Gospod Žabar v tiskovnem odseku: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
 
Vrstica 3:
| normaliziran naslov= Gospod Žabar v tiskovnem odseku
| avtor= Alojzij Kokalj
| opombe= Spisal {{razprto|Luigi Calco}}.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 45/247 ({{mp|leto|1912}}), 1–2
| vir= {{fc|dlib|AAVSHZ0P|dLib|s=1–21-2|247dLib}}
| obdelano=4
| opombe= Pisal pod psevdonimom Luigi Calco
| dovoljenje=javna last
| obdelano=4
}}
 
Spisal {{razprto|Luigi Calco}}.
 
Popolnoma nepričakovani dogodki na Balkanu so kakor strela iz jasnega neba presenetili vso evropsko diplomacijo. Zgodilo se je čez noč nekaj, o čemur se ni niti sanjalo prebrisanim diplomatičnim zastopnikom raznih velevlasti v Belgradu, Sofiji, Carigradu, Atenah in v Cetinji. Ako so ti nepričakovani dogodki na Balkanu presenetili visoko diplomacijo, ki mora že po svojem poklicu natančno vedeti, kaj se godi okrog nje in ki mora z matematično gotovostjo slutiti, kaj se bode odigravalo v bodočnosti, potem se ni čuditi, da so iz Balkana prihajajoče žične vesti do čela zmešale glavo in misli raznim urednikom nekega slovenskega lista. Vsi presenečeni in tudi preplašeni so se izpraševali, kako stališče naj zavzame njihov list nasproti tem dogodkom, ali naj upoštevajoč ozire navzgor stopi list na stran otomanskih krvolokov ali pa naj se uvažujoč čustvovanje slovenskega naroda in vsega kulturnega sveta zavzame za zatirano krščansko rajo na balkanskem polutoku. Uredništvo se je razdelilo v dve struji, od katerih je prva z vso vnemo zagovarjala simpatije do turške države, dočim je pa druga na podlagi citatov iz naših narodnih pesni zahtevala, da mora list nastopiti za zvezo balkanskih držav in proti turškemu nasilstvu. Ker se obe nasprotni si struji niste mogli zediniti, preostajalo ni drugega, da se je moralo uredništvo obrniti na svoj vrhovni tiskovni odsek, ki je imel v kočljivih in zamotanih vprašanjih končnoveljavno odločati stališče, katero ima list zavzeti. Ker je bila zadeva zelo nujna, ker so brzojavi vsaki hip donašali nove nepričakovane vesti iz Balkana, sklicati se je moral tiskovni odsek takoj in to se je tudi zgodilo.
Vrstica 37 ⟶ 35:
 
Posebno ponosen je pa odkorakal naš gospod Žabar, ker je nosil v svojem srcu ponosno zavest, da je on tisti, ki je s svojim prebrisanim razumom razsekal gordiški vozelj in najtežje vprašanje srečno razrešil. Ko je stopil na cesto, zadel se je ob svojega prijatelja Simona Sleparoviča, katerega od zadnjih nesrečnih kazenskih pravd ni več pogledal. V tem svečanem trenutku, ko je pa on gospod Žabar s svojo bistroumnostjo tako rekoč prevzel v S. L. S. vodilno in odločujočo vlogo, pozabil je pa na svojo mržnjo proti Sleparoviču, ga prijazno ogovoril in povabil na liter dobre kapljice, ker je bil mnenja, da se morajo veliki momenti tudi dostojno proslaviti. Vedno žejni Slcparovič seveda ni zavrgel ponujene mu prijateljske roke in tako se je zgodilo, da sta krenila naša znanca v gostilno, v kateri sta temeljito praznovala današnji veleodločilni nastop gospoda Žabarja.
 
{{prelom strani}}
[[Kategorija: Slovenski narod]]
[[Kategorija: Dela leta 1912]]
[[Kategorija:Dela-G]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
[[Kategorija:Alojzij Kokalj]]