Kraljična Haris: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
naslovi
Medox Grin (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 43:
'''Osojnica''' ''(že osivela, v črni obleki):'' Tri sto delavcev! — Da jim boš komandiral, praviš? Jaz te prosim, da skrbiš zanje. Pa odslavljal jih boš — no, mati jih bo sprejemala. Moj sin si in vem, kaj vidim v tebi.
 
'''Jošt''' ''(primakne stol in sede):'' Ne vidiš moči, ki se je — kakor voda nabirala do zvrhanosti. Naj potonejo oni, ki so udarjali — tako so rekli — po praznem kotlu. Čimbolj je bobnelo, mati, tem manj je bolelo — Jošt je stal visoko in mu nihče ni mogel gledati v globino. Notri pa je vstajala moč in šele zdaj — ko preplavi robove, jih bo streznila. Tako je.
 
'''Osojnica''' ''(ga pogleda):'' A jaz pravim, da jih bo hranila. Tako hoče Bog, če del svoje moči prepusti mogočnjakom. Ne smeš nikdar pozabiti, da si dolžnik. Če si nadarjen, poklekni in moli.
Vrstica 74:
 
'''Osojnica''' ''(medtem govori):'' Drugače bo to. Kamorkoli greš in kjerkoli boš — mati bo s teboj. Vse bom videla, za vse bom vedela. Dokler si moj sin. A jaz? — V ti hišici ostanem, ki smo jo zidali, no, iz sebe smo jo zidali. Da bi to mojo hišo prodali? Ne, sin moj. Naša hišica! Ta stoji na trdnih tleh! Ta je edina res naša. Vse drugo, Jošt, ti bodo drugi dali ali prepustili, posodili ali kakor se že to pravi — vse drugo jim boš dolžan. Naj ti Bog blagoslovi srečo, ki te ž njo skuša.
{{prelom strani}}
 
'''Jošt''' ''(pogleda na uro):'' Enajst proč — zdaj grem. S teboj, mati, danes še ne morem sklepati ničesar. Tebi je vse novo — sami strahovi. Počakam, da se privadiš — potem pa mi tudi pritrdiš. Da, pritrdiš. Zdaj grem.
 
Vrstica 137:
'''Sabina''' ''(zlobno):'' Zakaj? — Ni več otrok, pa naj vidi resnico, še bolje, prevaro. Možu mora biti svet odgrnjen.
 
'''Osojnica''' ''(se ji nasmehne):'' V ti mali hišici smo živeli doslej, sami zase; meni je bilo najbolje {{prelom strani}} tako. Zdaj — je konec. Moj sin bo ves prevzet, a meni je skoroda žal, no, stara sem, otročja. Ni mi žal, če je on srečen.
 
'''Sabina''' ''(gleda po sobi):'' Kako morete v taki sobici živeti? Jaz bi tu umrla mlada. Pri nas gori — da, zakaj pa Vas ni nikoli k nam? Moja mama je tudi stara, hroma je in si tako iz srca želi svoje družbe. Sama samuje v temnih, velikanskih prostorih in moli rožni venec, lep niz samih biserov. Njeni prsti sijejo v temi liki jedrca mandljev. Vi ne veste, draga gospa, koliko je pri nas teme in prostora!
Vrstica 187:
'''Polajnar:''' Čudovita konkurenca! A tebe je rešil — molk. ''(Pogleda h Knezu.)''
 
'''Jošt:''' Čakaj, Gregor, odgovorim ti na prvo pripombo. Ti si dobro vedel, da nisem manj, nego sem kazal, pa se nisi smel čuditi, da sem tekmoval. Če si pa poznal druge vsaj toliko, kot mene, ne moreš biti razočaran. Zato trdim, da si se prej zatajil. Prosim! — Še eno o molku. Molk je končno obrusil vsa natolcevanja o stremuštvu, protekcijah. O, iz oči so sikali taki pokloni, da sem bil včasih od ponosa ves zelen. Molk jih je obrusil — zdaj so topi, ne režejo več. ''(Se nasloni nazaj.)'' {{prelom strani}} Tako sem se vama predstavil, gospoda, in svet naj zdaj o meni pozna resnico.
 
'''Knez:''' V treh dneh prevzamete mesto, gospod ravnatelj.
Vrstica 244:
 
'''Jošt''' ''(se vzravna in obrne po sobi):'' Gospodična Polajnarjeva ne ve o mojem odhodu ničesar.
{{prelom strani}}
 
'''Sabina:''' Mene bi kaj takega žalilo. Odločite se, da potujete — a ne omenite ničesar. Zdaj se vendar z moško gesto odstranijo vsi predsodki, ki so damo — jaz je ne poznam, a vem, zakaj o tem govorim! — ki so damo v takem mestu gotovo zalezovali; da se z jasnim udarcem podčrta polni ton, ki je dozdaj zvenel pol-tonsko. In končno: Je v tem morda kaj milosti? — Kakšna je tista dama?
 
Vrstica 289:
<center>'''Prejšnji, gospa Osojnica'''</center>
 
'''Osojnica:''' Gospod Polajnar, zunaj Vas čaka gospodična sestra; prosi, da pridete takoj k nji. {{prelom strani}} ''(Vsi pogledajo začudeni. Sabina prebledi, Jošt pogleda pozorno, skoraj nejevoljno. Knez stopi mirno par korakov k steni, kjer se nasloni s hrbtom.)''
 
'''Polajnar:''' Moja sestra? ''(Vstane in gre ven, za njim gospa Osojnica.)''
Vrstica 373:
'''Jošt''' ''(pristopi):'' Gospod predsednik, ustregli ste mi izredno, hvaležen bom —
 
'''Sabina:''' Škoda; gospod Knez je okreten, pa me je prehitel. Ta hip sem namreč sklenila — prositi gospodično, da pride k meni... ''(Gleda pazljivo v Heleno.)''
{{prelom strani}}
 
'''Helena''' ''(vznemirjena):'' K Vam, gospodična? — V grad?
 
Vrstica 452:
 
<center>Zastor.</center>
{{prelom strani}}
 
== '''Drugo dejanje'''==
 
Vrstica 522:
 
'''Isteniška:''' On je res daleč od Sabine. — Sabini je blizu le eden, vsi drugi so za gorami. Zdaj razumete in niste več hudi. Toliko je teh čudnih stvari leglo med nas, da sem le čakala, kdaj pridete. Ko Vas ni bilo, je pa Sabina potegnila za zvonec ...
{{prelom strani}}
 
'''Osojnica''' ''(gleda v tla):'' Kaj je tedaj Vaša želja, gospa Isteničeva?
 
Vrstica 574:
 
'''Polajnar''' ''(jo molče gleda, nato počasi):'' Liki podoba svete Sholastike v kripti montecasinski!
{{prelom strani}}
 
'''Sabina:''' Ne poznam je. — Pripovedujte mi o svetem življenju. ''(Se je nagnila vznak na divan in zaprla oči.)'' Govorite mi o sveti Sholastiki!
 
Vrstica 636:
 
'''Sabina''' ''(zamišljena):'' Ne motite me več. Jaz čakam ''(se strese),'' drhtim, pojdite, pojdite! ''(Iztegne roko proti njemu. V tem zazvoni. Od desne pride Marta z vizitko.)'' Rekla sem, da pride. ''(Pogleda v vizitko — lice se ji zmrači.)'' Ta? — ''(Polajnar stopi k nji.)'' Prosim Vas, ostanite pri meni. — Marta, gospod naj vstopi. ''(Polajnar je šel k sliki in jo zagrnil. Marta odide. Sabina sede na divan; od desne vstopi Jošt Osojnik.)''
{{prelom strani}}
 
=== {{razprto|4. prizor}} ===
 
Vrstica 710:
 
'''Jošt''' ''(jo naglo pogleda):'' Da se obrnete k meni, vsa in popolnoma. To je Vaša edina rešitev, to je moja edina potreba. Zato sem prežal na trenutek, ko bodo vsa vrata zaprta in izhoda nikjer. Jaz namreč v ti igri moram dobiti, ne smem tvegati niti praška. — Tu je moja roka, gospodična Sabina — popeljem Vas v svet, med ljudi, v družbo, v sijaj, v slavo in časti ...
{{prelom strani}}
 
'''Sabina''' ''(se prvič obrne k njemu):'' In če jo odklonim?
 
Vrstica 776:
 
'''Sabina:''' Pomislite: Če ni nevarnosti — ne za Vas — ne zame —
{{prelom strani}}
 
'''Jošt:''' Ni nevarnosti? — Kako ni —
 
Vrstica 870:
 
'''Polajnar:''' Gospodična je zelo nesrečna — ona ima hudobne ljudi krog sebe —
{{prelom strani}}
 
'''Pjer''' ''(pogleda strogo):'' Hudobne ljudi — zares videl sem.
 
Vrstica 930:
 
'''Sabina:''' Moja mati, moja mati! — Kako je ona ponosna, kako je ona zvesta! Ko ji je odmrlo telo, se je njena duša preselila vame in zdaj sva en človek. Ona me brani, ona me maščuje, o mati, mati ...
{{prelom strani}}
 
'''Knez''' ''(dvigne glavo):'' Resnica. — Potem, ko sem opravil pri nji, sem opravil pri Vas. ''(Vstane.)'' Zdaj —
 
Vrstica 980:
 
<center>Zastor.</center>
{{prelom strani}}
 
== '''Tretje dejanje''' ==
 
Vrstica 1.064:
'''Knez''' ''(z nasmehom):'' Izvolite!
 
'''Jošt''' ''(nervozen):'' Zelo dostojno! ''(Pogleda spet stran.)'' Morivec — če Vas to zabava — gologlav, obrit, bled; v obnošenem sivem žaketu; v rjavih, širokih, predolgih hlačah — kako nemogoča figura! — Čebljam, a Vi imate toliko skrbi! — V {{prelom strani}} velikih čevljih, mehkih, brez sijaja, kakor da so predolgo stali — ali ležali v vodi ... Si morete misliti takega možica?
 
'''Knez:''' Gre za silo.
Vrstica 1.100:
'''Knez:''' Nič izmišljeno! — Iznenadila Vas bo vest — ''(vstane in gre k salonu. Ko vidi, da nikogar ni, se vrne in obstane v primerni oddaljenosti),'' da sem Vas hotel poslati v drug kraj, kjer bi mi ne bili napoti. Potrpite, prosim! Ko bi bil takrat poznal razmere, bi bil lahko počakal z vso to naklonjenostjo. Potrpite, prosim! — Bal sem se, da ste gospodični Polajnarjevi preblizu. ''(Pomolči.)'' Ker sem hotel do nje, jo je bilo treba postaviti na cesto — sem mislil — Vas pa na primernejše mesto. Je res prostaško, pa resnično. Gospodična mi je odpustila. Vi, gospod ravnatelj, Vi potrpite. Na slabšem niste, kakor ste bili. — To je vsa intriga; ni lepa, a nujna. Zdaj Vam nisem ničesar več dolžan.
 
'''Jošt''' ''(je poslušal, nervozen skočil k oknu in se zopet vrnil):'' Nemogoče, neverjetno! ''(Ga gleda.)'' Če Vi vse tako, potem, priznam, jaz, jaz ... Kje sem bil! ''(Išče besed.)'' Kdo Vam je dovolil, gospod predsednik, da se igrate z ljudmi? Da se igrate {{prelom strani}} z menoj? — Denar! — Vzamemo Vam, ''(vpije)'' vzamemo — ''(Ga gleda divje.)'' To mi boste plačali! Plačali!
 
'''Knez:''' Plačilo poznate. Mar ni dostojno Kneza? ''(Prezirljivo.)'' Umoriti se ne dam, a ne bojte se, tudi moril ne bom. Le nastopov nikar! ''(Se obrne in prižge cigareto.)''
Vrstica 1.199:
 
'''Knez:''' Pred Sabino? — Da, ona je grozna. Jaz, samo — trgovec, računar, nisem podpisal pobotnice, ker življenje, življenje je prvo, Helena! ''(Se zmede.)'' Zbal sem se, ona je ostala sama in treba se je je bati — bati še takrat — če človeka ljubi. V nji je zmaj! Sme se ji približati le obupanec, ki je že sklenil račune — a ti, Helena, nikar! Nikar tega ''(jo prime za roko),'' Helena!
{{prelom strani}}
 
'''Helena''' ''(se mu izvije):'' Ona, vsa v črnem in strašna, še stoji med nama. Bojim se je, pred njo moram.
 
Vrstica 1.266:
'''Knez''' ''(vstane):'' Tako je! — ''(Pije, nato po sobi.)'' Priti bi moralo še kaj, da bo kratkočasneje — nekaj ''(se obrne),'' na kar človek ni pripravljen. Da. Na to prežim, to je, kar moram. — Ne toži, Helena! Srebni moči — ''(Ji nalije v čašo.)''
 
'''Polajnar:''' V tem je vsa filozofija. ''(Gleda na uro.)'' Pol petih. In še jih ni. ''(Naglo.)'' Kaj, ko bi v drugi hiši... Strela! — Navsezadnje jaz — priganjam usodo — a ona navsezadnje — ''(zagrabi {{prelom strani}} klobuk.)'' Na svidenje, golobčka! ''(Steče proti vratom na levi. Jih odpre. — Na pragu stojita Jošt Osojnik in notar.)''
 
=== {{razprto|7. prizor}} ===
Vrstica 1.354:
'''Helena''' ''(vstane):'' On — ni nikomur — ničesar priznal. To je res. — Oprostite, če sem segla predaleč! — Glejte, odprta je pot, jaz, jaz stopim v stran, izvolite naprej, izvolite k njemu! Vaš je, vse pravice so Vaše. Jaz, jaz sem le slutila — ne videla! — njegovo trpljenje in sem poskusila. — Nimam niti te pravice več, izvolite, gospodična, naprej! ''(Se obrne in gre v salon. Tam si naglo ogrne plašč in se vrne. Sabina je ostala na mestu.)'' Zbogom, gospodična! (Hoče mimo nje na levo.)
 
'''Sabina''' ''(ji zastavi pot):'' Ah, pred dnevi sem Vas tako željno pričakovala. Zaplesala sem ples, ki ga v življenju ne boste videli! In Vi niste prišli. {{prelom strani}} Namenila sem Vam knežjih darov, da bi še stare stene zastokale, ko toliko sijaja gre iz hiše. In niste prišli. Hotela sem na tekmo, hotela sem Vam pomagati, da razvijete vse, kar premorete. In niste prišli. Zdaj je vse zastonj. Še jaz jočem, ker se izgubljeno ne vrne. — Kam hočete zdaj, moja draga?
 
'''Helena:''' Po svoji poti, ne branite mi.
Vrstica 1.447:
 
'''Balant''' ''(razsvetli salon, nato pride v ospredje. Za njim Krista):'' Pripravlja se svečan večer.
{{prelom strani}}
 
'''Krista''' ''(stopi v sobo k mizi):'' Skoraj nedotaknjeno. Čudni gostje! ''(Zagleda Pjera, se prestraši.)'' Juh, strahovi! ''(Beži v salon.)''
 
Vrstica 1.527:
 
'''Knez:''' Omehčati, da. — Pokličite zdaj svojo sestro, gospod Polajnar!
{{prelom strani}}
 
'''Polajnar''' ''(naglo vstane in hiti v salon):'' Takoj bo tu, naša golobica, trenutek, gospoda —
 
Vrstica 1.598:
'''Pjer:''' Alžir.
 
'''Sabina:''' Ko je Mozes gledal Gospoda, je bilo pod Njegovimi nogami kakor safir — in ko je Ecehijel gledal božjo krasoto, je bilo nad njim, kakor safir. Safir je upanje. Kaj bo z mojo mislijo? — Vzemite ga! ''(Pjer je položil zapestnico in prstan na mizo.)'' Ah, tam je mali obesek. Smaragd. ''(Drži ga v roki.)'' Pod jezik položen odkrije bodočnost. Kdor se bodočnosti ne boji, ta poskusi. Naprej! — Spet kamen v zlatu. Rubin. Blešči se strupeno, seveda, očesni kamen zlatih kačjih glav — moja mati ga je sovražila. Zakaj? — No, še dalje! Korale — rdeče solze. ''(Pomolči.)'' Naprej, naprej! ''(Pjer ji poda krasno, z demanti in barvnimi dragulji posuto ovratnico.)'' To je tisto s Kavkaza. To je nakit kraljične Haris ''(se zagleda sanjavo v salon),'' ki je v šestnajstem letu odložila {{prelom strani}} nedolžnost — saj ni res, pesnik je umrl in ni povedal, kaj misli. — Zdaj leži vse na mizi. Nevesta, vzemi! Malo je, lepo je. Vi molčite. ''(Gleda Heleno.)'' Ob glas ste — pa ste sicer na dobrem glasu. — Kako — če pamet boleha —
 
'''Knez''' ''(stopi naprej):'' Počivajte malo, gospodična!