Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m popravki |
m popravki |
||
Vrstica 18:
== 1. ==
Začudil se je Kekec tisti dan, prvič v svojem osemletnem življenju se je začudil kozi. Hm, kar obstal je sredi hleva. Prst je utalknil v usta, pa se je čudil. Kar ihipoma se je domislil tega, in čudno se mu je zdelo, da še nikoli ni premišljal o tem. Saj je gnal vsako jutro kozo na pašo. Tri ure je presedeval vsak dan z njo tam gori za Gmajnico. Gledal jo je in se je pogavarjal z njo. Pa še nikoli mu ni prišlo na
»Mekeke.« je zameketala koza in je vstala. Pogledala je dečka, pa je vedela dobro, da se zgodi zdaj nekaj posebnega. »Ti, Keza,« jo je nagovoril Kekec in jo stresel na lahko. »Glej, česa sem se domislil ravno zdaj? Veš, kar tako mi je šinilo v glavo ... Čemu sta tebi rogova? Ha, te vprašam? Saj ju ne potrebuješ. Nikoli se še nisi pretepala na vasi in tudi bodla se nisi, kakor se bode sosedov oven. Volka se ti ni treba bati; zakaj če pride volk, ga naženem jaz s palico. Ti bi poginila od strahu, in niti na misel bi ti ne prišlo, da, bi se branila... Pa zakaj nosiš torej rogove na glavi? Ha, te vprašam? Daj, zganii se, Keza, pa mi odgovori.
Vrstica 721:
Mož je obstal in se je napol sklonil. Gledal je mladega dečka in se je čudil. — »Ha, ti si.« je izpregovoril potem in se je zasmejal obenem. »Ti si? Glej, glej! Pa kdo si ti?«
Kekec pa se ni bal prav nič več in je odgovoril. »Mežnarčev Gregec sem. Toda povsod me imenujejo samo za Kekca. Kaj jaz vem, zakaj! Še celo mati mi pravi vedno Kekec ... In iz Kranjske gore sem doma. Pa sva šla s Tinko, da spremljava Jerico, ki je šla služit čez gore k teti Nežari
{{prelom strani}}
Izgubili smo se v gozdu in smo zašli. Tinka si je izvinila nogo in prinesel sem jo sem, pa sem jo položil na posteljo. Ponvico mleka sem vam vzel in dva kosa kruha, ker sva bila tako lačna. To vam povem, stric Prisanek, da ne boste hudi in ne bo zamere ...«
Vrstica 776:
»Nisem ju videla.« je odgovorila ženska. »Nisem ju mogla videti, ker ležim že sedem dni. Bolna sem, Jerica, tako jako bolna! A nimam nikogar, da bi mi postregel. Sama sem in zapuščena ...«
Ženska je vzdihnila tako bridko, da se je Jerici zasmilila do sna srca.
Ženska se je nasmehnila in jo je pogledala še enkrat. — »O, Jerica, kar ostani pri meni!« je rekla z milim, prosečim glasom. »Saj sta tvoj bratec in sestrica že davno doma. Le meni verjemi! Pojdi, pojdi na prag! Poglej v nebo, če gori velika zvezda ravno nad goro, ki stoji pred tabo! Pojdi, pojdi pogledat! In pridi kmalu nazaj!«
Vrstica 1.072:
za njima. Pa tudi mucika je šla za njima in je mijavckala vso pot. Kekec je molčal, ko je otepal rumene žgančke. Zamislil se je bil v svoje misli in le tupatam je pogledal na Prisanak in se je namuznil. Tinka je jedla svoje sladke mlince in je pila belo mlekce. Prisanek pa je govoril prijazne besede in jo je dražil, da se je morala mala Tinka tupatma zasmejati.
Ko se je stemnilo, so šli spat. Kekec se je spet zavil v debelo odejo in je legel tam v kotu kar po tleh. Tinka je ležala lepo na svoji posteljici. A Prisanek se je premetaval zunaj v veliki izbi po pógradu. Pa je ječal, bridko ječal, ker ni mogel zaspati. Njegovo ječanje sta slišala tudi bratec in sestrica v sosedni sobici, pa nista mogla zaspati.
»Kaj jaz vem!« je odvrnil Kekec in je zazdehal obenem. »Mogoče ga tlači môra. Môra je pa huda in strašna. Na nogah ima velike copate in hodi — vsk — vsk ... Pa tlači zdaj Prisanka in tudi sinoči ga je tlačila, ker je ječal tako glasno. O, slišal sem ga, pa tudi hudo môro sem slišal, ko je šla po izbi — vsk — vsk ...«
| |||