Gospod Žabar v tiskovnem odseku: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= {{mp|naslov|Gospod Žabar v tiskovnem odseku.}}
| normaliziran naslov= Gospod Žabar v tiskovnem odseku
| avtor= Alojzij Kokalj
| izdano= ''{{mp|delo|''Slovenski narod''}}'' 45/247 ({{mp|leto|(1912)}}), 1–2
| vir= {{fc|dlib|AAVSHZ0P|dLib|s=1–2|247}} str. 1–2
| obdelano=4
| opombe= Pisal pod psevdonimom Luigi Calco
| dovoljenje=javna last
}}
 
{{proza|Spisal {{razprto|Luigi Calco}}.
 
Popolnoma nepričakovani dogodki na Balkanu so kakor strela iz jasnega neba presenetili vso evropsko diplomacijo. Zgodilo se je čez noč nekaj, o čemur se ni niti sanjalo prebrisanim diplomatičnim zastopnikom raznih velevlasti v Belgradu, Sofiji, Carigradu, Atenah in v Cetinji. Ako so ti nepričakovani dogodki na Balkanu presenetili visoko diplomacijo, ki mora že po svojem poklicu natančno vedeti, kaj se godi okrog nje in ki mora z matematično gotovostjo slutiti, kaj se bode odigravalo v bodočnosti, potem se ni čuditi, da so iz Balkana prihajajoče žične vesti do čela zmešale glavo in misli raznim urednikom nekega slovenskega lista. Vsi presenečeni in tudi preplašeni so se izpraševali, kako stališče naj zavzame njihov list nasproti tem dogodkom, ali naj upoštevajoč ozire navzgor stopi list na stran otomanskih krvolokov ali pa naj se uvažujoč čustvovanje slovenskega naroda in vsega kulturnega sveta zavzame za zatirano krščansko rajo na balkanskem polutoku. Uredništvo se je razdelilo v dve struji, od katerih je prva z vso vnemo zagovarjala simpatije do turške države, dočim je pa druga na podlagi citatov iz naših narodnih pesni zahtevala, da mora list nastopiti za zvezo balkanskih držav in proti turškemu nasilstvu. Ker se obe nasprotni si struji niste mogli zediniti, preostajalo ni drugega, da se je moralo uredništvo obrniti na svoj vrhovni tiskovni odsek, ki je imel v kočljivih in zamotanih vprašanjih končnoveljavno odločati stališče, katero ima list zavzeti. Ker je bila zadeva zelo nujna, ker so brzojavi vsaki hip donašali nove nepričakovane vesti iz Balkana, sklicati se je moral tiskovni odsek takoj in to se je tudi zgodilo.
Vrstica 19 ⟶ 20:
»Znano vam je,« pričel je kanonik Zvitokljun, »da so se razmere na balkanskem poluotoku v zadnjem času tako poostrile, da se je bati, da izbruhne vsaki hip krvava vojska. Na eni strani stoji starodavna turška država, ki za nobeno ceno noče izvesti onih reform, katerih izvedbo je svečano obljubila na berolinskem kongresu. Na drugi strani so se pa zvezale štiri balkanske države, Bolgarija, Srbija, Grška in Črnogorska, ki hočejo turškega sultana prisiliti z lepa ali z grda, da v evropski Turčiji izvede te reforme. Seveda domnevam, da se združene balkanske države sedaj ne bodo več zadovoljile s tem, da bi Turčija v svojih evropskih pokrajinah sama te reforme izpeljala, temveč da bodo za tem stremile, da bi imele pri uresničenju teh reform tudi one odločilno besedo in da bi pri tem še kaj sveta pridobile. Iz zgodovine zadnjih let vam je pa znano, da živi naša diplomacija v najožjih prijateljskih odnošajih s turško državo in da je naša država vedno in dosledno zastopala stališče, da mora otomansko cesarstvo ostati nedotaknjeno. Tudi vam ni neznano, da so bile za časa aneksije mej našo diplomacijo in mej ono neke, danes Turčiji protivne balkanske države prav napete razmere in da se je bilo tedaj skoro bati vojske. Tedaj je naša diplomacija nastopala z vso odločnostjo proti ti državi in se kazala odločno prijateljico turške države. Od podučene strani se trdi, da se razmere v naši diplomaciji od tedaj niso bistveno izpremenile, vsled česar bi oziri na vzgoraj narekovali našemu listu, da naj se kakor n. pr. dunajski list »Neue Freie Presse« in vsi nemški krščanskosocijalni časniki zavzame za turške interese in da naj pobija stremljenje balkanskih držav. Na drugi strani se pa ne sme prezreti, da stoji ves kulturni svet odločno na strani danes združenih balkanskih narodov in da z vročimi simpatijami zasleduje njihova nesebična in plemenita stremljenja za osvoboditev krščanske raje iz turškega krvoločnega nasilstva. Tudi naš slovenski narod je skoro brez izjeme s svojimi simpatijami na strani združenih balkanskih narodov in želi iz dna srca, da bi imela njihova prizadevanja popoln vspeh in da bi se turškemu nasilstvu napravilo enkrat za vselej konec. Tudi sosedni naši Hrvati so skoro vsi na strani združenih balkanskih narodov in proti turškemu nasilju in s temi smo v zadnjem času politično ozko zvezani. Oziri navzdol bi nas torej silili, da naj se pisava našega lista obrača proti Turkom in da naj se ogreva za težnje balkanskih narodov. Predno pa vam povem, kaj mi je ukazal naš predsednik, hočem slišati o spornem vprašanju prav odkrito in brezobzirno vaše mnenje in vas vsled tega pozivljam, da se odkrito izjavite. Še enkrat vas pa pozivljam, da govorite o stvari popolnoma odkrito in brez ozira na levo in desno, ker je stvar tako važna, da se mora vsestransko prerešetati.«
 
»Tja, tja,« začel je prvi govoriti kanonik Debeloglav, »stvar je res tako kočljiva, da jo je treba vsestransko premisliti, predno bode padla odločba. Tja, če se bomo odločili za Turke, zamerili se bomo našemu dobremu in vernemu ljudstvu, katero pri volitvah krvavo rabimo in zamera bode tudi pri naših najnovejših zaveznikih, s katerimi smo pri opatijskem sestanku sklenili zvezo na življenje in smrt proti poprejšni štirinajstdnevni odpovedi. Tja, če potegnemo torej s Turki, bo na to stran strašna zamera. Tja, če se pa postavimo za balkanske narode in nastopimo zoper Turke, bo pa zgoraj strašna zamera, ki nam utegne prinesti strašne posledice v obliki odklonjenih podpor za naša prepotrebna deželna in druga strankarska podjetja. Tja, naj se obrnemo torej tako ali tako, zamera je gotova. Tja, tja, zato bi pa jaz mislil in tudi tako predlagal, da je najboljše, da o balkanskem gibanju in morebitni balkanski {{prelom strani}} vojski v našem listu prav nič ne pišemo, ker se nam potem ne bode treba na nobeno stran nagniti, vsled česar tudi ne bode mogla nastati nobena zamera, ne zgoraj, ne drugod. Da na naši »bravci« mej tem ne bodo brez zanimivega berila, naj se pa v listu otvori posebna večja kolona za misijonska poročila. Po mojem mnenju je moj predlog najsrečnejši in zato ga toplo podpiram in priporočam.«
 
Kanonik Debeloglav je končal svoj globokopremišljen in s pravim diplomatičnim duhom prepojeni govor, na kar je hitro poprijel za besedo kaplan Nadut, ki je mej govorom kanonika Debeloglava že v največji nepotrpežljivosti mencal kar s celim telesom.
Vrstica 36 ⟶ 37:
 
Posebno ponosen je pa odkorakal naš gospod Žabar, ker je nosil v svojem srcu ponosno zavest, da je on tisti, ki je s svojim prebrisanim razumom razsekal gordiški vozelj in najtežje vprašanje srečno razrešil. Ko je stopil na cesto, zadel se je ob svojega prijatelja Simona Sleparoviča, katerega od zadnjih nesrečnih kazenskih pravd ni več pogledal. V tem svečanem trenutku, ko je pa on gospod Žabar s svojo bistroumnostjo tako rekoč prevzel v S. L. S. vodilno in odločujočo vlogo, pozabil je pa na svojo mržnjo proti Sleparoviču, ga prijazno ogovoril in povabil na liter dobre kapljice, ker je bil mnenja, da se morajo veliki momenti tudi dostojno proslaviti. Vedno žejni Slcparovič seveda ni zavrgel ponujene mu prijateljske roke in tako se je zgodilo, da sta krenila naša znanca v gostilno, v kateri sta temeljito praznovala današnji veleodločilni nastop gospoda Žabarja.
{{prelom strani}}
}}
 
[[Kategorija: Slovenski narod]]
[[Kategorija: Dela leta 1912]]