Brat Justin: razlika med redakcijama

odstranjenih 298 zlogov ,  pred 6 leti
m
popravki
m (popravki)
| normaliziran naslov= Brat Justin
| avtor= Bistričan (Matija Rode)
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 38/167 ({{mp|leto|1905}}), 38/168 ({{mp|leto|1905}}), 38/169 ({{mp|leto|1905}}), 38/170 ({{mp|leto|1905}}), 38/171 ({{mp|leto|1905}}), 38/172 ({{mp|leto|1905}}), 38/173 ({{mp|leto|1905}}), 38/174 ({{mp|leto|1905}}), 38/175 ({{mp|leto|1905}}), 38/176 ({{mp|leto|1905}}), 38/178 ({{mp|leto|1905}}), 38/179 ({{mp|leto|1905}}), 38/180 ({{mp|leto|1905}}), 38/181 ({{mp|leto|1905}}), 38/182 ({{mp|leto|1905}}), 38/183 ({{mp|leto|1905}}), 38/184 ({{mp|leto|1905}}), 38/186 ({{mp|leto|1905}}), 38/187 ({{mp|leto|1905}}), 38/188 ({{mp|leto|1905}}), 38/189 ({{mp|leto|1905}}), 38/190 ({{mp|leto|1905}}), 38/191 ({{mp|leto|1905}}), 38/192 ({{mp|leto|1905}}), 38/193 ({{mp|leto|1905}}), 38/194 ({{mp|leto|1905}}), 38/196 ({{mp|leto|1905}}), 38/197 ({{mp|leto|1905}}), 38/198 ({{mp|leto|1905}}), 38/199 ({{mp|leto|1905}}), 38/200 ({{mp|leto|1905}})
| vir= dLib {{fc|dlib|78IGNQTI|s=1|167}}, {{fc|dlib|E16D4ZFE|s=1|168}}, {{fc|dlib|WFGF5AP8|s=1|169}}, {{fc|dlib|MY8VYF1Y|s=1|170}}, {{fc|dlib|4DJYZPBS|s=1|171}}, {{fc|dlib|LCWMVOE5|s=1|172}}, {{fc|dlib|DDUVF0CX|s=1|173}}, {{fc|dlib|9H43H0Y4|s=1|174}}, {{fc|dlib|3JV3U318|s=1|175}}, {{fc|dlib|WMJUAMCS|s=1|176}}, {{fc|dlib|OCGEC40W|s=1|178}}, {{fc|dlib|9CGJSKEW|s=1|179}}, {{fc|dlib|RRRMTVOQ|s=1|180}}, {{fc|dlib|YHO0EXYV|s=1|181}}, {{fc|dlib|V4427554|s=1|182}}, {{fc|dlib|O7STOOGO|s=1|183}}, {{fc|dlib|841G9XIW|s=1|184}}, {{fc|dlib|GKY5B5HD|s=1|186}}, {{fc|dlib|BQO26ACU|s=1|187}}, {{fc|dlib|BW0FNXIY|s=1|188}}, {{fc|dlib|WW0K3DXY|s=1|189}}, {{fc|dlib|FTGHWUTV|s=1|190}}, {{fc|dlib|7W48CE3F|s=1|191}}, {{fc|dlib|PBFBDOD9|s=1|192}}, {{fc|dlib|XM81M5L8|s=1|193}}, {{fc|dlib|O50HFAXX|s=1|194}}, {{fc|dlib|0OS1OUNN|s=1|196}}, {{fc|dlib|BZEIP21X|s=1|197}}, {{fc|dlib|DOPFQMZF|s=1|198}}, {{fc|dlib|LHDC7WLB|s=1|199}}, {{fc|dlib|VH6FHC71|s=1|200}}
| obdelano= 4
| dovoljenje= javna last
| obdelano= 4
}}
 
 
In zdaj sem tukaj. Soba je čedno
opremljena in nič se nimam pritoževati. Še celo usnjat divan se šopiri
poleg par stolov ob mizi. Postelja
je mehka, o čimer sem se takoj prepričal,
 
»Kakor ti hočeš, če boš rekla
,da'‚da‘, sedem in s menoj ta gospod, če
pa rečeš ,ne'‚ne‘, greva naprej.«
 
»Povejte torej!« odvrne dekle.
patrom Vigilijem.
 
„Ali on velikokrat sem pride?"
vprašam.
 
rad norčuje, vedno mi pravi, da mi bo
ženina pripeljal in kaj je danes storil,
ste slišali"slišali“.
 
„Prav prijazen redovnik je res"res“.
 
„In včasih tudi ljubeznjiv!" dostavi
Albina.
 
„Kdo je ljubeznjiv?" vpraša pater Vigilij, ki je slišal zadnjo besedo in si
še pritrjeval vrv okrog ledij.
 
„Uganite!" mu reče nagajivo deklica,
„zdaj vas pa imam, le ugibajte,
uganiti morate"morate“.
 
„Še rada boš povedala, le čakaj!"
je dejal pater Vigilij in ji vzel šivanje
iz rok. Prijel jo je za roko, da mu ni
mogla uiti, in sedel poleg nje. „Ali
boš povedala?" je rekel, v očeh se mu
je pa kazal strastni ogenj.
 
„Ne bom ne!" je odvrnilo dekle
in se mu izkušalo izviti, „šivanje mi
dajte sem!"
 
A pater Vigilij jo je držal trdo,
akoravno je bil že star. „Kdo je ljubezniv,
povej!" je silil, lica so mu pa
žarela in razburjen je bil.
 
„Uganite!"
 
„Albinca, povej!" je rekel proseč
kot otrok.
 
„Če bi vedela, da ste tako sitni,
ne bi bila rabila preje one besede o
vas“.
vas".
 
„O meni?" se je začudil pater
Vigilij in mehanično spustil njene roko,
„ne verjamem, da sta imela mene v
mislih“.
mislih".
 
„Koga pa hočeva imeti?" vpraša
užaljeno dekle.
 
„Tiii!" je dejal prete pater Vigilij
„morebiti je bil kdo drugi?"
 
„Naj gospod pove, da resnico govorim!"
 
„Res, pater Vigilij," rečem jaz
hitro, „o vas sva se menila, kako ste
prijazni in gospodična je naposled pri
stavila, da tudi ljubeznjivi."
 
Mati je prišla zopet na vrt in pater
Vigilij se je spomnil, da treba oditi.
 
„Tako, Albinca, moral ti bom drugega ženina pripeljati, ker s tem ni nič, kakor vidiš," je dejal pater Vigilij.
„Če kdaj dobimo redovniki pravico, da
se smemo ženiti, potem te lahko vzame.
— In vem, da vam bo dobro gospodinjila
in vam bo v vsem poslušna in pokorna,"
je pripomnil proti meni obrnjen.
 
mi zdi, tudi Albinina ni bila tako mirna,
kot bi morala sicer biti. „Pridite še
kaj!" je rekla s trepetajočim glasom.
 
Po poti s patrom Vigilijem nisva
„Ni treba nikomur praviti, kje ste
bili in tudi ne, da sva bila midva
skupaj!"
 
„A če me vprašajo pater magister,
kad sem hodil?"
 
„On vas še vprašal ne bo, saj to
mu ni nič mar!" reče odločno.
 
Večerjal sem zopet prav po gosposko.
gvardijan naposled vprašal, če ni morebiti
bolan, kar je zanikal. „Preveč se
sprehajate," je rekel predstojnik, „potem
se pa prehladite"prehladite“.
 
„Nič se nisem prehladil, le brez
skrbi bodi," je rekel pater Vigilij, „a
jesti se mi res nič ne ljubi. Ne boj se
za me, ko bom lačen, bom že jedel,
prazna vreča ne stoji pokonci;" in da
bi pregnal dolgočasnost, ki se ga je z
jeklenimi prsti oprijemala, je pravil, da
dan se naložil do sitega. Umrlemu kanarčku
sem pa zložil v čast in spomin
krasno elegijo"elegijo“.
 
„A elegijo!" je ponovil pater gvardijan
in pokimal z glavo. Videlo se je
takoj, da ne ve, kaj je elegija.
 
„Iz koliko verzov pa obstoji elegija,
pater gvardijan?" vpraša hudomušno
pater Feliks, ki sedi tri glave za patrom
gvardijanom.
 
„Elegija?" in pater gvardijan je
postal še bolj rdeč, kot je navadno.
 
„Da, elegija!" pravi pater Feliks,
„saj to vendar veš?"
 
„Vedel sem že, pa —"—“
 
„Pa si pozabil revež!" se mu je
rogal pater Feliks; „kaj pa, če nisi
nikdar vedel?"
 
To je bil pater gvardijan v škripcih!
 
„No če nisi nikdar vedel, pa pozabiti
ni bilo treba," se je smejal pater
Feliks in ž njim vsa samostanska družina
razen patra magistra, ki menda
 
<poem align=center>Ne vlada vselej svet pokoj
Sred'Sred’ tihega zidu,
Če ne prineseš ga seboj,
Ne najdeš tu miru.</poem>
Izmed mojih opravil se mi nobeno
tako neumno ne zdi, kakor bičanje
„disciplina"„disciplina“ imenovano samega sebe
po trikrat na teden s petnajstimi vozli
po četrt ure. Človek skoraj ves dan
 
Izmed slovenskih besedi mu je priljubljen
stavek: „To ni mogoče!" izmed
nemških pa „alston." Da je volk na
denar, sem spoznal takoj drugi dan
svojega bivanja v samostanu. Še bolj
Brat Viljem je bil te dni servitor
in je ravno stal pred patrom Donatom,
katerega sva midva prekrstila v „drsalo"„drsalo“,
ker levo nogo tako za seboj vleče,
kot bi ne bila njegova. Ravno je hotel
 
„Vi, frater Viljem, ali nimate vi v
M. sorodnikov?"
 
Brat Viljem je slutil, kam pater
 
„Seveda jih imam, nekega strica,
ki je bogat kot škrat."
 
„Zelo bogat je?"
 
„Ne govori drugega kot o samih
tisočakih in stotisočakih, pravijo, da
ima blizu dveh milijonov;" pristavi brat
Viljem tako glasno, da je slišal pater
gvardijan zadnje besede.
 
„Kdo je tak bogataš?" vpraša hitro.
 
„Moj stric po materi; denarja nima
tako, da si komaj jesti privošči. Lansko
leto sem bil pri njem, pa me je izgnal
kot psa."
 
„Alston pa zmirom ni tako slabe
volje?" vpraša pater gvardija in vtakne
košček pečenke v usta.
 
»Upajmo, da ne," odvrne muhasto
brat Viljem in prestavi krožnik pred
patra Tadeja ter nadaljuje: „Pa tudi
imam jaz. Če si on more to privoščiti
kar jaz, potem je dobro zanj. Moj poboljšek
naj ga nič ne skrbi!" — Samih
procentov vleče čez dvesto goldinarjev
na dan!"
 
„Ni mogoče!" je vzkliknil pater
gvardijan in ker je slab matematik,
vpraša brž patra Feliksa, koliko kapitala
brati časnike, pa naj jih dobiva na ta
ali oni način. Pater magister dobiva
časnika, „Slovenca"„Slovenca“ in „Vaterlanda"„Vaterlanda“.
Ko ju prebere, odda ju patru Donatu,
ki je star mož sivih las, sam svoj in
sinoči po devetih na vrtu, videti, da
imam luč. Prišedši v novicijat, potrka
na moja vrata. Z „Ave"„Ave“ se oglasim in
med kašljanjem pomašim „Slovenca"„Slovenca“ in
„Vaterlanda"„Vaterlanda“ pod odejo, vzamem robec
izza rokava, ga pritisnem pod nos in
odprem vrata. Seveda sem hitel, kolikor
se je dalo.
 
„Zakaj imate luč?" vpraša pater
magister strogo in pogleda po celici.
 
„Kri mi teče iz nosa"nosa“, odvrnem in
se obrišem, „zdaj mi je nekoliko ponehala.
Kašelj me je že tudi parkrat
pognal, ne vem zakaj."
 
„Zakaj se pa ne sperete?" pravi
videč, da nimam v umivalniku nič vode.
 
„Mislil sem, da ne bo sile, se mi
pa ni vredno zdelo."
 
„Da le nimate nič drugega," je
rekel in že hotel oditi, a tu sem jaz
prijel za besedo:
„Ker sem imel vrata zaprta, nisem
menil, da bi koga motil s tem, da sem
imel svečo prižgano."
 
„Motili niste nikogar, a če človek
vidi okno razsvetljeno, mora kaj sumiti," je odgovoril in odšel.
 
Na Viljemov predlog sem nocoj zagrnil
nohte porezati, ker nedelja je Gospodov
dan, ko mora počivati vsako ne neobhodno
potrebno delo. „Ni greh!" mu
odvrnem.
 
„Pa kdaj se morajo nohti porezati?" sprašuje moj spovedanec.
 
Vedel sem, da je pri nekaterih
glave in ga mencal v rokah.
 
„Na ono stran bi rad prišel"prišel“, pravim
možu, „pa ni nobene brvi tukaj."
 
„Če hočejo gospod, jih pa jaz prenesem"prenesem“,
se mi on ponudi.
 
„A če omagate sredi pota?" dejal
sem mu smeje.
 
„Vejo gospod, jaz sem še trden;
parizar jim privzdignem na enem koncu,
če je treba," se je bahal.
 
Dasi mu nisem ravno docela verjel,
 
„Ali vam nisem pravil, da boste
omagali?" sem rekel jezen.
 
Mož je pa ravno potegnil iz žepa
»Vejo gospod, spomnil sem se
pravkar, da je treba nohte porezati,
zato sem vas nekoliko odložil."
 
Kaj sem hotel! Možakarja nisem
Za celebranta je bil pater magister, a
samo zato, da bi enkrat „Benedicamus
Domino"Domino“ konec litanij dobro zapeli.
Kadar smo ga drugikrat peli s kakim
drugim patrom celebrantom, nam je
pred litanijami umivala roke, mi pravi ta:
 
„Justin, danes pa dajmo tako „sfušati," da bo groza! Kaj neki ta jetika
misli, da je! Če smo mi hlapci hlapcev
in on tak berač kot midva oba, pa meni,
da bomo „Benedicamus"„Benedicamus“ tako zapeli,
kakor bo on hotel?! Ha, ha! Nikdar!"
 
No, in današnji „Benedicamus"„Benedicamus“ je
bil res kar strašen. Viljem je vzel
kontra-bas, jaz tenor, pater magister
glasu bolj sličen nego onemu nevedne
živali, ki jo kličejo ljudje z imenom
„tele"„tele“, ki pa še samo ne ve, da ima
to ime. K sreči je organist na koru
pritisnil najhujši fortissimo, da ljudje
Konci vseh ceremonij pred oltarjem
smo šli pa po cerkvi molit psalm „De
profundis." A danes je moral biti že
nesrečen dan. Ko pridemo približno
do sredi cerkve in smo se drenjali
 
„Povejte odkritosrčno, zakaj ste
umolknili pri psalmu?" vpraša strogo
in mi gleda srdito v oči.
 
„Odgovoriti bi imel napačen verz,
zato sem utihnil"utihnil“, odvrnem mirno.
 
„Pa zakaj ste se zmotili?"
 
„Kar v glavi se mi je zvrtelo, da
bi bil skoraj padel in predno sem se
popolnoma spet zavedel, je bilo treba
odgovoriti."
 
„Je to vse resnica?"
 
„Kot samostanski brat menda ne
bom lagal"lagal“, odvrnem, „Če se zdaj zlažem,
se moram pri spovedi obtožiti."
 
„Naj pride frater Viljem noter!"
je zaukazal.
 
„Ker je frater Justin nehal odgovarjati,
sem umolknil tudi jaz, kajti
psalma še zdaj ne znam dobro."
 
„Kdaj se ga boste naučili?"
 
„Takoj se ga ne morem, ker me
težko učim; po desetkrat preberem, pa
še nič ne vem. Na nikak način mi ne
gre v glavo"glavo“, se je norčeval resnega
obraza brat Viljem.
 
„V resnici?"
 
„Gotovo!"
 
„Pa bi k Materi božji molili in k
svetemu Antonu in svetega Duha za
dar razsvetljenja prosili!"
 
„Sem že vse storil."
 
„Morebiti premalo z gorečnostjo
molite?"
 
„Kolikor je pač v moji moči, storim.
Prosil bom še v prihodnje svetnike
za razsvetljenje."
 
„Le storite in svojemu patronu se
priporočite, to pomaga!"
 
„Prosil bi, če bi se me vi, pater
magister, spomnili nekoliko v molitvi."
 
Pater magister mu je seveda
nobena moč.
 
Končno sem jo prosil, naj mi pošilja pisma na „poštno ležeče Vreteno"Vreteno“,
kamor bo hodil ponja naš ministrant.
Sicer bi moral morda naenkrat od tod
spovedal — a prav nalašč — da včasih nisem nič kaj zadovoljen. A kaj
mi odgovori pater magister? „Mislite,
da se drugim kaj drugače godi?"
 
Tako? Tudi niso zadovoljni? Velik
pestjo ob klečalnik in pravi: „Če mi
zdaj ne daste odveze, ne pridem nikoli
več k spovedi!"
 
Pater Kilijan se je zbal grožnje in
Feliksa patru gvardijanu je bilo včeraj:
 
„Kakšna je svetloba?"
 
Pater gvardijan je naredil zelo
in brezbarvna.
 
„Ti nič ne veš"veš“, mu je odvrnil
pater Feliks, „ti prav nič ne veš, ti
toliko veš kot moj šlebeder, katerega
Ali ne vidiš, da je štirioglata? Če ne
verjameš, pa poglej po tleh, kamor
solnce sije, pa boš videl, da imam prav!"
Pater gvardijan, revež na duhu, je res
gledal po tleh in videl, da ima pater
boš gotovo tako rešil, kot se mora rešiti.
Povej mi, kdo ne sme imeti
denarja?"
 
„Menih, študent in vojak!" odrezal se je pater gvardijan moško.
 
„Vidiš, da nekaj veš. Zdaj me
nato pa pravi:
 
„Tega pa ne vem, povej ti!"
 
„Ti bom pa jaz povedal,"
pater Feliks resno, „osel ima križ na
hrbtu, kanonik pa spredaj na prsih! Ti, pater gvardijan, kaj ko bi tisti popotnik
prišel k tebi in te vprašal:
,Kakšen‚Kakšen razloček je med oslom in kremenškim
patrom gvardijanom Ecehijelom?'
Kaj bi mu pa ti odgovoril?"
 
Tiho smo bili, da bi se slišal tek
in izrekel modre besede:
 
„Pater Feliks, jaz ne najdem nikakega razločka!"
 
„Jaz tudi ne!" zakrohotal se je
pater Feliks in ž njim vsa samostanska
družina, pater gvardijan je pa začudeno
razloček je med tvojo osebo in telegrafičnim
kolom. Tukaj pa je razloček,
povem ti naprej."
 
Pater gvardijan kljub bridkim izkušnjam
jaz morem hoditi semtertja, on je pa
trdno v tla zabit; alston, razločkov
menda dovolj!" In zmagoslavno je pogledal
po obednici.
 
„A jaz vem še en razloček," rekel
je pater Feliks.
 
»Katerega?"
 
„Ugani!"
 
„Ne morem!"
 
„Vidiš, razloček je ta: telegrafični
kol je prismojen spodaj, ti pa zgoraj!"
 
Za trebuhe smo se držali in si
17.101

urejanje