Dvojna aleluja: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
AnjaM555 (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= {{mp|naslov|Dvojna aleluja}} | avtor= Janko Kessler | izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 4/6 ({{mp|leto|1902}}), 1-2 | vir= {{fc|dlib|FZDYEKUL|s=a...
 
AnjaM555 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 9:
 
 
LISTEK.
 
Velikonočna povest. — Spisal Janko K . . . r.
D v o j n a A l e l u j a.
Kavke so se spreletavale v velikih kolobarjih okrog vaškega zvonika, sedale na obstrešne robove in okraske, stiskale se ter grele na toplih žarkih pomladnega solnca. Gorek jug je dihal preko pomlajajoče se narave, srkal vase prijetno vonjavo zelenega brstja ter jo odnašal s seboj v nepoznane kraje, kdo ve kam . . . Bila je velika sobota.
 
Na trati za vasjo se je motal Slobodnikov Tinče med šestorico velikih možnarjev. Otročaji so mu donašali dračje in drva ter jih pokladali na plapolajoči ogenj. V žareči žrjavici se je belila na dolgem kolu nasajena železna ost, s katero je Tinče — bivši topničar v Kotorju — prižigal svoje možnarje. Iz velike vinske buče nasul je v topič pest smodnikovega zrnja, malo navrgel, zdrobil nekaj kosov opeke, priložil dve pesti žaganja in s to Mešanico do vrha napolnil zijajoče žrelo. Da pa je bil pok še močnejši, nabijal in tolkel jo je neusmiljeno s težkim kladivom, dokler se ni strdila v trdo, kamenu podobno plast. ..
Velikono6na povest. — Spisal Janko K . . . r.
Kavke so se spreletavale v velikih
kolobarjih okrog vaškega zvonika, sedale
na obstrešne robove in okraske, stiakale
se ter grele na toplih žarkih pomladnega
solnca. Gorek jug je dihal preko pomlajajoče
se narave, arkal vase prijetno
vonjavo zelenega brstja ter jo odnašal s
seboj v nepoznane kraje, kdo ve kam . . .
Bila je velika sobota.
 
V »slepih linah« se je oglasil mali zvonček s svojim srebrno čistim glasom v znamenje, da se poje v cerkvi vesela Aleluja . . .
Na trati za vasjo se je motal Slobodnikov
Tinče med šestorico velikih
možnarjev. Otročaji so mu donašali dračje
in drva ter jih pokladali na plapolajoči
ogenj. V žareči žrjavici se je belila na
dolgem kolu nasajena železna ost, s katero
je Tinče — bivši topničar v Kotorju
— prižigal svoje možnarje. Iz velike vinske
buče nasul je v topič pest smodnikovega
zrnja, malo navrgel, zdrobil nekaj kosov
opeke, priložil dve pesti žaganja in s to
Mešanico do vrha napolnil zijajoče žrelo.
D* pa je bil pok še močnejši, nabijal in
tolkel jo je neusmiljeno s težkim kladivom,
dokler se ni strdila v trdo, kamenu
podobno plast. ..
 
Tedaj je po prašni cesti hitela v lahkem diru dvovprežena kočija proti vasi; štirje gospodje so sedeli v njej. Voz je obstal pred prodajalno Štefana Dolinarja: izložbe in vrata so bile zaprte zaradi velikonočnega obhoda. Gospodje so poskakali na tla ter poklicali gospodarja. V vidni zadregi je stopil Štefan med to nenavadno, gosposko druščino.
V »slepih linah« se je oglasil mali
zvonček s svojim srebrno čistim glasom
v znamenje, da se poje v cerkvi vesela
Aleluja . . .
 
»Jako neljubo mi je« — pričel je slovesno najimenitnejši izmed njih — »da vam moram ravno jaz naznaniti, da je c. kr. okrožno sodišče v N. ukazalo zapreti vašo prodajalno; tukaj, čitajte ta odlok! Ne delajte torej nikakih ovir!...«
Tedaj je po prašni cesti hitela v
lahkem diru dvovprežena kočija proti
vasi; štirje gospodje so sedeli v njej. Voz
je obstal pred prodajalno Štefana Doli
narja: izložbe in vrata so bile zaprte zaradi
velikonočnega obhoda. Gospodje so
poskakali na tla ter poklicali gospodarja.
V vidni zadregi je stopil Štefan med to
nenavadno, gosposko druščino.
 
Dolinar je še bolj prebledel, lahno se priklonil ter hotel oditi, da ne bi videl, kako se bodo šopirili novi gospodarji po njegovem imetju.
»Jako neljubo mi je« — pričel je
slovesno najimenitnejši izmed njih — »da
vam moram ravno jaz naznaniti, da je
c. kr. okrožno sodišče v N. ukazalo zapreti
vašo prodajalno; tukaj, čitajte ta
odlok! Ne delajte torej nikakih ovir!...«
 
"»Prosim, gospod Dolinar, ostanite; izročite nam svojo gotovino; veste, dolgov je veliko in plačati vam jih je prej ali slej.«
Dolinar je še bolj prebledel, lahno
se priklonil ter hotel oditi, da ne bi videl,
kako se bodo šopirili novi gospodarji po
njegovem imetju.
 
»Vse vam dam — izročim — idimo«, dejal je z zamolklim naglasom: in šli so . . .
"»Prosim, gospod Dolinar, ostanite; izročite
nam svojo gotovino; veste, dolgov
je veliko in plačati vam jih je prej ali
slej.«
 
Iz cerkve so se vsipale goste množice vernega ljudstva. Mlad, bled dijak sedmošolec z vstalim Spasiteljem v rokah postavil se je na čelo slovesnemu sprevodu. Marsikako mlado očesce se je pre dolgo zamudilo na njegovem lepem obličju, marsikaka ženica je izrekla sama sebi predobro sodbo o bodočem »lepem gospodu «, kateremu iz gole pobožnosti bledi mlado lice. Zastave so zavihrale v mehkem, pomladnem ozračju, oblački lepo dišečega kadila so se dvigali kakor simbol molitve in prošnja proti nebu ter se izgubljali polagoma, vmes pa se je čulo ubrano zvonjenje velikonočnih zvonov...
»Vse vam dam — izročim — idimo«,
dejal je z zamolklim naglasom: in šli
so . . .
 
„Zveličar z groba vstane,
Iz cerkve so se vsipale goste množice
Veselo pevaj, o kristjan I" . . .
vernega ljudstva. Mlad, bled dijak
sedmošolec z vstalim Spasiteljem v rokah
postavil se je na čelo slovesnemu sprevodu.
Marsikako mlado očesce se je pre
dolgo zamudilo na njegovem lepem obličju,
marsikaka ženica je izrekla sama sebi
predobro sodbo o bodočem »lepem gospodu
«, kateremu iz gole pobožnosti bledi
mlado lice. Zastave so zavihrale v mehkem,
pomladnem ozračju, oblački lepo
dišečega kadila so se dvigali kakor simbol
molitve in prošnja proti nebu ter se
izgubljali polagoma, vmes pa se je čulo
ubrano zvonjenje velikonočnih zvonov...
 
Slavnostni sprevod je dospel do prodajalne Štefana Dolinarja. Ljudstvo je zvedavo motrilo oklic, ki je bil prišel tako nepričakovano na vrata. Toda, česar marsikdo sprva verjeti ni mogel, verjel je kasneje; saj sta bila dva velika uradna pečata živi, žalostni priči nespremenljivega dejstva: Dolinar je prišel na boben...
„Zveličar z groba vstane,
Veselo pevaj, o kristjan I" . . .
 
Žalostne praznike so imeli pri Dolinarju: nihče si ni upal na svetlo. Žena in hčeri so jokale, on pa je molče strmel pred se. Pa prišlo je še hujše. Nekako mesec dnij pozneje dobilo je županstvo brzojavno povelje, da mora Štefana Dolinarja aretovati in izročiti sodišču, ker se namerava izseliti v Ameriko ter uiti roki pravice.
Slavnostni sprevod je dospel do prodajalne
Štefana Dolinarja. Ljudstvo je
zvedavo motrilo oklic, ki je bil prišel tako
nepričakovano na vrata. Toda, česar marsikdo
sprva verjeti ni mogel, verjel je
kasneje; saj sta bila dva velika uradna
pečata živi, žalostni priči nespremenljivega
dejstva: Dolinar je prišel na boben...
 
Ta novi, nepričakovani udarec je docela potrl starega Dolinarja. Konkurz se mu je zdel popolnoma naravna, logična posledica, ki se ni dala več odvrniti, ko je bil voz že preveč zavožen. Slabe kupčije in špekulacije, raznovrstne elementarne nezgode, nekaj pa tudi potratno, pregospodsko življenje : vse to je pripomoglo do — poloma. Molče je objel ženo, poljubil hčeri ter prišel k orožniku, ki ga je imel spremiti v zapor.
Žalostne praznike so imeli pri Dolina
rju: nihče si ni upal na svetlo. Žena in
hčeri so jokale, on pa je molče strmel
pred se. Pa prišlo je še hujše. Nekako
mesec d n i j pozneje dobilo je županstvo
brzojavno povelje, da mora Štefana Dolinarja
aretovati in izročiti sodišču, ker se
namerava izseliti v Ameriko ter uiti roki
pravice.
 
Državno pravdništvo je razširilo obtožnico; imelo je dokaze, da je skušal zavesti nekaj prič h krivemu pričanju, ker jih je nagovarjal, naj napovedo pri sodišču večje svote, kakor pa jih je bil v resnici dolžan; hotel je vsaj nekaj premoženja rešiti svojima hčerama. Toda pazno oko pravice ni videlo v tem postopanju znak očetovske ljubezni, ampak čin, ki se po zakonu ostro kaznuje.
Ta novi, nepričakovani udarec je
docela potrl starega Dolinarja. Konkurz
se mu je zdel popolnoma naravna, logična
posledica, ki se ni dala več odvrniti,
ko je bil voz že preveč zavožen.
Slabe kupčije in špekulacije, raznovrstne
elementarne nezgode, nekaj pa tudi potratno,
pregospodsko življenje : vse to je
pripomoglo do — poloma. Molče je objel
ženo, poljubil hčeri ter prišel k orožniku,
ki ga je imel spremiti v zapor.
 
V prvem zesedanju porotnih obravnav je prišel Dolinar pred porotnike. Ker so priče govorile resnico, tudi sam ni skušal utajevati dejstev, katerih bi utajiti ne mogel. Spoznali so ga krivim in sodišče ga je obsodilo na pol tretje leto ječe.
Državno pravdništvo je razširilo obtožnico;
imelo je dokaze, da je skušal zavesti
nekaj prič h krivemu pričanju, ker
jih je nagovarjal, naj napovedo pri sodišču
večje svote, kakor pa jih je bil v resnici
dolžan; hotel je vsaj nekaj premoženja
rešiti svojima hčerama. Toda pazno oko
pravice ni videlo v tem postopanju znak
očetovske ljubezni, ampak čin, ki se po
zakonu ostro kaznuje.
 
Kmalu potem se je prodajalo imetje Dolinarjevo na javni dražbi in prodalo se je za slepo ceno; domačih ni bilo nikogar, ki bi bil priča te nove sramote. Štefan je sedel v zaporu, žena s hčerama pa je bila odpotovala v Ameriko. Na domu oženjeni brat ji je bil posodil štiri sto goldinarjev, ki so zadoščali, da so vse tri prišle preko »velike luže.«
V prvem zesedanju porotnih obravnav
je prišel Dolinar pred porotnike. Ker
so priče govorile resnico, tudi sam ni
skušal utajevati dejstev, katerih bi utajiti
ne mogel. Spoznali so ga krivim in
sodišče ga je obsodilo na pol tretje
leto ječe.
 
Sprva jim je bilo težko, ker niso razumele jezika, toda kmalu so se ga privadile, da je šlo za silo. Mati — še vedno čvrsta in čila — je bila kuharica v neki odlični rodbini, v istem mestu sta pa tudi hčeri živeli v dobrih službah. V jednem letu so si prislužile toliko, da so pričele malo trgovino z jestvinami in drugim takim blagom. Pridne roke in razumna glava, pravijo, da tudi nekaj velja. Sreča ki jih je bila zapustila v Evropi, začela se jim je iznova smehljati. Počasi, toda neprestano jim je rastlo imetje . . .
Kmalu potem se je prodajalo imetje
Dolinarjevo na javni dražbi in prodalo se
je za slepo ceno; domačih ni bilo nikogar,
ki bi bil priča te nove sramote. Štefan je
sedel v zaporu, žena s hčerama pa je bila
odpotovala v Ameriko. Na domu oženjeni
brat j i je bil posodil štiri sto goldinarjev,
ki so zadoščali, da so vse tri prišle preko
»velike luže.«
 
Bridke dneve je imel Štefan v zaporu. Duševna bolest in zapuščenost vplivala je tudi na njegovo telo: staral se je kar vidno in strahovito naglo pešal. Žena mu je redno dopisovala, njena poročila so bila tudi čem dalje veselejša, vendar pa ne jasna dovolj, da bi bil mogel presoditi resnični položaj svoje družine . . .
Sprva jim je bilo težko, ker niso
razumele jezika, toda kmalu so se ga privadile,
da je šlo za silo. Mati — še vedno
čvrsta in čila — je bila kuharica v neki
odlični rodbini, v istem mestu sta pa tudi
hčeri živeli v dobrih službah. V jedne m
letu so si prislužile toliko, da so pričele
malo trgovino z jestvinami in drugim
takim blagom. Pridne roke in razumna
glava, pravijo, da tudi nekaj velja. Sreča
ki jih je bila zapustila v Evropi, začela
se jim je iznova smehljati. Počasi, toda
neprestano jim je rastlo imetje . . .
 
***
Bridke dneve je imel Štefan v zaporu.
Duševna bolest in zapuščenost vplivala
je tudi na njegovo telo: staral se je
kar vidno in strahovito naglo pešal. Žena
mu je redno dopisovala, njena poročila so
bila tudi čem dalje veselejša, vendar pa
ne jasna dovolj, da bi bil mogel presoditi
resnični položaj svoje družine . . .
 
Nad vasjo krožijo lastovke, obstajajo v zraku samo s perotmi mahajo, spuščajo se na tla za ogrci in drugo golaznijo, dvigajo se zopet in radostno pozdravljajo svojo ljubo domovino. V golobnjaku, kjer so gnezdile v lepem miru več let zapored, naselila se je bila zadnjo jesen golobja dvojica. Obe družini imata gotove pravice do stanovanja, toda vdati se noče niti jedna, niti druga; odločiti mora torej telesna moč. Stotkrat zapored je že močnejša lastovka iztirala in izpehala goloba na piano, vendar še sili nazaj, dokler ne omahne ter pade frfotajo na tla. Zmagalka veselo zavpije streblje s perotmi ter naznanja svojo zmago . . .
 
Na trati za vasjo se zopet mota Slobodnikov Tinče in nabija svoje možnarje nalaga drva in popravlja žrjavico. Rahli veterc donaša plavkasti dim s seboj, odnaša pa tudi cestni prah izpod kočije, ki se bliža vasici . . .
 
Tam v »slepih linah« je zapel mali zvonček, lepo pritrkovaje, sprva] rahlo in počasi, potem pa močnejše in hitrejše.
Nad vasjo krožijo lastovke, obstajajo
»Pok, pok!« poka za vasjo . . . V cerkvi buče orgije, vtihnejo in začuje se veličastna pesem Spasiteljeva: »Aleluja! . . .«
v zraku samo s perotmi mahajo, spuščajo
se na tla za ogrci in drugo golaznijo,
dvigajo se zopet in radostno pozdravljajo
svojo ljubo domovino. V golobnjaku, kjer
so gnezdile v lepem miru več let zapored,
naselila se je bila zadnjo jesen golobja
dvojica. Obe družini imata gotove pravice
do stanovanja, toda vdati se noče niti
jedna, niti druga; odločiti mora torej telesna
moč. Stotkrat zapored je že moč
nejša lastovka iztirala in izpehala goloba
na piano, vendar še sili nazaj, dokler ne
omahne ter pade frfotajo na tla. Zmagalka
veselo zavpije streblje s perotmi ter naznanja
svojo zmago . . .
 
Pred vaško gostilno so potniki poskakali raz voz — štirje so — postaren gospod in tri elegantne dame. Gostilničar jih je spoštljivo pozdravil, obstal, zazijal in zajecal: »Dolinar, gospod — Dolinar!«
Na trati za vasjo se zopet mota Slobodnikov
Tinče in nabija svoje možnarje
nalaga drva in popravlja žrjavico. Rahli
veterc donaša plavkasti dim s seboj, odnaša
pa tudi cestni prah izpod kočije, ki
se bliža vasici . . .
 
»Da, zopet smo tu«, oglasila se je Dolinarca, »prišli smo poplačat svoje dolgove.«
Tam v »slepih linah« je zapel mali
zvonček, lepo pritrkovaje, sprva] rahlo in
počasi, potem pa močnejše in hitrejše.
»Pok, pok!« poka za vasjo . . . V cerkvi
buče orgije, vtihnejo in začuje se veličastna
pesem Spasiteljeva: »Aleluja! . . .«
 
»Oh, gospa, gospa,« čudil se je gostilničar, »to bogastvo, to nepričakovano bogastvo.«
Pred vaško gostilno so potniki poskakali
raz voz — štirje so — postaren
gospod in tri elegantne dame. Gostilničar
jih je spoštljivo pozdravil, obstal, zazijal
in zajecal: »Dolinar, gospod — Dolinar!«
 
»Pošteno smo ga pridobile; le poglejte«, in slekla je rokavico, »tele žulje! . . . Šest tisoč dolarjev imamo; zdaj lahko pričnemo iznova . . .«
»Da, zopet smo tu«, oglasila se je
Dolinarca, »prišli smo poplačat svoje dolgove.«
 
»Pok! Pok!« grmi za vasjo in moti ubrano zvonenje. Drug bledoličen dijak nosi Spasitelja; zastave vihrajo, pevci in pevke v oblakih dišečega kadila pojo pred nebom.
»Oh, gospa, gospa,« čudil se je gostilničar,
»to bogastvo, to nepričakovano
bogastvo.«
 
„Dan presveti, dan veselja
»Pošteno smo ga pridobile; le poglejte
Srčno mi pozdravljen bod'." 1
«, in slekla je rokavico, »tele
Ginjeni poslušajo Dolinarjevi znane, lepe glasove domačih velikonočnih pesmij in v katerih se jimjrodi nova, slovesna, srečna: Aleluja!
žulje! . . . Šest tisoč dolarjev imamo; zdaj
lahko pričnemo iznova . . .«
 
»Pok! Pok!« grmi za vasjo in moti
ubrano zvonenje. Drug bledoličen dijak
nosi Spasitelja; zastave vihrajo, pevci in
pevke v oblakih dišečega kadila pojo pred
nebom.
 
„Dan presveti, dan veselja
iSrčno mi pozdravljen bod'." 1
Ginjeni poslušajo Dolinarjevi znane,
lepe glasove domačih velikonočnih pesmij
in v katerih se jimjrodi nova, slovesna,
srečna: Aleluja!