Suša: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m popravki |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 34:
Na cesti je stala postarana ženica, pred seboj rumeno prevlečen voziček, kjer so gledali vratovi zelenih steklenic izpod belega prta.
{{prelom strani}}
»Res bi bil že prav zadnji čas, da bi se vremenu malo zmedlo. Pa da bi se mu le ne preveč. Ravno danes so pravili v Loki, da je okoli Preske stolkla prejšnji teden toča, da je žito in seno vse na tleh. Sam bog nas obvaruj vsaj te nesreče! Potem bi res že ne imeli več kaj jesti, ne sami ne živina.«
Vrstica 65:
»Ali Kozma sedaj doma leži?« je zopet vprašala Jerca.
»Kaj še! Takoj so ga v mrtvašnico odpeljali. Kdaj ga pokopljejo, se pa še ne ve, ker mu bodo prej zdravniki še rane preiskali. Oh ja, čudne čase smo {{prelom strani}} doživeli! Saj sem že Jemčevi materi rekla: še se nam bo slabo godilo, še in še slabše kot sedaj, če bo svet še naprej tako brez boga. Namesto, da bi molili, molili, pa pijejo in preklinjajo cele noči. Kakor hočejo, k pameti jih nobeden ne more siliti. Pozdravljeni ostanite!«
Kaj urnih korakov je odšla z vozičkom po cesti.
Vrstica 104:
Ko je šel Janez proti domu, je hotel razvrstiti svoje zmedene misli, da bi mogel iz njih jasno in določno spoznati svoj položaj. Čutil je v sebi popolnoma natanko, da se je včeraj nekaj zgodilo, kar ga je vrglo iz dosedanjega tira brezskrbnega veseljačenja in ga začelo vedno bolj omreževati z nadležnimi mislimi in predstavami. Bilo je sedaj novo razpoloženje v njem, katerega prej ni poznal, oziroma se ga vsaj ni zavedal: naenkrat se mu je silno zagnusilo vse dosedanje životarjenje brez ciljev in namena.
Oče njegov je bil suhoparen kmečki čudak, ki ni kazal druge ljubezni kot ljubezen do denarja, katerega prizadevanja so imela en sam namen — obogateti. Za ženo in otroke se ni zmenil. Živel je samo v načrtih in računih: kako bi do zadnje skrajnosti izčrpal pridobitno silo njiv, travnikov in gozdov, kako {{prelom strani}} bi mogel nepretrgoma vzdrževati dviganje svojega kapitala, vse drugo na svetu — v besedi in dejanju — mu je bila brezkoristna potrata časa in moči. Opomnil ga je včasi dober prijatelj pri kozarcu vina: Žena žalostna, otroci se te boje ... Pa je on zamahnil z roko: Česa jim manjka, povej! Denarja? Obleke? Jedi? Pokaži mi, kje žive v vasi bolje kot pri nas? Jaz delam, in kar bom pridelal, vse bo njihovo! — Dober prijatelj je zmajal z glavo in ni znal povedati tega, kar je mislil. To je bilo takrat, ko je odgovarjala telesna sila njegovi volji, ko je še živela žena in so bili otroci majhni. Toda neomajen tudi on ni ostal: žena je umrla, otroci so rasli, on se je pa staral. Z gnevom v srcu je moral gledati, kako izpodraščajo drugi njegovo oblast, kako vliva leto za letom več trudnosti v njegove ude, kako mu ostaja, kot v zasmeh, neprizadeta samo brezobzirna, vedno naprej strmeča volja in z vso strastjo svoje čudaške duše, se je zagrizel v naklepe, katere je še sklenil izpeljati v življenju.
Janez, ki je združeval veselo narav materino z ono čudaka očeta, je že zgodaj občutil njegovo hladnost. Če je slišal izgovarjati besedo oče, mu je zazvenelo tuje, skoraj neprijazno v ušesih. Polagoma se mu je vsiljevalo nepojmljivo razpoloženje, ki ga je strastno porivalo v razposajene družbe in mu tiščalo pijačo v roko. Primerjal je včasih samega sebe s svojimi tovariši in obšla ga je otožna nevolja. Brezkrbnost tovarišev je kakor sončni žarek, ki razvedri duše in razjasni lica; njegova je pot zasenčena po temnem ozadju, katerega ne pozna in ne vidi, a ga vendar čuti in sluti skrivnosti v njem. Živ je in vendar brez življenja! Vstala je ob čaši vina misel v njegovi glavi in izginila ob drugi čaši, pustila pa je svojo sled v njegovi duši. — Živel je iz dneva v dan, pil, pel, veseljačil in delal in pozabljal sproti vse, kar je verno zarezovalo znamenja v njegovo dušo. Bil se je za prepričanjem, da so mu na svetu vsi ljudje enaki, da mu ni niti eden več niti eden manj, in ko je mislil, da ga ima, je spoznal, da je presanjal trideset let.
Vrstica 117:
»Ali ga ne spravimo na oder?« je vprašala Jerca, čudeč se, da jo goni danes od dela.
»Ne, ta gre lahko še na kup. Pri steni je še cela dolina: tam notri, Micka, ga zatlačiš lahko še pol voza. Ti pa stopi k Žargerju, da pride jutri Andrej kosit, če nimaš kaj početi. Z očetom tako ni nič več, drgne in drgne pa ni ne {{prelom strani}} spredaj ne zadaj nič,« ji je pojasnil Janez in pričel metati raz voza. Ona ga je rada ubogala: saj ni prijetno v vročini, ki te kar duši, požirati še zoprni seneni prah.
Popoldansko sonce se je upiralo naravnost skozi vrata, da se je zgoščeval zatohel zrak v omamno vročino. Prah, ki se je dvigal iz sena, je bil kot žerjavica; prijemal se je potnih rok in obraza, da je skelelo, silil je s svojo morečo težo v glavo in prsi.
Vrstica 141:
»Ti si malo radoveden! Gotovo bi mi zameril, ko bi te jaz takole spraševala.«
Zravnala se je in se mu smejala. Izza zagorele barve njenega obraza je udarjala žametasta rdečica, koder, ki se je razrešil v kiti, se je spustil prek čela ter ji pogledal v oči.
Janez je prebledel in zopet pričel z delom.
{{prelom strani}}
»Ti veš, da te ljubim!«
| |||