Gospod Žabar mej tovariši obrtniki: Razlika med redakcijama

| normaliziran naslov= Gospod Žabar mej tovariši obrtniki

| avtor= Alojzij Kokalj

| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 45/258 ({{mp|leto|1912}}), 1–3

| obdelano=4

}}

 

V posebni sobi gostilne pri »Stari kukavici« so se po večkrat na teden zbirali oni ljubljanski obrtniki, ki so ali prostovoljno, ali pa tudi neprostovoljno prisegli na zastavo S. L S. Med njimi je imel prvo besedo naš znanec, gospod Žabar, kar je tudi pravilno, če se vpoštevajo njegove velike zasluge na agitačnem polju. V zadnjih časih pa je te može vedno bolj zapuščala dobra volja in to je po nekaki vzročni zvezi učinkovalo tudi na ugled gospoda Žabarja, ki ni stal več na tako trdnih nogah kakor poprej.

Ko je mojster Rezina končal s svojimi odkritimi besedami, sledilo je vsestransko odobravanje, ker je vsem zbranim obrtnikom res govoril prav iz dna srca in prav temeljito odkril vse one rane, ki razjedajo ono naše obrtništvo, ki ga je vjela S. L. S. pod svojo zastavo. Le gospod Žabar, ki je bil preveč strankar in ki tudi še ni okušal vseobčnega obupnega položaja, se ni pridružil navdušenju ostalih mojstrov, temveč je tiho vstal od mize in ko je v veži poravnal svoj račun, tiho odšel v temno noč, mrmrajoč po potu: »Čudna znamenja se kažejo na nebu! Nepremagljivi stebri naše S. L. S. so se začeli majati? Kaj bo, kaj bo? Ali se je mar že začel porajati konec vseh koncev ...?«

 

[[Kategorija:Kratka proza]]

[[Kategorija:Alojzij Kokalj]]