se že napravljaš, Kekec.« je vprašala in se je napol dvignila. Kekec je položil prst na usta. »Pst, Tinka!« je rekel potihem in se je ozrl na zaprta vrata. »Pst, Tinka! Veš, da ne sliši mati ... Jerica gre z doma. Najbrž je že vstala. Veš, pa pojdem z njo tja do gozda, da ji ne bo žalostno in hudo. A mati ne sme tega vedeti ...«
Vrstica 235:
Tinki se je razžalostil obrazek. Zamahnila je z roko, pa je dejala. »Če greš ti, pa pojdem tudi jaz. Kar hitro se napravim in grem z vama. Lepo bom govorila Jerici, da ne bo jokala. O, kar vstanem, pa pojdem ...«
Tinka je res vstala in se je naglo napravila, pa najsi je Kekec še tako ugovarjal. Ni si dala prav ničesar dopovedati. Pa še najlepše krilce je oblekla in najlepšo šlabankico (jopico). Na noge pa si je nataknila močne čeveljčke in volnene nogavice. O, Tinka se je napravila, kakor da bi resnično šla na visoke gore trgat belih planik. Pa je hotela samo spremljati Jerico na težki poti z doma in ji govoriti lepe in mehke besede. A Tinka ni znala, kako dolgo pojde z Jerico. Hm, nemara pa stopi res na gore, če ne
{{prelom strani}}
bo predaleč in če je ne bodo bolele preveč nožice. A do gozda pojde gotovo. Do gozda pa je daleč, in prav je storila, da si je obula močne čevlje.
Vrstica 254:
Nato se je obrnila in je šla preko polja. Jerica je gledala za njo, kakor da bi pričakovala, da izpregovori mačeha še eno besedo. Dobro je vedela, da je šla mačeha samo zaradi tega na polje, da se izogne pastorki in je ne vidi več, ker ji je nemara že hudo, da jo je zapodila z doma. Saj je znala, da mačeha v srcu ni hudobna. Samo zaradi bolezni je tako sitna in razburljiva. Zato pa je gledala zdaj Jerica za njo in je mislila, da izpregovori mačeha še eno besedo. A mačeha se ni več ozrla. Naglo je šla ob njivah
{{prelom strani}}
proti domu. Kekec je stekel za njo in zaklical. »Mati, ali smeva s Tinko spremljati Jerico? Veste, samo do gozda ... Ali smeva, mati?«
Vrstica 261:
Kraj gozda so se ustavili. Jerica je segla Tinki v roko in jo je pogladila po razmršenih laseh. »Vrnita se.« je rekla. »Zadosti daleč sta že prišla. Sama pojdem naprej in nočem, da bi se vidva utrudila.«
A Tinka je kar zajokala. Oklenila se je Jeričine roke in je ni hotela izpustiti. »O, še grem s tabo
»Hm.« je dejal Kekec in je iztrgal Jerici iz rok culico. Vrgel jo je preko ramena in nadaljeval. »Še nekoliko časa greva s tabo. Veš, da te ne bo strah v gozdu in da ti ne bo dolg čas.«
Vrstica 271:
Kekec se je zasmejal na glas in je dregnil Tinko. Tinka pa je strmela in je sklepala z rokami. »Ali res.« je vprašala vsa začudena. »O, Kekec, to bo veselje! Lepo mi bodo peli ptički. Hm, najlepše bo pa prepeval kos. Veš, zlat kljun ima: zato pa poje tako lepo. Le kmalu si izmisli tisto pesem, Kekec! Le kmalu jo zapiskaj, pa mi prinesi ptičke!«
No, Tinka je imela rdeča, okrogla ličeca in je bila majhna. Zato pa je verjela vse, in še na misel ji ni prišlo, da se bratec samo šali. Kekec pa se je znal šaliti, ker je imel jeziček namazan, a v glavi polno porednih muh, ki mu niso dale miru.
Kekec je vzel zopet piščalko in je zapiskal. Zapiskal je pesmico, ki je Jerica in Tinka nista še nikoli čuli. Pa je bila pesmemca resnično lepa, da
{{prelom strani}}
se deklici kar nista mogli načuditi. Tinka je kar gledal okrog sebe in je pričakovala, da prileté zdajpazdaj drobne ptičice in sedejo Kekcu na ramena. A pričic ni bilo od nikoder. Molčale so nekje sredi gozda, pa so poslušale. Samo samotna sinica je čebljala tam v grmovju, kakor bi poslušala Kekca.
Vrstica 283:
Kekec se je smejal na ves glas. Tinka pa se je namrdnila in nakremžila. Obrnila se je v stran in ni hotela več pogledati bratca. Kekec pa jo je dražil še naprej. A ko je videl, da je Tinka resnično že huda, jo je prijel za roko. »Kar nič mi ne zameri, Tinka.« je rekel. »Saj sem se samo šalil. Saj nisi ti trepica. Veš, trepice so samo ptice, ki nočejo k meni, da bi se naučile lepih pesmi.«
Tinka se je potolažila in se je pričela zopet smehljati. Prijela je Jerico za roko in je stopala kraj nje po hrapavi poti, ki se je vila vedno bolj navkeber. Za trenutek so umolknili vsi in so se zatopili v svoje misli. A tedaj se je oglasila zopet Jerica. »Pojdita nazaj
A Kekec je zamahnil z roko. »Kaj to!« je odvrnil. »Še majhen košček pojdeva in potem se vrneva ... Toda povej mi, Jerica, ali poznaš pot, ki drži čez gore k teti Nežari? O, dolga mora biti kakor do morja in strma in visoka kakor do neba. Ali ni res?«
Vrstica 289:
»Seveda je dolga in strma.« je odgovorila Jerica. »Ves dan bom hodila. Toda preden zaide solnce, bom že za gorami pri teti Nežari. Samo dobro moram stopiti.«
»Hm, pri teti Nežari.« je menil Kekec. »O, dobro se je še spominjam. Pred dvema letoma je bila pri nas. Prinesla mi je konjička, ki sem lahko nanj piskal. Če si pihnil vanj, pa je zacvilil: Fij-fi-fi ... O, dobra je teta Nežara in se rada smeje kakor naša Tinka. Saj pravim, kar s tabo bi šel
»Pa kdo bo doma pasel kozo.« je odgovorila Jerica. »Vesta, vidva morata ostati lepo pri materi! Pridna morata biti, da ne bo mati žalostna zaradi vaju! Zame bo pač bolje pri teti Nežari. Saj jaz nimam mamice ...«
Vrstica 295:
Jerica je povesila glavo in je postala žalostna. A Kekec ni videl njene žalosti. Obstal je hipoma in je tlesknil z rokami. »Pa kaj bo rekel oče.« je zaklical kar hipoma. »V soboto pride domov, pa ne bo videl več Jerice. Pa kaj bo rekel?«
»Saj mi povem jaz vse.« je rekla Jerica. »Veš, pot k teti Nežari drži mimo gozda, kjer dela oče. Pa stopim k njemu in se poslovim od njega.
{{prelom strani}}
Vse mu povem, da ne bo nič žalosten zaradi mojega odhoda. Pa reče, da je prav, če grem služit k teti Nežari. Stara sem zadosti.«
Vrstica 303:
»Samo še košček pota, o, samo še košček pota!« sta prosila Kekec in Tinka, ker se kar ločiti nista mogla od sestrice. Pa sta prosila tako lepo in presrečno, da ju Jerica ni mogla kar zapoditi. Šli so naprej in so prispeli zopet do razpotja. Zdaj pa je Jerica še bolj premišljala, po kateri poti naj krenejo. Videlo se ni nič drugega kakor temne smreke, ki so bile tako visoke in košate, da se je prikazal le tupatam majhen košček neba izza vejevja. Jerici se je zdelo, da je srednja pot prava. Zato so krenili po njej in so se pričeli zopet glasno pogovarjati. Toda pot je prenehala hipoma: samo ozka, malo izhojena steza se je vila naprej med gostim grmovjem.
Jerica se je začudila. Vedela je, da je izgrešila pot, in zato ji je bilo neprijetno. Obrnili so se, da bi prišli nazaj do razpotja. A hodili so in hodili; dolgo uro so hodili, pa vendar niso prišli do razpotja. Samo do konca poti so prišli in so videli zopet pred sabo stezo, ki je držala v gosto grmovje.
Kekec se je zasmejal in je tlesknil z rokami. »O, prav, da smo zašli.« je menil in se ni prav nič ustrašil. »Prav, bomo saj dlje časa skupaj. Nič se ne boj, Jerica! Pa tudi tebi, Tinka, se ni bati ničesar. Jaz vem dobro, da je tu po gozdu vse polno škratcev. Kar poklicati jih je treba, pa pridejo in pokažejo pot. Počakajta! Na piščalko zapiskam in zapojem. In kar iz zemlje zraste škratec in nam pokaže pravo pot.«
Resnično
<poem>
»Pridi, pridi, škratec,
škratev, ljudbi bratec!
Krono srébrno imaš,
poti v gozdu vse poznaš
pridi, deco nas poglej,
pot pokaži nam, povej!«
</poem>
Kekec je piskal in pel. Tinka se je stisnila k Jerici in se je tresla samega strahu. Ovbe! Sedaj pride škratec s srebrno krono. Naravnost iz
{{prelom strani}}
grmovja stopi in se zasmeje. A mala Tinka se boji škratcev, ker je slišala, da so vsi hudobni. Dolge brade imajo in dolge roke. In smejejo se, samo smejejo in kimajo z glavo. A vendar so hudobni, ker kradejo malo deco, zapirajo jo v črne votline, in deca jim mora preštevati noč in dan rumene cekine. A škratci se jim smejejo in jim ne privoščijo niti močnika ... Ovbe! Zdaj-le pride škrat; zdaj-le stopi iz grmovja in tleskne z rokami, ko zagleda malo Tinko. Ovbe, ovbe!
»Ni jih, nikjer jih ni.« reče zlovoljen. »Nemara slišijo, pa se zanalašč nočejo pokazati. O, da bi prišli, prismuke! Lepo pesem bi jim zagodel, da bi skakali od samega veselja. A nočejo, te prismuke se nam nočejo prikazati ... Saj pravim, Jerica, nič drugega nam ne preostaja, kakor da gremo naravnost po stezi. Nekam že pridemo. Tu v gozdu ne smemo ostati, ker zdaj niti ne vemo, ali gremo naprej ali nazaj.«
Vrstica 325:
Jerica je prikimala. In šli so dalje po ozki stezi med gosto goščavo. V vrhovih dreves je pričelo šumeti bučno in glasno. Vzdignil se je veter kdovekje, pa je prišel vršeti nad gozdom. Smreke so se pripogibale in so ječale z nekim čudnim, zategnjenim glasom, da je bilo Tinko skoro strah. Ozirala se je krog sebe in se držala vedno Jerice za roko. Dolgo so speli po ozki stezi, a goščave še vedno ni bilo konca. Videli niso niti solnca niti neba; zato pa niso vedeli, kako pozno je že. Šli so kar slepo naprej in so molčali ves čas. Tudi Kekca je pričelo skrbeti, zato je postal slabe volje. Vedno in vedno se je jezil na škrate, ki so tako hudobni, da jim nočejo pokazati prave poti. A Tinka je že obstala tupatam in je zastokala, ker so jo pričele noge boleti. A steza se je vzpenjala še više, vedno više in je prihajala vedno bolj strma.
»Kaj bo, oj, kaj bo.« je pomislil Kekec sam pri sebi in se je popraskal za desnim ušesom. »Gremo in gremo; že celo večnost hodimo, pa ne pridemo nikamor. Čudno, zares čudno!«
Deklici sta stali pod smreko in sta zaman ugibali, zakaj je splezal Kekec na visoko drevo. A dolgo nista čakali, zakaj Kekec je priplezal kmalu nazaj.
Kekec se je sklonil, pa pobral klobuček. Pogledal je sestrici in je bil ves v skrbeh. Tinka se je spustila v jok in je sedla na mah. Oj, bila je trudna in lačna. Pa drobne nožice so jo bolele, da le kaj! Saj ni bila navajena tako hudih potov, resnično ni bila navajena. Zato pa ni mogla naprej.
{{prelom strani}}
Nedaleč tam je žuborel vrelec, in Tinka je kar sklonila glavico, pa je pričela srkati mrzlo vodo. A tudi Kekec in Jerica sta sedla poleg nje. Jerica je razvezala culico in je podala Tinki kos kruha. Lačna Tinka pa je kar zgrabila ta kruh in je pričela hlastno jesti.
Kekec in Jerica sta ugibala, kaj bi ukrenila. A ugibala sta zaman, ker se nista domislila ničesar pametnega. Naprej ne znajo, pa tudi nazaj ne. A vseeno je bil Kekec za to, da naj gredo naprej, samo naprej.
Pa so šli zopet dalje. Veter je pihljal vedno močnejši in je bučal nad zelenim lesom. Vseokrog je ječalo in stokalo. Smreke so se kar tresle in so se pripogibale globoko h grmovju. Steza je zavila naravnost kvišku. Bila je tako strma, da so šli komaj, komaj navzgor. Smreke so izginjale vedno bolj. Gosto rušje je raslo kroginkrog in je bilo tako visoko, da so otroci kar izginili med njim. Sredi rušja pa so se dvigali iz ostrih, razmetanih črnih skal, napol pokvečeni borovci.
In Tinka je zopet omagala. Zgrudila se je na zemljo in je zajokala bridko na ves glas. Kekec in Tinka sta morala sesti k njej, da sta jo potolažila.
Pa se je Tinka vendarle potolažila. Bridko je vzdihnila in si je obrisala z rokavom rdeči obrazek. Trudoma se je dvignila in se je pričela plaziti po vseh štirih po strmini, Vzdihovala je vso pot in je klicala mamico.
Resnično
Kekec je zavriskal na glas.
»Juhuhu!« je odmevalo od vseh strani s strmih snežnikov, ki so se dvigali že onkraj senožeti. Razločno so se videli že črni prepadi in beli
{{prelom strani}}
sneg, ki je pokrival gladke skale. Kekec je tekel na vso sapo preko senožeti. Čutil ni nobene utrujenosti več. Še celo na glavo se je postavil sredi senožeti in je zavriskal vnovič.
Vrstica 354:
== 4. ==
Mala Tinka je bila vsa zasopla. Zaradi prebitega napora so se ji tresle drobne nožice, da ni mogla več niti prestopiti. Sedla je v visoko trava in se je na vso moč oddihovala. Jerica je počenila kraj nje in ji je brisala znojni obrazek. Govorila ji je lepe besede, da bi jo nekoliko osrčila.
Tinka je stokala in je zaman poizkušala, da bi vstala. O, ni šlo, resnično ni šlo, ker so ji bile nožice vse odrevenele. Zato pa je mala Tinka zastokala in je odgovorila vsa žalostna. »Ne morem, Jerica, ne morem ... O, noge so mi umrle, pa jih ne morem niti premakniti. Pomagaj mi, Jerica, pomagaj mi!«
Tisti čas se je prikazal na pragu samotne koče Kekec. Mahal je z rokami in je klical na ves glas. »Hoj, hoj! Pridita sem, pridita sem!«
»Ovbe, ovbe!« je tarnala mala Tinka in se je oklepala Jeričinega vratu. A Jerica se ni menila za njeno tarnanje. Hitela je na vso moč med visoko travo in se ni ustavila prej, dokler ni dospela do koče. Vrata so
{{prelom strani}}
bila odprta na stežaj. Prvo, kar je videla Jerica, je bil Kekec, Sedel je za črno, dolgo mizo. Vilice je držal v roki in je hlastno jedel z lesenega krožnika. Bilo ni nikogar v koči. Bila je razna in pusta. Samo tam na visokem kroginkrog ograjenem ognjišču je tlela žerjavica.
Jerica je stopila k mizi. Posadila je Tinko na klop in je naglo izmaknila Kekcu vilice iz rok.
Kekec je položil vilice na mizo. Namrdnil se je, pa je odgovoril. »Hm, kaj morem za to? Lačen sem bil, pa sem kar pričel jesti prekajeno meso, ko sem ga zagledal na krožniku. Kaj morem za to? Ali naj mari umrem lakote?- No, saj sem mislil prositi, pa ni bilo nikogar, da bi ga prosil. Na ves glas sem zavpil, ko sem stopil v kočo: Prosim malo kruha!
Jerica se je ozirala po koči. Bila je vsa iz lesa, in napol prepereli strop je bil sajast, sajaste so bile tudi lesene stene. Samotna je bila vsa prostorna izba in brez sledi človeškega življenja. In Jerica se je čudila, ko je videla žerjavico na ognjišču. Nekdo mora stanovati v tej koči. Še ne pred dolgo časa je moral kuhati in jesti, zakaj tam za ognjiščem so stale lončene posode še nepomite. Jerica se je čudila vedno bolj. Toda dolgo časa ni mogla ugibati, zakaj tam na klopi je pričela mala Tinka zopet na ves glas tarnati.
Vrstica 372:
»Kaj ti je.« je vprašala Jerica in se je sklonila k njej. A Tinka je stiskala roko k ustom in niti oči ni odprla. »Ovbe, ovbe!« je stokala mala Tinka. »Moje noge, oj, Jerica! Ves hrbet me boli ... Oj, Jerica, pomagaj mi, pa me nesi v posteljo! Tako boli, tako boli!«
Jerica jo je dvignila s klopi. Držala jo je na rokah in se je ozirala kroginkrog, če bi zagledala nemara kaj postelji odobnega. Toda ozirala se je zaman. Zato je šla ven pred kočo, da bi položila Tinko v mehko travo.
Jerica je šla res za njim. Zagledala je prostorno šupo in seno, ki je bilo razmetano po šupi, pa se je razveselila. Lepo je položila Tinko na seno in jo je pokrila s svojim predpasnikom. Tinka je globoko vzdahnila. Še enkrat je pogledala bratca in sestrico
»Ti, Kekec!« je rekla Jerica tiho. »ti moraš ostati tu pri Tinki. Jaz pa grem nazaj v kočo. Nemara pride človek, pa nam pove, kod naj gremo nazaj v vas. Povedem vaju domov, a potem šele se napotim k teti Nežari za gore. Ali si slišal, Kekec?«
Vrstica 382:
Jerica je odšla nazaj v kočo. Za trenutek je postala na pragu in se je ozrla na snežno skalovje, ki se je dvigalo onkraj senožeti navpično proti nebu. Jasno in razločno so se videle bele stene med črnimi razpokami, ki so segale od rogljatih vrhov pa do podnožja, pokritega z visokimi zamazanimi snežnimi plazovi. Ogromni so bili ti snežni skladovi in so se kopičili drug na drugega, tako da so se dotikali s svojimi belimi glavami modrega neba. Bilo ni videti nikjer ozke stezice, ki bi držala preko tistih gladkih sten, pa tudi živega bitja ni bilo videti nikjer. Veter, ki je šumel še pred kratkim vseokrog, se je polegel. Le lahna, hladna sapica je vela sem od snežnikov, in tam na senožeti so črikali murni. A vse drugo je bilo tiho.
Še enkrat se je ozrla Jerica na snežnike. In tedaj je zapazila na visoki steni tropo divjih koz, ki so bežale na vso moč preko skalvja. Zdelo se ji je, da se ne dotikajo skla, ampak leté kar po zraku. Oglasil se je ropot, ki je odmeval stoglasni med skalovjem, in razločno je videla kamenje, ki se je valilo po stenah in je padalo z velikim truščem na zmrzli plaz. Hipoma je zagrmelo tam gori
»Lovec jo je ustrelil.« je dejala Jerica sama sebi. »Nemara stanuje v tej koči. Pa pride in nas vzame s sabo ...«
Stopila je v kočo in se je pričela zopet ozirati okrog po izbi. Videla je umazano posodo in si je kar zavihala rokave. Vzela je škaf, ki je bil poln vode, in je pričela pomivati posodo. O, bila je navajena tega že z doma, pa si je mislila, da ji bo hvaležen tisti, ki prebiva v koči. Nasmejal se ji bo in ji pokaže rade volje pot v dolino. Saj je vedela, da se jezi zdaj mačeha doma nanjo, ker misli, da je iz hudobnosti zavedla Kekca in Tinko. V skrbeh je zdaj in vsa obupana, ker se otroka ne vrneta. Resnično
In Jerica je pomivala in je bila vsa vznemirjena ob delu. Že trikrat je stopila k mali odprtini in je pogledala na snežnike. Pa se je prestrašila, da ji je pomivalka zdrknila iz rok. Videla je, da snežniki niso več beli. Za trenutek so postali popolnoma temni. A potem so se pokrili z neko čudno, vijoličasto barvo, ki je prihajala vedno svetlejša, dokler se ni izpremenila
Vrstica 392:
v čisto, rdečkasto. Zagorele so vse skale kakor v živem, ognjenem plamenu in so svetile vseokrog ...
Jerica je strmela vsa prestrašena na lesketajoče snežnike. Saj je vedela, da zahaja solnce, ki ga ni mogla videti nikjer. Čez nekaj trenutkov se že razgrne noč nad zagorskim svetom, a noči se je Jerica bala. Kaj, če ne pride človek in ji ne pokaže pota v dolino? Kaj naj počne z bratcem in sestrico na samotni gorski senožeti?
Jerica je zajokala v svojih skrbeh in obupu. Solze so se ji ulile po licih, in z rokami si je zakrila obraz, da bi ne videla noči, ki je že prihajala iz črnih gozdov ... A hipoma so jo prebudili neznani glasovi. Slišala je škripajoče stopinje in je pogledala k vratom. Zagledala je pet moških, ki so prihajali preko senožeti. Na hrbtih so jim viseli puški in težki nahrbtniki.
Vrstica 398:
Deklica jih je zagledala in se je razveselila. Globoko se je oddahnila in je pričela naglo brisati zadnjo posodo. Stemnilo se je v koči, da se ni skoro več razločevalo posameznih predmetov. Jerica je sedla na klop in je čakala ljudi. Glasno ji je utripalo srce, a v duši ji ni bilo strahu. Vedno bliže so prihajali koraki, in kar hipoma so stopili ljudje v kočo. Vrgli so nahrbtnike na tla in so prislonili puške k steni. Postalo je že tako temno, da jim Jerica ni mogla videti obrazov. Stisnila se je k steni in čakala, da jo tujci zagledajo.
Nekdo je vrgel na tlečo žerjavico suhega dračja. Hipoma se je pokazal na ognjišču velik plamen. Šinil je proti stropi in je razsvetlil črno kočo. In tedaj je
Možje so se zganili in so jo zagledali. Začudeni so stopili bliže, pa so jo vprašali. »Kdo si? Kaj iščeš tukaj?«
Jerica je zdrknila na kolena in je dvignila roke. »O, ne storite mi nič žalega!« je prosila. »Sirota sem
Možje so se spogledali. A največji in najmočnejši je zamahnil z roko. »Ne boj se, Jerica!« ji je rekel prijazno. »Kar lepo vstani in nam povej vse po pravici. Poznam te, Jerica, ker sem te že večkrat videl na vasi. Samo to nam moraš obljubiti, da ne poveš nikomur, da si nas videla v tej koči. Pa te povedemo jutri zjutraj na pravo pot. Ali nam obljubiš, da ne izdaš nikomur našega bivališča?«
Vrstica 408:
»Obljubljam vam, vse vam obljubil.« je odgovorila Jerica in je vstala. »O, kaj je meni mari, kje vi stanujete! Saj vas niti ne poznam. Molčala bom in ne povem nikomur!«
{{prelom strani}}
»Dobro!« je rekel črni mož in jo je pogladil po laseh. »Jerica, vem, da si sirota. Kajne, da te je pognala mačeha od hiše? Zato pa si sirota ... Pokažem ti jutri pravo pot. Samo dane besede se moraš držati, zakaj drugače ti ne bo dobro na svetu. Ali si slišala?
Jerica je že odprla usta, da bi povedala o Kekcu in mali Tinki. Toda še o pravem času se je domislila, da bi nemara to ne bi bilo dobro za Kekca in Tinko. Znabiti bi se razhudili možje, pa bi pograbili Kekca in Tinko. Bog zna, kaj bi storili z njima? Nemara bi ju še celo umorili, ker bi bili prepričani, da ju izdata. Saj Kekec ni znal nikdar molčati in je gobezdal vedno in vedno.
»Prav, prav!« je dejal črni mož in je sedel na klop k tovarišem. Pričeli so govoriti potihoma, da deklica ni slišala niti ene besede. Jerica jih je gledala od strani, pa se ni več bala. Za Kekca in Tinko se je bala, ker je mislila, da pojdejo črni možje iztikat v šupo. A bala se je brez vzroka. Možje so zaprli vrata in so porinili v veliko luknjo ob vratih močan zapah. Nato so spet sedli k veliki mizi. Iz nahrbtnikov so vzeli velike hlebe kruha, in izza ognjišča je potegnil oni mož, ki je bil govoril z Jerico, debelo gnjat. Krožnike je razpostavil po mizi in se je čudil. »Glejte si no.« je govoril. »Kako lepo so pomiti krožniki in vilice! Pa kdo neki jih je pomil? Nemara si jih pomila ti, Jerica? Hm, hm ...«
Mož je pokimal z glavo in se je prijazno ozrl po Jerici. Deklica je zardela in je povesila glavo.
Jerica je pričela jesti, ker je bila resnično lačna. Tuintam se je ozrla po možeh, ki so jedli hlastno in molčé. Videla je ob steni prislonjene puške in debele nahrbtnike, in v glavo ji je šinila hipoma misel: to so divji lovci. Glej, počrnili so si obraze, da bi jih nihče ne spoznal in ovadil. Stanujejo v tej samotni koči, ki zanjo ne ve nihče. Čez noč spijo tu: a v ranem jutru se splazijo v visoko skalovje in prežé ves dan na divje koze. O resnično
{{prelom strani}}
Vrstica 425:
Tedaj se je vzdignil izza mize tudi oni veliki mož. »Pri nas boš spala, Jerica!« ji je rekel. »Tam za kočo je mala šupa, polna listja. Tja pojdi, pa lezi v listje! Jutri zarana te zbudim in ti povem doli na pravo pot. Samo spominjaj se dane besede! Dokler se boš držala tiste obljube, ti bomo prijatelji!«
Mož je potegnil debeli zapah in je odprl duri. Jerica je vzela svojo drobno culico in je voščila glasno. »Lahno noč, dobri ljudje!«
{{prelom strani}}
Jerico je stresel mraz, zakaj s snežnikov je zavel hladen veter, da so se sklonile visoke, rosne trave. Jerica je stekla naglo preko trate in se je splazila v ozko šupo. Skozi veliko lino je sijal mesec naravnost v šupo. Jerica je zagledala Kekca in Tinko, ki sta spala mirno in trdno na mehkem senu. Potihoma se je splazila k njima in ju je gledala. Tinki je svetil mesec naravnost v obraz. Njene oči so bile zaprte, in sopla je naglo, trudoma. Pokrita je bila z Jeričinem predpasnikom, vrhu njega je razgrnil Kekec tudi svoj jopič. A njena lica niso bila rdeča kakor po navadi, ampak so bila bleda, tako jako bleda!
Jerica se je sklonila k njemu. »Kekec!« je poklicala s tihim glasom. Kekec je dvignil glavo in je odprl oči. Zdrsnil je z obraza klobuček, in Kekec si je pomel zaspane oči. »Kaj je.« je vprašal. »Ali si ti, Jerica?«
Vrstica 435:
Kekec se je skobacal iz sena. Gledal je Jerico in je zmajal z glavo. »Ali je res, kar mi praviš.« je vprašal. »Ali misliš, da se bojim divjih lovcev? O, motiš se, Jerica! Veš, zjutraj pojdem kar k njim v kočo. Namažem si obraz s sajami, pa jih poprosim za puško. Z njimi pojdem streljat divje koze, o, resnično, Jerica! Kaj misliš, da sem strahopetec? Ne bojim se divjih lovcev, prav nič se jih ne bojim.«
»Tiho, Kekec!« ga je posvarila Jerica, ker se je res bala. O, poznala je dobro Kekca, pa je vedela, da Kekec gotovo stori tako, kakor je govoril pravkar. Zato pa se je bala in ga je pregovarjala. »Neumno govoriš, Kekec.« je dejala in je bila skoroda jezna. »Ako se prikažeš divjim lovcem, te kar pograbijo in ubijejo. Poznajo te, Kekec, dobro te poznajo. Tvojo gobezdavost poznajo in vedo, da jih izdaš, ko prideš na vas. Zato te pa gotovo zgrabijo ... Ali nič ne pomisliš, Kekec?
»Hm.« je odgovoril Kekec in se je zamislil za trenutek. Potem pa je pokimal trikrat z glavo.
{{prelom strani}}
Tudi Jerica je legla tam blizu vrat. Dasi ji je bilo srce polno skrbi in žalosti, je vendar kmalu zaspala. Naporna pot in dolga hoja sta jo bila utrudila tako, da se je čutila popolnoma utrujeno. Spala je dolgo in prijetno. Ko se je prebudila, je šinila naglo na noge, zakaj domislila se je, da jo pride divji lovec klicat. A tega ni hotela Jerica, ker je vedela dobro, da divji lovec zasači tudi Kekca in Tinko, ako pride v šupo. Zato pa je naglo vstala in je stopila pred šupo. Bil je še mrak kroginkrog. A vendar so se že svetili vrhovi snežnikov v škrlatni zarji. Bilo je mrzlo, da je Jerico kar streslo. Šla je preko rosne trate in se je približala leseni koči. Pred vratmi je obstala, pa je poslušala. Slišala je govorjenje v koči in je vedela, da so divji lovci že vstali. Tiho in boječe je potrkala na zaprte duri.
Odprl ji je tisti veliki in močni mož, ki je bil sinoči z njo tako prijazno govoril. Začudil se je mož, ko jo je zagledal in je tlesknil z rokami. »Raca na vodi! Glejte jo, Jerico!« je dejal. »Pa je že vstala in pride kar sama k nam. Glejte jo!
In Jerica je jedla. Možje pa so si oprtili puške in nahrbtnike. Pomigali so velikemu tovarišu in so odšli iz koče. Pa tudi veliki mož je bil že napravljen za na pot in je čakal samo še Jerico. Deklica je vtaknila v culico kos kruha, ki ji je ostal od zajtrka. »Pripravljena sem.« je rekla nato in je stopila k vratom. »Stric, še enkrat vas prosim, da bi mi pokazali pot. Resnično
Mož je zamahnil z roko. Vrgel je puško preko rame in je odgovoril. »Pokažem ti pot, kakor sem ti obljubil sinoči. Kar pojdi za mano in ne boj se ničesar!«
Šla sta preko mokre senožeti. Zdanilo se je bilo že, in gori vrhu strmega skalovja je že sijalo solnce. A gozd tam doli je bil še mračen in je še spal. Živega glasi mi bilo čuti širom okrog po zagorskem svetu. Le potok je šumel nekje med razritimi skalami in je pel jutranjo pesem. Še enkrat se je ozrla Jerica na kočo in šupo in se je nasmehnila, zakaj dobro je vedela, da spita tam Kekec in Tinka še v globokem snu. Lepo se naspita in spočijta do tiste ure, ko pride nazaj, da ju povede domov. In čila bosta in vesela, pa se bosta smejala na ves glas. O, saj daleč ne more biti do prave poti. Samo košček gozda in dva strma, visoka jarka, po katerem se peni gorski potok
Jerica se je še enkrat nasmehnila, pa je vprašala divjega lovca. »Koliko časa morava hoditi do pravega pota? O, povejte mi, stric, ker me resnično skrbi!«
{{prelom strani}}
»Hm.« je rekel mož in je potegnil iz žepa pipo čedro. Nabasal jo je s tobakom. H kresilu je pritisnil gobico, pa je pričel kresati. Užgala se je gobica, in mož jo je potisnil v čedro. Pričel je puhati goste dime in je govoril. »Hm, dolga ni pot
Mož je umolknil in je pričel zopet puhati gosti dim predse. Zavila sta v tihi gozd, ki je molčal daleč naokrog in se je širil v nepreglednost. Mož je molčal vso pot in je delal velike korake. Naglo je spela Jerica za njim in se ga ni upala več vprašati. Hodila sta že dolgo navzdol. Gozd se je bil že prebudil, in tuintam je že pela samotna ptica vrhu visokega drevja.
Vrstica 457:
Prišla sta do širokega jarka, ki je bil poln ogromnih skal. Preveslala sta drvečo vodo, ki je skakala s skale na skalo in je glasno šumela. Splazila sta se nato po strmini navzgor in sta obstala tam gori vsa zasopla. Jerica si je obrisala znoj z obraza in se je zagledala v strme snežnike, ki so se dvigali pred njo, samo za streljaj oddaljeni. Bili so beli kakor srebro in polni solčnih žarkov.
Divji lovec je pokazal z roko tja v dolinico, ki se je raztezala pod belimi snežniki. »Ali vidiš tisto belo črto onkraj potoka.« je vprašal. »No, tisto je pot, ki drži preko Vršiča za gore k teti Nežari. Ni daleč od tod
{{prelom strani}}
»O, nikoli, stric!« je odvrnila Jerica. »Hvaležna sem vam, da ste me privedli na pravo pot. In kako naj vas izdam, ko ste mi pa vendar storili samo dobro? Oj, lepa hvala vam, stric, za vse, kar ste mi storili, Nikoli ne pozabim ...«
Mož jo je pogladil po laseh in ji je stisnil roko. Nato se je naglo okrenil in je kar hipoma izginil med goščavo. Jerica je pogledala za njim in se je globoko oddahnila. Počakala je še nekaj trenutkov. Potem pa se je obrnila in se je spustila naglo v jarek nazaj. Preveslala je vodo in je hitela navkreber po ozki stezi. Glej, dve uri sta hodila z divjim lovcem od samotne koče na senožeti. Še ni pozno
Jerica je bila vnovič vsa zasopla! A ustavila se ni. Napela je zadnje moči in je tekla po strmini. Prišla je v goščavo in nič več ni videla solnca. In tedaj je spoznala, da je blizu senožeti. Oddahnila se je, in težek kamen se ji je odvalil od srca. Hvala Bogu
Stekla je naravnost do šupe in je pogledala vanjo.
Jerico je zaskrbelo, da je kar zastokala. Toda potolažila jo je misel, da sta bratec in sestrica nemara v koči. Zato je stopila tja in je hotela odpreti
{{prelom strani}}
vrata. A bila so zaprta in se niso ganila, pa najsi se je trudila še tako. In domislila se je, da jih je zaklenil divji lovec z velikim ključem davi, ko sta stopila iz koče. Pa je pričelo Jerico zopet skrbeti. Stekla je na sredo senožeti in se je ozirala kroginkrog.
In Jerica se je prestrašila tako, da je zajokala na glas. Hitela je tja gor na porobje in je klicala bratca in sestrico. A nihče ji ni odgovoril. Samo njen glas je jekal stoterno od gladkih, belih pečin, ki so se smehljale v toplih, solčnih žarkih. Jerica je nehala klicati. Saj je vedela, da je vse zaman. Sesedla se je tam gori na porobju in si je zakrila obraz z rokami. Bridko je ihtela in jokala. O, saj je vedela, da Kekca in Tinke ni več. Bog ve, kaj se jima je pripetilo? Nemara so se vrnili divji lovci. Zasačili so otroka, in kdo zna, kaj so napravili z njima?
»Oj, Kekec! Oj, Tinka!« je ponavljala Jerica kakor brez uma. Na ves glas je jokala in je vila roke. V duši ji je bilo tako težko in bridko, da je mislila, da ji poč zadajpazdaj srce.
Čuj
<poem>
Vrstica 495:
== 6. ==
Jako pozno se je prebudil Kekec tisto jutro. Dregnil je klobuček z obraza in je strmel potem s široko odprtimi očmi krog sebe. Skozi veliko lino je sijalo solnce, naravnost v šupo je sijalo in na obraz zaspanega Kekca. In Kekec se je dvignil, pa je otresel bilke s sebe. Prvi trenutek se niti zavedel ni, kje je pravzaprav. A zagledal je Tinko, ki je še vedno spala in se je težko oddihovala. In tedaj se je udaril Kekec s prstom po čelu.
In Kekec se je domislil koze in se je zasmejal na glas. Z roko se je udaril po kolenih in se je ozrl po speči Tinki.
Tinka je glasno vzdihnila. Odprla je malce oči in je pogledala bratca. »Še malo naj spim ... O, Kekec, tako sem trudna!«
{{prelom strani}}
»Hm.« je rekel Kekec in je stopil k nizkim durim. »pa jo pustim, naj spi še nekaj časa. Jerica se itak še ne vrne ... Bog ve, ali so divji lovci še v koči? Tako rad bi jih videl, pa četudi samo od daleč. Jerica je rekla, da so strašni. Če so res? Tudi Bedanes je strašen, a strašnejši je Prisanek. Pa se ne bojim
Kekec se je zasmejal vnovič in se je splazil iz šupe. Dobro se je bil naspal in spočil čez noč. Zato pa je bil dobre volje in vesel, pa še na misel mu ni prišel strah. Kaj pa šele skrbi!
Kekec je obstal za trenutek pred šupo in je pogledal na kočo. A ker ni videl nikogar, je kar šel preko trate proti koči. Pozabil je, kar je bil obljubil sinoči Jerici. Pa je bil obljubil, da bo lepo ostal v šupi in bo varoval Tinko. A tega se Kekec ni več spominjal. Hotel je samo do divjih lovcev, da jih poprosi skodelice mleka in kosa kruha, zakaj Kekec je začutil, da je lačen, ker ni bil jedel včeraj prav nič poštenega. Zato je stopil naravnost do kočnih vrat in jih je hotel odpreti. A vrata so bila trdo zaprta.
»Hej, ljudje!« je zavpil Kekec in je butnil trikrat v lesene duri. A nihče se mu ni oglasil. To pa ni bilo Kekcu všeč. Na vse moči je poizkušal, da bi odprl duri. A njegov trud je bil zaman. To pa vendar ni spravilo Kekca v slabo voljo. Šel je kroginkrog koče, da bi dobil vsaj majhno odprtino, skozi katero bi se splazil v kočo. A iskal je zaman.
A Kekec se ni jezil in hudoval zaradi tega. Samo nasmejal se je, pa je pregnal za trenutek lakoto, ki se je oglasila, ko se je domislil gorkega mleka. Nato si je umil obraz in se je obrisal kar z rokavom. Napotil se je nazaj do šupe, da bi pogledal, kaj dela sestrica. A Tinka je še vedno spala in se ni hotela predramiti, dasi jo je klical Kekec na ves glas. »Oj, Tinka! Oj, Tinkara! Ali slišiš? Čas je že, da vstaneš, ti Tinkara!«
A Tinka je samo vzdihnila in se je obrnila na drugo stran. Kekec je skomignil z rameni in je šel nazaj na senožet. Splazil se je po strmini in sedel visoko tam gori na parobju na zeleni mah. Tja je sijalo solnce, in
{{prelom strani}}
videlo se je daleč naokrog. Še celo v globoko dolinico se je videlo, in Kekec je natanko razločil tam doli beli prod in mokro vodo, ki je tekla sredi proda. Spoznal je snežnike, ki so se dvigali tam v ozadju. Saj jih je gledal vsak dan iz vasi in se je čudil njihovi višini. Bili so pokriti s snegom in so bili tako visoki, da so se dotikali s svojimi glavami naravnost modrega neba.
Z visokega parobja jih je zagledal zdaj Kekec, pa je tlesknil z rokami. »O, glejte!« je zaklical na glas. »Tam so snežniki, ki sem jih videl že tolikokrat. Tisti strmi, grozni skladovi
Kekec se je veselo zasmejal in je počil z rokami. A pogled mu je obvisel na ozki dolinici globoko tam spodaj. Videl je potok, in zdelo se mu je, da sliši razčločno šumenje vode.
Kekec je bil od samega veselja ves iz sebe. Zdrvil je po strmini, naravnost v šupo je tekel.
Tinka se je dvignila trudoma in je stopila na noge. Zatranala je bridko, ker jo je zaskelelo nekaj v gležnjih. Sedla je nazaj na listje in se je nakremžila. »Boli, Kekec, tu v gležnjih me boli.« je rekla in je vzdihnila vnovič.
Vrstica 525:
»Kaj tisto!« ji je odvrnil Kekec. »Bo že prešlo, ko prestopiš dvakrat ali trikrat. Boš videla, da bo res tako. Hoj, lepo stečeva po gori navzdol in prideva ravno h kosilu domov. Le meni verjemi in se nikar ne kremži! Veš, to ni lepo. Kremžijo se samo otroci, ki so še v zibelki. A ti si že velika, joj, tako velika!«
Tinka se je bridko nasmehnila. A vendar je pustila, da ji je bratec obul čeveljčke. Nato se je dvignila in se je počasi skobacala iz listja. Pač jo je še zabolelo tupatam v gležnjih, a ne več tako hudo. Počasi je šla za Kekcem po strmini. Čimbolj je hodila, tem manjša je bila bolečina v nogah. In ko je prišla Tinka na visoko parobje, je že niso več noge bolele. Kekec ji je kazal dolinico in snežnike. Pa tudi pot ji je pokazal, ki se je vila onkraj belega proda.
{{prelom strani}}
»Tinka, ali se upaš z mano doli na tisto pot.« jo je vprašal Kekec, ki je bil ves vesel, da sestrica ne tarna več. »Ali si upaš, Tinka? Glej, skozi to goščavo morava. Mogoče bova hodila samo eno uro. Spotoma srečava tudi Jerico, ki je odšla z divjimi lovci tja dol. Pa pridemo na lep način domov. Samo, če si upaš, ti Tinka?«
»Mhm.« je odvrnila Tinka, ki je še vedno strmela tja v dolinico. »Zakaj bi si ne upala? O, Kekec, tako rada bi že bila doma pri mamici! Veš, mamica bi mi dala skodelico mleka, ker sem lačna. A tukaj nimam niti koščka kruha. Pa sem lačna, resnično sem lačna.«
»Ne tarnaj mi spet, Tinkara!« ji je rekel Kekec in se je skoro razjezil. »Tudi jaz nisem še ničesar jedel. Samo vodo sem pil. Pa ne javkam prav nič. Saj vem, da bom opoldne že doma pri kosilu in se bom najedel kar za dva dni. Čemu bi potem javkal, te vprašam, ti Tinkara?
Kekec se je zaprašil po strmini. Čez nekaj trenutkov se je vrnil s kruhom in svinjino. V klobučku pa je prinesel vode, da se Tinkara napije. Tinka je pričela jesti in se je smehljala vsa zadovoljna. Kekec jo je gledal in se je tudi smehljal. Dasi je bil sam lačen, je vendar privoščil sestrici vse. Pa Tinka ni hotela pojesti vsega. Polovico je dala Kekcu, ker se je domislila, da mora biti tudi on lačen. A Kekec se je branil in ni hotel. A ker sestrica ni odnehala, je že hotel vtakniti kos kruha v usta. A premagal se je, ker se je spomnil, da bo pot še dolga in bo Tinka še večkrat lačna. Zato je spravil svinjino in kruh lepo v žep, da bi ga ne nadlegovala še enkrat izkušnjava.
»Počakajva še malo
»Kaj jaz vem!« je dejai Kekec. »Nisem jih videl. Veš, v šupi sem moral sedeti in stražiti tebe, da te ne vzamejo divji lovci. Hej, čepel sem tam in čakal, da pridejo. Kar za vrat bi jim bil skočil kakor mačka. Pa bi se bili ustrašili in bi bili bežali.«
Vrstica 541:
»Joj, Kekec!« se je začudila mala Tiinika im je tlesknila z rokami. »Pogumen si, Kekec, resnično si pogumen. Ti bi se ne ustrašil niti divjega moža Prisanka. Kaj, Kekec?«
»Čemu bi se ga bal?« je odvrnil Kekec malomarno. »Saj mu nisem storil še ničesar hudega. In divji mož me niti ne pozna. Kaj naj mi hoče potem?« — In Kekec je pravil nato o Jerici in divjih lovcih. Vse je povedal,
{{prelom strani}}
kar je vedel in Tinka se je čudila. Gledala je v dolinico in je poslušala bratca. Ko je Kekec umolknil, se je dvignil in jo je opomnil vnovič. »Ali naj greva? Čas je že, če hočeva priti domov h kosilu. Solnce je že visoko, in Jerice še ni od nikoder.«
Vrstica 547:
»Počakajva še malo!« je odvrnila Tinka, ki se ji kar ni ljubilo vstati. »Jerica je rekla, da pride nazaj. Zato pa pride gotovo ... Povej mi, Kekec, ali je resnično tam zdolaj gaj Vile Škrlatice? Ti boš vedel zagotovo, ker ti veš vse. Pa mi povej, da bom vedela.«
Kekcu ni kazalo nič drugega, kakor da je sedel nazaj na trato. Z roko je pokazal na bele snežnike, ki so se dvigali tam v ozadju.
»Seveda mora biti lepo.« je menila Tinka. »A Vila mora biti krasna in oblečena v zlato obleko. Kaj, Kekec?
»Ti si prismodica, Tinkara.« jo je zavrnil Kekec. »Kaj pa ti hoče Vila Škraltica, ha? Zakaj se je bojiš?
Tinka se je stresla po vsem životu. Stisnila se je k bratcu, pa ga je prosila. »O, ne govori o divjem možu! Saj me je strah, joj, tako strah! Ljubi Kekec, lepo te prosim, molči! Pojdiva rajši Jerici naproti. Tako rada bi že bila pri mamici doma. Kar pojdiva, Kekec ...«
Kekec si je poveznil mokri klobuček na glavo. Še enkrat je pregledal natanko pobočje gore in dolinico tam doli.
{{prelom strani}}
Tuintam sta se ustavila in sta zaklicala v prostrani gozd. »Hoj, Jerica, hoj!«
»Ojoj.« je rekla Tinka. »Kako pa prideva na ono stran? Poglej, Kekec, kako je jarek globok in strm! Pa tudi voda teče po njem ... Kako prebredeva vodo?«
Kekec je zamahnil z roko, pa je odgovoril. »Kaj ta jarek! Če bi imel dolgo palico, bi ga kar preskočil. Veš, lepo se podrsava navzdol do vode. Preko vode pa te ponesem štupa-ramo ... Ta jarek
Lepo sta se podrsala navzdol. Seveda
»No vidiš.« se je namuznil Kekec. »Ali ti nisem rekel? Dokler se z mano, se ti ni treba bati ničesar. Kar hipoma bova v dolini na ravni poti.«
Vrstica 571:
»Hm.« je odvrnil Kekec, pa se je potuhnil, ker je tudi njega samega pričelo skrbeti. »Srečava jo, resnično jo srečava. Samo naprej morava.«
In sta šla dalje. Toda
»O, zakaj nisva počakala Jerice ne senožeti!« je zajokala. »Lepo bi bila naju Jerica povedla po poti, ki so ji jo pokazali divji lovci ... Pa si se zmotil ti, o Kekec! Sem v goščavo si me zavedel ...«
A Kekec ni izgubil dobre volje. Nasmejal se je sestrici na glas in ji je odgovoril. »Čemu tarnaš že zopet, ti Tinkara? Mar bo zato pot lepša?
»Aha.« se mu je začudila Tinka in je dvomila. Stopila je naprej in je izpustila vejo, ki se je zanjo držala. A tedaj je padla vznak. Kar hipoma je zdržala po listju navzdol.
{{prelom strani}}
skalovja in bilo ni slišati niti njenega glasu. Kekcu so se lasje kar naježili samega strahu. Prijel se je za glavo in je strmel tja dol, kamor je izginila sestrica.
A Tinka ni odgovorila. Samo tiho ječanje se je slišalo sem gor iz grmovja. Kekcu so se ježili lasje vedno bolj, pa tudi kolena so se mu pričela tresti. Joj, kaj se je zgodilo Tinki?
»Kaj se je zgodilo? Oj, kaj ti je, Tinka.« je vprašal kar v eni sapi in je pokleknil k sestrici. »Ali si se kaj pobila, Tinka? Ali te kaj boli? Daj, povej mi, Tinka!«
Tinka je odprla oči in je zastokala bolestno. Stisnila je ustna in ves obrazek se ji je nakremžil. Z roko je pokazala na desno nogo in je zašepetala. »Noga, oj, Kekec ... Boli me, skeli me
Kekec se je sklonil k njeni nogi. Pa je videl, da je noga okrog gležnja in nad gležnjem vsa rdeča in otečena. Potipal jo je; a Tinka je zakričala tedaj na ves glas zaradi bolečine.
V težkih skrbeh je povesil glavo. Že mu je šlo kar na jok in že je hotel zatarnati na glas. A hipoma se je premagal in se je zjezil sam na sebe. Z nogo je udaril ob zemljo in je stisnil zobe.
Naglo je razvezal jermene in je potegnil čevelj z noge. Tinka se je kar stresla, ker jo je zabolelo na vso moč. Zavpila je
A Tinka ni odgovorila ničesar. Z rokami se je prijela za bolno nogo in je zaprla oči. Kekec pa se je splazil v grmovje, da bi poiskal vodo. In
{{prelom strani}}
ni se pomišljal. Kar srajco je pretrgal in je odtrgal od nje velik kos. Namočil je platno v mrzli vodi in je napolnil klobuček z bistro tekočino. Nato se je vrnil k sestrici. Previdno je ovil mokro platno okrog Tinkine noge in je govoril. »Kaj ne, da je dobro, Tinka? O, čez nekaj časa boš že lahko skakala kakor janček na paši. Le meni verjemi, Tinka, pa se ne boj ničesar!«
Resnično
Tinka je jedla in pila. A Kekec je vstal in je psilonil dlani k ustom. »Jerica, hoho, Jerica!« je zavpil na vse strani. Ker mu ni nihče odgovorila, je sedel nazaj k Tinki, pa je rekel. »Jerice ni nikjer ... Že davno bi jo bila morala srečati. Nemara je ne izpuste divji lovci. O, skoro gotovo jo vodijo naravnost preko gorá k teti Nežari. Zato pa se ne more vrniti k nama. Na tak način jo lahko čakava še leto dni. O, resnično!«
»Zato pa pojdiva kar domov.« je menila Tinka. »Tako rada bi že bila doma. Veš, mamica čaka s kosilom in ne bo ji všeč, če ne prideva. Huda bo, joj, tako huda!
»Hm.« je dejal Kekec in je pogledal od strani sestrico. A Tinka se je uprla z rokami ob zemljo in se je hotela postaviti na noge. A zakričala je tako glasno, da je Kekca kar izpreletelo.
»Hm.« je dejal Kekec še enkrat, pa je nadaljeval. »Ne kriči tako, Tinkara! Čimbolj boš vpila, tembolj te bo bolela noga ... Saj greva domov, resnično greva domov. Nesel te bom skozi goščavo, če še ne moreš hoditi. A preden prideva v dolino, bo tvoja noga že zdarva ...«
Vrstica 609:
In Kekec se ni dolgo pomišljal. Rahlo je prijel sestrico in jo je dvignil na svoje močne roke. Tinka se ga je oklenila okrog vrata, in tako jo je nesel Kekec po strmini navzdol. Seveda je šlo počasi, ker je moral Kekec paziti, da se ne spodrsne po polzkem listju. Previdno je stopal in še mari mu ni bilo, da mu je pričel znoj curkoma teči z obraza. Težka je bila Tinka: a Kekecu se vendar niso utrudile roke. Ustna je stiskal, da bi se preveč ne zasopel. A sam pri sebi je ponavljal vedno in vedno. »Prinesem jo domov ... Resnično jo prinesem, da ji pozdravi padar Tonček nogo. Pa če je do kosila ne prinesem, do večerje pa prav gotovo ... Uboga Tinkara! Boli jo in skeli, kakor je mene skelelo lani za Gmajnico ...«
Tinka se ni ganila. Le potihoma je ječala in je stiskala glavo h Kekčevim prsim. Kekec pa je stopal enakomerno navzdol med skalami, in vedno huje mu je lil znoj z obraza.
{{prelom strani}}
gozda, se odpočijem. Potem pa jo nesem naprej
In resnično
Kekec je položil Tinko na mehka tla. Klobuček je snel z glave in ga je zavrtel trikrat po zraku. Zavriskal je na ves glas in je skakal po travi v svoji veliki radosti ...
Vrstica 619:
== 7. ==
Kekec je mislil, da je konec bridkosti in hudega pota. Zato pa je bil tako vesel. Toda ko ga je minilo prvo veselje, je pričel natanko gledati po okolici. Tja do belega proda ni bilo daleč, o, samo desetkrat mu je bilo treba poskočiti, pa bi bil tam. A Kekec je videl tik pred sabo bele gore. Ogromno skalovje se je dvigalo tik za pašnikom visoko, visoko, da ni mogel videti nikjer belih vrhov. In skalovje je bilo strmo in gladko. Le tupatam je zevala široka, črna razpoka, in le tupatam se je pokazala majhna, ozka planotica, ki pa je bila vsa pokrita z belim snegom. Ob znožju teh silnih sten so še rasli nizki, pokvečeni borovci, in zeleno rušje se je razprostiralo daleč naokrog. A med rušjem so se kazale nizke skale. Vse so bile pokrite z rdečim ravšjem, čigar prijetni, blagodejni vonj se je šitil po vsem gorskem kraju. Vetrec je pihal sam od zmrzlih snežišč in je raznašal vonj rušja daleč naokrog
Vse to je videl Kekec. V prvem trenutku so se mu oči kar zasvetile, ko je videl toliko krasote. Z rokavom si je brisal znojni obraz in je še vedno videl toliko krasote. Toda iz zadivljenosti ga je prebudila Tinka. Tinka je vzdihnila na glas in je rekla jokavo. »O, povej mi, Kekec, kam sva prišla pravzaprav? Ali imava še daleč do doma?«
Kekec jo je pogledal in se je zavedel.
Tinka je bridko vzdihnila in je zakrila obrazek z roko.
»Saj sem ti rekel, da potrpi, Tinkara.« je odgovoril bratec. »Glej, zdaj grem po vode, da ti zopet obvežem nogo. Pa ne boš čutila več bolečine. Mogoče boš še popolnoma ozdravela, Tinkara, in se boš smejala.«
{{prelom strani}}
Kekec se je zasmejal prisiljeno in se je splazil v goščavo. Vrnil se je s polnim klobučkom vode. Namočil je platno in je zopet obvezal Tinki nogo. Pa je Tinki odleglo, da se je bratcu nasmejala.
Kekec se je zasmejal in se je lagal. Oj, Kekec je bil lačen, joj, tako lačen! Pa ni maral pokazati tega Tinki. Da bi mu ne bilo treba misliti na svojo lakoto, je govoril, govoril kar naprej.
»O le!« je dejala Tinka tiho. »Saj se ne bojim škratcev nič več. Samo včeraj sem se jih bala, ko si jih klical, pa jih ni bilo. A danes se jih ne bojim več ... Le pokliči jih, da me popeljejo domov. Veš, da se ne boš trudil ti toliko z mano.«
Vrstica 641:
Tlat voziček ti imaš,
pa voziti dobro znaš -
pridi, pridi
daleč, daleč v zlato vas ...«
</poem>
Vrstica 647:
Kekec je odpel in je poslušal pozorno, če bi se nemara kaj zganilo sredi gozda. Zazdelo se mu je, da čuje od nekje daleč glas, ki kliče njega in Tinko. Pa se je razveselil, da prihajajo škratci z zlatim vozičkom. Zašumelo je nekaj glasnega v goščavi in čez nekaj trenutkov so se prikazale tri srne kraj pašnika. Obstale so tam gori in so gledale s svojimi lepimi, mirnimi očmi na bratca in sestrico.
»Ovbe!« je zavpila Tinka in je zakrila obraz z rokami. Mislila je že, da so prišli škratci z zlatim vozičkom. Prestrašila se je, pa se je pričela tresti po vsem životu.
Tinka se je stresla še enkrat in je pogledala skozi prste. A srn ni bilo nikjer več. In zopet je bilo tiho vse naokrog. Le čebele so šumele po širnem pašniku, in divji gorski potok je pel tam doli sredi belega proda.
{{prelom strani}}
Samo enkrat se je zazdelo Tinki, da čuje zamolkel krik, ki se je oglasil nekje med gorsko samoto.
Kekec je zamahnil z roko. Tudi on je slišal tisti krik, pa tudi on se je prestrašil. A Kekec ni mislil na Jerico. Saj je bil prepričan, da je Jerica že daleč onstran gorá. Kekec je mislil na vse kaj drugega, ko je slišal tisti krik. Ozrl se je po visokem, gladkem skalovju in se je domislil očetovih povesti iz prejšnje zime. Sedel je oče za pečjo, pa je pravil o divjem možu Prisanku, ki domuje nad goro Prisankom. Strašne reči je pravil oče, da so se Kekcu tupatam lasje kar neježili. Seveda, Kekec se je smejal doma za pečjo in se je muzal. Pa se ni bal divjega moža, a vendar ga je izpreletelo tupatam nekaj mrzlega. Hej, če bi stopil divji mož v izbo in bi sedel kraj tebe za peč, kaj bi rekel ti, Kekec? Ha, kaj bi rekel? Ali bi se še muzal in smejal? Ha, Kekec?
A danes je vse kaj drugega. Danes vidi Kekec tik pred sabo goro Prisanek. Če iztegne roko, pa že lahko zgrabi bele skale. In pod to goro je nekje domovanje divjega moža Prisanka. Mogoče za onim rušjem, mogoče za onim razmetanim skalovjem ... In Kekec je slišal tisti čudni krik, ki se je razlegnil preko mirnega gorskega sveta. Pa je vedel, pa je bil trdno prepričan, da je zavpil ravnokar divji mož Prisanek. Stopil je bil na skale in je zagledal Kekca in Tinko. Zasmejal se je na ves glas in je zaklical, češ, počakaj, Kekec! Pa tudi ti, Tinkara, počakaj! Še danes vaju pojem ...
Vrstica 659:
Kekec se je zganil in se je ozrl na vse strani. Še celo na strme gore se je ozrl, pa ni videl ničesar. Solnce se je pogreznilo za škrbaste skale in dolga, temna senca je legla preko vsega pašnika ... »Ovbe!« se je prestrašil Kekec, in obraz mu je kar zbledel. »Ali je že tako pozno? Kaj bo že spet noč? Ovbe, pa če pride resnično divji mož Prisanek? Pa kaj naj storim? Ali se bom tudi smejal, kakor sem se pozimi za pečjo?«
Tinka je videla, da je bratec v skrbeh. Zato pa je dvignila ročice in je zatarnala. »Kaj ti je, o, Kekec? Ali te je strah kakor mene?
Kekec se je zavedel, pa je premagal svojo bojazen.
{{prelom strani}}
Tinkara? Ne bojim se niti divjega moža Prisanka, pa najsi še tako rogovili po gorah. O, resnično!«
Kekec je tlesknil z rokami in je udaril z nogo ob tla. Pa je dvignil sestrico in jo je nesel na rokah po pašniku navzdol. Začutil je za nekaj trenutkov toliko moči v sebi, da bi se pograbil z vsem svetom. Sramoval se je samega sebe, da se je prestrašil tistega krika in divjega moža, ki domuje nekje doli med skalovjem. Stopal je naglo in trdno navzdol. A komaj je stopil sto korakov, so se mu pričele roke tresti. Zaman je stiskal zobe in ustna
Senca preko pašnika se je vedno bolj temnila. Dvigala se je po gorah, ki so stale onkraj dolinice, vedno više, vedno više. Dospela je do snežnih skal in je obstala tam. Skale pa so se zasvetila, najprvo v modrikasti svetlobi, a potem v rdečem ognju, ki je šinil hipoma preko vseh skalnatih vrhov ... »O, joj!« je zavpil Kekec nehote na glas. »Pa je resnično že prišla noč, ta preklicana, prebita noč!«
Napel je zadnje moči in je stekel preko mehkih trat.
»Do proda sva prišla.« je rekel razveseljen. »Ali vidiš Pišenco, Tinka? Kako šumi ...«
Vrstica 675:
Tinka se je ozrla po produ; s svojimi solznimi očmi ni videla nič drugega nego mrak, ki je legal kroginkrog po zemlji. »Kekec, ali ne vidiš, da se dela že noč? O, Kekec?«
Kekca je obšla taka slabost, da ni mogel več držati sestrice. Položil jo je med rušje in je pričel naglo sopsti. Gledal je na žareče snežnike in na gozdove, ki so že počivali v večernem mraku, pa je spoznal, da ne more več naprej. Zaradi slabosti se je tresel po vsem životu, in noge so se mu kar šibile.
In zjokal se je skoro, ker je spoznač svojo slabost. A vendar ga ni še zapustil pogum. Gledal je kroginkrog, kam bi se obrnil, da bi prenočil. Dobro je vedel, da mora stati nekje pastirska koča, četudi popolnoma zapuščena: zakaj kjer je pašnik, tam je blizu tudi koča, kjer prenočujejo pastirji. To je Kekec dobro vedel. Ker je znal, da nocoj ne more nikamor
{{prelom strani}}
več, je pričel iskati varnega prenočišča. Pa ni se oziral dolgo okrog sebe. Izza grmovja tam nad prodom se je svetilo nekaj belega. V prvem trenutku je mislil Kekec, da je to ogromna skala, ki leži kraj proda. Toda ko je pogledal natanko tja, je videl, da je to obširna koča, sezidana iz samega belega kamenja.
»Jej, tam bova lepo prenočevala.« se je razveselil Kekec. »Čemu je treba prezgodaj tarnati? Saj pravim ... Samo, da bi dobila tam košček kruha in požirek mleka.«
Tedaj se je ozrl Kekec po širni izbi. Velika miza je stala tam sredi, okrog nje pet stolov. Še celo ogromna omara je bila prislonjena tja v kot. Kekec je stopil k mizi. Na njej je stala dolga, debela sveča, in Kekec jo je kar prižgal ob plapolajočem ognju. Postavil jo je na mizo in je posadil Tinko na stol. Tinka se je vsa tresla in se je ozirala prestrašena okrog sebe.
»Ni se ti treba bati ničesar.« je odvrnil Kekec, ki je pričel iztikati po izbi. »Tu ne domujejo divji lovci, ker je koča preveč v dolini. Tu prenočujejo samo pastirji. A pastirji so dobri in naju pogosté ... Glej no, Tinka! Glej no! Mleka sem našel.«
Kekec je poslušal in je čakal odgovora. Toda, ker mu ni nihče odgovoril, se je zasmejal in je zavpil. »Bog ti povrni, dobri pastir! Hvaležen ti hočem biti za podarjeno mlekce, o, tako hvaležen!«
A Tinka je ugovarjala. »Pa si kar vzel in nisi vprašal nikogar.« je rekla. »Veš, Kekec, to ni lepo ...«
Vrstica 693:
»Kaj.« je vzrojil Kekec. »Saj sem vprašal za dovoljenje. Ali nisi slišala, kako sem vpil na ves glas? Kaj morem jaz za to, če ni nikogar doma v hiši? Prosil pa sem vendarle. Ali si razumela, Tinkara?«
»Hm.« je dejala Tinka, pa je verjela bratcu. Mleko je zavrelo, in Kekec ga je izlil v dve veliki skodelici. Urezal je dva debela kosa kruha, in
{{prelom strani}}
pričela sta hlastno jesti. Posebno hitro pa je jedel Kekec, ki je bil že popolnoma slab zaradi lakote. Molčala sta, samo molčala in jedla. Po jedi pa je postal Kekec zopet dobre volje. Še celo žvižgal je, in še mari mu ni bilo, da mora spet prenočevati v tuji koči, ne vedoč, kdo je gospodar te kamnite hiše. Iztikal je spet okrog velikega pograda, ki je bil nastlan s slamo in pogrnjen z debelo, volnato odejo. Poizkušal je, če bi mogel odpreti velika lesena vrata kraj ognjišča. Pa se mu je tudi posrečilo, in odprl jih je. Plamen na ognjišču je bil zadosti velik, da je razsvetlil čedno sobo, ki je vanjo vstopil Kekec. Lepo posteljo je videl tam, pregrnjeno z rdečo odejo: pa tudi mizo je videl v prijazni sobi, okrog mize pa bele stole. Kekec se je čudil in je vzkliknil. »Hoj, Tinkara! Tu je lepo, še lepše kakor pri nas ... Ali slišiš, Tinkara?«
Ker mu Tinka ni ničesar odgovorila, je stopil nazaj v veliko izbo. Zagledal je Tinko pri mizi. Glavico je bila naslonila ob mizo, pa je spala v globokem spanju.
Kekec je prijel Tinko in jo je dvignil.
Kekec jo je položil na posteljo. Razgrnil je odejo in je sezul in slekel sestrico. Popravil je zglavje, da je Tinka lepo naslonila glavico nanjo, in jo je pogrnil z gorko odejo. In Tinka je pričela spati svoje globoko spanje. Niti trenila ni več, in noga jo je nehala boleti.
Vrstica 705:
Kekec je šel nazaj v izbo. Ogenj na ognjišču je ugasnil. Samo žerjavica je še tlela tam. Na mizi je gorela sveča, in Kekec je sedel na stol. Ni se mu več ljubilo iztikati po izbi. Čutil se je tako utrujenega, da bi najrajši kar legel na pograd. Oči so ga pričele ščemeti, da je le še komaj gledal. A vendar je še vztrajal in je čakal, kdaj pride gospodar te kamnite koče. Čakal je dolgo, a zaman. Dvignil se je, pa je stopil na prag. Ozrl se je v nebo, ki je bilo gosto posejano z velikimi, jasno gorečimi zvezdami. Snežniki so se pač svetili srebrno v beli mesečini, a v dolino je zakrival črni mrak, da se ni videlo nikamor. Kekec je spoznal, da mora biti že pozno. Zato je šel nazaj v kočo in je sedel za mizo. Z roko si je podprl glavo, pa je pričel misliti. Jerice se je domislil, Jerice, ki spi nocoj že daleč za gorami. Pa se je domislil, da je ne vidi tako kmalu. V srcu se mu je dvignilo nekaj težkega, da je vzdihnil na glas. »O, Jerica! Zakaj si šla od nas? Glej, zdaj bo tako žalostno na našem domu ... Čemu si morala iti, Jerica?«
Žalostno je povesil Kekec glavo, in oči so ga pričele vedno bolj ščemeti. Mislil je na Jerico in hudo mu je bilo po njej. Mislil je na Tinko in njeno bolno nogo in razžalostil se je tako, da je naslonil glavo na mizo.
{{prelom strani}}
A njegova utrujenost je bila večja nego njegova žalost. Naj se je upiral, kolikor se je hotel, zaspanca vendar ni mogel premagati. Trepalnice so mu kar same od sebe zaprle oči in Kekec je zadremal.
Prebudil ga je ropot, ki je nastal hipoma tam pri vratih. Prestrašen je dvignil Kekec glavo in si je pomel oči. Pogledal je k vratom in kri mu je zastala v žilah. Čez prag je stopilo nekaj velikega in temnega. Za trenutek se je motovililo ob vratih in je nato stopilo v izbo. Ker je sveča le slabo razsvetljevala prostorno izbo, ni mogel Kekec natanko videti človeka, ki je prišel v kočo. Samo to je videl, da je veliko, veliko in grozno tisto, ki ga je prebudilo iz spanja. Obšla ga je kurja polt in sapa mu je kar zastal.
Toda že v naslednjem trenutku se je potuhnil in je šinil neslišno pod mizo. Gledal je od tam, kako se je divji človek ustavil sredi izbe. Zaslišal je mrmranje in godrnjanje in divji človek je cepetnil z nogo ob pod, pa je izpregovoril. »Saj pravim
Kekec se je vgriznil v ustna. Po hrbtu pa mu je kar zagomazelo, in noge so se mu pošibile, da ni mogel več čepeti. Kar sedel je pod mizo in je molčal, molčal. Čakal je, kdaj ga zagleda divji mož in ga potegne izpod mize. A divji mož ga ni zagledal. Stopil je k pogradu in je sunil odejo s slame.
Mož je šel mimo mize proti ognjišču. Kekcu je postalo vroče ob misli, da zdajle divji mož zasači spečo Tinko. O, to se bo prestrašila uboga Tinkara! Kar jeknila bo in nemara umre samega strahu, ko zagleda divjega moža ... Prestrašil se je Kekec te misli, da mu je stopil mrzel znoj na čelo. Vgriznil se je še enkrat v ustna, da ga je zabolelo. Iz srca mi je izginil hipoma ves strah in ni se bal več divjega moža. Videl je, da je sestrica v nevarnosti, in v duši ga je kar zabolelo. Šinil je izpod mize, da se je zadel ob noge divjega moža. Naglo se je zravnal pred njim in mu je zastopil pot.
Vrstica 719:
»Tu sem, o, tu sem.« je zasopel. »Kaj želiš od mene, divji mož? Ustrašil sem se te, ko sem te zagledal, pa sem se skril pod mizo ... A zdaj se te ne bojim več ... Tu sem, tu sem ...«
Mož je obstal in se je napol sklonil. Gledal je mladega dečka in se je čudil.
Kekec pa se ni bal prav nič več in je odgovoril. »Mežnarčev Gregec sem. Toda povsod me imenujejo samo za Kekca. Kaj jaz vem, zakaj! Še celo mati mi pravi vedno Kekec ... In iz Kranjske gore sem doma. Pa sva šla s Tinko, da spremljava Jerico, ki je šla služit čez gore k teti Nežari .
{{prelom strani}}
Izgubili smo se v gozdu in smo zašli. Tinka si je izvinila nogo in prinesel sem jo sem, pa sem jo položil na posteljo. Ponvico mleka sem vam vzel in dva kosa kruha, ker sva bila tako lačna. To vam povem, stric Prisanek, da ne boste hudi in ne bo zamere ...«
Vrstica 727:
Mož je prekrižal roke na prsih in ga je gledal. Bil je velik, da mu je segal Kekec komaj do pasu. Oblečen je bil v sivo lovsko obleko, ki pa je bila vsa oguljena. Na glavi mu je tičal zelen klobuk, za njim je bilo zataknjeno pero planinskega orla. Bil je velik in močan. A nič divjega ni bilo na njem, razen dolge, goste brade in velikih brkov, ki pa vendar niso bili dva vatla dolgi.
»Glej, glej
In mož je stopil korak naprej proti vratom ob ognjišču. A tedaj mu je Kekec vnovič zastopil pot. Kekec je dvignil roke, pa je prosil in moledoval. »O, pustite Tinko! Lepo vas prosim, stric Prisanek, pustite Tinko! Če vas zagleda, pa umre samega strahu ... Lepo vas prosim, stric Prisanek!«
A mož ga je kar odmaknil in je prijel za kljuko. Tedaj pa je vzkipelo v Kekcu vse. Kar kri mu je šinila v obraz in pesti so se mu skrčile same od sebe. Pa niti pomislil ni, kaj dela. Kar hipoma je skočil na ognjišče in se je zaprašil v divjega moža. Z desnico ga je prijel za gosto brado, z levico za dolge brke, pa ga je pričel mikastiti.
»Ovbe!« je zavpil mož, ker ga je resnično bolelo. »Izpusti, pobič, rečem ti, izpusti!«
A Kekec ni izpustil, ampak ga je mikastil še huje. Možu je bilo naposled zadosti vsega. S svojimi velikimi rokami je zgrabil Kekca okrog pasa, da je deček kar zastokal. Izpustil je brado in brke in je zagrabil za roke, ko so ga stisnile tako neusmiljeno. Mož ga je postavil trdo na tla, da je Kekec kar zacepetal.
Mož je vzel svečo z mize, pa je odprl vrata, še preden se mu je mogel Kekec postaviti na pot. Stopil je v sobico in je dvignil svečo. Zagledal
{{prelom strani}}
je malo Tinko, ki je spala na postelji. Tinki je bil obrazek ves bled. A vendar se je smehljala lepo in presrčno. Saj je sanjala, da je zopet doma pri svoji skodelici belega mleka. Mucika stoji pred njo z dvignjenim repkom in lepo mijavka. »Mijav, mijav, Tinka! Dobro je mlekce
»Hm.« je dejal mož, a nič drugega. Obrnil se je, pa je šel iz sobice. Kekec se je stisnil še bolj k postelji, misleč, da je šel divji mož po nož, da zakolje njega in sestrico, pa ju speče za večerjo. A divji mož ni prišel z nožem. Samo debelo odejo je prinesel in jo je vrgel na tla.
Mož je zaprl duri in nastala je globoka tišina. V sobici je bilo tako temno, da Kekec ni videl niti roke, ki jo je držal pred očmi.
Kekec se je zavil v debelo odejo in je legel pod posteljo na tla. Še nekaj trenutkov je gledal v črno temo in je poslušal moža, ki stoka zunaj v veliki izbi. Potem pa ga je premagal zaspanec. In Kekec ni slišal in videl ničesar več ...
Vrstica 750:
== 8. ==
Ves dan je blodila Jerica po črnem gozdu in je iskala Kekca in Tinko. Klicala je tako dolgo, da je postala popolnoma hripava in ni mogla več vpiti. Šla je naravnost v tisto smer, od koder so prihajali glasovi Kekčeve piščalke. A zaman je iskala kroginkrog. Našla ni niti najmanjšega sledu za bratcem in sestrico. Zato pa je bila vsa obupana. Nase niti mislila ni
{{prelom strani}}
»Oj, Kekec! Oj, Tinka! Zakaj sta mi napravila to, zakaj? Zakaj nista počakala, kakor sem vama naročila? Pa bi bila vaju lepo privedla domov in ne bilo bi zdaj te žalosti, oj, ne bilo ...«
Tako je govorila Jerica in je jokala. Dolgo, dolgo je sedela na trati, pa ni vedela, kaj bi storila. Prepričana je bila, da ne najde Kekca in Tinke nič več. Sam Bog ve, kaj se jima je pripetilo, da je nista počakala tam gori na senožeti? Najbrže je vsega kriv samo Kekec, ta nesrečni Kekec, ki je tako nepotrpežljiv in trmast. Na svojo roko je šel s senožeti v gozd in je zavedel tudi Tinko. Na, pa ju išči zdaj, če veš, kam sta šla! Nemara pa sta našla pravo pot, pa sta že doma? Hm, mogoče! Kekec je pač zijalast in neroden; a srečo ima, povsod ima srečo, pa se izmuzne iz vsake nezgode. Kaj, če se mu je tudi zdaj posrečilo in je našel pravo pot?
Tako je sklenila Jerica. Naglo se je spustila navzdol po črnem gozdu. Slišala je že šumenje gorskega potoka in zato je vedela, da ni več daleč dolinica. In resnično
»Hvala Bogu
»Ljudje stanujejo tu.« se je razveselila. »Mogoče so drvarji ali pa pastirji. In mogoče vedo kaj o Kekcu in Tinki. Pojdem v kočo, pa jih povprašam.«
Vrstica 764:
Stekla je tik do luči in je postala kraj velikega poslopja, ki je črno strmelo v noč. Potrkala je trikrat na razsvetljeno okence. A ker se ji ni oglasil nihče, se je splazila ob zidu do velikih vrat. Odprla jih je, pa je stopila v vežo. Ker je bilo v veži temno, je tipala ob zidu, dokler ni prišla do lesenih vrat. Zoper je trikrat potrkala in je stopila v razsvetljeno izbo.
Toda obstala je vsa začudena na pragu in je strmela v krasno sobo, ki
{{prelom strani}}
je stala pred njo. Deset velikih luči je gorelo na zlatem lestencu, ki je visel s stropa. In v tej luči se je svetila vsa soba, da je Jerici kar jemalo vid. Vsa krasna oprava se je lesketala, in po vsej sobi je dehtelo, kakor da so svetla tla vsa posejana s pomladnimi mežikeljni ... Jerica je sklenila roke, pa se ni upala naprej. Še vedno je stala na pragu in je strmela s široko odprtimi očmi v krasoto, ki se je bleščala pred njo.
Vrstica 770:
Iz tega strmenja jo je prebudil glas, ki je izpregovoril kar hipoma sredi tišine. »Kdo si in kaj strmiš in zakaj stojiš na pragu?«
Jerica se je ozrla v ono stran, odkoder je prihajal glas. Zagledala je posteljo, ki je bila pregrnjena s svilnato odejo. Na belem zglavju je počivala tam ženska glava, in Jerica je videla natanko bele lase, ki so obkrožali to glavo. Stopila je dva koraka naprej in je izpregovorila z boječim glasom. »Mežnarčeva Jerica sem ... Izgubila sem v gozdu bratca in sestrico. Ves dan sem ju zaman iskala. Pa grem zdaj domov povedat, da sta zašla ... Ali ju niste nič videli? Hm, da
Ženska je glavo napol dvignila in je pogledala Jerici naravnost v obraz. In Jerica je vztrepetala, ko je zagledala tiste krasne, mile oči, ki so zrle vanjo. »Oj, povejte mi, če ste ju videli!« je rekla še enkrat in je sklenila roke. »Lepo vas prosim
»Nisem ju videla.« je odgovorila ženska. »Nisem ju mogla videti, ker ležim že sedem dni. Bolna sem, Jerica, tako jako bolna! A nimam nikogar, da bi mi postregel. Sama sem in zapuščena ...«
Vrstica 778:
Ženska je vzdihnila tako bridko, da se je Jerici zasmilila do sna srca. -. »Bolni ste, pa nikogar nimate, da bi vam postregel.« se je zavzela in je stopila bliže. »O, kako se mi smilite! Kar pri vas bi ostala, pa bi vam stregla, dokler ne okrevate. O, resnično! Hudi mi je, ker vam ne morem pomagati. Pa moram v vas po ljudi, da poiščejo Kekca in Tinko, če nista že prišla domov. Da ni tega, bi kar ostala pri vas in bi vam lepo stregla.«
Ženska se je nasmehnila in jo je pogledala še enkrat.
Jerica se je začudila. A vendar je slušala in je stopila ven na prag. Ozrla se je v nebo, pa je zagledala zvezdo ravno nad goro. Zvezda je bila velika in jasna in je svetila in se je lesketala. Jerica jo je videla, pa se je vrnila v sobo. »Videla sem jo
»Ali vidiš.« je rekla ženska. »Le meni verjemi, da sta tvoj bratec in tvoja sestrica zdrava in na varnem, zakaj kadar se zgodi kakemu človeku nesreča, potem potemni zvezda in ugasne. In jaz vem takoj, da se je zgodila nesreča. Zato pa se ni danes pripetilo nič hudega tvojemu bratcu in tvoji
{{prelom strani}}
sestrici, ker gori zvezda tako jasno. Le meni verjemi, Jerica, in ostani pri meni! Samo toliko časa ostani, da okrevam. Jutri gotovo ozdravim, če mi pomagaš ... Zato pa ostani, Jerica, lepo te prosim, ostani!«
»Hm.« je pomislila Jerica in je sklonila glavo. Če gre zdaj v vas, pojde šele pozno do ljudi. In preden jih skliče, bo že davno jutro. Skoro bolje bi bilo, če ostane pri tuji ženi čez noč in ji postreže. A zarano se napoti domov po ljudi, da poiščejo Kekca in Tinko. A če sta nesrečna otroka že prišla domov, pa se itak ne mudi, in zato je najbolje, da ostane tukaj.
Ženska se je prijazno nasmehnila.
{{prelom strani}}
»Ne bodi žalostna, Jerica.« jo je tolažila ženska. »Glej, vse bo še dobro. Pomagala ti bom, pa boš videla, da boš zopet vesela. Jaz sama ti poiščem bratca in sestrico. Samo ozdraveti moram, samo ozdraveti ... Pojdi, Jerica, pa stopi v kuhinjo! Pristavi k ognju lonec, ki je v njem juha. Ko bo gorka, pa mi jo prinesi. V kuhinji je vsega zadosti. Nič se ne boj in ne sramuj! Kar vzemi, kar ti ugaja. Saj vem, da si lačna, da komaj stojiš na nogah!«
Resnično
»Saj mi je rekla, da naj kar vzamem.« se je mislila. »In jaz sem tako lačna! O, saj ji povrnem vse. Lepo ji bom stregla vso noč in niti zaspala ne bom. Dobra ženska je in ima zlato srce ...«
Ko se je Jerica najedla, se je začela šele prav ogledovati po kuhinji. Vedno bolj se je čudila in zavzemala. Vsa kuhinja se je kar lesketala, kakor da bi bila zidana iz samega srebra. Še celó ognjišče se je svetilo in ni bilo na njem niti najmanjšega madeža. Vsa posoda v belih omaricah je žarela, in Jerica je bila prepričana, da je samo zlato vse tisto, kar vidi po omarah. Pa je sklenila v svojem začudenju roke in je strmela.
Jerica je tlesknila vsa prestrašena z rokami. Hipoma se je domislila vsega in je spoznala, kdo je ona ženska, ki leži bolna tam v krasni sobi. Kar stresla se je Jerica, ko se je tega tako hipoma domislila. Prestrašila se je, da je kar sedla na stol ... »To je Škrlatica
Deklica je bila prvi trenutek vsa omamljena. Zbala se je Vile Škrlatice in najrajša bi bila kar zbežala v noč. Že se je ozrla v bela vrata in je vstala. Tri korake je že napravila proti durim, a takrat je zašumelo nekaj za njo. Preplašena se je okrenila, pa je videla, da juha že vre. In tedaj se je zopet domislila bolne ženske, ki leži zapuščeno tam v sobi in ki ji je obljubila, da ji bo stregla vso noč. Pa je premagala Jerica ves svoj strah. Nasmehnila se je in je stopila k ognjišču. Juho je vlila v bel krožnik in je
{{prelom strani}}
vzela z mize zlato žlico. Pač je postala še enkrat in se je stresla še enkrat v svoji plašnosti. Toda že v naslednjem trenutku je odprla pogumno vrata in je stopila v sobo.
Ženska se ji je nasmehnila in ji je mignila z roko. A Jerica je povesila glavo. Zrla je v tla, ker se ni upala pogledati Vili v obraz. Lepo in varno je postavila na posteljo polni krožnik. Ženska pa je pričela srebati gorsko juho. A dolgo ni srebala, ker ji je glava zdrknila nazaj na mehko zglavje.
Jerica je sedela tiho na stolu in je še vedno gledala v tla. Ko pa je slišala, da Vila stoka tako bridko, je dvignila oči.
»Ne moreš, Jerica, nocoj ne moreš.« je odgovorila ženska. »Daleč je tisto zdravilo, visoko na strmi gori. Pot je težka, in ti je ne zmagaš podnevi, kaj šele ponoči! Visoko na skali rastejo tri mežikeljni; dva sta rumena, a zadnji je rdeč. Da bi imela tisti rdeči mežikelj, pa bi ne bila več bolna. Samo da poduham tisti mežikelj, pa sem zdrava ... A kdo mi ga prinese? Jerica, kdo mi naj ga gre trgat, kdo?«
Vrstica 813:
»Jaz ga pojdem trgat, jaz, gospa!« je rekla Jerica, ki se je osrečila hipoma, ker se ji je bolna ženska vedno bolj smilila. Nič več ni mislila, da leži pred njo Vila Škrlatica, in tudi bala se ni več. »Jaz vam prinesem tisti mežikelj. Na goro ga pojdem trgat zarano. Samo za pot mi povejte, gospa!«
»Onkraj rušja, Jerica.« je šepetala babica s slabim glasom. »onkraj rušja zagledaš stezo, ki drži naravnost v skale. A v skalah se izgubi
A Jerica se je nasmehnila.
Ženska je zamahnila še enkrat z roko in je dejala trudoma. »Ne pojdeš, Jerica, ne pojdeš ... Glej, zdrsne se ti lahko na visoki steni, pa padeš v prepad ... Ne pojdeš, Jerica ...«
»A poizkusim vendarle.« je odvrnila Jerica. »Glejte, gospa! Sprejeli ste me v svojo hišo, dali ste mi bogatoo večerjo in ste tako prijazni z mano. Pa naj bi vam ne bila hvaležna?
Bolnica je prikimala z glavo in je zaprla trudoma oči. Jerica se je odmaknila nekoliko od postelje in je čakala, da prične bolnica zopet govoriti.
{{prelom strani}}
A čakala je dolgo. Ko ji je pogledala natanko v obraz, pa je videla, da že spi. Potihoma je Jerica vstala in je šla k mizi. Sedla je na stol in se je podprla s komolcem ob mizo. Nepremično je gledala na posteljo, da bi videla takoj, če se bolnica prebudi, da bi ji bila pripravljena takoj postreči. In Jerica je premišljala in je ugibala. Videla je bolnici naravnost v bledi obraz, pa tudi bele lase je videla, ki so obkrožali tisti obraz. In znala je, da to ni nobena mestna gospa, pa tudi nobena kraljica, ki se je skrila pred sovražniki pod bele gore.
Vrstica 838:
»Kaj je, Kekec.« je vprašala Tinka s tihim glasom. »Ali veš, kje sva? Ali si govoril sinoči s pastirjem? Veš, jaz sem kar zaspala. Tako sem bila trudna ... A danes me zopet boli noga. še huje me drega po členku kakor včeraj. O, kako prideva domov?«
Tinka je pomolila izpod odeje nogo. Kekec se je prestrašil, zakaj noga ni bila več rdeča, ampak višnjeva in tako hudo zatekla.
Tinka se je začudila, da se je kar dvignila v postelji.
{{prelom strani}}
Kekec je izprevidel, da ne sme prikriti sestrici ničesar. Saj je vedel, da stopi zdajzdaj divji mož v sobico in ga Tinka zagleda. In da bi se ga sestrica ne ustrašila preveč, zato ji mora povedati vse.
Tinka ga je vsa prestrašena gledala. V svojem strahu je pričela naglo sopsti in sklepati roke.
Kekec je pričel hoditi po izbi gor in dol. Stiskal je pesti in je bil ves razdražen. Naposled se je ustavil pri postelji in je pomolil Tinki pest pod nos.
»Ovbe, ovbe!« je javkala in tarnala Tinka in se je skrila vsa pod odejo. A tedaj je zaropotalo nekaj zunaj v izbi. Vrata so se odprla in na pragu se je prikazal Prisanek.
Kekec ga je pogledal izpod čela in mu ni odgovoril ničesar. Sam pri sebi pa si je mislil. »Seveda vun naj greva, da naju pograbi in zakolje. Seveda, seveda ... A Kekec je pametnejši nego divji mož, pa ostane lepo v sobici.«
»Ovbe!« je zavpila Tinka na ves glas. »Kekec, kje si.«
Mož se je zasmejal na glas in je stopil dva koraka od postelje. Kekec je izpustil tedaj njegovo brado in je zdrknil na tla. Stal je tam, pa je pihal kakor mačka. Mož ga je gledal in se mu je smejal.
Kekec ga je debelo pogledal in se je popraskal za desnim ušesom. Glej no
{{prelom strani}}
zaklati. Na, pa ga povabi k zajtrku, prav prijazno ga povabi. Pa če je tudi res?
»Glej no, Tinkara!« je rekel sestrici in je mlasknil z jezikom. »Saj je res skuhal zajtrk za naju. Žganci se kadé na mizi in mlekce. Glej no, Tinkara!«
A Tinka je jokala in se je obotavljala. Siloma jo je oblekel Kekec in jo je kar dvignil in nesel k mizi. Tinki je zakrila obraz z rokami in se je oklenila bratca. In jokala je, na vso moč je jokala, ker jo je bilo strah. Kekec jo je posadil za mizo in ji stisnil leseno žlico v roko. A Tinka ni hotela, resnično ni hotela. Glavo je naslonila na mizo, pa je jokala kar naprej. Kekec jo je pričel zmerjati, a vse ni pomagalo nič, prav nič.
Vrstica 866:
»Jej, Tinka, jej!« ji je prigovarjal tudi Prisanek. A Tinka je jokala, kar naprej je jokala in niti pogledala ni belega mlekca. A tedaj je divji mož zažvižgal. In kar hipoma je pritekla v izbo bela, majhna mucika. Lepa je bila mucika in je imela krog vrata privezan rdeč trak. Zamijavkala je in pogledala na mizo. A potem je kar skočila: naravnost Tinki na kolena je skočila in je mijavkcnila dvakrat. Tinka je dvignila glavo, pa je pogledala muciko. O, lepa je bila ta mucika, veliko lepša nego njena doma. In Tinka jo je kar pobožala in se je nasmehnila. Z rokavom si je obrisala solze z obraza, pa je pričela srebati gorko mlekce. Mucika pa se je stisnila k njej, pa je mijavckala, o, tako prijazni in lepo mijavckala, da se je morala Tinka smehljati.
Mož se je namuznil in si je pogladil brado, ko je videl, da je Tinka nehala jokati. Kekec pa je videl, kako se divji mož muza, in vse strah mu je izginil iz srca.
Mož ga je pogledal, prav grdo ga je pogledal in je odgovoril. »Kekec, ali misliš, da sem pozabil, kar sem ti obljubil? O, ne uide ti kazen. Še danes
{{prelom strani}}
jo občutiš, počakaj, še danes, ker si bil tako predrzen. Dvakrat si me zmikastil. Zato boš pa služil dva dni pri meni. Moje divje koze mi boš pasel tam gori v skalovju. Ali slišiš, ti potepuh? Divje koze mi boš pasel dva dni. A le glej, da ti nobena ne uide, zakaj kolikor koz ti bo zmanjkalo, toliko dni več mi boš služil. Ali si razumel, potepuh?«
»A? Kaj pravite, stric Prisanek.« se je zavzel Kekec in se je kar ustrašil. »Divje koze naj vam pasem? O, stric, saj to je nemogoče! Divje koze so hitrejše kakor blisk in plezajo po skalah kakor mačke ... Lepo je pasti našo Kezo za Gmajnico, in človeku ni treba delati nič drugega nego da leži na trati in piska na piščalko. A divje koze, stric, divje koze! Kako naj jih pasem, ko jih pa ne morem?
»Bomo videli!« se je zasmejal mož in je vstal. »Bomo videli, Kekec! Veš, kar lepo te utaknem v malho, pa te ponesem v gore ... Bomo videli, ti potepuh!«
{{prelom strani}}
Mož je odprl omaro in je vzel iz nje belo škatlico. Namočil je v vodo beli platno in je stopil k Tinki.
Prijel je Tinko za bolno nogo in jo je stisnil, da je deklica zavrisnila bolečine. A mož se ni zmenil za to, ampak jo je stisnil še enkrat. Nato je umil nogo s platnom in jo je namazal z belim mazilom. Skrbno je zavil vse stopalo gor do členka in je vprašal potem. »Ali še boli, Tinčica? Kajne, da ne boli več? O, zdrava bo, kmalu bo zdrava ta grda noga. Veš, kar lepo boš ležala na posteljici, in se boš igrala ves dan z muciko. Pa ti bo kratek čas.«
Vrstica 886:
Toda mož je zgrabil samó malho ter je vrgel Kekeca preko ramena. Dolgo palico mu je potisnil v roko in je rekel osorno. »Ali, potepuh! Čaj je že, da greš past. Koze že čakajo, ker bi rade jedle zelišče, dokler je še rosa na njem. Alo, gobezdalo prismuknjeno, alo!«
Kekec se je nakremžil in se je hotel obotavljati. A mož ga je kar potisnil skozi vrata. In tedaj je Kekec videl, da ne pomaga vse nič. Pa tudi na to ni več mislil, da bi premikastil divjega moža. Kar minila ga je vsa upornost in naglo je pričel stopati po gorski stezi navkreber. Šla sta skozi rušje in sta prišla na zeleno planotico, ki je bila kroginkrog zagrajena z visokim, lesenim plotom. In po tej planotici je ležalo polno divjih koz. Mož je zažvižgal presunljivo v prste in tedaj so poskočile koze na noge. Pričele so se gnesti okrog lesene lese in so bile vse nemirne, ko so zagledale nepoznanega dečka. Mož je odprl leso in koze so se usule iz ozke staje. Kakor mačke so jele plezati po strmem skalovju in so hitele više, vedno više. Kekec se je praskal za desnim ušesom, ko je gledal za njimi in postajalo mu je vroče.
{{prelom strani}}
po gori.« je zajavkal. »Do večera izgubim vse in se vrnem sam nazaj. Pa vam bom moral služiti sto let, stric Prisanek!«
»Ne bo tako hudo, kot si misliš.« mu je odvrnil mož in se je namuznil. »Potepuh, da si me dvakrat premikastil
Kekec se je ugriznil v ustna, pa ni odgovoril ničesar. Molčé je stopal za Prisankom po strmem gramozu, ki je ležal onkraj planotice daleč naokrog tja do samih belih sten. Prišla sta do zmrznjenega snežišča in sta šla kar naravnost preko njega. Nato sta se pričela plaziti po gladkem skalovju za kozami, ki so bile že visoko tam gori. Počasi sta se premikala kvišku, ker sta morala biti previdna in sta morala paziti, da se ne prevrneta v globoki prepad, ki je zijal pod njima. Oprijemala sta se ostrih robov in tuintam sta se morala dvigniti kar z rokami, ker jima niso našle noge varne opore. In tako sta visela za trenutek med nebom in zemljo. Da bi se bil odkršil ostri rob, ki sta se zanj držala z rokami, pa bi se bila prevalila naravnost v črno globočino ... Kekecu je lil znoj z obrzaa; a bal se ni. Niti z očmi ni trenil, ko se je ozrl tupatam v grozni prepad pod sabo. Enkrat je še celo zavriskal, ko je zagledal pred sabo veliko, belo planiko. Utrgal jo je, pa jo je zataknil za klobuk poleg petelinjega peresa.
Vrstica 896:
»Glej ga, no!« se mu je namuznil Prisanek. »Kaj se ne kisaš več? Pa kdo te je naučil, da znaš tako lepo vriskati? Mislil sem, da se znaš samo širokoustiti in togotiti. No, zdaj pa vidim, da znaš tudi vriskati.«
Kekec je postal na ozki polici in se je ozrl na moža, ki je stal nad njim.
»O, glej ga no!« je dejal Prisanek še enkrat in se je zasmejal na glas. Pa sta se plazila spet naprej. Stena ni bila več tako huda, zakaj dvignila sta se do široke police in sta šla po njej, dokler nista dospela do ozkega žleba. Po njem pa sta splezala zložno do široke planote, ki se je raztezala od ene stene do druge. Vsa planota je bila pokrita z belim snegom, ki se je lesketal srebrno v solčnih žarkih. Le tam po obronkih je zelenelo tudi tupatam ubožno zelišče med kamenjem in tam se je že pasla čreda divjih koz.
Vrstica 902:
»No, tu sva na kraju najine poti.« je rekel Prisanek. »Vidiš divje koze, ki so razkropljene po planoti? Le dobro pazi nanje in glej, da ti nobene ne zmanjka! Saj veš, kaj pomeni zate vsaka koza ... Kosilo imaš v torbi. Večerjat pa že prideš domov. Ko prične solnce zahajati za vrhove gorá, zažvižgaj trikrat v prste. Razumele te bodo koze, pa pojdejo same nazaj v stajo. Še enkrat ti rečem, Kekec: pazi na koze in mi privedi vse nazaj! Natanko jih imam seštete. Ravno sto jih je ...«
»Stric Prisanek, ali mislite, da še nisem nikoli pasel.« je odvrnil Kekec. »Zakaj mi naštevate vse tako? Tri leta že pasem našo Kezo za
{{prelom strani}}
Gmajnico. Pa rečem vam, da v teh treh letih niti kihnila ni zaradi mene ... Ker že moram pasti divje koze, pa jih bom tudi pošteno pasel ... Samo eno mi morate obljubiti, stric Prisanek. Pustite Tinkaro pri miru, ker ona se rada joče za vsako stvar. Pa boji se vas. Zato jo pustite pri miru. Zvečer mi Tinka pove vse. In potem se spet lahko kaj zgodi med nama kakor sinoči in davi. Na, pa bo zopet zamera ...«
Vrstica 908:
Mož se je zagrohotal, da se se mu dolgi brki kar tresli. Potrepljal je Kekca po rami in mu je dejal. »Ne boj se, Kekec! Tinkari ne skrivim niti lasu na glavi. Tinkara je pridna deklica. A ti si potepuh, ti, Kekec! Le glej, da te ne pograbim enkrat prav pošteno. Potem boš pa zaman iskal po glavi, kje so ti rasli nekoč lasje. Le glej, Kekec!«
»Hm.« je rekel Kekec in je gledal za možem, ki je pričel plezati po žlebu navzdol. A kar hipoma mu je izginil onkraj široke police izpred oči. Kekec se je oddahnil, ko je bil sam. Napotil se je preko širokega snežišča, ki je bilo trdo kakor kamen. Škripalo je pod njegovimi nakovanimi čevlji, da se je Kekca kar polastila srčna radost. Onkraj snežišča je sedel na visoko skalo. Prijetno ga je ogrevalo solnce in Kekec je gledal po divjih kozah, ki so se pasle mirno po skalnatih obronkih.
Kekec se je zasmejal, ko se je domislil Keze. A v tistem trenutku je poskočila za skalo divja koza. Zdirjala je na vso sapo preko snežišča in je izginila kar nenadoma nad sivim skalovjem.
A koza ga ni poslušala. Kekec je stekel preko snega in je obstal pred visoko, strmo steno, kamor bi se ne mogel splaziti živ človek.
»Ušla mi je, pa je ne bo več nazaj.« je zatarnal Kekec, ko se je vrnil na svojo skalo. »Na, en dan več bom moral pasti to divjo zverjad ... Ti preklicana stvar! Kako bi napravil, da bi mi prišla nazaj? Saj bi jo šel iskat. A kje naj jo najdem, ko se mi lahko skrije za vsako skalico... Saj pravim
In Kekec je javkal še dolgo in je tarnal. Praskal se je za desnim ušesom in je zmerjal divjo kozo, ki se je pasla že nekje visoko nad snežnim vrhom visoke gore ...
Vrstica 921:
== 10. ==
Dolgo bi še bil Kekec na svoji skali, da se ni hipoma ozrl tja v zeleno dolinico. Gledal je in gledal, a koče divjega moža ni mogel zagledati nikjer. Videl je beli prod, pa tudi gorski potok je videl in je še celo slišal njegovo šumenje. A domovanja divjega moža ni videl nikjer. Samo kamenit zid je videl, in tisti zid je segal od proda pa do samih strmih sten skalnate gore. Visok je bil zid, in Kekec je bil prepričan, da ga ne more nikdar preplezati. Pa se je Kekec čudil in je ugibal, čemu vse to? In ugibal je, kje pač stoji kamenita koča. Pa naj je ugibal in gledal še tako, koče vendarle ni videl nikjer.
Kekec je postal žalosten, da je povesil glavo. Iz žepa je privlekel svojo ljubo piščalko, da bi si zapiskal v svoji žalosti. A pri tem se je ozrl na sosedne snežnike, ki so se dvigali strašno visoko proti nebu. Videl je bele,
{{prelom strani}}
navpične stene, ki so se svetile v solčnih žarkih; videl je grozne prepade, ki so zijali pod tistimi stenami, in mraz ga je stresel že pri sami misli na nevarnosti, ki prežé na človeka na tiste strašnem skalovju.
»Kaj ni ta gora Škrlatica.« je dejal Kekec in je še vedno strmel na tiste pečine, ki so se dotikale naravnost modrega neba. »Resnično
In Kekec se ni dolgo pomišljal. Že je vtaknil piščalko v usta in že je hotel zapiskati. A tedaj je pogledal še enkrat na strašne stene visoke Škrlatice in je vzel piščalko iz ust. Pa se je začudil, na glas se je začudil. Zagledal je tam nad ozko planotico, pokrito z belim snegom, nekaj črnega, ki se je plazilo po gladki, navpični steni.
A človek tam gori se je plazil naprej. Iz daljave se niti razločevalo ni, ali je velik ali majhen. Samo to se je videlo, da je človek. Počasi, počasi se je plazil po steni in se je ustavil tupatam, kakor bi se hotel oddahniti in spočiti od truda in napora. A potem je plezal spet dalje, počasi, počasi kakor polž.
Vrstica 935:
Kekcu so se naježili lasje na glavi, ko je gledal to vratolomno plezanje. »Prekotali se, resnično se prekotali.« je ponavljal vedno in vedno v svojem strahu. »O, ti tepec, ki plezaš po Škrlatici! Kaj ne veš, da še nihče ni prišel do vrha? Prekotališ se, prekotališ ...«
Človek tam na Škrlatici je ravno preplezal steno. Obstal je za trenutek na visočini; a potem je izginil kar hipoma.
A človek tam gori ga ni mogel slišati, ker je bil predaleč in previsoko. Kekec je videl zdaj, da se tisti tepec ne premika več počasi, ampak naglo, naglo, kakor da bi se mu mudilo. Kar zagomazelo mu je po hrbtu in nič več ni mogel gledati tistega drznega plezanja. Obrnil se je vstran in si je zakril oči z rokami ... Ko se je nekoliko pomiril, se je spet ozrl tja gor na Škrlatico. Zagledal je človeka že vrhu stene. Stal je mirno tam, kakor da bi počival po trudapolnem potu. A že se je obrnil in začel plezati navzdol.
Vrstica 941:
»Ha, kaj ti nisem rekel, da ne prideš nikamor.« je zavpil Kekec in si je oddahnil. »O, nihče ne pride na Škrlatico, nihče! Samo Kekec bo prišel nekega dne, samo Kekec, ko doraste in bo močan kakor divji mož Prisanek ... Le hitro nazaj, ti tepec, in pazi, da se ne prekotališ!«
Kekec je skočil s skale in je zavriskal. A tedaj je zabrlizgnila nedaleč tam na obronku divja koza in se je zaprašila preko snežišča.
Ves obupan je sedel na skalo in se je nakremžil. A tedaj se je domislil človeka, ki je bil lezel na Škrlatico. Ozrl se je na divje pečine in je zagledal človek, ki se je plazil že globoko doli pod planotico. Kar nenadoma mu je izginil izpred oči, zakaj splazil se je bil v globok žleb, ki se je vil med skalovjem prav dol do zelenega rušja.
Kekec se je zasmejal še enkrat in je pogledal na Škrlatico. Še enkrat je zagledal predrznega človeka. Ravnokar je priplezal iz globokega žleba. Toda hipoma je izginil med gostim rušjem in Kekec ga ni videl več.
Vrstica 949:
Kekec se je zleknil po skali. Prijetno ga je ogrevalo solnce, ki se je smejalo z modrega neba. Smrtna tišina je vladala med divjim skalovjem. Čulo se je samo pritajeno šumenje gorskega potoka, ki je tekel tam doli med kamnenitim prodom. Kekec se je solnčil kakor martinček. V ustih mu je tičala njegova lepa piščalka in Kekec je piskal. Svoje najlepše pesmi je piskal, pa je pozabil na divjega moža in na svojo težko službo ...
Tam doli pod Škrlatico pa je tekla skozi rušje deklica. Na vso sapo je hitela proti zelenemu logu, ki se je dvigal lepo in prijazno onkraj rušja. V roki je držala velik in rdeč mežikelj. Tuintam ga je pogledala in se je nasmejala.
Bila je Jerica, ki jo je bil videl Kekec na Škrlatici. V ranem jutru je zapustila Vilin dvorec, pa je splezala na goro. Strašne so bile skale in prepadi tako grozni! A Jerica jih je premagala, pa se ni bala. Kadar se je pričela tresti nad strmim prepadom, pa se je kar pokrižala in je poklicala svojo mamico iz nebes. In minil jo je strah in nič več se ni tresla.
{{prelom strani}}
Tako je našla visoko tam gori na mrzli steni rdeči mežikelj, in zdaj ga nese bolni Vili, ki jo gotovo že težko čaka doma.
Vrstica 959:
»Našla sem ga in sem ga utrgala.« je zasopla Jerica in je dvignila roko z rdečim mežikeljnom. »Ali ga vidite, gospa? ... Prinesla sem ga ...«
Vila se je dvignila v postelji in se je nasmehnila. S tresočo roko je prijela rdeči mežikeljn in ga je pritisnila k ustom. Kri ji je šinila v bledi obraz. Beli lasje so se zasvetili in so postali zlati. Jerica jo je gledala in je strmela. Glej, saj ni videla več postarane gospe, ampak mlado deklico, ki se ji je smehljala, o, tako lepo smehljala!
A Vila je stopila k njej. Prijela jo je za roke in jo je odvedla k mizi. Sedla je na mehki stol in je pritisnila deklico k sebi. Poljubila jo je na lice in jo je gladila po razmršenih laseh.
Jerica se je še tresla od napora, ki ga je prebila na strmi poti. Trudna je bila, da se je le še komaj držala pokonci. A vendar se je še premagovala.
»Poiskala bom Kekca in Tinko.« je odvrnila Škrlatica. »Le bodi brez skrbi! Še danes ju poiščem in ti povem potem vse. Nemara sta že doma pri materi.«
Vrstica 973:
In Jerica je spala, dolgo je spala in se ni prebudila niti enkrat ... Ko je odprla oči, je pričela gledati vsa začudena okrog sebe. Bila je sama v sobi. Globoka tišina je vladala kroginkrog. Čulo se je samo pritajeno petje ptičev, ki so prepevali zunaj po samotnem gorskem logu. In Jerica se je čudila in v prvem trenutku niti vedela ni, kje pravzaprav biva. Toda polagoma se je domislila vsega. In tedaj jo je bilo sram, da ji je postalo slabo. Sram jo je bilo Vile in zato je kar skočila s postelje in se je naglo opravila. Oblekla si je svojo raztrgano obleko in svoje težko, nakovane čevlje. Sedla je na stol in je čakala, ker ni upala iz sobe. Samo enkrat je stopila tja k oknu, da bi videla, če še sije solnce. Odgrnila je težko zaveso, pa je videla, da se bliža solnce že visokim goram. Nato je sedla na stol in je čakala. Spanje ji je bilo prineslo spet vse moči in Jerica se je čutila čilo in zdravo.
Toda dolgo ni čakala. Hipoma so se odprla vrata neslišno in v sobo je stopila Škrlatica. Nasmejala se je deklici, ko jo je zagledala že pokonci. »O, ali si že vstala.« je govorila Škrlatica. »Glej, glej
Jerica je povesila glavo in je postala vsa rdeča. A Škrlatica je že stopila k njej in jo je pričela božati po licih.
Deklica je dvignila glavo in ji je pogledala v krasni obraz. »Škrlatica ste, gospa, Vila Škrlatica ste.« je odgovorila tiho in je spet povesila glavo. A tedaj jo je dvignila Vila Škrlatica, kar na roke jo je dvignila in jo je poljubila.
Jerica se je nasmejala.
»O, tega ne bo treba več.« je rekla Vila in jo je postavila nazaj na tla. »Veš, jaz zbolim samo vsakih sto let enkrat in sem potem bolna vse leto, če mi dobra duša ne prinese tistega rdečega mežikeljna s skal. Zdaj bom spet zdrava in vesela dolgih sto let. Zato mi ni treba več tistega mežikeljna.«
In Vila je prijela Jerico za roko. Odvedla jo je v drugo sobo in jo je umila tam z mrzlo vodo. Lepo jo je počesala in jo je oblekla v belo obleko, ki jo je vzela iz velike omare. Obula jo je v bele, žametne čeveljčke in jo je zavezala dolge lase s svileno pentljo. Jerica se je kar tresla od radosti, da ima novo, lepo obleko. Obrazek ji je kar žarel, pa tudi sram jo je bilo, ker ni imela še nikoli take obleke. Niti v zrcalo se ni upala pogledati, ko ji je rekla Vila, naj pogleda, kako lepa je. Naposled pa se je
{{prelom strani}}
vendarle pogledala. Pa se je začudila, da je kar sklenila roke. Videla se je v velikem zrcalu, od nog do glave se je videla, pa skoro sama sebe ni mogla spoznati. Oj, bila je lepa, tako lepa, da se je Jerica sramovala sama sebe. Zato je povesila oči. Bila je vsa rdeča in se ni upala več pogledati v zrcalo.
Škrlatica se ji je smejala in ji je ravnala zlate lase.
Nato jo je odvedla v veliko izbo; sredi nje je bila miza pogrnjena z rdečim prtom. Miza je bila polna najslajših jedi, da se je kar šibila. Škrlatica je posadila Jerico kraj sebe za mizo in pričeli sta jesti tiste sladke in dobre jedi. Vila je pripovedovala mnogo, mnogo med jedjo. Pa tudi o Kekcu in Tinki je pripovedovala. Popoldne ju je iskala krog po gozdu in je našla njune sledove, ki so držali naravnost do kamenite hiše divjega moža Prisanka. A ker ima mož svojo domačijo ograjeno z visokim zidom, preko katerega ne more nihče, ni mogla k divjemu možu. Poklicala ga je k zidu in mož ji je povedal, da sta Kekec in Tinka v njegovi hiši.
Vrstica 995:
»Ne boj se, Jerica!« jo je tolažila Škrlatica. »Saj Prisanek ne stori nič žalega Kekcu in Tinki. Lepo ju bo gostil nekaj dni. Potem pa ju izpusti domov. Le verjemi mi, Jerica! Saj poznam Prisanka in vem, da ne stori nikomur nič žalega. Čuden mož je in godrna vedno. Vsako leto podre na enem kraju svoje zidovje. Kdor pride tisti dan v njegovo hišo, se mu godi dobro. Ravno včeraj je podrl zidovje, a danes ga je že spet zgradil. In ravno včeraj sta zašla Kekec in Tinka k njemu. Zato pa se jima bo dobro godilo.«
Jerica ji je verjela in se je potolažila. Škrlatica pa je še pripovedovala o divjemu možu Prisanku. Da, čuden mož je in močan, da z eno roko izruje najvišjo bukev. V lepem prijateljstvu sta živela nekoč Prisanek in Škrlatica. Vila je hodila vedno in vedno tja v dolino, pa je pomagala ljudem, ki so jo klicali v svojih silah in potrebah. Vse jim je storila; pomagala jim je na polju in doma; pomagala je ubožnim in bolnim. A to je jezilo divjega moža. Vedno in vedno ji je govoril, da jo ljudje izkoriščajo in jo kličejo na pomoč tudi tedaj, ko bi jim ne bilo treba. A za hrbtom se ji posmehujejo, ker je tako milosrčna in dobra. In ljudje naposled niso hoteli več delati. Potuhnili so se, pa so poklicali k vsakemu delu Vilo Škrlatico. V svoji milosrčnosti je bila Vila tako kratkovidna, da ni opazila tega. Pa je napravila ljudem vse ... To je divjega moža tako razjezilo, da je prihrumel v svoji jezi k njej. Vse ji je povedal, vse o potuhnjenih ljudeh, ki se norčujejo v vasi iz Vile Škrlatice. A Vila mu ni verjela in se mu je smejala ... Pa je udaril Prisanek z nogo ob tla, pa je rekel. »Ker si taka in ker si slepa, pa ti odpovem prijateljstvo. O, Vila Škrlatica! Visok
{{prelom strani}}
zid postavim med tvojo in mojo lastjo in preko tega zida ne pride nihče. Niti ti, Vila Škrlatica! Kadar pride živa stvar skozi ta zid, takrat pridem k tebi. A prej gotovo ne, ker si tako lahkoverna in slepa!
Vila Škrlatica ga ni več videla. Pa tudi njej so se odprle tiste dni oči in je spoznala, kako so jo zlorabljali ljudje. Silna jeza jo je navdala in tisti dan je prisegla, da ne pomaga živemu človeku več. Zaprla se je v svoj dvorec in nič več ni hodila v dolino. Pa so jo klicali ljudje. »O, pridi, Vila Škrlatica! V sili smo in potrebi. Pomagaj nam!«
Tudi danes je bila pri zidu in je poklicala Prisanka.
»Hm, kaj kričiš spet.« je zagodrnjal mož onkraj zidovja. »Daj mi že enkrat mir! Da, pri meni sta Kekec in Tinka! Izpustim ju, kadar se meni poljubi ... Ni še šla živa stvar skozi moj zid. Zato nočem imeti opravka s tabo, Vila Škrlatica!«
To in še mnogo drugega je pripovedovala Vila Škrlatica Jerici. In Jerica jo je poslušala in se je čudila. Pa jo je skrbelo, kaj bo s Kekcem in malo Tinko. O, za Kekca se ni bala. Prepričana je bila, da Kekec ni žalosten in potrt. Hm, nemara sedi lepo v hiši divjega moža in piska na piščalko svoje najlepše pesmi. Pa še mari mu ni divjega moža, ki godrnja tam za mizi in ga grdo gleda. Za Kekca se Jerica ni bala: bala se je samo za ubogo Tinko. Gotovo joče ubožica in kliče mamico na pomoč. Še v sanjah joče in izteza svoje male ročice ... Tako je mislila Jerica in je bridko vzdihnila.
Škrlatica jo je pogledala, pa je vedela, zakaj Jerica zdihuje.
In šli sta. Po lepi poti sta šli, po mehkem mahu skozi senčnati log. Solnce je stalo tik nad belimi snežniki in njegovi zadnji žarki so poljubljali tiho zagorsko dolinico. Od vsepovsod so se oglašali glasni ptiči in so peli svojo veselo, drobolečo večernico. Lahek veter je pošumeval med zelenim listjem, da je drhtelo in pelo s tihim glasom. Prijeten, sladek vonj
{{prelom strani}}
se je razlival po vsem logu. Saj so rasli na vsaki trati gosti grmi rdečega ravšja in ob potu so bili vsepovsod nasejani gorski nageljni in so dehteli, dehteli ...
Vrstica 1.027:
</poem>
»Kekec!« je zavpila Jerica na ves glas. »Ali me slišiš, oj, Kekec.«
»Jerica sem, Jerica!« je odgovorila deklica vsa vesela. »Kako se ti godi, Kekec? Kaj dela Tinka? Povej mi brž, Kekec, povej mi brž!«
Kekec se je zasmejal onkraj zida. »Kako se mi godi? I, nu
{{prelom strani}}
In Kekec se je zasmejal vnovič. Jerica pa je v svojem strahu kar sklepala z rokami. A Kekec je nadaljeval. »Ni mi hudo drugače. Veš, Prisanek zna skuhati dobre žgančke, da le kaj! Pa mi je dobro ... Lepo pretolčem teh pet dni pri njem, a potem se vrnem s Tinko domov. Da ne pride še več dni zraven, za to bom že poskrbel. Saj sem Kekec, a Kekcu je mogoče vse. Še celo divjega moža sem zmikastil, pa bi se bal? Naka ... Veš, Jerica, Tinka si je zvinila nogo. Zato ne more domov. A Prisanek jo ozdravi. Saj je rekel davi tako. Na postelji leži, a poleg nje bela mucika. In mucika mijavkca in Tinka se smeje, pa ji je dobro ... A ti, Jerica, kaj delaš tu? Kaj nisi šla čez gore k teti Nežari? Ha, Jerica?«
Vrstica 1.037:
»Iskala sem vaju, o, ves dan iskala.« je odgovarjala jerica. »Pa sem zašla k Vili Škrlatici in sem zdaj pri njej. O, Kekec! Zakaj me nista počakala na senožeti, kakor sem ti naročila? Pa bi ne bilo te žalosti in bridkosti ... Divji mož bo vaju obdržal za vedno za tem zidovjem. Saj je rekla Vila Škrlatica, da divji mož tako dolgo ne podre zidovja, dokler ne pride živa stvar skozenj!«
»Hm, da.« je rekel Kekec. »Živa stvar, praviš, Kerica? Ne boj se! Če se drugi ne bo splazil skozi zid, se bo pa Kekec gotovo, o, gotovo! Le meni verjemi!
Jerica se je potuhnila, pa je naglo hitela skozi rušje. Tam doli se je ustavila, pa je poslušala. A nič več ni slišala Kekčevega glasu. Globoka tišina je ležala po gorskem svetu. Vrhovi orjaških snežnikov so goreli vseokrog v večerni zarji. Mrak je legal na ozko dolinico in mir, večerni mir, se je smehljal povsod, kamor je pogledalo oko ... Jerica je gledala še vedno na visoki zid, kakor da bi čakala, kdaj se prikaže vrhu njega Kekec. A Kekca ni bilo. Samo Vila Škrlatica je prišla k njej in jo je prijela za roko.
Vrstica 1.043:
»Pojdiva domov!« je rekla in se je nasmehnila. »Dolgo sem klicala Prisanka: a ni se oglasil. Niti njegovega godrnjanja nisem slišala ... Pa to ne dene nič. Le bodi brez skrbi, Jerica!«
Jerica se ji je nasmehljala, pa ji je povedala vse, kar ji je ravnokar pravil Kekec.
»Da, Kekec in Tinka se vrneta domov.« je zavzdihnila Jerica žalostno. »A jaz ne smem domov, ker me je zapodila mačeha od hiše ... A rada bi bila doma. Saj počiva tam blizu mamica. V grobu počiva in je sama, tako sama ... Pa niti rožic ji ne bo sadil nihče več na grobek, ker mene ne bo več doma ...«
Vrstica 1.052:
== 11. ==
Kekec se je postavil kraj lesene lese in je gledal, kako so se zgrinjale divje koze po staji. Že so polegale po rosni travi, ko je prišel Prisanek.
Kekec je zasadil palico v zemljo in je prekrižal roke na prsih. Pa je čakal, da zarohni Prisanek in ga zgrabi, ker je izgubil tri koze. A Prisanek ga je samo pogledal in je odvrnil prav mirno. »Hm, že prav! Boš pa pasel tri dni več!«
{{prelom strani}}
»Res je, res!« je odgovoril Prisanek. »Tako sem prisegel pred sto leti in svoje prisege ne prelomim nikdar. Pa čemu vprašuješ, paglavec? Kaj misliš, da se boš splazil ti skozi zid? Hehe, Kekec, hehe!«
Prisanek se je posmejal na glas. A Kekec ga je pogledal od strani in se je še enkrat namuznil. Glej ga no
»Saj to ni zlato!« je odgovoril Prisanek. A vendar je iztrgal iz zida tisti lepi kamenček in ga je dal Kekcu. »To ni zlato, to je samo navaden kamen, ki se sveti samo od zunaj. Na, tu ga imaš! A koristil ti ne bo prav nič!«
»Hvala lepa, stric Prisanek!« je rekel Kekec in se je pričel spet muzati. In muzal se je prav do kamenite hiše. Vrgel je torbo na stol in je prislonil k zidu svojo dolgo palico. Stopil je v sobico k Tinki, ki je sedela na postelji in se je še vedno igrala z belo muciko. Njen obrazek ni bil več bled, ampak rdeč.
»Oj, n.« je odgovorila Tinka. »Veš, lepo je govoril z mano in z muciko, da sem se mu morala smejati. Pa tudi mucika je mijavckala ... In dobre in sladke reči mi je dal, da sem jih jedla ... Veš, Kekec, saj ni hudoben in grd. Že mi je skoro ozdravil nogo. Kar nič me ne boli več; samo stopiti še ne morem nanjo. Oj, Kekec, kar pusti strica Prisanka pri miru. Pa ne smeš ga več mikastiti.«
Kekec se je čudil, pa ni mogel verjeti. Z glavo je majal, pa je gledal Tinko. A tedaj je stopil Prisanek v sobico. Kar z rokami je prijel malo Tinko in jo je dvignil.
Kekec se je še vedno čudil in je zmajeval z glavo. Ker nič več ni poznal sestrice, ki je prej že jokala, če ji je kdo pokazal samo prst. Glej jo no
{{prelom strani}}
za njima. Pa tudi mucika je šla za njima in je mijavckala vso pot. Kekec je molčal, ko je otepal rumene žgančke. Zamislil se je bil v svoje misli in le tupatam je pogledal na Prisanak in se je namuznil. Tinka je jedla svoje sladke mlince in je pila belo mlekce. Prisanek pa je govoril prijazne besede in jo je dražil, da se je morala mala Tinka tupatma zasmejati.
Ko se je stemnilo, so šli spat. Kekec se je spet zavil v debelo odejo in je legel tam v kotu kar po tleh. Tinka je ležala lepo na svoji posteljici. A Prisanek se je premetaval zunaj v veliki izbi po pógradu. Pa je ječal, bridko ječal, ker ni mogel zaspati. Njegovo ječanje sta slišala tudi bratec in sestrica v sosedni sobici, pa nista mogla zaspati.
»Kaj jaz vem!
»Ovbe, Kekek!« se je prestrašila Tinka. »Kaj govoriš o hudi môri? O, molči, molči, Kekec, da ne pride tudi k nama!
»Hi-hi.« se je posmejal Kekec. A vendar je vzel iz žepa piščalko in je pričel piskati. Tisto pesem je piskal o Vili Škrlatici, tisto pesem, ki je bila tako lepa, da je človek kar strmel. Potihoma je piskal Kekec, o, tako milo piskal, da je človek pozabil na vse in je poslušal, samo poslušal ... Ko je Kekec odpiskal pesem, je poslušal še dolgo, če bi pričel Prisanek spet stokati. A slišal ni nobenega glasu in bil je prepričan, da je Prisanek že zaspal. Poklical je Tinko, a tudi Tinka je že spala. Kekec se je zasmejal. Zavil se je v tesno odejo, pa je zaspal, kot bi trenil ...
Vrstica 1.085:
»O, kajpak! O, seveda! Da mi jo vzamete, stric Prisanek!« je odgovoril Kekec, ker se je zbal za svojo piščalko. Kar jopič je zapel, pa je stopil dva koraka nazaj. A Prisanek mu je prigovarjal toliko časa, da je
{{prelom strani}}
naposled le pokazal piščalko. Mož jo je gledal nekaj časa, pa tudi zapiskal je nanjo. A kar hipoma je prijel Kekca za ramo in je rekel. »Ti, Kekec
Kekcu je stopil samega strahu znoj na čelo. Skočil je k Prisanku in se je obesil za njegovo roko.
A Prisanek je stopil k veliki omari in jo je odprl. Vzel je iz nje zabojček in ga je postavil na mizo. Odprl je pokrov, pa je rekel. »Vidiš, Kekec, to ti dam, če mi podariš piščalko. Poglej, Kekec!«
Vrstica 1.094:
Kekec se je zagledal v zabojček in oči so se mu kar zasvetile. V zabojčku so bile lepe citre. Svetile so se strune, kakor bi bile zlate. Oj, citre so bile tako krasne, da se je Kekcu bliščalo pred očmi. Iztegnil je roko in se je s prsti dotaknil zlatih strun. In citre so zapele, tako lepo so zapele, kot ne poje nobena ptica v samotnem gozdu ... »Ali je res, stric Prisanek.« je govoril Kekec ves omamljen. »Ali mi res daste citre za piščalko? Oj, stric Prisanek, če se ne norčujete?«
»Res, res
Kekec je poskočil v svojem veselju in je zavriskal. Kar na mizo je poskočil in se je oklenil Prisanka okrog vratu.
»No, no!« je zamrmral Prisanek in ga je postavil na tla. Zasmejal se je in je nadaljeval. »Kekec, ali vidiš solnce? Čas je, da poženeš koze na pašo. Kar pojdi v stajo in odpri leso. Saj poznajo že same pot. Kar lepo pojdi za njimi. Pa pazi, Kekec! Saj znaš, da te stane vsaka koza en dan ... Danes je nedelja. Priženi domov opoldne! A popoldne si prost!«
Kekec je zavriskal še enkrat in je stekel iz hiše. Tekel je vso pot. Samo tam ob zidu se je ustavil, kjer je bil sinoči Prisanek odluščil tisti zlati kamenček. S svojo dolgo palico je pobezal v luknjico.
{{prelom strani}}
Kekec je pobral velik šop slame in ga je zvezal z vrvjo. Pritrdil ga je k svoji malhi in tako se je pričel plaziti po skalovju za divjimi kozami. Tam na planotici pa je pričel naglo vezati slamo. Na štiri šope jo je razdelil in jo je trdo zvezal. Nato je šel preko zmrznjenega snežišča in je postavil na vse štiri strani šop slame in ga je pritrdil z debelim kamnom k skali. Nato je šel nazaj in je sedel na svojo skalo. Gledal je tja gor, kamor je bil postavil tiste štiri šope slame. Glej, pa se je še celo njemu zdelo, da sedé
tam gori štirje možički. Zavriskal je, da je poskočila nedaleč vsa prestrašena koza. Zaprašila se je preko snežišča in je hotela v skalovje. A hipoma je obstala, ker je mislila, da sedi tam na skali človek. Obrnila se je, pa je bežala v drugo stran. Pa tudi tam je sedel možiček; ravno tako na tretji in četrti strani. Koza je videla, da ne more nikamor. Zato je šla nazaj po snežišču, pa se je pričela mirno pasti.
Kekec se je smejal, da se je kar tolkel po kolenih.
Ko se je Kekec naveličal smeha, je pričel vriskati in peti, da je odmevalo vseokrog od visokih snežnikov. Saj ima zdaj citre, najlepše citre ima na svetu. Vse svoje življenje bo zdaj sviral lepe pesmi, da bodo ljudje kar strmeli. Saj pravim
In Kekec je vriskal in prepeval v svoji radosti. Samo enkrat je utihnil. Zaslišal je ubrano zvonjenje, ki je prihajalo iz daljne dolinice. Pa se je Kekec domislil, da je danes nedelja. Poslušal je zvonjenje, ki je prihajalo tiho in lepo k njemu na visoke snežnike. Snel je klobuček z glave. Prekrižal se je, pa je poslušal, poslušal ...
Tisto lepo, ubrano zvonjenje je poslušala tudi mala Tinka. Sedela je na trati pred kamenito hišo in se je igrala z belo muciko. A kar hipoma je začula tisto zvonjenje. Nekaj trenutkov je strmela in se je čudila. A potem se je domislila, da je danes nedelja. O, ob nedeljah jo je mamica vedno oblekla v lepo obleko. V rdečkasto šlabankico jo je oblekla in krog vrata ji je zavezala svileno rutico. Pa sta šla s Kekcem k maši. Pri maši pa je bilo tako lepo, o tako lepo!
»Mamica! Mamica!« je zaklicala potem in je zajokala. Bela mucika je mijavkcnila in je dvignila rep. Stisnila se je k Tinki. A Tinka je ni videla
{{prelom strani}}
več. Tinka je jokala, na ves glas je jokala in je klicala mamico. Iz hiše je pritekel Prisanek ves prestrašen, misleč, da se je dogodila nesreča.
A Tinka mu ni odgovorila, ampak je jokala vedno huje. Prisanek ji je prigovarjal z lepimi besedami. A vse ni pomagalo prav nič. Tinka je jokala venomer in je klicala mamico. Prisanek si ni znal pomagati več. Prijel je jokajočo deklico, pa jo je ponesel v hišo. Ponujal ji je sladkarije in je govoril lepe besede. A Tinka ni marala prav za nič. Niti poslušala ga ni, ampak je jokala, da se je kar tresla.
Vrstica 1.121:
»Hm.« je godrnjal Prisanek, ker si ni znal več pomagati. »Kaj naj storim, da jo potolažim? Kar neprej se joče ta nesrečni otrok in noče odnehati ... Kaj naj storim? Najbolje bo, da počakam Kekca. Kekec ti zna vse, pa bo tudi znal potolažiti Tinko. Pribita reč! Če se bo zdaj kremžila tako vse dni? Pa kdo bo poslušal ta vrišč, kdo? Hm, najbolje bo, če pošljem oba domov, še preden odpase Kekec svojih pet dni. Pa sem se veselil, da sem prišel tako lepo do pastirja. No, pa bom moral spet sam pasti, ker ne prenesem tega vrišča in stokanja. O, resnično ne prenesem ...«
Prisanek se je praskal za ušesom in je godrnjal. A Tinka je sedela tam na posteljici in je bridko jokala. Z rokami si je zatiskala rdeči obrazek in je klicala mamico, samó mamico. Prisanek pa je mrmral in si je zatiskal ušesa.
Bilo je vse zaman. Tinka ga niti slišala ni, ampak je jokala na ves glas, da je bila že vsa hripava. Prisanek je zmajeval z glavo in odšel iz hiše. Stopil je na trato, pa je pogledal solnce, če bo že kmalu poldne. Komaj je že čakal, kdaj prižene Kekec koze z gorá. Saj Kekec je navihan in zna vse. Pa bo znal tudi potolažiti nesrečno Tinko, ki se dere tako grdo tam v hiši. Samo da bi že prišel! A solnce še ni prišlo do srede neba. Kekca še ne bo tako kmalu ...
Vrstica 1.127:
<center>* * *</center>
Lep je bil vrt, ki se je širil okrog belega dvorca Vile Škrlatice. Bilo je vse polno gredic, posejanih z najlepšimi gorskimi cveticami. Prijeten, blagodajen vonj se je širil kroginkrog, da se je Jerica kar smehljala, ker ji je bilo tako prijetno v srcu. Poslušala je ptice, ki so prepevale po širnem logu in se je čudila temu krasnemu petju. Sedela je na klopci sredi čudovitega vrta, pa se je smehljala, samo smehljala, ker je pozabila sredi te krasote na vse
A predramilo jo je tiho zvonjenje, ki je priplavalo daleč tam iz zagorske vasi. Jerica se je zganila in je poslušala. In hipoma se je spet domislila Kekca in Tinke ter uboge mačehe, ki vzdihuje zdaj doma po otrokih. Zabolelo jo je v srcu, da je vzdihnila na glas ... Kaj dela tukaj pri Škrlatici? Ali ne bi bilo prav, če bi se napotila domov, pa bi povedala
{{prelom strani}}
mačehi vse? In mačehi bi odleglo, ker bi vedela vsaj to, da sta Kekec in Tinka še živa ... O, resnično
Tako je sklenila Jerica in je vstala. Hotela je v dvorec, da se lepo zahvali Škrlatici za dobroto in prijaznost. Poprosi jo za tisti rdeči mežikelj, da ga ponese domov mačehi. Z njim se je pozdravila Škrlatica, pa se pozdravi tudi uboga mačeha, ki je tako bolna. Saj Jerica ni bila huda nanjo, prav nič ni bila huda, čeprav jo je spodila mačeha od doma. Jerica je bila prepričana, da mačeha ni hudobna. Samo zaradi bolezni je tako zadirčna in nagla. Nemara ji je zdaj celo žal, da je spodila pastorko od hiše, pa se kesa. Nemara ...
Še preden je Jerica napravila tri korake, je prišla Škrlatica iz dvorca. Deklica ji je povedala, da hoče domov k mačehi. Lepo jo je poprosila za tisti rdeči mežikelj, ki ga je prinesla z gore.
Škrlatica jo je pobožala po laseh. »Pridna deklica si, Jerica, in imaš zlato srce!« je odgovorila. »O, rada, prav rada ti dam tisti mežikelj. Saj je tvoj, ker si ga utrgala ti. A počakaj še malo! Popoldne pojdeš v vas. Nočem ti braniti. Samo kosila moraš še počakati ... Lepo boš ostala doma in ne bo ti treba k teti Nežari. Verjemi mi, da te bo imela zdaj mačeha rada. Saj ve, da jo je kaznoval Bog, ker te je zapodila tako grdo od hiše. Bog jo je kaznoval s tem, da sta ji izginila Kekec in Tinka. O, le verjemi mi, Jerica, da te ne pusti mačeha več od doma. Obdržala te bo pri sebi in te bo imela rada.«
Vrstica 1.148:
== 12. ==
Desetkrat je že stopil Prisanek na prag in je pogledal po solncu. Oj, hvala Bogu! Že je prešlo solnce sredino neba in že se je slišal Kekčev vriskajoči glas sem dol z visokih pečin. Prisanek se je globoko oddahnil in se ni več praskal za ušesom. Pa mu je bilo tudi resnično nerodno. Mala Tinka se je drla še vedno tam v sobici, tako grdo drla, da je še celo mucika zbežala od nje. Skrila se je mucika pod mizo; šapke si je umivala, pa niti mijavcknila ni več. Prisanek je bil resnično sit Tinkinega strašnega petja. A kaj si je hotel? Saj si ni znal pomagati, pa najsi je ugibal in ukrepal na vse strani.
A naposled je Kekec vendarle pritekel, na vso sapo pritekel. Obraz mu je bil rdeč in ves znojen. V roki je držal majhno škatlico, narejeno iz smrekovega lubja in je skakal z ene noge na drugo. Prisanek je iztegnil roko, da bi ga pograbil za uho.
{{prelom strani}}
osorno in je pogledal grdo dečka. »Čakam te, čakam
Kekec je zamahnil z roko.
In Kekec je prijel Prisanka kar za roko in ga je vlekel s sabo. Prisanek se je čudil, pa je mislil, da se je dogodilo kozam nekaj posebnega. A Kekec se je ustavil ob zidu, ravno tam, kjer je bil izluščil včeraj Prisanek tisti lepo kamenček.
»Hm!« je odgovoril Prisanek in se je čudil na vso moč. »Res je ... Vili Škrlatici sem prisegel tako in svoje prisege se bom držal.«
Kekec je kar poskočil in se je zasmejal. »Zdaj boste videli nekaj, stric Prisanek. Nekaj boste videli, kar zna napraviti samo Kekec. Samo glejte dobro, pa boste videli!«
»Ali vidite, stric Prisanek.« je vprašal Kekec in je pokazal na škatlico. Pa je prisanek zdaj videl: majhno miško je videl, ki je skočila iz škatlice in je zbežala naravnost v luknjico.
A Kekec ga je pograbil za roko in je pričel skakati, kakor da bi bil nor.
Prisanek je gledal še vedno debelo, pa ni mogel umeti dečkovih besed. A Kekec se je pričel vrteti okrog njega in je vpil še glasneje. »Stric Prisanek, kaj gledate tako debelo? Saj je šla resnično živa stvar skozi zid ... Pa recite, če morete, da miška ni živa stvar! O, le recite! Ravno zdaj je stekla miška skozi vaš zid. Le pojdite pogledat na ono stran, pa boste videli, da priteče miška iz zida. Veste, s palico sem prevrtal vasš zid ravno tukaj, kjer ste izluščili včeraj tisti kamenček. O, zanalašč sem vas prosil, da mi ga podarite. Samo zato sem vas prosil, da ste ga izluščili in ste napravili v zid precej veliko luknjico. Pa sem vrtal
{{prelom strani}}
prej-le, prav lahko sem izvrtal luknjo skozi ves zid. Miško sem ujel in sem jo spustil v luknjo. Pa je šla misška skozi zid
Zdaj je prasnil Prisanek v glasen smeh. Kar z rokami se je tolkel po kolenih, tako se je smejal. Zgrabil je Kekeca in ga je dvignil visoko v zrak.
Smejala sta se oba, na ves glas sta se smejala.
Škrlatica in Jerica sta ravno sedeli za mizo pri kosilu. Tako sta se začudili, da sta kar položili žlici na mizo in sta strmeli. Tinka je zagledala Jerico in je zavpila v svojem veselju. Pričela je brcati na vse strani, da jo je moral Prisanek postaviti na tla. In Tinka je švedrala naravnost k mizi do Jerice. Kar oklenila se je je in je govorila v eni sapi. »O, Jerica
Škrlatica se je na vso moč čudila.
Prisanek se je zagrohotal še enkrat in je postavil Kekca na tla.
{{prelom strani}}
O, Škrlatica je bila tega jako vesela. Kar vstala je, pa je segla Prisanku v roko.
Kekcu je ugajala ta hvala: a še bolj mu je bilo všeč, da ga je Škrlatica pobožala po laseh. Od začetka je sicer čutil v srcu neko bojazen, ko je gledal Vili naravnost v obraz. Glej Vilo Škrlatico! Tolikokrat si je želel, da bi jo videl samo enkrat: tolikokrat je piskal in pel lepe pesmece o Vili Škrlatici in je nosil v srcu željo, da bi jo videl, samo enkrat videl.
In Kekec se je namuznil in je zamahnil z roko. — »O, gospa!« je odvrnil pogumno. »Saj ni vredno, da bi govorili o tistem, resnično ni vredno! Veste, kar tako mi je šinilo v glavo, kakor tiste pesmece, ki sem vas v njih prosil za zlat cekin. Rad bi si bil kupil citre. No, zato sem vas prosil za cekin ... A zdaj mi ni treba cekina. Stric Prisanek mi je proda davi citre za mojo piščalko. A rečem vam
Vila se je smejala, pa tudi Prisanek se je smejal. A najbolj se je še smejal Kekec, zakaj Vila je povabila vse tri na kosilo. Kosilo pa je bilo tako dobro in imenitno, da Kekec še nikoli ni sanjal o boljšem. Dobro je zajemal in niti govoriti ni utegnil. Gledal je samo na krožnik, a krožnik je bil vedno poln, ker je skrbela Škrlatica zanj. Tinka je sedela kraj Jerice. Seveda se ni upala prav nič govoriti. Samo smehljala se je, pa je gledala Jerico in se ji je čudila, ker je bila Jerica oblečena v belo obleko in je bila skoro tako lepa kakor Vila Škrlatica. Samo enkrat je dvignila glavo in je zaklicala. »O, mucika, moja mucika!«
Vrstica 1.196:
»Nobene, stric Prisanek!« se je odrezal Kekec. »Sto jih še lahko pasem, a v vseh sto letih mi ne uide niti ena. Kaj mislite, stric Prisanek? Prekanil sem vas, pa tudi vaše divje koze sem prekanil. Štiri možičke sem napravil iz slame, pa sem jih postavil po skalovju. Zdaj si ne upajo koze s planotice, hehe, ne upajo. Lepo se pasejo, stric Prisanek!«
Prisanek se je zasmejal in ga je pograbil za uho. »Saj sem ti rekel, da si prevejanec!« je dejal. »O, kar hitro domov! Veš, tebe se kar bojim, ker si tako navihan. Lahko se zgodi, da me prekaniš še celo za mojo domačijo. Pa kam naj grem jaz potem? Ha, Kekec?
{{prelom strani}}
Prisanek je odšel iz dvorca in se je kmalu vrnil s citrami in s polno, usnjeno malho. Vse je dal Kekcu in je rekel. »Zdaj pa glejte, da se spravite od tod, da vas spet ne zasači noč in zopet ne zaidete. Čas je že, da pridete enkrat domov. Predolgo se že potepate po svetu, predolgo ... Ti, Kekec! Tu v malhi je nekaj zate, da ne boš govoril, da si mi zastonj služil. Pa pogledati smeš šele doma v malho. Ali si slišal in razumel?«
Kekec je prikimal molče z glavo, ker je gledal ravno svoje zlate citre. Vila je podarila Jerici lepo verižico, ki se je lesketala kakor solnce. Poljubila jo je in se je poslovila od nje.
Daleč je že bil samotni gaj Vil Škrlatice. Otroci so se ozrli nazaj, pa ga niso več videli. Samo visoke gore so videli in razdrto skalovje, ki je kipelo nad dolinico visoko, visoko proti modremu nebu. Otroci so se spogledali in so vprašali drug drugega. »Ali je res, kar smo doživeli te dni? Hm, pa če to niso bile samo sanje, samo hude sanje.«
Naglo so šli po poti. Zavili so mimo strmega hriba in so šli čez leseno brv preko gorskega potoka. In tedaj so zaklicali na glas in so zavriskali, zakaj onkraj pašnika so zagledali domačo vas. Spustili so se v tek in so tekli, tekli. Vsi zasopli so prihiteli do doma in so kar planili v izbo. Toda na pragu so obstali kakor prikovani. Zagledali so na postelji mamico. Kraj postelje pa je sedel oče in je jokal.
Vrstica 1.212:
Jerici je postalo tako hudo v srcu, da je zajokala na glas. — »Mamica!« je zaklicala. »Ali me slišite, mamica? Prišla sem nazaj, da ostanem pri vas. Imam zdravilo za vas. Ozdraveli boste, mamica, resnično boste ozdraveli ...«
Bolnica je uprla vanjo svoje gasneče oči. Gledala jo je, kot bi je ne poznala več. Njeno belo obleko je gledala in zlato verižico, ki se je svetila Jerici okrog vratu.
{{prelom strani}}
A Jerica ni mogla več poslušati. Sklonila se je k njej in ji je pritisnila napol uveli mežikelj na usta. In tedaj se je zgodilo čudo. Smrt, ki je že prežala tam iz kota, je zbežala iz hiše. Bolnici so se vračale moči v začetku počasi, a potem naglo. In ni pretekla niti ura, pa je že vstala in je bila zdrava kakor še nikoli.
Vrstica 1.218:
O, to je bilo veselje tisti dan na Mežnarčevem domu! To je bilo pripovedovanja in radovanja! Smejali so se in so še celo vriskali! Mačeha se kar nagledati ni mogla Jerice. Stiskala jo je k sebi, pa je govorila venomer. »O, Jerica! Nikoli več ti ne rečem grenke besede. O, nikoli več ...«
Otroci so kazali darove, ki so jih dobili od Prisanka in Škrlatice. Pa se je domislil Kekec malhe, ki mu jo je dal Prisanek. Razvezal jo je in jo je postavil na mizo. In tedaj so sklenili vsi roke in so se čudili, zakaj malha je bila polna cekinov, samih rumenih cekinov.
V tistem hipu pa je popraskali nekaj na vrata. Zamijavcknilo je trikrat prav milo in žalostno. Tinka seje kar prijela za glavo in je zaklicala. »O, mucika, moja mucika!«
Resnično
<center>* * *</center>
Kekec je citral, kadar je le mogel. Pa je tudi znal, kakor nihče ne po daljnem svetu. Izmislil se je tisoč pesmi. Pa tudi o Prisanku si je izmislil lepo pesem. Vsak dan jo je desetkrat pel in citral. Tista pesem je bila najlepša, kar jih je znal Kekec. Pa prepeval in citral jo je tudi tako lepo, da so se ljudje kar ustavljali na cesti in so strmeli, hm, da
<poem>
Vrstica 1.237:
</poem>
{{prelom strani}}
Tako je Kekec citra in prepeval. A nikoli več ni šel tja daleč pod bele snežnike k Prisanku. Hm, čemu tudi? Saj in je že pasel Prisankove koze; saj njemu je že dal Prisanek polno malho cekinov. Oče je kupil za tiste cekine lepo hišo in veliko, veliko polja. Resnični
O, le lepo premislite vse to! Potem pa že lahko greste k Prisanku past divje koze ...
|