Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m popravki |
m popravki |
||
Vrstica 20:
Začudil se je Kekec tisti dan, prvič v svojem osemletnem življenju se je začudil kozi. Hm, kar obstal je sredi hleva. Prst je utalknil v usta, pa se je čudil. Kar ihipoma se je domislil tega, in čudno se mu je zdelo, da še nikoli ni premišljal o tem. Saj je gnal vsako jutro kozo na pašo. Tri ure je presedeval vsak dan z njo tam gori za Gmajnico. Gledal jo je in se je pogavarjal z njo. Pa še nikoli mu ni prišlo na misel, da bi io povprašal. »Hej, Keza kezarsta! Povej in mi odgovori, zakaj nosiš dva rogova na glavi? Daj, zgani se in mi povej!« — O, še nikoli se ni domislil Kekec tega. Domislil se je šele danes, ko je prignal kozo s paše in je obstal sredi hleva. Kar začudil se je Kekec, pa je stopil h kozi. Prst je vzel iz ust, pa je pograbil kozo za rog.
»Mekeke.« je zameketala koza in je vstala. Pogledala je dečka, pa je vedela dobro, da se zgodi zdaj nekaj posebnega. »Ti, Keza,« jo je nagovoril Kekec in jo stresel na lahko. »Glej, česa sem se domislil ravno zdaj? Veš, kar tako mi je šinilo v glavo ... Čemu sta tebi rogova? Ha, te vprašam? Saj ju ne potrebuješ. Nikoli se še nisi pretepala na vasi in tudi bodla se nisi, kakor se bode sosedov oven. Volka se ti ni treba bati; zakaj če pride volk, ga naženem jaz s palico. Ti bi poginila od strahu, in niti na misel bi ti ne prišlo, da, bi se branila ... Pa zakaj nosiš torej rogove na glavi? Ha, te vprašam? Daj, zganii se, Keza, pa mi odgovori.
{{prelom strani}}
»Mekeke.« je odgovorila koza in je pokimala z glavo. Legla je, pa je pričela mirno prežvekovati. A Kekec ni bil zadovoljen z njenim odgovorom. Dvignil jo je spet in je nadaljeval. »Čudna si, Keza, in ne znaš druge besede kot mekeke! Pa sem te vprašal, lepo vprašal, zakaj nosiš rogove? Če mene vprašajo: Kekec, zakaj imaš nos pod očmi? — O, kar lepo odgovorim: Striček, zato, da voham vašo strd, ki jo imate v čumnati, in zato, da kihnem, ker bi rad strdi, striček! — In ti, Keza, pa ne veš, zakaj nosiš rogove na glavi? O, čudno, čudno ...«
In Kekec je majal z glavo in se je še vedno čudil. Koza ga je gledala in je meketala. Trudna je bila, pa bi se bila rada zleknila po mehkih tleh. A Kekec je ni izpustil, ker je še vedno premišljal o njenih rogovih. Ti rogovi, o, ti rogovi! Čemu jih nosi ta prebita koza, ko jih pa vendar ne rabi? Saj pravim — čudma reč. Pa ko bi vsaj ta nesrečna Keza znala lepo povedati lepo besedo! Pa ne zna in ne zna, in če dregaš še tako in jo še tako stresaš za rogove! Govori ji lepe besede — a odgovarjala ti bo vedno in vedno in te gledala neumno: mekeke! Saj pravim — in Kekec stoji še vedno pred njo in ugiblje zaman in premišlja. Kekec bi tako rad vedel vse; a koza ne zna govoriti, resnično ne zna govoriti.
Vrstica 96:
Nato sta deklici sedli na trato. Mala Tinka je postala utrujena in zaspana. Položila je kodrasto glavico Jerici na kolena in je kar zaspala. Jerica je gledala nekaj časa njen okrogli, rdeči obrazek in njena malce odprta usteca. Potem pa je vzdihnila bridko in se je zazrla v dolinico, ki je ležala globoko tam doli. Videla je zagorsko vasico sredi zelenega polja in je razločila vsako hišo. Tam med zelenjem se je svetila njena rodna hišica, ubožna, a vendar snažna in lepa. Oj, lepo je bilo nekoč v tisti hišici! Tako prijetno je bilo in veselo od jutra do večera! Saj je živela takrat še njena mamica. In mamica se je vedno smehljala in jo je božala. Majhna je bila Jerica še takrat. Komaj da je znala že dobro hoditi in čebljati. A lepo
{{prelom strani}}
je bilo vendar in veselo. Saj se ji je smehljala in jo je pestovala. — A umrla je mamica, kar nenadoma je umrla. Zvečer se je še smehljala, a v jutru je že ležala v veliki izbi, in krog nje so gorele debele sveče. Pokopali so jo — in Jerica ni imela več mamice ... In potem je prišla druga mamica. A ta mamica ni bila tako dobra in vesela kot prva. Ni se smehljala in tudi prepevala ji ni. Prišel je bratec Gregec, ki so ga poimenovali vsi za Kekca; prišla je sestrica Tinka. Rada ju je imela Jerica, pa tudi bratec in sestrica sta imela njo rada, da se kar ločiti nista mogla od nje. A kaj vse tisto! Jerica ni imela svoje mamice. Zato pa je bila žalostna. Mačeha je vedno bolj bolehala in je prihajala vedno bolj osorna z Jerico. Očeta ni bilo domov tedne in tedne, ker je drvaril visoko v gorah. Jerica je delala doma in na polju, delala trdo, a z veseljem. Pa vesela ni bila, ker ji mačeha ni privoščila prijazne besede. Nevoljna je bila mačeha vedno in jo je zmerjala. In zgodilo se je večkrat, da jo je udarila v svoji nevolji. To pa je bolelo Jerico. Na podstrešju je jokala ponoči na svoji borni posteljici in je klicala mamico. Mamico je klicala iz nebes, da bi prišla k njej in jo pobožala samo še enkrat kakor nekoč. Lepo bi se ji nasmehljala mamica — in Jerici bi bilo tako prijetno v mladi dušici ...
Vzdihnila je Jerica na trati visoko v gori. Solze so ji prišle v oči, da ni videla več zagorske vasice in rodne hišice. V srcu ji je bilo tako hudo, da bi bila zajokala na glas. Zakaj ne živi mamica? Glej, prinesla bi ji zdaj košarico močnic. Na pragu bi stala mamica in bi se ji smehljala že od daleč. — »Oj, mamica! Ali vidite močnice? Vam sem jih prinesla, samo vam, mamica!« bi rekla Jerica, in mamica bi bila vesela, o, tako vesela! Bolest je stisnila mali deklici mlado srce, da je kar zaječala. Komaj je zadržala glasen jok, in solze so se ji ulile po licih. »Mamca!« je zaklicala na glas in je dvignila roke. Tinka se je zganila v spanju in je odprla oči. Začudena je gledala sestri v obraz. A ko je videla solze, se je dvignila naglo in se je je oklenila okrog vratu.
Vrstica 126:
»Kekec, o, Kekec!« je zavpila na ves glas, da je odmevalo stoglasno od pečin in iz prepada.
In čuj — tedaj se je oglasil od nekod čuden glas, podoben petelinjemu kikirikanju. Jerica se je sklonila, pa je poslušala. Toda glas je utihnil hipoma, in globoka tišina je zavladala spet kroginkrog. — »Kekec, o, Kekec!« je zaklicala Jerica še glasneje. Tedaj pa se je oglasilo iz črnega prepada zopet tisto kikirikanje, in Jerica je spoznala tisti glas. Bil je Kekec, ki je klical na ves glas iz prepada. »Kikiriki! Kekec v prepadu sodi ...«
{{prelom strani}}
Jerica se je oddahnila in se je kar zasmejala v svojem velikem veselju. Glej, ni se ubil Kekec! Lepo sedi nekje doli v prepadu in se smeje. Pa prav nič se ni pobil, o, prav nič! Vzel bo še celo piščalko iz žepa, pa bo zapiskal veselo pesem, da le kaj! O, hvala Bogu, da se je zgodilo vse tako lepo in da ni bilo nesreče! — In Jerica se je kar smejala. Srce ji je bilo tako veselo, kakor še nikoli. Gledala je v prepad in je klicala neprenehoma. »Kekec, o, Kekec!«
Vrstica 146:
Kekec se je splazil molčé po svojo polno košarico. O, niti Tinke ni pogledal, ki ga je klicala tam ob rušju im je ploskala z rokami. Samo namrdnil se je Kekec, pa jo je pocedil po strmini. Skrbela ga je njegova nesrečna obleka in je bil ves žalosten in pobit. Resnično — ne zaradi sebe! O, zaradi sebe se Kekec ni bal matere. Čemu tudi? Zaslužil je pet gorkih, ker je bil tako neumen, da se je šel drsat na zmrzli sneg. Prenesel bi tistih pet gorkih, lepo bi jih prenesel in bil samo dvakrat zajavkal. A zaradi Jerice je bil Kekec žalosten in potrt. Saj je slišal, kaj je rekla mati opoldne Jerici. »Lepo pazi na otroka, da se jima kaj ne pripeti! Posebno pa na Kekca pazi!« — Tako je rekla mati. Kekec pa je šel; podrsal se je po strmem snegu in se je prevrnil v prepad. Vso lepo obleko si je raztrgal, da ne bo za nobeno rabo več ... O, Jerica ni niti utegnila paziti, pa je že napravil neumnost. Saj pravim — Kekec, o, Kekec! Čemu si storil to, da bo zdaj Jerica doma tepena zaradi tvoje norčavosti? Čemu, o, Kekec?
In Kekcu je bilo v srcu tako hudo, da je stisnil ustna. Bežal je skozi grmovje, bežal je skozi zeleni gozd in se ni ustavil niti enkrat. Jerica, uboga Jerica! Zaradi njega bo tepena in zmerjana. A Jerica ni ničesar kriva. Vsega je kriv samo Kekec; vsega je kriva samo njegova norčavost ... Kekec, o, Kekec! Čemu si storil vse to?
Kekec je pridirjal do pašnika. Tam se je vrgel v travo in je zajokal. Na glas je zajokal, ker ga je tako hudo bolelo v srcu. Zakaj je bil tako neumen, o, zakaj? Pustil bi naj bil zmrzli sneg, pa bi bil rajši zapiskal lepo pesem na piščalko, pa bi ne bilo nesreče. In Jerici bi ne bil napravil tega zla, tega velikega zla, ki jo čaka doma zaradi njega. O, resnično ....
Kekec je zavpil še enkrat v svoji veliki bolesti in je zaril obraz med travo. Potem pa se je naglo dvignil in je letel na vso moč preko travnika. Med vrtovi je tekel proti domu, ker ga je bilo sram ljudi. Za trenutek mu je šinila v glavo misel, da bi se potuhnil pred materjo. Toda odločno je zmajal z glavo in je stopil urno preko praga. Mati je sedela v veliki izbi za mizo in si je podpirala glavo z rokami. Bila je vsa bolehna in slaba.
Vrstica 162:
»O, le tiho bodi, nepridiprav!« ga je prekinila mati v svojem srdu. »Hitro se preobleci v staro šaro, pa ženi kozo past! A z Jerico, to malopridnico zijalasto, že obračunam ... Na polici je palica — prinesi jo sem!«
Kekec se je oddahnil. Mislil je, da zdaj dobi svojih pet gorkih in razveselil se je. Nato se je splazil na peč in je vzel s police palico. Dal jo je materi in se je postavil pred njo. Glavo je sklonil in se je nasmejal. »Zaslužil sem jih — o, dajte mi jih, mati, ker sem jih resnično zaslužil! Samo Jerico pustite, mati, ker ni ničesar kriva ...«
»Ali mi nisi tiho?« je zavpila mati nad njim in mu je odmerila prvo gorko. Ovbe — neprijetno je zaščemelo Kekca po hrbtu; toda zajavkal ni. Še bolj se je sklonil, da bi mati lažje merila, in je čakal. A čakal je zaman. Mati je položila palico na mizo in ga je pahnila od sebe. »Kaj stojiš in zijaš? Preobleci se in ženi kozo na pašo!«
Kekec je izprevidel, da se mora ravnati po materinem ukazu. Molče se je oblekel v staro, oguljeno obleko, ki mu je bila napol prekratka. Nato je stopil še enkrat k materi. Proseče je dvignil roke in je moledoval. »Ne storite Jerici žalega, mati! Ničesar ni kriva — o, resnično ... Vsega sem kriv jaz, samo jaz, o, mati ...
A mati mu je pokazala duri, in Kekec je moral iti. Glasno je meketala koza v hlevu, ker je bila lačna in je hotela na pašo. Kekec jo je pognal molčé v strmo reber in se ni pogovarjal z njo kakor druge dni. Tam ob goščavi je legel na trato! Roke je podložil pod glavo in je strmel na visoke snežnike, ki so se kopali v svetlih solnčnih žarkih. Bilo je mirno in tiho vsenaokrog. Le tam doli med belim prodom je pošumeval gorski potok, kakor da bi se smejal in pitajeno hihital. Druge dni je Kekec prepeval in piskal na ves glas. A danes se mu ni ljubilo, ker ga je skrbelo zaradi Jerice. Bolelo ga je v srcu in peklo nekaj čudnega in bridkega, da mu je šlo skoro na jok. Saj je vedel: Jerica bo tepena in zmerjana danes zaradi njegove norčavosti. Uboga Jerica pa se je Kekcu smilila. Saj je bila dobra; govorila je vedno lepo in se mu je smehljala. Rada ga je imela in je vedno pazila nanj, da mu ni ničesar zmanjkalo.
Vrstica 914:
A koza ga ni poslušala. Kekec je stekel preko snega in je obstal pred visoko, strmo steno, kamor bi se ne mogel splaziti živ človek. — »Ali slišiš, koza pribita.« je vpil tja gor. A koza se ni vrnila, pa najsi je vpil še tako na glas. Le enkrat je počilo nekaj visoko tam gori v skalovju in trije kamenčki so se prikotalili dol na sneg.
»Ušla mi je, pa je ne bo več nazaj.« je zatarnal Kekec, ko se je vrnil na svojo skalo. »Na, en dan več bom moral pasti to divjo zverjad ... Ti preklicana stvar! Kako bi napravil, da bi mi prišla nazaj? Saj bi jo šel iskat. A kje naj jo najdem, ko se mi lahko skrije za vsako skalico ... Saj pravim — ta pribita stvar kozja! Da mi more napraviti toliko skrbi in bridkosti!«
In Kekec je javkal še dolgo in je tarnal. Praskal se je za desnim ušesom in je zmerjal divjo kozo, ki se je pasla že nekje visoko nad snežnim vrhom visoke gore ...
| |||