Zgubljen mož: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 12:
}}
Zgubljen
moz.
(
Pripovedna certica.)
Po tvojih ulieah, Ljubljana ! sera hodil lansko jesen. Merzloten
veter je pihal; poprejsno noc je sneg pervikrat pobelil kamniske
planine in zapadajoce solnce je je rudecilo / zadnjimi zarki. Ko
grem mimo bolnisnice, odpró se velika vrata in stirje mozjé pri-
nesó trugo, pokrito s suknom, ki je morebiti nekdaj bilo cerno.
Nosaèem se je neznano mudilo, komaj jih je dobajala stara zenica,
edini pogrebec; tudi duhoven ni spremljal merlica. „
Koga nesó ?" popraâam hlapca, ki je zapiral vrata. „
Trapastega Skalarja se je usmilil Bog, ter ga je vzelksebi."
Ko cujem Skalarjevo ime, spreletelo me je nekako cudno.
Vsak nesrecen clovek ima neko pravieo za nase pomilovanje.
Nesreca povelica vsacega cloveka, tudi najbolj zanicevanega reveza,
posebno^ èe ga vidimo mertvega pred seboj; zdi se nam vselej boljäi, ko je bil znabiti v resnici. V tesni trugi
Pa vprasa kdo : Kaj hocejo imeti Brodarji novi, kam njih coin leti? V kateri zemlji hocejo ziveti, Kje njim prijazne srece svit gori? Al prostosti jim zvezda mar ne sveti, Pravice vir trinostvo jim kali? Al niso vroce sanje mar dezela, Ki iscejo si nova je kerdela? Prijatelj stoj! preblazene namene Stvarém je svojim vecni dal Gospod, In /.lata krona ni najvise cene, Kar isce si po daljni zemlji rod. Da duh predere sivih megel stene, Da si odprè т planjave jasne pot — Po tern junaki verli hrepenijo, Zato pogumi v sercih jim gorijo. Obraca svet se po neskoncnih krogili, V eoglasji micnem se zdruzuje vse; In kar odkriva dub. po zeljah mnogih, Povzdiga do svobode pravo se. Öe merzel veter se spustí po logih, I'ovénejo mladike ranjene, Budé le zarki nebni glasno petje, 0 njih v zelenje se zapleta cvetje. Da zlata zvezda narodne svobode Sloveniji pokaze mjski svit, Da stopi med osrecene narode, Da cvet pozene v slavi vekovit : Zato junaski broj se trudil bode, Ki plamen svitlili zvezd mu je odkrit, V zvestobi in ljubezni se ne gane, Dokler bolj mila doba ne uastaue. Iz groba mora ti Adonis vstati, iSIovenija! tvoj blagor ozivi, Iz britkih solz ti mora cvet pognati, Ki neveuljiv ostîine vécue dní. Nebesa cejo slavno zmago dati, V prijaznih upih seree se topi, S sinovi vsemi gorko za-te vneto Pozdravlja z mociiim glasom novo leto! A. Okiski.
boljäi, ko je bil znabiti v resnici. V tesni trugi vidimo zdaj le
jnnaka , ki so ga zmagale neprijazne okolnosti in ne prasamo
veliko, ali si je sam kriv ali ne, radi mu podelimo venec muèen-
stva. — Skalar je bil meni tak mucenec.
Stopim hitrejse in se pridruzim ienici, ki me je z zaöudenjem
pogledovala öd strani. „Ali ste poznali ranjcega?" ypraäam fcenico,
ko smo se pribliíali sv. Kristofu. „
Se vé, da seni ga poznala; saj je moje sestre sin, jaz sem
njegova teta", odgovorí mi zena z zatopljenim glasom.
Prisli smo do jame, nosaci so potegnili sukno s trage, pobrali
so nosila ter so liitro odsli, ne cakaje pokopa. Dva grobarjeva
hlapca ga polozita v grob, jaz mu verzem zadnje persti, hlapca ga
zasipljeta, in téta kleôé kraj groba moli tiho za pokoj ranjcega.
Zdaj zazvoni Ave Marija, starsi hlapec z leseno nogo moli glasno
angeljsko cescenje, ml drugi mu odgovarjamo in na zadnje smo
vsi molili se en ocenas, da bi Bog dal ranjcemu vecni mir in
pokoj.
Mrak se je 2e vlegel na grobe, ko sva z йепо zapustila po-
kopaliáce.
Zena je bila jako razgovorna, ni je bilo treba mnogo nago-
varjati, rada je povedala, kar je védela. „
Ranjki Matevi je bil Gorenec iz prav dobre in premoine
hise. Bil je edini sin, обе mu je umerl zgodaj, ravno ko je stopü
v latinske sole. Ko bi bil delj casa áivel, gotovo bi Matev2 ne
bil zasel na tako slabe pote. Mati njegova je bila moja sestra,
bila je dobra zena, za-nj veliko predobra. Njena edina ielja je bila,
enkrat doma v farni cerkvi svojega Matevia viditi na priznici in
iz njegovih ust poslusati bozjo besedo. Kedar sem . bila pri njej,
govorila mi je öd tega in vselej sve se obé veselja jokali.' Matevá
je bil vedno pervi v áoli, vsi gospodje so rekli, da ima med vsemi
najboljso glavo in svojo mater je tudi tako rad imel, da je storil
po njeni zelji ter sel v lemenat, akoravno ni imel za ta sveti stan
pravega poklica, kakor se je pokazalo pozneje. Ali mater je pa
vendar le veselilo, da jo je ubogal, ali uéakati srecnega dne, na
kterega se je tolikanj veselila, to jej ni bilo daño, Bog jo je po-
prej poklical k sebi.
Matev2 je po materni smerti ostal sam; zdaj ga ni veë vézala
materna zelja, slekel je cerno kuto in prevzel je doma gospodar-
stvo, ali vsi sosedje so rekli, da iz spridenega gospoda ne bo nikoli
dober gospodar. In sosedje so bili modri mozjé. Matevá se je
kmalo spoznal z lepo miado deklino, ki jo je priserëno rad imel,
mislil je, da jo dobí za ueno. Ali ona je bila nestanovitna in
omahljiva, zapustila je Matevza in vzela druzega. To je polomilo
Matevza se bolj ko materna smert. Zanemarjal je gospodarstvo,
v cerkev ni hodil, tih in áalosten je pohajal po polji, vsi smo mislili, da se v njem kuha huda bolezen. Jeseni pa po ajdovi zetvi mn
ni bilo vec doma ostati, polastila se ga je spet zelja, kaj vec se
uèiti. Gospodarstvo je dal v stant in sei je na Dunaj v visoke
ëole. Kaj je ondi délai, to mi ni znano, le to vém, da je neznano
veliko denarja potreboval: kakor sneg s pomladi je kopnelo nje-
govo gospodarstvo. Gozd za gozdom, njivo za njivo je prodal.
Od gospodov, ki so ga vidili na Dunaju, zvedeli smo, da je neznano
uëen, od njega samega pa ni bilo nobenega glasii, in vendar je
teklo ze sedmo leto, kar je sel od doma. Kar zvemo, da je äel
izpod nasega cesarja nekam dalec, ljudje sami niso prav vedeli kam :
eni so rekli, da je na Nemskem, eni pa, da je na Poljskem.
Nekteri so pravili, da je sei za neko zensko, ki mu je tako pa-
metno glavo zmesala, da mu ni bilo brez nje ziveti; drugi so pa
govorili, da bi bil kmalo ustrelil necega grofa ali kali in da je
zato moral bezati. Takrat so mu poslali zadnje krajcarje, vse lepo
premozenje je zastudiral.
Od zdaj ni bilo od njega ne pisma ne poroèila, preteklo je
ze blizo dvanajst let; mislili smo, da je ze davno mertev, kar se
je pred desetimi leti spet pokazal, ali kako se je spremenil ! — Komaj
sem ga se spoznala, neznano se je postaral. Pravil je, da dobi
tukaj profesorsko sluzbo — ali niso mu je dali, da-si ravno so govorili,
da vec vé, ko vsi drugi. Revez je bil brez vsega zasluzka;
ëesar se je lotil, povsod mu je spodletelo. Bil je pri meni in da-si
tndi sama nimam veliko, vendar sem mu rada dajala, kolikor sem
mogla, ker je bil neznano dober clovek. Prepisal mi je vse pridige
od patra Joahima, ker je rada prebiram, pa tudi sam je spisal
dve ali tri, ki cloveku gredó bolj k sercu, ko marsiktera v cerkvi.
Casih bi bila rada kaj zvedela iz njegovega prejánega zivljenja,
pa mi je rekel : „Teta ! pustiva to, saj bi me ne razmneli, mené
pa bolí serce, ce se zmislim nazaj."
Na enkrat mu sine v glavo, da ne more vec pri meni ostati,
da mu vest ne pripusca, da bi se delj casa mené nadlegoval.
Branila sem mu ali zastonj — sel je, kam? — ne vem. Osem let
ga ni bilo na spregled, tudi se ni culo od njega, kje in kaj déla.
Lansko zimo se kar nenadoma spet prikaze, ali ni ga bäo k meni,
menda se me je bal. Eeveu se je popolnoma zapustil, bil je raz-
tergan in zamazan, beracil je in kar je izprosil, to je zapil — na
íganji. Vedno je bil pijan. Oh kako lepo sem ga prosila, naj
gre k meni in naj se loti kacega koli déla. Ali ni me poslusal. „
Teta! meni ni vec pomagati, zgubljen sem", tako mi je odgovoril.
In res je bil zgubljen, pamet se mu je jela meáati; cele hoci, éasih
komaj za silo oblecen, taval je v najhujâern mrazu okoli. Na
zadnje so se ga usmilili in so ga vzeli v Spital, kjer je sklenil
svoje nemirno zivljenje."
Toliko sem zvedel iz Skalarjevega zivijenja; zdaj mislim pa
se povedati, kje in kako sem se z njim seznanil.
Bil sem f-etertosolec in pervikrat sem nasadil na glavo visoko
cerno pinjo, ktera je mnogim ljudem simbol civilizacije. S knjigo
pod pazho sem rad pohajal po polji, ée je le vreme bilo prijazno ;
posebno rad sem hodil na ljubljanski grad; od tod, ne samo da
vidis skor vso Ljubljano, odpira se ti najlepsa panorama: ravno
polje in zeleni gozdi, nizki grici in sive planine, jse to je pred
teboj razgernjeno.
Na severni strani, kjer raste germovje, tarn smo si radi delali
hisice, in tudi jaz sem si napravil blizo verha prav prijazno utico.
Ko necega dne pridem do utice, zagledam v njej tujega cloveka
v gosposki obleki, ki je bila pa zelô ogúljena ali vendar cedna.
Z obema rokama si je podperl glavo in zamisljeno je gledal v tía.
Star je bil kacih 36 let, lice je bilo lepo ali prepadeno in clsto
obrito.
2e sem se mislil umekniti nazaj, kar me zagleda. „
Ne zamerite, zdi se mi, da sem se polastil vase utice, ali
nisem se mogel zderzati, da ne bi sedel ter razgledal kraje, kterih £
e dolgo vidil lisem in ki so mi tolikanj mili." „
Prosim ostanite, saj je prostora dovolj za dva."
Imel sem pri sebi Ovida. V soli smo ravno brali njegova
pisma, v kterib revea posilja bridke zdihljeje iz pustega Ponta v
kratkocasni in lepi Eim. ücitelj nam je rekel, da je nesreëen vsak
pesnik, in da je res tako, nastel nam je mnogo pesnikov, ki so
bili vsi nesrecri. To leto sem tudi pervikrat dobil v roke Preáer-
nove pesmi in iz njili sein spet previdil, da „slep je, kdor se s p et jem ukvarja". Ñas ücitelj je bil pameten moz. — Moj sosed je sanjavo gledal na belo Ljubljano, jaz sem pa v eni roci dermal Ovida, v drugi pa Schwab-Osiandrovo prestavo. „Kaj berete tu, ce smem vpraâati?" oglasí se tujec. „Ovidove epistole." „Ktero?" „Tretjo." „Hanc tibí Naso tuus mittit, Rufine, salutem, Qui miser est, ulli si suus esse potest," zaöne deklamirati neznani clovek in brez
spodtikleja recitira celo epistolo do kraja. In kako mu je tekla govorica, ko bi zvonovi peli, tako lepo se nisem slisal latinski govoriti. Jaz ga gledam z zaëudenjem, tako se ñas ücitelj ni znal. „Marsiktero zlato resnico poves, ljubi moj Ovid, ali vendar si prava baba", pristavi uceni neznanec, ko je prenebal recitirati. Lice, ktero mu je bil Ovid nekoliko razsvetlil, zmracilo se mu je zdaj spet in moz se
je v no
vo
zamislil.
„
Tudi meni pridejo casih misli, ki mi ne dajo poprej mirú,
da jih zapisem", povzame tujec cez nekoliko besedo. „Prosim, po-
sodite mi svinec".
Dam ga mu in on zapise nekaj na koscek popirja. „
Aha!" mislim si sam pri sebi, „to je tudi pesnik — tedaj
nesreeen!"
Ko spiáe, da mi svinec nazaj. Izpraseval me je o áolskih
stvaréh, o uciteljih itd. Na zadnje mi rece: „Slisal sem, da je
umerl profesor pesnistva na gimnaziji; ce mi sreca posluzi, znabiti
stopim na njegovo mestc".
Ce dalje bolj sera se cudil ucenemu mozu. Na tihem sem
si sreco voscil, ¡da sem posodil svinec mozu, ki bo k letu ziiabiti
moj profesor. Hitro skrijem Schwabovo prestavo, ker sem vedel,
da profesorji kaj tacega radi ne vidijo— ali dobra je pa vendar le.
Med tem zazvoní poldan. „Z Bogom , mladi prijatelj !" po-
slovi se neznani moz. „Znabiti se se veckrat vidiva".
Vsaki dan sem hodil na grad, ali neznanega pesnika ni bilo
veë v mojo utico. Dvakrat ali trikrat sem ga pozneje se vidil
íalostnega hoditi po ulicah, ali govoril nisem z njim. Uciteljsko
sluzbo je dobil drugi, germovje na gradu je izgubiío listje, dobilo
spet novo, ali zastonj sem cakal na ucenega znanca — zginil je in
scasoma sem na-nj pozabil.
Preslo je nekaj let. O veliki noci sem se vozil z Dunaja
po áeleznici. Na neki postaji za Savo stopim z voza, namenil sem
se obiskati drage prijatelje, tri ure od zeleznice. Streljaj dalec od
postaje stojí kercma, kjer so mi rekli, da dobim voz in konje.
Ko stopim v biso, skor mi je sapa zastala. Od smerdecega toba-
kovega dima se je tako kadilo, da se je komaj vidila lojeva sveca,
ki je na mizi berlela. Vso sapo je navdajal neprijeten vinski in
zganjski duh pa sparen smrad. V nekem kotu se je derl hripav
glas, kakor bi ,hotel peti, okoli peci in za pecjó so pa smercali
junaki, ktere je premagaía pijaca.
Da-si ravno sem komaj sopel, mikalo me je vendar to drustvo
toliko, da sem ostal tako dolgo, da se je pripravil voz.
Gosti so bili dervarji s Koma, ki so prisli po svoje placilo
in veöidel so bili 2e pijani. Pri veci mizi, kjer je bilo najveö
hrupa, vidila se je glava pri glavi, na mizi je stal bokal slivovice,
ki je sel iz rok v roke. V kotu je pa sedel moz v zamazani
gosposki obleki in kmalo sem vidil, da je on dusa vsega druëtva.
Zdel se mi je znan, samo nisem se mogel spomniti, kje sem ga
yidil. Hipoma se mi zasveti. Je, on je — moj uceni znanec г
Ijubljanskega grada. Melanholiëni pesnik, ki pozna vse klasicno
slovstvo in profesor pesniátva, zdaj z íganjem omamljen, razve-
sejjiye pijaae dervarje s sirovmn burkami in nesramuimí kvantami,
Kavno se je bil iznebil neke prav kosmate in posluâavci so
veselja hrohotali. „
Ti si vreden vseh skricev! Na, pij, cerna dusa !" zagerml ko
smreka visok galjot, in moj znanec zverne novo kupico zgooega
strupa.
Ead bi bil z njini govoril, all v tem drustvu ni bilo mogoce
in vidil sem, da je pijan — torej sem ga pustil v divji derhali.
Iz Tersta sem pricakoval prijatelja. Pripeljal se je о polnoôi
in ker je bila noc tiha in jasna — • bila je lepa mesecina — greva
v razgovoru pocasi proti domu. Na glavnem tergu ñama pride
nasproti clovek, naju pozdravi in pohlevno vprasa: „Bog vé, ali je
franciskanarska cerkev ze odperta? Senklavska se ni." Jaz sem ga
precej spoznal — bil je uceni moz z grada. Moj piijatelj se mu
smeje v obraz, on pa ne caka najinega odgovora. „Pojdîm po-
gledat ; ée je odperta, je pa prav", pristavi spet prav pohlevno in
gré dalje. „
Ta gospod ga je prevec nalozil", veil moj saljivi prijatelj. „
Ne sodi prehitro! Meni se zdi, da ni pijan. Pijanec ne go-
vori tako mirno; meni se zdi, da se mu v glavi mesa." Prijatelju
povem, od kod ga poznam in kakosnega sem ga vidil za Savo med
dervarji. Ko ])rijatelj to zvé, ni se mu vec smejal.
Komaj se je naredil dan, bila sva s prijateljem ze spet na
ulici. Namenili sva se na Roznico in greva mimo glavne straze.
Bil je ravno sernenj in ta cas je na tem tergu vse poíno kramar-
skih stantov. Okoli onega je bilo veliko Ijudi, akoravno je bilo se
zgodaj. „Saj ni tako neumen, kakor bi kdo mislil; ravno pred
strazo se je spravil, da mu kdo kaj ne ukrade", zaslisi se zenski
glas in potem obcni smeh. „Ali kje so policaji, da bi ga spravili
v kraj", jezi se moski glas. Na to stopiva tudi midva blize. Na
stantu je lezal moj profesor pesnistva, ki je sinoci cerkve pregle-
doval; tu je lezal gol. Zamazano perilo in raztergano obleko je
lepo skerbno razobesil po stantu, skornje si je postavil kraj glave,
na vsako stran eno. Svoj vderti cilinder je derzal na trebuhu in
nad njimi je sklenil roke. Ljudi je prihajalo vedno vec, nekteri so
se jezili, drugi so se smejali, on je pa lepo sladko spal. Nekdo
pripelje mestne cuvaje, ki so ga prebudili. Z zblojenimi ocmi je
gledal plasno okoli sebe, storil je, kar so mu rekli, oblekel svoje
cunje, skornje je pa v roki nesel in vsacega popraseval, oe je
franëiâkanarska cerkev ze odperta.
Stiri tedne pozneje sem bil pri Matevzevem pogrebu.
Fr. Erjavec.
[[Kategorija: Fran Erjavec]]
| |||