Kako se potuje po Afriki: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

| avtor= Ivan Vrhovec

| izdano=''{{mp|delo|Slovenske večernice}}'', 46 ({{mp|leto|1892}}), 65–81

| dovoljenje= javna last

}}

 

Po Afriki se potuje na več načinov. Po severni Afriki in po velikanski saharski puščavi potujejo na velblodih; po južni Afriki z voli in z velikimi vozovi, po osrednji pa jedino le peš. — In o tem potovanju izpregovorimo nekoliko in čujmo, kaj vé pripovedovati najglavnejši vseh popotnikov, Stanley (reci: Stenli), ki je osrednjo Afriko že nekterikrat prepotoval križem sem ter tja. Mož je, kakor bi bil iz železa. Ne prime se ga nobena pušica, nobena sulica, ne zmore ga nobena bolezen. Tičal je tisoč in tisočkrat že v največjih nevarnostih. Rešil se je iz vsake brez najmanjše škode. Ko ne bi bil delal Bog nad njim očitnih čudežev, tako zatrjuje on sam, bilo bi ga na njegovih potih po Afriki že davno konec.

 

 

Ko je stari Mortlake Stanley umrl in se je v Ameriki vnela huda vojska, vstopil je mladi Stanley kot prostovoljec v vojsko ter se že tedaj skazoval z nenavadno pogumnostjo. Po končani vojski je potoval po Turškem, kjer so ga tolovaji ujeli ter ga turškim gosposkam za dobro plačilo prodali kot tolovaja. Ni dosti manjkalo, da bi ga ne bili obesili. A k sreči so se potegnili zanj njegovi amerikanski rojaki ter ga rešili. Vrnil se je v Ameriko ter vstopil pri časopisu „New-York Herald“ kot časnikar v službo. Vojne dogodke je znal opisovati tako mikavno, da ga je bogati lastnik imenovanega časnika, gospod Benett, pošiljal povsod po svetu, kjerkoli so pokale puške in grmeli topovi. Tako ga je zaneslo tudi v Afriko, v Abesinijo, kjer so se Angleži vojskovali z Abesinci. Ko se je vrnil odtod in prepotoval Špansko in Francosko, iskal je prej imenovani Benett človeka, ki bi si upal iti v Afriko iskat slavnega angleškega misijonarja Livingstona, o kterem že več let ni prišlo nobeno poročilo v Evropo, in niso tedaj vedeli o njem, ali še živi, ali je že mrtev. Vprašali so Stanleya, ali ne bi utegnil morebiti on iti ga iskat. Stanley je takoj pritrdil. S čudovito srčnostjo je izvršil svoj posel ter daleč notri v globoki Afriki našel Livingstona, dne 10. listopada leta 1871. Leta 1873. se je udeležil angleške vojske s kaj divjimi zamorci, Ašanti imenovanimi.

 

 

Stanley je postal vsled tega slavnoznan po vsem širokem svetu. Po njem odkrite dežele je sklenil belgijski kralj Leopold II. urediti tako, da bodo imeli Evropci, v prvi vrsti seveda Belgijci, od njih kolikor največ mogoče dobička. V ta namen je želel ustanoviti v teh oddaljenih krajih trgovske postaje, napraviti zložna pota, skleniti z zamorskimi glavarji pogodbe itd. Za take posle je bil Stanley najsposobnejši človek. Brez obotavljanja je sprejel ponudbo ter odšel leta 1882. zopet v Afriko, kjer se je mudil skoro tri leta.

Razun tega pa so prva skrb popotnikova nosači. Za dobro plačo in lepe besede je tudi v Afriki dobiti ljudij, ki so ti pripravljeni nositi bremena, če je treba, na drugi konec svetá. Najlažje se dobivajo v primorskem mestu Zanzibaru. Tam živi mnogo ubožnih zamorcev, ponajveč takih, ki so se na ta ali oni način iznebili sužnosti. Kaj skromni ljudje so in z malim zadovoljni. Najemati se dadó kot rokodelci, dninarji in težaki ali nosači za dolga pota po Afriki. Vselej, kedar so ti ljudje slišali, da se mudi Stanley zopet v Zanzibaru in se znova pripravlja za kako pot po Afriki, bili so vsi na nogah; kajti Stanley plačuje dobro, boljše, kakor kteri si bodi drug popotnik. Vendar se kar tako in brez besedij ne prodajajo. Treba se je z njimi dolgo pogajati. Pogajanja trajajo po več dnij. Najprej prihajajo v posvete; brez resnega in dolgega premišljevanja se po afrikanski, zamorski šegi ne prične nobeno imenitno podjetje. Popotnik mora biti človek, ki vé, kako se govori s takimi ljudmi. Dosti ima opravka, predno izpodbije vse njihove ugovore, odstrani vse skrbi ter odgovori vsem vprašanjem, kako bo na poti ravnal z njimi, kaj jim dajal jesti, kako bo skrbel za bolnike itd.

 

 

Razun streliva, ki ga je nesel Emin-paši s svojimi ljudmi v pomoč (1100 pušek, 40 stotov smodnika, 250.000 „kapseljnov“, 100.000 patronov itd.), vzel je iz Zanzibara s seboj še raznega tkanega blaga (28.262 metrov), 48 dolgih srajc, 36 stotov steklenih biserov, 20 stotov medene in železne žice, jeklen, iz 12 kosov narejen čoln (vsak kos je tehtal blizu 40 kilogramov), 100 lopat, 100 sekir in 100 velikih nožev za sekanje gošče po gozdih, 40 zavojev kave, čaja, sladkorja, Liebigovega izvlečka (ekstrakta), ruma itd. Več sto centov blaga se je pomikalo to pot zgolj na črnih glavah in plečih tisoč in tisoč kilometrov daleč skoz Afriko. Za prenašanje take ogromne teže je bilo treba veliko ljudij. Stanley je najel v Zanzibaru 1100 ljudij ter izbral iz sto in sto Angležev, ki so se mu večinoma brezplačno ponujali, le 9 častnikov za poveljnike četi njegovi. Vrh tega se je pogodil še s Tipo-Tipom, po vsej Afriki znanim arabskim tolovajem, da se bo Stanleyu sredi Afrike pridružil za dobro plačilo še s 600 tolovajskimi ljudmi. Velika nesreča za Stanleyeve ljudi, da tolovaj ni izpolnil te obljube; s tem je spravil Stanleya in njegove ljudi v največje gorje, da, toliko da niso vsi poginili.

 

 

 

Po takih potih hodijo karavane črez hribe in doline, črez drn in strn, zdaj navzgor, zdaj navzdol na tisoč in tisoč kilometrov daleč. V potujoči karavani se razlega po vsej dolgi vrsti ljudij veselo petje in glasen smeh. Spredi pred vsemi drugimi stopajo poveljniki vse trume, za njimi vodniki ali kažipoti, kterim se rad pridruži kak debeloglav zamorček z zamorskim bobnom na hrbtu. A razbijati sme po njem še le, kedar se bližajo kaki vasi, to pa zato, da se ondotni prebivalci preveč ne ustrašijo prihajajoče karavane ter ne pobegnejo ali se celó pripravijo za boj. V zamorske vasi prihajajo namreč dostikrat na tihem, in kakor bi izrastli iz tal, arabski tolovaji in začnó streljati med zbegane reve; kar jih ne postrelé, tiste polovijo, povežejo ter jih kot sužnike odženó s seboj na semnje. Zato se zamorci takih ljudij, ki prihajajo po tihem, kar na enkrat in neoglašeni k njim, silno prestrašijo. Imajo jih za sovražnike, in največkrat po vsej pravici. Zato se poštena karavana, ki nima druge namere, kakor iti skoz vas ali, če je večer, prenočiti v njej, bliža vselej z velikim šumom. — Zadnji v vrsti so oboroženi pazniki, ki skrbé zato, da nihče ne zaostane ali jo celó z izročenim mu blagom ne popiha in izgine v gošči. Nosači radi utekajo, posebno s početka, dokler niso še daleč od doma. Leta 1874. jih je Stanleyu prvih 36 dnij uteklo 89 s pota. Dokler imajo dosti jesti, dokler so zdravi, če jih vročina preveč ne tare, in dokler hodijo po deželah mirnih zamorcev, tedaj so vedno glasni, pojó, žvižgajo ter uganjajo vsakovrstne burke. „Le naprej! Ne utrudite se! Vas je blizu! itd.“ tako vpijejo vse dni. V deželah prijaznih zamorcev prenočujejo kar v njihovih kočah; kjer pa se bojé ponočnih napadov, poležejo rajši pod milim nebom k počitku ter si sproti napravijo ležišče ali tabor za vsako noč; utrdijo si ga s koli, grmovjem, trnjem in drugo šaro. Najmanj zanesljivi so zamorci po takih krajih, kjer se pogostoma prikazujejo tolovajski Arabci.

O dežu se rado močno ohladi, da klepečejo premočenim ljudem zobje. Zakuriti se pa ne dá; v klopčič zviti se tiščé drug drugega, željno pričakujoč dobrodelnega gorkega jutranjega solnca.

 

 

Leta 1876. ga je dne 5. listopada na pr. pripeljala pot, ki je dotlej držala dalje časa po gosti in visoki travi, do gozda. Od daleč je bil videti kakor mogočen črn zid. Kmalu je sprejel karavano v svoje sence, v kterih je bilo mračno, kakor pri nas jedno uro po solnčnem zatonu. Če je Stanley potoma zapisal kaj v svoj dnevnik, ni mogel razločevati pisanja. Velikansko drevje je bilo kot ščet gosto in kot sveča ravno. Navzlic svoji gostosti je drevje popotnike še najmanj zadrževalo, če ni ležalo po tleh. Toda groza in strah je bilo za nje pod drevjem rastoče, sočnato in debelo zeliščje in grmičevje, ktero je bilo z močnim, kot roka debelim srobotjem in z rastlinskimi zadrgami križem sem in tja pretkano. Milje in milje daleč se skoz to goščo ni na nobenem kraju preril niti jeden solnčni žarek do popotnikov. Do vrha se ni moglo videti niti jednemu drevesu, še do njegovih prvih vej ne. Karavana se je vsak hip ustavila. Z drevja so kapale kakor dež goste težke kaplje. Tla so postajala vedno mokrejša in trdemu, ilovnatemu testu podobna; pri vsakem koraku je brluzgnila umazana, blatna voda izpod noge. Po tleh je bilo polzko, kakor da bi jih bili polži oblezli, in napenjati je bilo vse mišice in kite v nogah, če je hotel priti človek dalje, in če se je hotel sploh držati po koncu. Ves život je moral delati. Prsti na bosih nogah so se vjedali v mehko ilovico kakor kremplji, roke in komolci pa so razrivali grmovje na desno in levo od sebe, kajti pri tleh je bil ves gozd le jeden sam zelen vozel. Vsak čas je bilo plezati po tej polzki zemlji kvišku, kmalu zatem pa se spuščati v jarke, v kterih se je zbirala z drevja kapljajoča voda ter se v potočkih odtekala v večje. Pri tem pa so se zadevali ljudje z obrazi in z golim životom v jednomer ob široke trnjeve liste divjih banan in smokev, ali pa so se zapletali v srobotove vrvi po tleh in ob drevju in vejevju nesrečnega gozda. Obleka je postajala vedno težja, kar so posebno čutili Evropci, oblečeni v debelo volnino. Komaj so se mogli gibati. Stanleyev čeladi podobni klobuk je bil, kakor da bi se bil svinca napil; razun tega pa je bil še v gosti senci popolnoma nepotreben.

Mnogo več škode in trpljenja, kakor z orožjem, pa so zamorci napravljali karavani z raznovrstnimi zaprekami, s kterimi so ji hoteli zapreti pot. Tako je prišla karavana nekega dne do ceste, šest metrov široko v gozd vsekane. Po tej so bili po jedno ped dolgi, na obeh koncih priostreni, ostrupljeni koli v tla zabiti in tanko z zelenjem pokriti. To zelenje so znali divjaki tako spretno na nje nametati, da so Stanley in njegovi ljudje s početka mislili, da je perje z drevja samo od sebe popadalo tako na tla. Brž pa, ko so spoznali, s kakimi nevarnimi stvarmi imajo opraviti, dal je Stanley povelje, poprej to strupeno nevarnost iz tal poruvati ter potrebiti cesto. To je bilo jako zamudno, vrh tega pa tudi sila nevarno delo, ker se je bilo vsak čas bati, da prilomastijo zamorci odkod iz gošče na dan.

 

 

A človek prestane tudi take težave, če ima le dovolj hrane. Te pa je v Afriki najtežje dobiti. Dokler se hodi mimo vasij miroljubnih zamorcev, tedaj je za dobro plačilo v blagu vendar še dobiti kaj hrane, če jo zamorci le imajo, dasiravno mora popotnik z mešetarjenjem veliko časa potratiti. Pri tem je navada po vsej Afriki jednoista. Ko pridejo do vasi, pošlje gospod karavane najprej več svojih ljudij do glavarja zamorske vasi z raznovrstnim blagom ter ga vpraša, koliko tega ali onega blaga zahteva za toliko in toliko žita, koz, ovac itd. Glavar zahteva vselej mnogo več, kakor so popotniki namenjeni dati. Odposlanci se vrnejo ter sporočijo, kaj se jim je reklo. Glavar karavane jih pošlje drugič, primakne to ali ono ter pridene tudi kaj takega, o čemur je prepričan, da bo podžgal z njim poželenje glavarjevo. Poslanci se tudi še sedaj ne vrnejo z živežem k lačni karavani. Včasi se pošljejo po desetkrat sem in tja, predno je kupčija dognana. Razun tega, kar dobi glavar, je pa treba marsikaj dati tudi njegovim veljakom; teh ne sme človek nikoli prezreti. Največkrat bi bilo vse pogajanje zastonj, ko bi se to storilo. Taka je navada po vsej Afriki, bodisi kjerkoli. Bolj ko popotnik pozna zamorce in njihove navade, tem lažje in tem cenejše potuje, vendar je pa tudi za takega potovanje ondi dražje, kakor bodisi kjerkoli po svetu.

Toda le dalje, dalje do zaželenega konca, kajti gozd je velik, najmanj tolik, kakor dve avstrijsko-ogerski državi. Od 28. rožnika, ko je storil vanj Stanley prvi korak, pa do 12. kimovca je izgubil 46 ljudij na potu. Samo v treh tednih od 23. velikega srpana do 12. kimovca mu jih je 14 pobegnilo, 16 umrlo, 58 bolnikov pa je zaostajalo za karavano, ali pa so bili nekteri od njih tako oslabeli, da so jih morali nositi. Zdaj se je še le pričelo pravo gorje. Kjer so prišli do kake zapuščene vasi, našli so vse pokončano, ne grižljeja ni bilo dobiti! Umikale so se glasni karavani tudi divje zverine in izginjale v gošči, predno so mogli streljati na nje. Ljudje so si iskali le še jagod po grmičevju in gob po vlažnem gozdu. Sreča za nje, da so zadeli zdaj pa zdaj na kako ležišče arabskih roparjev, sicer bi bili poginili.

 

 

Dne 5. vinotoka l. 1887. je Stanley svoje ljudi preštel ter videl, da jih 56 od njih nikakor ne more več dalje. Sklenil je, da jih pusti pod varstvom častnika Nelsona na onem kraju ter gre z drugimi dalje; pričakoval je, da bo v nekterih, v treh ali štirih ali vsaj v petih dneh zadel na kako taborišče arabskih tolovajev ter revam od tam nazaj, poslal živeža. A zadel je na tolovaje še le 13. dan. Precej je poslal jednega svojih častnikov s 70 moži z živežem nazaj, a ko so prišli črez 10 dnij do Nelsona, našli so le njega in pet njegovih bolnikov še živih, a še od teh sta že dva umirala. Vsi drugi so ali lakote poginili ali pa šli proti Nelsonovemu povelju iskat živeža v gozd, odkoder se niso več vrnili.

[[Kategorija:Slovenske večernice]]

[[Kategorija:19. stoletje]]