Koristka: razlika med redakcijama

dodanih 825 zlogov ,  pred 7 leti
m
popravki
m (popravki)
| normaliziran naslov= Koristka
| avtor= Miroslav Malovrh
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 38/94 ({{mp|leto|1905}}), 38/95 ({{mp|leto|1905}}), 38/96 ({{mp|leto|1905}}), 38/97 ({{mp|leto|1905}}), 38/98 ({{mp|leto|1905}}), 38/99 ({{mp|leto|1905}}), 38/100 ({{mp|leto|1905}}), 38/101 ({{mp|leto|1905}}), 38/102 ({{mp|leto|1905}}), 38/103 ({{mp|leto|1905}}), 38/104 ({{mp|leto|1905}}), 38/105 ({{mp|leto|1905}}), 38/106 ({{mp|leto|1905}}), 38/107 ({{mp|leto|1905}}), 38/108 ({{mp|leto|1905}}), 38/109 ({{mp|leto|1905}}), 38/110 ({{mp|leto|1905}}), 38/112 ({{mp|leto|1905}}), 38/113 ({{mp|leto|1905}}), 38/114 ({{mp|leto|1905}}), 38/115 ({{mp|leto|1905}}), 38/116 ({{mp|leto|1905}}), 38/117 ({{mp|leto|1905}}), 38/118 ({{mp|leto|1905}}), 38/120 ({{mp|leto|1905}}), 38/121 ({{mp|leto|1905}}), 38/122 ({{mp|leto|1905}}), 38/123 ({{mp|leto|1905}}), 38/124 ({{mp|leto|1905}}), 38/125 ({{mp|leto|1905}}), 38/126 ({{mp|leto|1905}}), 38/127 ({{mp|leto|1905}}), 38/129 ({{mp|leto|1905}}), 38/130 ({{mp|leto|1905}}), 38/131 ({{mp|leto|1905}}), 38/132 ({{mp|leto|1905}}), 38/134 ({{mp|leto|1905}}), 38/135 ({{mp|leto|1905}}), 38/136 ({{mp|leto|1905}}), 38/137 ({{mp|leto|1905}}), 38/138 ({{mp|leto|1905}}), 38/139 ({{mp|leto|1905}}), 38/140 ({{mp|leto|1905}}), 38/141 ({{mp|leto|1905}}), 38/142 ({{mp|leto|1905}}), 38/143 ({{mp|leto|1905}}), 38/145 ({{mp|leto|1905}}), 38/146 ({{mp|leto|1905}}), 38/147 ({{mp|leto|1905}}), 38/148 ({{mp|leto|1905}}), 38/150 ({{mp|leto|1905}}), 38/151 ({{mp|leto|1905}}), 38/152 ({{mp|leto|1905}}), 38/153 ({{mp|leto|1905}}), 38/156 ({{mp|leto|1905}}), 38/157 ({{mp|leto|1905}})
| vir= dLib {{fc|dlib|ZDUIYCA5|s=all|94}}, {{fc|dlib|9OHZZKOF|s=all|95}}, {{fc|dlib|P3YB74SY|s=all|96}}, {{fc|dlib|US2Z0FWR|s=all|97}}, {{fc|dlib|MWQQHY6B|s=all|98}}, {{fc|dlib|4B1TH9G5|s=all|99}}, {{fc|dlib|XZ27T43C|s=all|100}}, {{fc|dlib|6S1QUSXD|s=all|101}}, {{fc|dlib|CKVXIAEY|s=all|102}}, {{fc|dlib|03UMJOKC|s=all|103}}, {{fc|dlib|YPANCWRM|s=all|104}}, {{fc|dlib|0WFRK941|s=all|105}}, {{fc|dlib|A828LHIB|s=all|106}}, {{fc|dlib|ZQ0XMVOP|s=all|107}}, {{fc|dlib|5HYC7XXU|s=all|108}}, {{fc|dlib|33ED0553|s=all|109}}, {{fc|dlib|6IOLIWTX|s=all|110}}, {{fc|dlib|EGR4BBFH|s=all|112}}, {{fc|dlib|9J8MKLVC|s=all|113}}, {{fc|dlib|55VXL2XA|s=all|114}}, {{fc|dlib|8DTRM6F1|s=all|115}}, {{fc|dlib|609TFENA|s=all|116}}, {{fc|dlib|PFDM8G3G|s=all|117}}, {{fc|dlib|HGAVTS18|s=all|118}}, {{fc|dlib|7TNHNIXM|s=all|120}}, {{fc|dlib|WUA3PGN9|s=all|121}}, {{fc|dlib|HKDUZL7I|s=all|122}},{{fc|dlib|WYV675B1|s=all|123}}, {{fc|dlib|9AAD03VM|s=all|124}}, {{fc|dlib|RPLG1E5H|s=all|125}}, {{fc|dlib|108X2LJR|s=all|126}}, {{fc|dlib|XMU833LP|s=all|127}}, {{fc|dlib|95MTCNBE|s=all|129}}, {{fc|dlib|QKXWDYL9|s=all|130}}, {{fc|dlib|2DP66DLM|s=all|131}}, {{fc|dlib|ODPBMTZM|s=all|132}}, {{fc|dlib|S95DWQ9I|s=all|134}}, {{fc|dlib|PWLEOYHS|s=all|135}}, {{fc|dlib|7BVHP9RM|s=all|136}}, {{fc|dlib|1FDZYJ7H|s=all|137}},{{fc|dlib|UI1QF2H1|s=all|138}}, {{fc|dlib|4DQSBXOU|s=all|139}}, {{fc|dlib|MS1VB8YP|s=all|140}}, {{fc|dlib|KEHX4G6Y|s=all|141}}, {{fc|dlib|5EH2LWKY|s=all|142}}, {{fc|dlib|WX9IE1WN|s=all|143}}, {{fc|dlib|N5I4FZ0J|s=all|145}}, {{fc|dlib|YG5LG6EU|s=all|146}}, {{fc|dlib|FVFOHHOO|s=all|147}}, {{fc|dlib|3V9JQO8Z|s=all|148}}, {{fc|dlib|37ZJJGEQ|s=all|150}}, {{fc|dlib|H3B10TW6|s=all|151}}, {{fc|dlib|BO5M8KTT|s=all|152}}, {{fc|dlib|DWAQHX58|s=all|153}}, {{fc|dlib|DX10RV1C|s=all|156}}, {{fc|dlib|ZX158BFB|s=all|157}}
| obdelano= 4
| dovoljenje= javna last
| obdelano= 4
}}
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17}}
 
 
„Še 1800 goldinarjev in vse bo v
redu“.
redu".
 
Odprl je okno. Spomladanski vonj
 
„Tako mi je pri srcu, kakor da
me je prišla obiskat mladost"mladost“ si je mislil Anton Kobe, ko je korakal po sobi
gor in dol. Obšla ga je bila nekaka
samozavest in bilo mu je voljno pri
 
„Še 1800 gld. in pasijonska bol
mojega življenja bo končana."
 
Naslonil se je na okno prav široko
 
„Še 1800 goldinarjev — to je 60
mesecev ali celih pet let."
 
Sedel je zopet za mizo, naslonil
 
„Kaj mislite celo danes doma
ostati, gospod Kobe?" je vprašala žena.
„Tako lep dan je, vse hiti z doma, vi
pa tičite zopet pri svojih papirjih. Privoščite
si vendar malo počitka. Saj je
že skoro enajst ura."
 
Ta ogovor je prebudil starega soli
 
„Prav postaven gospod ste še, prav
postaven gospod"gospod“.
 
Toda Anton Kobe se ni zmenil za
 
„Želim vam veselo alelujo, gospodična
Olga"Olga“ je rekel solicitator, ko je
stal na pragu kuhinjskih vrat.
 
„Hvala"„Hvala“ se je čulo skore nejevoljno
iz kuhinje in potem je nastal
molk.
 
„Ali ne greste nič na izprehod?"
je čez nekaj časa vprašal Kobe.
 
„Ne“.
»Ne".
 
Kobe je previdno položil svoj cilinder
na posteljo in se usedel k mizi.
 
„Danes ste pa zopet kratkih besedi"besedi“
je rekel dobrovoljno in se igral
s svojo palico, kateri je moral vsak
dan celo uro drgniti ročaj, da ni izgubil
svojega bleska. »Ali„Ali nečete iti z
mano malo na izprehod?"
 
Iz kuhinje je stopilo vitko dekle,
Kobe- je rekla Olga z vidno jezo. „Saj
veste, da take dni ne grem več na
cesto. Za ves svet ne bi Šla"Šla“.
 
„Zakaj ne? Jaz vas kratkomalo
zdaj nekaj mesecev pa vas ni več
spraviti z doma. Ali se morda moje
družbe sramujete"sramujete“.
 
Olga je naglo pristopila h Kobetu
in mu položila roko na ramo.
 
»Nikar„Nikar tega ne mislite"mislite“, vsa trpkost
je izginila iz njenega glasu in
skoro mehko se je glasilo, ko je zatrjevala
 
„Sram me je, sram me je pred
ljudmi"ljudmi“ se je zdaj izvilo Olgi iz prsi.
Poznalo se je, s kako težavo je spravila to priznanje s srca, kako bolest ji
je to provzročilo. Glas se ji je tresel
svoje opazke. Vi jih niste slišali,
a jaz sem ujela vsako besedo in vsaka
me je spekla kakor živ ogenj."{{prelom strani}}
 
Olga je sedla poleg Kobeta. Spomin
razburjeno nadaljevala:
 
„Poglej to šivankarico"šivankarico“, so se
norčevali študentje; „poglej ta klobuk"klobuk“,
je siknil eden. „In te čevlje"čevlje“, se je
smejal drugi, „ vprašaj jo no, katera
modistinja jo oblači"oblači“, se je rogal tretji.
„Morda gre na kako maškarado"maškarado“. Tako
in enako so govorili, seveda nalašč
tako glasno, da sem jih morala slišati.
gram. Najraje bi se bila v zemljo
pogreznila, ko sem zapazila, da se mi
tudi drugi ljudje posmehujejo."
 
Razburjenje je Olgo prevzelo tako,
„Tisti dan sen se zaklela, da ne
grem več med ljudi, nikdar več, dokler
ne bom imela primerne obleke"obleke“, je po
daljšem molku spregovorila Olga in si
otrla solze. „Vi si ne morete misliti, kako
ter jih trpinčiti in teptati njih čuvstva,
to mora biti zanje poseben užitek. Ah,
ko bi jim ga mogla zastrupiti"zastrupiti“.
 
„Olga — nikar tako," je tolažil
Kobe, ki so ga strastne besede Olgine
spravile v veliko zadrego. „Lejte, jaz
sem tudi siromak, velik siromak, a
tako vendar ne sodim o ljudeh. Niso
vsi enaki"enaki“.
 
„Vsi so enaki, vsi brez razločka,"
je z nekako divjo energijo rekla Olga.
Poglejte, kamor hočete, povsod vidite
smodnikom in ga užgati; zdaj pa se
tudi meni dozdeva, da ima nori krojač
prav“.
prav".
 
Ta izbruh dobro premagane srditosti in težko pritajevanega sovraštvi
 
Ta je rezljana iz drugačnega
lesa, kakor jaz"jaz“, si je mislil stari solicitator,
„ta si pribori svoj prostorček
pod solncem ali pa pogine v blatu."
 
Tiho se je poslovil od Olge in šel
„He, Kobe, vzorni državljan, kaj
ti pa je V Ali hočeš mar začeti vojno
proti sveti naši materi katoliški cerkvi?"
 
Kobetu je bilo, kakor da ga je ta
 
„Ako dovoliš in ako ti ni neprijetno,
te spremim do doma"doma“ je rekel
Lipe nekoliko malicijozno. Vedel je, da
ga Kobe na ulici ni rad poznal in hotel
ga je podražiti.
 
„Le pojdi, prijatelj, le pojdi," je
mirno in prijazno odgovoril Kobe. „Saj
imava isto pot."
 
Lipe je bil osupel in si ni znal
s Kobetom.
 
„Danes bomo zopet na kredit obedovali," je med potoma pripovedoval
Lipe. „Cela banda bo danes zbrana
doma. To se že dolgo ni zgodilo."
 
„Kaj ste zopet brez denarja," je
vprašal Kobe. „Saj sem včeraj videl,
da ste imeli nekaj bankovcev."
 
„Da — imeli! Pa so že šli! Vsi
so šli! Ej, noč je pač dolga, ljubi moj
Kobe, sicer pa sploh ni toliko denarja
na svetu, da bi ga mi ne mogli zapraviti."
 
„Končno bo res potrebno poklicati
živinozdravnika, da vam preišče možgane
in dožene, če ste že zdrave pameti,"
je smehljaje pripomnil Kobe,
potem pa nesmeje dostavil: „Sicer pa
— kdo ve, če nimate prav in če nisem
jaz edini slaboumnež vse naše hiše."
 
„To je gotovo, to je popolnoma
brezdvomno"brezdvomno“ je vpil Lipe in mahal z
rokami. „Ti Kobe si naravnost vzor
vseh vzornih bedakov, ideal slaboumnega
Kdor se tako žrtvuje, je bedak in tak
bedak si ti, Kobe, največji bedak, kar
jih je pod božjim solncem."
 
Kobe je sklonil glavo na prsi in
 
„Res je, vse je res. Še 1800 goldinarjev
ali 60 mesecev ali pet let."
 
Prišla sta bila do doma. Že v veži
Lipe se je zadovoljno nasmejal.
 
„Eden je bil gotovo srečen"srečen“ je
rekel Kobetu, „eden je gotovo prinesel
kaj denarja — torej bomo zopet
živeli."
 
Skočil je po stopnicah v prvo nadstropje,
„Lipe, pojdi pit! Lipe dobi zdaj
prvi kozarec! Lipe, ali si prinesel kaj
denarja?"
 
Lipe je najprej izpraznil ponudeni
 
„Dve uri sem ga pestil, tega starega
skopuha," je pripovedoval, „a niti
krajcarja nisem izprašal iz njega. Grozil
sem mu, da prestopim k drugi veri,
denarja.
 
„Ničesar ni bilo dobiti," je pripovedoval
eden izmed njih. „Vse smo
obhodili, a danes je tako velik praznik,
da ni nikogar doma."
 
„In kako ste si potem pomagali?"
 
„Sodar je bil tako velikodušen in
je ponudil roko.
 
„Prijatelj"„Prijatelj“ je rekel, „sprejmi mojo
zahvalo za ta dokaz požrtvovalnosti.
Za revanšo si lahko vzameš polovico
žveplenk."
 
Sodar se je počasi zvalil s svoje
„Izberi si sam poleno, katero ti
zdaj v glavo vržem; konec je tvojim
hudodelstvom in udarila je tvoja zadnja ura."
 
Sodar je zgrabil zajca, ki je ležal
glas, zvenel je zategnjeno kakor kak
signal, ali stanovalci podstrešja so natančno
razločili to povelje. „Jee-st"st“ je
bila zaklicala gospodinja in kakor tolpa
izstradanih volkov se je družba zapodila
ga hoteli po vsi sili objemati in poljubovati.
 
„Pustite, pustite," je stokal Kobe,
ko se je otresel mladeničev, ki so se
mu bili obesili okrog vratu. „Saj moramo
k vam. Moje srce je pri vas, izobčencih,
in pri vas tudi ostane vse
žive dni."
 
Lipe je bil medtem izpraznil tretji
bi le hotel. A mi tega ne maramo.
Jaz in mi vsi imamo svoje ideale
svoje narodne, politiške, literarne, verakt in socijalne ideale — —"—“
 
„O, da," se je rogal Jaklič „idealov
imamo še več, kakor mlad pes
bolha."
 
Vsi se čutili, da se zdaj vname prepir.
razburile, in skoro kričaje je začel razlagati svoje nazore.
 
„Da, mi imamo svoje ideale," je
rekel patetično. „In mi smo tudi pripravljeni, zanje vse žrtvovati. To smo
že dokazali. Odpovedali smo se vsemu,
hočemo naj se prosto razvijejo vse
moči, da se izvrši potrebna preosnova,
zato smo pokazali ti družbi z zaničevanjem hrbet in šli svojo pot."
 
„Izvrstno"„Izvrstno“ se je posmehoval Jaklič.
„Gospodična Olga, posodite mi
svoj robec, da si otarem solze. Ginjen
in važen faktor, da sem pripravljalec
nove dobe ter sotrudnik pri velikem
dela reformiranja človeške družbe."{{prelom strani}}
 
„Norčuj se, kolikor se hočeš," je
odgovoril Lipe prezirljivo, „zato ostane
vendar resnica, da smo mi koristni
za svoje osebe. Ali ni to naše
delo, delo tistih, ki žive samo uresničenju
svojih idealov."
 
„Res je! Mi smo sinovi tistega
Olga, preskrbite mi konopec, da se hitro
obesim, ker toliko sreče in take važnosti
moja osebica ne prenese."
 
„Govori, kar hočeš," je odvrnil
Lipe razžaljen, „resnično je vendar, kar
sem rekel."
 
„Resnična je le to, da imate take
namene"namene“ je zdaj resno odgovoril Jaklič.
„Dosegli pa jih ne bodete, nikdar.
Mogoče, da kako malenkost izpremenite,
Vse kar živi, ni vredno drugega,
kakor da se uniči; na svetu bo šele
takrat dobro, kadar se človeški rod iztrebi."
 
„Ti si blazen"blazen“, je zagrmel Lipe in
udaril z vso silo ob mizo. „Navzel si
se one blaznosti, kakor rdečebradi krojač.
iz previdnosti mečeš samo bombe preziranja,
porogljivosti in sarkazma okrog
sebe, in to nikomur nič ne škoduje."
 
Jaklič se je hripavo zasmejal in
naglo izpraznil kozarec vina.
 
„Prijatelj Lipe," je zaklical, „kaj
se vidiš, kako uničujem svoje življenje?
Prav rafinirano je uničujem. Vedno vlivam
vredno, zato je uničujem s pijačo. To
je vsekako bolje, kakor če bi čakal, da
si v kaki delavnici nakopljem jetiko."
 
Prepir je postajal čedalje burnejši.
 
„Svet je puščava, v kateri sta
samo dve oazi, kavarna in gostilna."
S temi, z nekako rabeljsko prešernostjo
izrečenimi besedami je zaključil Jaklič
krajcarja denarja — a noč bo dolga
in jutri bo treba tudi zajtrkovati. Na
delo torej! Pri Virantu se dobimo."
 
Zunaj se je bilo že zmračilo. Plahe
Na ulicah je vladala tihota, samo
iz nekaterih krčem se je slišal šum in
vpitje ali hripavo prepevanje. „Potepuhi,"
kakor je Rozmanka imenovala
svoje podnajemnike, so se bili razšli
 
„Midva se nič več tako ne ujemava,
kakor časih," je začel Kobe.
„Tako čudna ste postali, Olga, da vas
nič več prav ne poznam."
 
„Tudi meni se tako dozdeva," je
odgovorila Olga, „a jaz sama ne vem,
kako se je to zgodilo. Tako mi je,
jo imam rada. Obenem pa se mi tudi
zdi, da se vi niste nič spremenili, in da
sem se spremenila samo jaz."{{prelom strani}}
 
-Da, Olga, vi ste se spremenili,
ne jaz"jaz“ je rekel Kobe, in obšlo ga je
žalostno spoznanje, da je pri kraju duševna
harmonija, ki je vladala med
kakor bi bila njegov otrok in
zato ga je sedaj bolelo, da jo je izgubil. „Samo tega ne razumem, kako ste
se mogli tako spremeniti."
 
„Tega sama ne vem. To se je
dolgo v meni pripravljalo. Tako, kakor
pripravlja v človeku kaka težka bolezen.
Morda ozdravim ali pa preminem."
 
„Tega je kriva edinole ta nesrečna
družba," se je jezil Kobe. „Odkar stanujejo
ti ljudje pri Vas, odkar poslušate
njihove bedaste prepire opomin a življenja
in o namenu človeka, od tedaj
se vrši v vas ta notranji preobrat."
 
„Motite se, gospod Kobe. Res je,
pospešile moj razvoj; spoznala sem iz
njih, česar bi me bile izkušnje sčasoma
gotovo naučile."
 
„To so same domišljije; ti neumni
pogovori in te vam še nerazumljive
knjige so vsega krive. Zmešale se vam
pojme in pregnale notranji mir."
 
„Ne, gospod Kobe. Verujte mi, da
in Jaklič, to sem že dostikrat slišala v
različnih oblikah. Okužilo me to ni,
kakor morda vi mislite."
 
„Pač, pač, Olga."
 
„Ne! Verujte mi, da ne! Lejte, po
Rada jih imam vse, ali zdi se
mi, da niso resni. Jaklič in njegovi
prijatelji so pa norci, kratkomalo norci."
 
„Davi ste pa ravno tako govorili,
kakor Jaklič ali pa rdeči krojač."
 
„Davi sem posebno hudo občutila
ljudi, a nisem mogla. In takrat me je
obšla taka mržnja do vsega sveta, kakršne
dotlej nisem poznala."
 
Kobe je zmajeval z glavo in blede
njegove ustne so šepetale: „Jaz vas ne
razumem. Olga, jaz Vas ne razumem."
 
„Ah, gospod Kobe, saj jaz sama
sebe več ne razumem"razumem“, je vzkliknila
Olga „samo to čutim, da se je v meni
vse spremenilo. Tako mi je, kakor da
če hočem na ta vrt in jaz hočem, hočem,
hočem — pa če bi se tudi pogreznila
v blatnih tolmunih te vode."
 
„Olga, ali se vam blede?" Stari
Bolicitator se je ustavil sredi ceste. Prestrašeno
je gledal to drobno dekle, ki
je stopalo kraj njega. „Olga, kar tu
pripovedujete, to so blazne fantazije."
 
„No! Jaz sem žejna in lačna življenja
in sreče in ne maram končati
v tem smradu in v ti bedi, v kateri
zdaj živim"živim“.
 
Govorila je strastno in skoro kričaje;
slovesnostjo ji je rekel:
 
„Gospodična Olga," poznam Vas,
kar ste na svetu! Vem, da ste pravzaprav
mehkega srca, srca, ki želi ljubezni
vsemu, po čemur hrepenite — in da bodete
sramotno in brez dostojnosti obtičali
v tolmunu ali se potopili v reki."
 
„Ah, gospod Kobe, vi ste dobri in
kruha ste, in lahko mi verjamete, da
ga ni na sveta človeka, ki bi ga imela
tako rada, kakor Vas"Vas“. — —
 
„Čestitam, čestitam," seje posmehljivo
oglasil Jaklič, ki je prav v tem
trenotku izza vogala šentjakobskega
v zaslužni pokoj, sedaj pa vidim, da
sem živel v velikanski zmoti. Čestitam,
čestitam."
 
„Pustite te neumnosti"neumnosti“, se je jezil
Kobe. „Z gospodično sva govorila o
tako resnih rečeh."{{prelom strani}}
 
„Gotovo! Ljubezen je sploh edina
Jaz pa sem lump in še nikoli nobenega
dekleta nisem napravil srečnega,
pač pa že nekaj nesrečnih"nesrečnih“.
 
Kobe je bil ogorčen in je srdito
žep in mirno poslušal Kobetove psovke.
 
„Ali ste že končali, gospod Kobe?"
je vprašal, ko je stari solicitator umolknil.
„Prosim, kar nadaljujte I Meni lahko
rečete, kar hočete, jaz tako nimam nič
časti."
 
„To je lepo, da imate sami o
sebi tako dobro mnenje"mnenje“ je godrnjal
Kobe, nadaljuje pot proti domu.
 
kakor mi sami, zato pa tudi nima nihče
tako dobrega mnenja o nas, kakor mi
sami"sami“, je zbadljivo odgovoril Jaklič.
 
Prišli so bili do doma in se razšli
pisal.
 
„Ali imaš kaj denarja?" je vprašal
Sodar. „Jaz sem lačen in žejen."
 
„Jaz tudi! A denarja nimam nič,
pač pa nekaj žganja. Dobil sem ga na
upanje. Pij, brate, drugače znaš umreti,
ne da bi se bil prej pošteno opil."
 
Jaklič je spravil izpod suknje v
zmočil, potem pa Jakliču vrnil buteljko.
 
„Tako žge, kakor peklensko olje."
 
„Da, žge, žge in prav je, da žge!
Pij, Sodar."
 
„Žganja ne maram"maram“ je odgovoril
Sodar, „Saj ti ga časih tudi nisi maral."
 
„Zdaj pa ga ljubim. Žganje, ljubi
lumpovstvo, žganje mi umiri srce, v
Žganju pozabim vse, žganje me naredi
vsaj za trenotek veselega in bogatega."
 
Sodar je nadaljeval svoje delo toliko
odpirali okna in vpraševali kaj da je.
Rozmanka je vpila in razsajala, da bi
krojač od strahu skoro omedlel. „Zapeljivcev"„Zapeljivcev“,
„prešestnikov"„prešestnikov“ in drugih tako
prijaznih besedi je kar deževalo in
tudi nekaj las se je moralo ločiti od krojačeve glave. Izdale pa so samo grožnje.
drugič odpirali okna in pošiljali
proti nebu glasne tožbe, da jim „banda
pri Rozmanki"Rozmanki“ krati ponočni počitek.
 
Jaklič je bil ta večer molčeč in
nevesti. Lipe se je postavil na stol in
je deklamiral Schillerjevo pesem „O
zvonu"zvonu“. Sodar je razlagal Olgi, da je
napravil načrt za zavarovalnico, ki bo
fijakarske konje zavarovala za starost
 
„Kaj pa je danes z Vami, gospod
Jaklič?" ga je končno vprašala, samo
da bi obrnila pozornost družbe na njega.
In res so vsi planili na Jakliča in ga
 
„Navadno si ujedljiv kakor kak
ciganski pes"pes“, je kričal Sodar, „danes
pa se držiš, kakor pustna šema na Veliki
petek."
 
„Ne zamerite, Čestita družba"družba“, je
Jaklič odgovoril zbadljivo, „ali danes
so se mi prvič prikazale bele miši in
vami in srce mi trepeče radosti, da
vas vidim tako srečne, zadovoljne in
vesele."
 
„Reci, da smo pijani"pijani“, je kričal
Lipe. „Srečni in zadovoljni smo samo
pijani. Kaj ne, krojač?"
 
„Ha — ha — pijani," je godrnjal
krojač, ki ni več mogel govoriti. Hotel
je vstati s stola, a ta poskus se mu ni
nazaj na svoj stol.
 
„Pijani ste tudi," je rekel Jaklič.
„Ali pa ni morda pijanost edino stanje,
katerem je človek srečen?"
 
„Zdaj ima pa spet Jaklič prav,"
se je oglasil suh mladenič, čigar dolgi
nepočesani lasje so pričali, da se je
psvetil liriki. „Slava alkoholu-osvobodilcu."
 
„Slava, trikrat slava," je zakričala
družba tako glasno, da se je Rozmanka
prestrašila in začela gledati okrog sebe,
„Sicer pa ima med sabo dvojico,
ki ni srečna samo zaradi tega, ker je
pijana"pijana“, je nadaljeval Jaklič, „marveč
je tudi srečna, ker sta se njiju srci
našli v ljubezni."
 
„Ha — ha — lju—bezen," je jecljal
krojač in se oklenil Olge.
 
„Združiti se hočeta v svrho legitimnega
pomnoževanja človeškega
rodu"rodu“. Jaklič je bil vstal in oči so se
mu svetile, ko je hudobno nadaljeval:
„Sicer je na svetu nekaj ljudi, ki zastopajo
in zato blagoslavljam trenotek, ko sta
se v čisti ljubezni našla današnji ženin
in nevesta."{{prelom strani}}
 
„Kaj — kaj pravi?" je zopet vprašal
krojač in obračal svoje ribje oči, da se
je videlo le belo.
 
„Nič slabega o Vas," visokočastiti
gospod krojač in ženin"ženin“, je odgovoril
Jaklič. „In da ne bodete dvomili o
resničnosti mojih simpatij, vam danes
da se me bodete vi in bodoča
vaša družina vsaj pri pljuvanju prijazno
spominjali."
 
Krojača je bilo vino Že tako omamilo,
 
„Ko bi se v teh glavah vender že
enkrat zasvetilo"zasvetilo“, si je mislila Olga.
„Ali ne bo se, nikdar se ne bo. Cerkvena
vrata so vedno odprta. Ni še
Lahko pogineš na cerkvenem pragu
lakote ali mraza — pomagali ti ne
bodo."
 
Šla je po Sv. Jakoba trgu in po
nebo se jih ne usmili; a vender hodijo
vedno in vedno tu sem in upajo in
upajo."
 
Njene ustne so trepetale notranje
gorjupa.
 
„Le nosi svojo glavo tako pokonci"pokonci“,
je mislila sama pri sebi, „morda pride
vendar dan, ko jo tudi ti skloniš."
 
Z jezo so sledili njeni pogledi odhajajočemu
z nekako prizanesljivo dobrohotnostjo.
 
«Kakega„Kakega moža pa morem dobiti?
Kakega rokodelskega pomočnika, kakega
paznika ali kakega nizkega uradnika.
za krepost. Nad te kroge pa se nikdar
ne popnem, iz te sfere se nikdar ne
vzdignem. Kot pošteno dekle nikdar.<ins>“</ins>
Tako je mislila Olga. Šivala je
mehanično, ne da bi ves dan kaj izpregovorila.
ginjen.
 
»Sprejmite„Sprejmite, visokočastiti gospod
krojač in sotrpin, ta skromni izraz moje
vdanosti in mojih simpatij"simpatij“, tako je
končal Jaklič svoj govor in s porednim
usmevom razgrnil papir, ki ga je držal
ogledoval portret, potem pa s čudovito
naivnostjo vprašal: „Kdo pa je ta
gospod?"
 
Vsi so se smejali. Olga se je tako
krojaču zahtevano pojasnilo.
 
„To si vendar ti, Nacek"Nacek“, je zaklicala; „kaj še samega sebe ne
poznaš?"
 
„Jaz?", se je čudil krojač. „Jaz
sem to? Saj jaz še ure nimam, tu je
pa naslikana zlata verižica."
 
„To se vendar samo ob sebi razume,
da bodete enkrat imeli tudi
zlato uro in zlato verižico"verižico“, je rekel
Jaklič. »Naslikal„Naslikal sem Vas v salonski
obleki in tudi cilinder imate, pa tega
se ne vidi. Ali morda ne bodete nikoli
imeli zlate ure in zlate verižice, salonske
suknje in cilindra?"
 
„O pač; čisto gotovo"gotovo“, je odgovoril krojač energično. „Kadar bom bogat,
se bom vedno jako lepo oblačil."
 
„Torej vidite! V duhu sem vas
videl kot posestnika trinadstropne hiše
in kot takega sem vas naslikal."
 
Krojač je bil tega pojasnila neskončno
oknu, pri katerem je slonela.
 
„Gospod Jaklič"Jaklič“, ga je tiho vprašala,
„ali bi hoteli mene naslikati?
Enkrat ste mi že sami ponudili in
častno besedo ste mi dali, da bi me
tako naslikali, da bi moj portret lahko
poslali na vsako razstavo."
 
„Jaz sicer častne besede primi
pijalno ne držim," je rekel Jaklič, „ali
pri Vas hočem napraviti izjemo. Izvolite
mi razložiti svoje želje in jaz bom
poskušal —"—“
 
„Nikar ne govorite tako zbadljivo"zbadljivo“, ga
je prekinila Olga. „Govorite vendar
domače."
 
„Torej, Olgica, kaj hočete imeti."
 
„Napravite mojo sliko. Lepo in
veliko sliko. In vse svetlo. Naslikajte
me v beli svileni obleki —"—“
 
„Z mirtovim venčkom v laseh in
ne. Nikdar! Jaz sem zagovornik svobodne
ljubezni; jaz sem prepričan, da
je zakon nenravna uredba; jaz sem—"sem—“
 
„Vi ste bedak"bedak“ se je smejala
Olga; „prav resničen bedak. Kdo je pa
kaj govoril o mirtovem venčku in o
obleki in s cigareto v ustih. Nič se ne
bojte; jaz bom prej nosila svileno
obleko, kakor pa krojač zlato verigo."
 
„Tako?" je vprašal Jaklič z vso
sebi lastno hudobnostjo. „Ali imate
že kaj napeljano?"
 
To cinično vprašanje je Olgo razrazdražilo.
po ustih. Zardela je do las in z
istinitim ogorčenjem rekla: „Fej, kako
morete kaj takega misliti."
 
„Ej, Olgica"Olgica“ je odgovoril Jaklič z
brezstidno hladnokrvnostjo, „nikar se
tako ne rotite. Ni ga človeka, ki bi
silil na dan, ko se Vas polasti in tedaj
ne bodo pomagale nobene kapljice in
nobene molitvice."
 
„O, ko bi jaz koga resnično ljubila, tako iz vsega srca in iz vse duše,
ko bi zapadla pravi ljubezni —"—“
 
„Ah, bežite s tem. S pravo ljubeznijo je ravno tako, kakor s strahovi. Ves svet govori o njih, videl jih pa
nihče ni."
 
„Kaj pa je potem po vaših mislih
ljubezen?"
 
„Hrepenenje po kaki gotovi osebi
pojema in ugasne, zato tudi ni večji
nesmiselnosti, kakor je govorjenje o
večni ljubezni."
 
Olga ni vedela kaj bi odgovorila.
 
„Ali ste že kdaj čutili kako
tako hrepenenje, ki se imenuje ljubezen"ljubezen“
je zaupno vprašal Jaklič in se
stisnil bližje k Olgi.
 
„Ne"„Ne“ mu je odgovorila, a Jakličevo
približanje jo je streslo po vsem
životu, kakor bi jo bila napadla mrzlica.
-Jaz nimam drage želje, kakor da bi
imela lepa oblačila, udobno stanovanje
in da bi živela prijetno in brezskrbno."
 
„Le potrpite, Olgica; tudi Vas se
obidejo skušnjave."
 
Ta zaupnost ji ni bila po volji.
a Jaklič jo je zadržal.
 
„Počakajte še malo, Olgica"Olgica“ je
rekel, držeč jo za rokav. „Kaj pa je s
portretom?"
 
„Čemu bi Vas mučila. Obšla me
je bila želja, da me naslikate, kar nenadoma; sama ne vem, kako sem prišla
na to misel. Sama nečimernost me je."
 
„Ali jaz bi Vas rad naslikal."
 
„Ljubi gospod Jaklič — čemu naj
obleki in s cigareto v ustih — ko
se oblačim v cape in se dostikrat niti
nasititi ne morem."{{prelom strani}}
 
Obšla jo je zopet vsa tista trpkost,
ki jo je običajno čutila in kazala.
 
„Kako ste nestalni, Olgica"Olgica“ je rekel Jaklič zamišljeno. „Nestalni ste in
slabotni. Časih misli človek, da ste
jedro dekle, ki gre samozavestno in
da ste sentimentalna punica, ki
se boji resnice in se ne upa življenju
pogledati v oči."
 
O portretu nista več govorila ta
tednov težko bolan. Obšla ga je neka
globoka melanholija. Sam je to melanholijo
imenoval „domotožje po spodobnosti."
Trdil je, da je ta bolezen epidemična
in tako nevarna, da jo prestane
prešel v kri in meso, v tem ko stare
vsakega slabotneža in ga pahne za
vedno med „filistre."
 
Jakličevo bolezen so naznanjali
v istem razmerju pa je zopet narasla
njegova žeja. V dobrem tednu je bil
potem Jaklič zopet „zdrav"„zdrav“, to se
pravi, nehal je delati in pil, kolikor je
mogel in imel. Seveda je potem, ko mu
krize je Jaklič do krajcarja poplačal
vse svoje dolgove z obrestmi vred. V
gospodinjstvu stare RozmankcRozmanke je J a k l i čevaJakličeva
bolezen igrala veliko vlogo in
vsa družina bi bila lahko prišla v največjo
zadrego, ko bi Jakliča v določenem
roku ne obšlo „domotožje po
spodobnosti." Rozmanka je namreč plačevala
svoje stanovanje s tem, kar ji je
Jaklič nanesel denarja v dnevih svoje
„bolezni."
 
V vročih poletnih dnevih je bil
pet goldinarjev nagrade, če doseže,
da bo Jaklič samo Še štirinajst
dni „bolan."
 
Obljubljena nagrada je vzpodbujevalno
dežnik je tudi njega spravil iz ravnovesja.
 
„Čemu si je kupil dežnik"dežnik“, je vpraševal
Sodar svoje tovariše.
 
„Morda zaradi dežja"dežja“, je menil lirični
pesnik.
 
„Zaradi dežja že ne"ne“, je pripomnil
Lipe, „v dežju ostane pameten človek
vendar v postelji. Kaj mu je treba v
dežju hoditi iz hiše."
 
Nastal je molk. Vsa družba je
težko spraviti, ali pa morda sploh ne.
 
„Da, da," je čez dlje časa zavzdihnil Sodar, „tisti psi, ki mnogo lajajo,
ugriznejo malokdaj. Jaklič je bil vedno
najhujši med nami in se nam izneveril prvi."
 
Kadar je imel Jaklič domotožje
 
„Oh — gospod Jaklič — kaj Vam
pa je"je“, — tako je začela tarnati Rozmanka.
 
„Vesel sem, mamica, tako sem
vesel, kakor že dolgo ne."
 
„Jej, jej, kako mi je žal"žal“ je vzdihovala Rozmanka. „Prav res, da mi je
žal.«{{prelom strani}}
 
Jaklič se ji je smejal v obraz,
 
„Mamica — danes napravite dobro
večerjo, a brez pijače"pijače“, je rekel »Jaklič„Jaklič.
„Danes moramo imeti prijeten večer."
 
„Jej, jej, kako mi je žal, gospod
Jaklič.«
 
„Saj sem Vam rekel, da bo večerja
brez pijače."
 
„Da vem; ali govoriti ste začeli
in smejete se in to je vedno žalostno
znamenje."
 
Toda Jakliča ni to stokanje nič
skrival, ga je knjigotržec vendar zapazil in ga poklical v prodajalno.
 
„Gospod Jaklič," mu je rekel, „naznaniti
Vam moram nekaj prijetnega.
Knez Porcia se zanima za Vašo sliko."
 
„Kakor sem opazil, se zanima
zanjo še nekaj sto drugih ljudi"ljudi“, je
pripomnil Jaklič in pogledal na cesto,
kjer je bila nastala pred sliko zopet
veliko gneča.
 
„O, da," je menil knjigotržec
smehljaje. „Ljubljančanje gledajo prav
radi lepe podobe, knez Porcia pa kupuje
podobe. To je navada, ki med
Ljubljančani ni posebno razširjena."
 
„Ali ni knez Ponia sam slikar"slikar“
 
„Da, in dosti dober slikar. Vaša
podoba mu ugaja in naročil mi je, da
jo zanj kupim."
 
„Slika ni na prodaj." je odgovoril
Jaklič. „Napravil sem jo vsled naročila."
 
„Tako? Kdo pa je vendar ta
že nekaj gospodov vprašat, kdo da je
ta dama; skoraj vsak pravi, da se mu
zdi znana, a nihče ne ve, kdo da je."
 
Jaklič pa ni hotel dati radovednemu knjigotržcu nikakega pojasnila in
in da koprni po njej.
 
„Odpovedati, odpovedati," so šepetale njegove ustne, ko je prihitela Matilda v njegovo sobo in začela pripravljati mizo za skupno večerjo.
 
Olga je slonela na oknu in čakali,
pred Jakliča. Tiho mu je dala roko.
 
„Gospod Jaklič," je rekla a naprej
ni mogla.
 
„Kaj je, Olgica? Ali morda že
veste?"{{prelom strani}}
 
Molče je Olga prikimala. Naslonila
Knez Porcia mi je zanjo ponudil
100 goldinarjev, a jaz mu je nisem
dal."
 
„Kaj — meni hočete dati to sliko?"
Olga je to vprašala s takim naglasom,
kakor da bi se bilo zgodilo nekaj neverjetnega,
niti v sanjah mogla misliti.
 
„Vam, da, Olgica," je šepetal s
svojim mehkim glasom Jaklič. „Za Vas
sem jo slikal, mnogo tednov sem jo
delal. Ali veste zakaj?"
 
Stopil je tik nje in jo gledal tako
 
„Ker vas imam rad, Olga, tako
rad, da tega niti pojmiti ne morete."
 
Kakor omamljena je slonela Olga
prvi uspeh popolnoma zmedel.
 
„Jaklič"„Jaklič“, je oznanjal Lipe z gromkim
glasom, „ti si krvoločen tiger, ki
ga je častitljiv misijonar z ginljivim
ogovorom spreobrnil, da je postal vegetarec.
O tem zložim prav gotovo posebno
ginljivo pesem."
 
„Ti si pa tak pošasten pesnik,"
je odgovoril Jaklič, „da bi se najnedolžnejši
vegetarec prelevil v krvoločnega
tigra, če bi moral citati tvojo
pesem."
 
Po večerji je prišel za Jakliča kritičen
Naravnost mu je nekoč rekla:
„Jaz sem ti vse žrtvovala — torej smeš
tudi ti nekaj zame žrtvovati."
 
Zavedala se je tako svoje žrtve,
razburili in vnela se je strastna debata.
 
„Ti si smešen filister, Kobe," se
je jezil Jaklič in udaril s pestjo ob
mizo. „Jaz pa ti pravim, da svobodna
veže na moža, tudi za tisti čas, ko
moža ne bo več ljubila. Iz tega se
rodi samo hinavstvo, laž in prevara."
 
„Ne, to ni res," je ugovarjal Kobe.
„Poglej, koliko je zakonov, ki so
srečni. Kadar ugasne ljubezen, stopita
na njeno mesto prijateljstvo in navada;
kadar moža in ženo ne veže več ljubezen,
ju vežejo otroci."{{prelom strani}}
 
„Škoda, da nisi postal duhovnik"duhovnik“,
se je rogal Jaklič. „Govoriš lepo, in
rabijo ti ravno tiste trditve, kakor vsem
med njima nemogoče in nastane
ali očiten ali prikrit boj, očitno
ali prikrito varanje čim ugasne ljubezen."
 
„To ni res in ni res," je protestiral
Kobe. „Zakon je edini način, da se
vzdrži vsaj neka nravnost, da človeški
rod, ki je itak nagnjen k slabemu, popolnoma
ne poživini."
 
„Torej je zakon kakor kaka kletka
za zveri," se je smejal Jaklič. „V tem
oziru ti ne bom ugovarjal. Ali prepričan
sem, da je resnična ljubezen mogoča
samo izven zakona."
 
Prepir je šel v tem tonu dalje.
bitje — to ni dano človeku in zato
tudi ne verjamem, da bi bil kak zakon
srečen."
 
„Ali omožili bi se vendar, kaj ne?"
je vprašal Lipe, ki takih razprav ni
ljubil in se je oglasil le kadar se je
Olga se je na Lipetovo vprašanje
malo nasmehnila in potem z veselo odkritosrčnostjo
rekla: „Da!"
 
Vse je udarilo v smeh, Jaklič pa
„Take so ženske. Naj je že katera
principijalno za možitev ali proti možitvi,
pred vsem hoče dobiti — moža."
 
„O nikar ne misli, da sem zaradi
moža zavzeta za zakon," je hitela ugovarjati
Olga. „Mar mi je za moža.
Svojemu stanu primernega moža dobim
pa, če bi dobila premožnega moža ali
če bi me mož povzdignil na višjo družabno
stopnjo."
 
„Kaj, Olga," se je čudil Kobe „Vi
bi vzeli moža tudi če bi ga ne ljubili!"
 
„Da," je rekla Olga s sebi lastno
odkritosrčnostjo. „Saj bi ga ne vzela
zaradi ljubezni, marveč iz drugih namenov.
Sicer pa ni treba o tem govoriti,
ker mene tak mož tako ne bo zasnubil."
 
„Jaz bi se pa prav rad oženil," je
menil Lipe, „Če bi le dobil kako ženo.
Kake gospodične ne maram, ali tako
kako kuharico, ki ima nekaj goldinarčkov
prihranjenih bi takoj vzel."
 
„Torej ste ravno nasprotnik nazorov
kakor jaz, a v enem oziru se vendar
z menoj ujemate, da pri sklepanju
zakonov ne odloča ljubezen."
 
Olga je naslonila komolca ob mizo
so za mani. Že če stopimo na ulico,
nas čakajo vsi pogledi. Povsod nam
nastavljajo pasti, nas zalezujejo in zapeljujejo —"—“
 
„Pri psih je ravno tako," je strupenim
cinizmom pripomnil Jaklič „kaj
še nisi nikdar videla, da pasja jeunesse
dorce dela ravno tako?"
 
Te besede so jo krvavo užalile.
zašepetal na uho: Ti, meni se zdi, da
Jaklič ne bo več dolgo bolehal na
„domotožju po spodobnosti."
 
Jaklič je uvideval, da se je prenaglil
 
„Olgica, odpusti mi, ne bodi huda;
prenaglil sem se."
 
Ni mu odgovorila. Obraz je stisnila
v roke in jokala še bridkejše.
 
»Olgica„Olgica, ljubo moje dekle —"—“
 
„Pusti me," je siknila Olga in ga
pahnila od sebe.
 
„Nikar, Olga, glej —"—“
 
„Pusti me v miru," je vzkliknila
srdito. „Če je tvoja ljubezen pasjega
značaja"značaja“ potem si poišči drugo dekle.
 
Jaklič je postal nervozen. Nemirno
je hitro stopil k nji in jo ustavil.
 
„Olga!"
 
Pogledala ga je srepo in ravnodušno,
„Kaj še hočeš? Pokazal si mi, da me
zaničuješ. Ker meje ljubezen premagala,
da sem se ti vdala, zato me zaničuješ."
 
„Nikar ne pretiravaj, Olga! Dobro
veš, da to ni res."
 
„Res je! Saj to se popolnoma
že razlagal, da ljubezni sploh ni, da
je ljubezen le poželjenje kakor pri
živalih."
 
„To so bile besede, prazne besede,
Olga, Lahko mi verjameš."
 
Sedla je na mostovž in nekoliko
pri meni dosegel svoj namen. Ali svojo
metreso zaničuje vsak človek in zato
vem, da me zaničuješ tudi ti."
 
 
gledat kaj da je, kasirka, ki je dremala,
pa se je tako stresla, kakor da
je „rdeči Železnik"Železnik“ res zagnal dinamitno
bombo, ki jo je obljuboval kavarnarju
Že mnogo let.
in se končno obrnil do Lipeta.
 
„Frere et cochon," ga je ogovoril
in mu ponudil čez mizo roko, „kaj zopet
delaš za narod?"
 
„Vse za narod in za domovino,"
je zakričal Lipe, in hitro izpraznil čašico
brinjevca.
 
„Dovoli, da ti izrečem svoje spoštovanje,"
je rekel Jaklič in prisedel
družbi. „Spoštujem te, frere et cochon,
čeprav se mi zdi, da si se čisto po
nepotrebnem posvetil politiki."
 
Lipe je bil vedno razžaljen, če je
da služiš svojemu narodu pošteno. Da,
pošteno in nerodno. Tako politiko delaš,
kakor bi bil v državni službi."
 
In obrnivši se k drugim tovarišem,
dobiti. Same izvrstne moči. Vsi imajo
eden in isti cilj pred očmi — red Železne
krone tretje vrste."
 
Lipe je sicer sam jako rad zabavljal
 
„Kaj se je zgodilo? Kaj pa
delate tukaj."
 
„Pasja dlaka," se je jezil Jaklič,
ko je ugledal redarja, „to je pa vendar
čudno. Kadar sem pijan, jo kuj kak
policaj pri meni, kadar sem pa žejen,
me neče noben hudič poznati."
 
„Prosim, govorite, kakor se spodobi,"
je ukazoval redar. „V imenu postave
povejte, kdo ste?"
 
„Ha, v imenu postave," je vzkliknil
Jaklič. „Kaj pa je postava?"
 
„Postava je postava," je odgovoril
policaj osorno in začel nekam pisano
ogledovati družbo.
postava. Postava je pajčevina. Muha se
vanjo ujame, brencelj jo pa raztrga.
Ali me razumete?"
 
„Ne!" je s preprosto odkritosrčnostjo
rekel redar in vzel iz žepa svojo
beležnico. „Prosim pa, kako se pišete?"
 
„Kdo? Jaz?" je vpraševal Jaklič.
 
„Da, vi!"
 
„Jaz se pišem za Jakliča, v delavnikih
s „č"„č“ na konci, ob nedeljah pa
s „tsch"„tsch“.
 
„In kako vam je ime?"
 
„Meni je Viktor ime. Vi ste pa
Janez, kaj ne, gospod policaj."
 
„Da, jaz sem Janez," je dejal nedolžni
policaj. „Ali me poznate?"
 
„Ne, ali vidi se vam, da ste Janez,
in sicer pravi Janez, morda celo najboljši
vseh Janezov."
 
Redar niti slutil ni, da se Jaklič
zabeležil ime, je vprašal:
 
„Kaj pa ste?"
 
„Oh, gospod policaj," je vzdihoval
Jaklič, „nikar me ne izprašujte. Moj
poklic je strašen. Tudi vaša služba je
prost, da bi si privoščil malo počitka.
In moj poklic zahteva veliko spretnost
in raznih prirojenih darov."
 
„Kaj pa ste vendar," je vpraševal
zopet redar, ki je postal že nepotrpežljiv.
 
„Postopač ali, kakor vidite, postopač, ki nosi cilinder in rokavice."
 
Družba je udarila v smeh, redar
 
„V imenu postave — pojdite z
menoj."
 
„Z veseljem," je dejal Jaklič.
„Osobita čast mi bo, če me spremite.
Ako se hočete morda še v moji spominski knjigi ovekovečiti, mi bo jako
drago."
 
Zdaj so se tovariši zavzeli za
mogli zaradi njih pritoževati.
 
„He, he," je rad govoril Mondheim,
„he, he — ali poznate „die blaue
Katzu v Pešti? To vam je nebeško
razvpit tingeltangel. Moje gledališče je
pravzaprav filijalka tega tingeltangla.
Le pogum, gospodje."
 
Lahkoživcem ni manjkalo poguma,
Igralsko osebje je v tistih časih
hodilo največ v narodno kavarno v
„Zvezdi"„Zvezdi“, v nekdanji Fischerjevi hiši,
kjer stoji zdaj Tillova hiša. V tem
nizkem in zaduhlem prostoru, kjer so
nekaj izrednega! Zakaj pa niste gospodične
takoj seboj pripeljali? To je res
pikanten obrazek."
 
Ravnatelj se kar ni mogel ločiti
pogladil po licu.
 
„Lej, lej," je rekel, „Vi ste v resnici
krasno dekle. Pravzaprav lepotica.
Škoda, da ste šele začetnica, sicer bi
Vas koj angažiral za večje vloge. Zdi
se mi, da znate postati odlična subretka.
Ali imate res veselje za gledališče?"
 
„Veliko veselje, gospod ravnatelj,"
je odgovorila Olga, „pravo strast. Že
dolgo časa sem premišljevala, kako bi
prišla h gledališču, a nisem si znala
pomagati."
 
„To me veseli! Lepo dekle, ki čuti
v sebi poklic za gledališče, napravi gotovo
karijero."
 
Ravnatelj je zopet pogladil Olgo
bo skrbel za njeno izobrazbo.
 
„Tako ste dobri, gospod ravnatelj ..." je jecljala Olga.
 
„Dober sem; res je," je dejal ravnatelj.
„Za Vas imam neko posebno
simpatijo. In da se prepričate o resničnosti
moje simpatije, Vam jo takoj
dokažem."
 
Ravnatelj je nekaj brkljal po miznici,
obleko in kar se pri gledališču
potrebuje. Prva stvar pri gledališču je
obleka."
 
Olga je bila tako presenečena, da
 
„Oh, gospod ravnatelj — kako
naj Vam izrazim svojo hvaležnost."
 
„Nič ne govorite o hvaležnosti,
gospodična Olga," je rekel ravnatelj
farnih jamo. „Prikupili ste si mi in ker
rad podpiram mlade talente, zato pojdem
tudi Vam na reko."
 
Ravnatelj je pri tem rahlo položil
 
„Sam Bog nam je poslal gospodično
Falkenburg v hišo," je nekako
sanjavo govorila Rozmanka. „Ko bi ne
bilo nje, bi morala Olga kdo ve še
koliko časa hoditi šivat za tistih bornih
par krajcarjev."
 
Ko je izvedela stara igralka, da
„Gospodična Olga — Vi se bodete
še v šampanjcu kopali in s stotaki cigarete
prižigali."
 
Od te ure je gospodična Falkenburg
naglici pripravila za svoj novi poklic.
Drugi kapelnik, Lercher, je imel nalogo,
da jo nauči zbore iz operete „Fatinitza"„Fatinitza“.
Lercber je bil mlad in zal dečko in se
je takoj zaljubil v Olgo. Poučeval jo
Zgovorni in zabavni možiček je bil v
nemški družbi jako priljubljen in imel
"kot gledališki poročevalec med igralci
velik ugled. Tudi Konjiček se je hitro
zaljubil v Olgo, a dasi je delal Lercherju
čestitat.
 
„Prav dobro gre, gospodična Olga,"
ji je rekel in jo pogladlil po licu „prav
zadovoljen sem in nekaj pozornosti ste
tudi vzbudili."
 
„Jaz?" se je čudila Olga.
 
„Da, Vi, in ni čuda. Opazoval sem
gospodje prav intenzivno opazovali.
To je že dobro znamenje. Ali — bodite
previdni."
 
Predstava se je ugodno končala
Konjiček nagovarjala, naj gre z drugimi
igralci in igralkami v gostilno
„Pri solncu"solncu“ na Francovem nabrežju,
kjer se je takrat shajalo gledališko
osobje. Toda Olga ni hotela iti, vsaj ta
domov odpraviti.
 
-„Zakaj naj bi šel domov spat,"
se je jezil Jaklič. „To je vendar ena
prvih državljanskih pravic, da sme človek spati, kjer hoče. Kaka svoboda
je to, če se niti pred vratmi javnega
poslopja ne morem odpočiti."
 
„Jaklič pojde z nami," se je oglasila Rozmanka in prijela vinjenega Jakliča za roko.
 
»V„V postelji bodete bolje spali
tu na kamnu."
 
„Saj nisem hotel tu spati. Sam
malo odpočiti sem se hotel. Jaz spanja
sploh ne potrebujem. Spim samo iz
navade in zaradi čepih sanj."
 
V tem je pristopil tudi Kobe in
 
Zlasti v takrat zelo priljubljeni in
obiskani gostilni „Pri solncu"solncu“ je Olga
doživela vesele ure.
 
imovitega čestilca. Vse prve igralke in
pevke so imele take čestilce in so jih
„koreninile"„koreninile“, kolikor se je dalo. Gospodična
Wagnerjeva, prva moč tiste sezone,
jih je imela kar več. Toda ko
je prišla Olga k gledališču, so bili vsi
lahkoživci že „oddani"„oddani“ in so imeli
svoje zveze z različnimi igralkami,
za koristke se pa sploh niso
Po predstavi je šla, kakor običajno,
s tovariši in tovarišicami v gostilno „Pri
solncu"solncu“. Ravno ko je povpraševala, kje
da je Konjiček, so se odprla vrata in
vstopil je Konjiček z mladim tujcem, ki
pozornost.
 
„Kadet Slavik," se je predstavil
mladi tujec. „Navadno prebivam v
Trstu, a zdaj sem na dopustu v
Ljubljani."
 
„Pomislite," je vpil Konjiček, „ta
srečni človek je prišel na dopust, da
dvigne svojo dedščino! 20.000 goldinarjev
je podedoval!"
 
Ta naznanilo je spravilo vso družbo
ni dala in tudi nič obljubila.
 
„Dovolite mi jutri kratek rendezvous," je prosil Slavik.
 
„Rendez-vous — to je za kuharice,"
se je norčevala Olga. „Sestala se bodeva,
kjer se bodeva dobila. Morda na
na cesti, morda v kavarni, morda pred
gledališčem."{{prelom strani}}
 
„Nekaj jako važnega V a mVam imam
povedati, gospodična Olga."
 
„To mi lahko poveste kjer hočete
in kadar hočete."
 
Slavik ni več silil v Olgo, pač pa
danes godilo, če bi bila znala v svoji
mladosti z moškimi tako ravnati, kakor
ti."
 
„Moški so kazen božja," je pri
takih prilikah odgovorila Olga. „Vsi so
hudobni, nečimerni in meseni kakor
kakor da nas ženske preživljajo. Nikdar
pa tako ne lažejo, kakor tedaj, ko prisegajo
ljubezen."
 
Edino pri takih pogovorih se je
 
Gospodična Falkenburg se je sicer
silno bala pod streho bivajoče „bande"„bande“
in še prav posebno Jakličevega hudobnega
jezika, ali tako radodarnemu gospodu,
 
„Ta gospod bi rad z vami govoril,
gospod Jaklič," je začela stara igralka.
 
„Naj govori"govori“ je dejal Jaklič ne
da bi se premaknil na svojem ležišču
in ne da bi Slavika pogledal. „Jaz poslušam.
postelj. Vas plemenita gospodična pa
vabim na svojo lastno posteljo, ker ste
tu najbolj varni."
 
„Dovolite gospod, da se Vam predstavim," se je zdaj oglasil kadet.
„Moje ime je Slavik, kadet Karol
Slavik."
 
„Poznam Vas; poznal sem tudi
častivrednega starega očeta in če se
ne motim, sva se oba večkrat v isti
sobi seznanila s palico učitelja Ivanetiča."
 
„E — e — ali je mogoče — saj
res — saj je res," je jecljal Slavik.
„Glej — jaz te nisem spoznal — pač
se mi e zdelo, da sva se že videla ali
spoznal te nisem."
 
Nekaj prijaznega je zasvetlikalo v
postelje.
 
„Plemenita gospodična umetnica,"
je rekel stari igralki, „bodi Vam izrečena
topla zahvala, da ste mi pripeljali
ljubega znanca izza mladih let."
 
„O, prosim."
 
„Ko bi imel salonsko obleko, bi
spremil do vrat Vašega apartementa,
tako pa se morate že sami vrniti iz
tega podstrešnega salona."
 
Igralka je plaho bežala in se rotila,
Zapravljal je podedovano premoženje
uprav blazno. Smehljaje je plačeval večer za večerom šampanjca „Pri
solncu"solncu“ in z radost je je izpolnil Olgi
vsako željo. Kupoval ji je najdražje
obleke in vsakovrstnih dragocenosti, jo
vodil po restavracijah in na zabave,
na plese in na maskarade, povrh
pa še „posojal"„posojal“ stari Rozmanki
zdaj nekaj petakov, zdaj nekaj desetakov.
Stara Rozmanka ga je naravnost
mnenje v obraz.
 
„Kaj pa pravzaprav mislite," se je
jezila Rozmanka, „ali imate mar kaj
govoriti v naši hiši? Če Vam je Olga
tako pri srcu, zakaj pa je niste vzeli? Še
pred nekaj meseci bi Vas bila Olga z
veseljem vzela."
 
„Ali — ko je nisem mogel vzeti,"
je bolestno vzdihnil Kobe. „Saj veste
da plačujem dolg svojega brata. Po
trideset goldinarjev na mesec."
 
„Zakaj pa niste rekli bratu, da naj
ubog solicitator dolg brata-oficirja,
strada pri tem in se odpove celo svoji
ljubezni?"
 
Kobe se je vrgel na zofo in temno
govorili o nekdanji njegovi ljubici.
 
„Olga nas spravi vse iz hiše," se
je jezil Lipe. „Že davno sem opazil,
da se sramuje naše družbe; sram
jo je, da nas pozna, sram jo je, da
poznamo mi njo."
 
„Odkar občuje z igralci in se peča z
gospodskimi ljudmi nas prezira, dasi je
stokrat slabša, kakor smo mi," je razlagal
lirični pesnik in Sodar mu je od
ločno pritrjeval in sprožil misel, naj se
z vsemi silami.
 
„Vsi ste v Olgo zaljubljeni," je
očital tovarišem, „vsi do zadnjega ste
jezni nanjo, ker neče ostati v naši
ljudmi, ki ji ugajajo. Mi ji ne ugajamo.
Tega Olga ne prikriva, a to je kar Vas
boli in jezi."
 
„Ali tebe morda ne?" je vprašal
Sodar.
 
„Mene ne," je odgovoril Jaklič.
„Vedel sem, da pride slej ali prej do
tega. Olga je takega značaja, da ji v
nižav in da ji bo vseeno, s kakimi
sredstvi to doseže. In zgodilo se je
tako."
 
„Lepo se je povzdignila iz naših
nižav," se je rogal lirični pesnik. „Lepo
se oblači in dobro živi — to je res, ali
plačala jo to s svojo častjo in s svojim
poštenjem."
 
„Prijatelj — ti govoriš kakor kak
filister," ga je zavrnil Jaklič. „Olga je
nenavadna ženska. Olga je kakor vampir,
ki se je iz naših nižav povzdignila
 
„Kobe je šel — zdaj se je treba
odkrižati še njegovih tovarišev." To je
mislila Olga in je pred vsem naznanila
Rozmanki, da hoče Kobetovo sobo
„Kateri moški se mi more ustavljati,
kdo se more ubraniti, če mu hočem
postaviti nogo na tilnik?"
 
Ko je odbila deseta ura, je čula
jih odprla. Pred njo je stal Slavik.
 
„Olga, moja ljubljena Olga," jo
je tiho pozdravil in ji poljubil roko.
 
„Sedi ljubček. Ni treba, da bi tiho
govoril. Nihče naju ne sliši in če naju
kdo sliši, mi je to vseeno."
 
„Kako si lepa Olga, kako si krasna.
Ko bi ti vedela, kako te ljubim, blazno,
z vso strastjo svojega srca."
 
Postavila se je pred njega. Zopet
 
„Olga, jaz te ljubim, Olga, jaz te
ljubim."
 
Na njenem licu se je pojavil izraz
hitro tudi ugasnil.
 
„Ali sem tako lepa?" je vprašala
še vedno pred njo klečečega Slavika.
 
»Lepa„Lepa si in tvoje oči se blešče, kakor
svetopisemski kači iz raja. Olga — vse
moje bitje koprni po tebi, Olga, ali me
ljubiš? Ali si res moja?"
 
Hladno in mehanično se je nagnila
je objela in poljubila.
 
„Jaz te ljubim," je rekla šepetaje
„in sem tvoja."
 
Slavik bi bil najraje zavrisnil.
ustne in njene oči.
 
„Olga, moja Olga!"
 
Na horicontu se je prikazovala že
„Naprej, vedno naprej; čemu pa
sem na svetu, kakor da uživam in se
veselim?"
 
Skušala je sama sebi dopovedati,
==VIII.==
Gledališki lepaki so naznanjali
„Lepo Heleno"Heleno“. Med igralci in igralkami
se je vnel za vloge v tej opereti
ljut boj, tako da ravnatelj pri najboljši
večje samostojne vloge.
 
„Vse pevke mi uidejo," je tožil
ravnatelj. Izročen sem jim na milost in
nemilost“
nemilost"
 
„Saj jih razumem," je hladno odgovorila
Olga. „Zavist jih tare in strah,
da se jim izneverijo vsi njihovi čestilci.
A jaz jih izplačam, verujte mi, da jih
izplačam."
 
V starem gledališču sta bili garderobi
svojega prijatelja Baliča in se ponosno
smehljal. „Vse jo gleda, vse jo občuduje
— in moja je," si je mislil in se
stezal iz lože, kakor bi se hotel pokazati
vsemu občinstvu. Sicer se je bil
Občinstvu je za trenotek kar sapa
zastala; kar zadrhtelo je in slišalo se
je samo „Ah—a h!" in šele pozneje in
le tu in tam kak rahel izraz nevolje.
 
Slavik.
 
„Olgica — to ste napravili velikansko,"
se je veselil ravnatelj. „Res
velikansko. Se enkrat dam lahko lepo
Heleno in zopet bo gledališče polno.
Samo vas bodo prišli gledat."
 
Hedvika pl. Wagner je čula te
brez oblek, je rohnela Hedvika plem.
Wagner in obrnivši se k Olgi, je rekla:
„Vi ste se nesramno in brezstidno vedli."
 
Olga se ji je smejala v obraz. Ta
„Vi bi se prav radi tako nesramno
in brezstidno vedli, ko bi se mogli, a
ste Že prestari."
 
Gospodična Wagnerjeva se je srdito
prestrigel pot.
 
„Mir," je ukazal. „Tu ne trpim
takih prepirov."
 
Ali prepir se je vendar nadaljeval
 
„Dovolite, da Vas v znak svojih
simpatij poljubim," je rekel Balajthy s
sebi lastno arogantnostjo in razprostrl
roke, da bi Olgo objel.
„Hvala! Za poljubovanje jih
toliko na razpolaganje, da na val
ne reflektiram."
 
Balajthv je bil tako presenečen, da
hrbet, splazil na oder.
 
„Čakaj, tebi se še maščujem," je
šepetal odhajaje na oder in stiskal
pest. Tudi pri tebi pridem še na vrsto
in potem boš ti blamirana."
 
Tudi drugo dejanje se je izvršila
 
„E—e— jaz bi rad vedel — če
se „Lepa Helena"Helena“ še ponovi in kdaj
se ponovi."
 
„Pojutrišnjem, gospod baron;
ravno v tem trenotku je ravnatelj odredil,
da pojutrišnjem. Uspeh je bil danes
kolosalen, kaj ne, gospod baron?"
 
„Da; res; prav lep uspeh; prav
izvrstne moči so angažirane."
 
Tajnik, ki je proti primerni proviziji
da je baron tako imel poseben namen,
ko je hotel iti na oder; rad bi se mu
bil ponudil za „kako uslugo"uslugo“ ali vedoč,
da je baron oženjen, se ni upal z barvo
na dan. Baron pa ni vedel, na kak
 
Že čez nekaj dni je bila repriza
„Lepe Helene"Helene“. Gledališče je bilo nabito
polno. Ravnatelj je bil vsem igralkam
ukazal, da morajo igrati kolikor
grofa iz veleslavne kranjske rodovine
za čestilca, a nobena ni še dobila take
košare kakor ta preprosta koristka."
Tako se je norčeval Balajthv, hoteč
igralke naščuvati proti Olgi.
nanjo. Vzela je košaro in odšla ž njo
v garderobo. Tam je hitro odprla pisemce in našla vizitko, na kateri je čitala: „Bela baron Tako, c. kr. artiljerijski
stotnik."
 
Poznala ga je in vedela, da sedi
najlepša upanja. Težko je čakal,
da je bilo končano drugo dejanje
„Lepe Helene"Helene“., Komaj je padla zavesa
je že pohitel iz gledališča in naravnost
na oder.
„Posebna čast mi je, gospod baron,
posebna čast; izvolite tu sem — tu je
moja pisarna."
 
Ženske so se vsule okrog barona,
Olga, sicer še začetnica v dramatični
umetnosti, kateri pa že danes
prorokujem sijajno pribodnjost."
 
Tako je izvršil ravnatelj predstavljanje
„Gospod ravnatelj — za kulisami
se je vnel prepir; gospodična Solmar
je gospodični Paukert pljunila v obraz."
 
„To ni nič novega! Po predstavi
pa pojdeta roko v roki v gostilno. Tako
se vedno končajo taki prepiri." In obrnivši
se k baronu, je dostavil ravnatelj:
„Oprostite gospod baron, da Vas zapustim, dolžnost je dolžnost; gospodična
Olga — v tretjem dejanju Vam ni treba
nastopiti."
 
Ravnatelj je zapustil svojo pisarno
biti, kdor je poslal te cvetice; za ta
denar prenoči lahko pri Olgi kadar
hoče."
 
Olga se ni jezila zaradi teh besed.
 
Po predstavi je šla z običajno
svojo družbo v gostilno „Pri solncu."
 
Povedala je Slaviku, da ji je baron
oči.
 
„Pleše ti, kakor Salome," je dejal
Konjiček poleg sebe sedečemu deželnovladnemu koncipistu.
 
„Ga—ga—ganz Salome," je
pijani koncipist in ves zamaknjen
gledal Olgo, kateri so se bili lasje raz
njegove tovarišice.
 
„Na kaj pa zopet mislite?" ga je
vprašala ena teh tovarišic, ko se je bil
zopet zamislil. „Za nas je to malo
laskavo, da v naši družbi na druge
mislite."
 
„Oj ti goska"goska“ je z osladnim smehljajem pripomnila gospodična Falkenburg „ali mar misliš, da se lepi Balajthy
v tvoji družbi tako zabava, da bo
pozabil na Boletovo Lino?" In obrnivši
se k Balajthvju je dostavila: „Po Ljubljani
se govori, da ste že ženin gospodične
Boletove."
 
„Mogoče, da se tako govori," je
omenil Balajthv malomarno, „a jaz o
tem ničesar ne vem. Jaz gospodične
Boletove nisem zasnubil in je tudi ne
bom."
 
„Spremljate jo pa vedno in tudi
v hišo hodite —"—“
 
„In pijem tam mlačen čaj in poslušam potrpežljivo, ko igra gospodična
igrala Lisztovo rapsodijo; glasila se je,
kakor ponesrečen galop dosluženega
fijakarskega konja."
 
Deželnovladnemu koncipistu je bilo
 
„Jaz bi bil rad enkrat prva ljubezen
kakega dekleta, res prva ljubezen,"
je zdihoval koncipist. „Moje srce hrepeni
po dekletu, ki še nikdar ni nikogar
ljubilo."
 
„To je nemogoče, je z velikim
kadar hočeš in v kogar hočeš, vedno
boš videl, da je dotično dekle že koga
pred teboj poljubovalo."
 
„Kdaj pa začno dekleta ljubiti?"
 
„Ne vem; to me tudi ne zanima.
Že davno sem spoznal, da najslajša je
zadnja ljubezen kake žene in zato se
tudi ne bavim več z dekleti."
 
Deželnovladni koncipist je napravil
„Konjiček je časih lazil samo za
najlepšimi dekleti, zdaj pa se bavi s
samimi antikvitetami"antikvitetami“.
 
„Žena je v jeseni življenja najbolj
samo žena čez 30 let ljubi nesebično,
resnično in zaradi ljubezni
same."
 
In bakanal je trajal dalje, trajal do
 
„Z nami je živel in če že mora
umreti, naj tudi pri nas umrje," so se odločili
prijatelji in trdovratno odklanjali
zdravnikovo naročilo, ker je Jaklič sam
„Prosim, gospod doktor, zapišite
najdražja zdravila; tista zdravila, ki so
poceni, tako niso nič vredna."
 
Tako je dan na dan nagovarjal
ogovoril.
 
„Slišal sem o Vaši bolezni," je začel
kaplan, „in štel sem si v dolžnost,
da Vas pridem tolažit. Vera je največja
in najlepša tolažba, posebno če mora
človek misliti, da morda več ne ozdravi."
 
Te malo rahločutne besede niso
„Hvala Vam, Čestiti gospod, za
Vaš trud, a tolažbe jaz ne potrebujem.
Čemu tudi? Smrt je vendar nekaj neizogibnega."
 
„Kadar se človek pripravlja, da
zapusti ta svet in ne ve, kaj bo na
onem svetu, je gotovo potreben tolažbe,"
je menil kaplan in začel gledati nekam
strogo, kakor je bil vajen pri trdovratnih
stvari vsaj pameten človek ne potrebuje
nobene tolažbe. Smrt ni drugega, kakor
povrnitev v naročje narave."
 
„Kakor vidim, imate prav malo
krščanskih nazorov." Kaplan je govoril
s prav trdim glasom.
 
Budhist. Vedno si bil in vedno boš, le
oblika se menja. To je moje prepričanje
in zato se tudi smrti ne bojim."
 
„In vendar je toliko milijonov ljudi, katerim je vera največja tolažba."
 
„To je resnica. A ti so verni, kakor
je kdo drugi bolan na plačah. Pobožni
in verni so, ker ne znajo ali pa
so ne upajo pametno misliti."
 
„Oprostite, gospod Jaklič, ali kar
Vi tu govorite —"—“
 
„Je gola resnica! Misterij bo vedno
ki so tudi časih vplivala na moja dejanja
V cerkvi pa sem se moral vedno
le smehljati."
 
„Na zadnje niti ne verjamete, da
je v nebesih Bog in da so tam angeli?"
Kaplan je govoril te besede s tako
prestrašenostjo in tako strmel v Jakliča, da se je ta moral zasmejati.
„Ali je Bog v nebesih in ali so tam
angeli, na to vam res ne morem odgvoriti. A verjemite mi, jaz na to tudi nikdar
ne mislim. To me sploh ne interesira."
 
Zdaj je šel kaplan v boj za svoje
o vicah ter o sodnem dneva.
 
„Katoliška vera," je končal kaplan,
„sloni na božjem razodetju in zato izven
nje ni izveličanja."{{prelom strani}}
 
„Gospod kaplan," je pripomnil
Jaklič, „verujte mi, jaz rad odpustim
vsem, ki me sovražijo, samo tistim ne,
tele s petimi nogami ali kak drugi
nenaravni stvor. Nezmotljiv je samo
papež."
 
„Oprostite gospod," je rekel kaplan
in je nejevoljno vstal, „ali jaz nisem
prišel sem, da bi poslušal, kako se vi
norca delate iz verskih svetinj. Trdovraten
grešnik ste in pazite, kako bodete
pred sodnim stolom dajali odgovor."
 
Kaplan je zapel svojo suknjo in
postelji.
 
„Oh, kako se Vi meni smilite," je
rekel z mehkim glasom, „kaj bo iz
Vas! Strašna kazen Vas Čaka. Ljubi
pridem zopet, morda Vas vendar še
spravim z Bogom in rešim večnega
pogubljenja."
 
Jaklič je samo nalahko odmahnil z
Kaplan je še nekaj trenotkov stal
pred njegovo posteljo, potem je z osornim
„z Bogom"Bogom“ odšel.
 
Ko so Jakličevi prijatelji zvedeli,
 
In izpolnjevali so zvesto svojo nalogo.
Celo „rdeči krojač"krojač“, kakor so
imenovali smešnega razširjevalca anarhističnih
spisov, ni mogel nobenega
bolnika in učakali veliko zadoščenje.
 
„Zdi se mi," je rekel zdravnik nekega
dne, „da je bolnik iz nevarnosti.
Najhujše je prestao."
 
In potem se je obrnil k prijateljem,
prijatelja. Verjemite mi gospodje, šele
tu sem spoznal in se prepričal, kaj je
resnično prijateljstvo."
 
Zdravnik se je še dolgo časa razgovarjal
največ, ker je bilo o njej največ povedati.
 
„To ti je tica," je pravil Lipe, „ta
ti ve, kako se hudiča za rep ujame.
Polno ljubimcev ima. Slavika je Že
Lercher pa je pobegnil, ker ga je Olga
spravila v take dolgove, da so ga hoteli
zapreti."
 
„Kaj neki dela z vsem tem denarjem?"
je vprašal Sodar. „Saj mora
imeti že celo premoženje."
 
„Ničesar nima," je dejal Lipe.
„Konjiček mi je pravil, da ima pat
mnogo krasnih oblek in dragocene^dragocenega
nakita, denarja pa da ima prav malo.
Imela bi ga lahko, ko bi bila razumnejša, ali njej ni za denar, njej je same
časte in obožavajo, morajo njeni ljubimci
plačevati brezštevilne buteljke
šampanjca."
 
„Kaj pa bo potem, ko bodo izginili
Takih norcev, ki bi se hoteli uničiti
zaradi kake ženske, je v Ljubljani jaki
malo."
 
„Kaj bo potem," je menil Lipe, „na
to Olga sama ne misli, zanjo eksistira
samo sedanjost."
 
Jaklič ni med tem pogovorom rekel
„Policaj je bil tu in je za Vas
vprašal. Rekel je, da morate priti na
rotovž k policijskemu svetniku." In nekako
tolažilno, kakor bi bile njene besede
prouzročile kdo ve kak strah, je
dostavila: „Pa ni menda nič hudega,
ker je bil policaj jako prijazen."
 
Jaklič ni dosti premišljal, nego se
je bil, da Vara ga dam, ker dotična
oseba, od katere sem denar dobil, neče
biti imenovana."
 
„Oprostite, gospod svetnik," je rekel
Jaklič odločno, „milodarov ne sprejemam,
niti od znanih niti od neznanih
oseb."
 
Policijski svetnik se je dobrohotno
milodar. A jaz Vam dam svojo častno
besedo, da je ta denar pošteno zasluženo
plačilo za pošteno izvršeno delo."
 
„To je skoro nemogoče," je ugovarjal
Jaklič. „Bodite tako prijazni in
povejte mi, od kod je ta denar."
 
„Obljubil sem molčati," je dejal
policijski svetnik, „a ponavljam Vam
vnovič in potrjujem s častno besedo, da
to ni milodar, da je ta denar plačilo
in da ga torej lahko vzamete."
 
Jaklič ni vedel, kaj bi storil. Silil
 
„Le to Vam lahko povem, da mi
dala denar Vam dobro znana oseba,"
je končal policijski svetnik pogovor.
„Upam, da ga sprejmete. Moja častna
beseda Vam pač lahko zadostuje."
 
Jaklič se ni več upiral. Vzel je
hoče odslej redno in resno delati.
 
„Beži, beži," je rekel Sodar, „to
so same neumnosti. Kaj misliš, da so
ljudje, ki delajo, človeštvu koristni?
denar, ki ga potem njihovi nasledniki
zapravijo. Delati — to zna vsak,
to ni prav nič posebnega."
 
„Saj ti vendar sam delaš in sicer
prav pridno ves dan in skoro vso noč,"
je ugovarjal Jaklič
 
„Med delom in delom je razloček,"
je začel tradirati Sodar in se usedel na
posteljo, kar je bilo vedno znamenje,
za denar samo toliko, kolikor je neizogibno;
če jaz še kaj več delam, je to
le za zabavo."
 
„Sodar — tebi se blede." se je
smejal Jaklič, dasi je že davno vedel,
da Sodar nima samo tega prepričanja,
po njem ravna. „Kaj boš vedno s strganimi
hlačami in s slabe prišitimi
gumbi taval po poti življenja?"{{prelom strani}}
 
„Rajše, kakor pa da bi posnemal
boš Še oženil in z zakonito urejenim
pomnoževanjem človeštva grenil sebi
življenje in povečeval splošno bedo."
 
„Ne prijatelj, tega pa ne doživiš,"
je s poudarkom rekel Jaklič. „Res, da
sem se med boleznijo nekoliko izpremenil.
mogoče izpremeniti sedanjo uredbo človeške
družbe, ali na drugačen način,
kakor delate Vi."
 
Z drugega konca podstrešja se je
krivicah. Ko sem vaju poslušal, mi je
bilo tako pri srcu, kakor zdravemu
človeku, kadar ga zapro v norišnico."
 
Ta materialistična izjava liričnega
 
„Zavriskaj zapoj, da bom vedla
da s' moj"moj“ je zdaj zaorila tudi družba
pod streho, ko je začula Olgino pesem,
Jaklič pa je stisnil zobe in zadušil divje
trudil, pregovoriti Olgo, naj gre ž njim,
ali ves njegov trud je bil brezuspešen.
Instinktivno je OIgaOlga čutila, da bi v
tujini bila veliko na slabšem kakor v
Ljubljani, zlasti ker je uvidevala, da
boljšem, kakor druge koristke.
 
„A kaj potem? Kaj, ko odevete lepota?"
je vpraševala gospodična plem.
Falkenburg, ko je od Olge jemala slovo.
tudi ne bo bolelo, kakor bi me sedaj
bolelo, če bi morala zopet nazaj v
bedo."
 
„Olga, Olga," je vzdihovala plem.
Falkenburg"Falkenburg“, pomisli, da je Ljubljana
majhna in da je tu malo lahkomiselnih
ljudi, ki se dajo žepe izprazniti. Sploh
delaš ti z moškimi preveč brezobzirno —"—“
 
„Praznim moškim žepe, dokler je
kaj v njih," se je Olga prešerno smejala
in poljubila šminkane ustnice
stare igralke. „Na svidenje, če ne na
tem, pa na onem svetu."
 
Vlak je oddrdral. Stara igralka je
da je odšel.
 
„In kaj pravijo njegovi tovariši?"
je vprašala Olga svojo mater in legla
na zofo.
že večkrat, da je prijateljem že trikrat
povrnil, kar so zanj storili, a vendar
plačuje zanje vse. Kdo ve, kje dobiva denar!"{{prelom strani}}
 
Olga je molče poslušala. Le mrki pogled je razodeval njeno jezo. Zdelo se ji je, da se je Jaklič začel povzpenjati nad njo. Neka temna slutnja ji je pravila, da tako, kakor se je doslej ona ogibala Jakliča, tako se bo odslej ogibal Jaklič nje in je ne bo hotel poznati.
 
„Kaj to pa je?" jo je vprašala mati. „Ali ti morda ni všeč, da je Jaklič šel?"
 
„Ni všeč!" Zasmejala se je ostro in porogljivo. „Ni všeč! Kako morete tako neumno govoriti! Saj sem vedno želela, da ga odpravite, ne samo njega, marveč tudi njegove tovariše. Vrzite še Sodarja in Lipeta na cesto, da me vsaj ničesar več ne bo spominjalo na preteklost."
 
Zdaj pa se je Rozmanka razkoračila. Oprla je roke v boki in se začela prepirati.
„Saj morate že precej denarja imeti, je hladno rekla Olga in se obrnila k svoji materi. „Vsakega mojega čestilca oskubite, ako Vam pride v roke. Kaj bo s tem denarjem?
 
„Tako! Še te krajcarje mi očitaš, še te drobtinice, ki padejo s tvoje mize! Jaz spravljam te krajcarje za slabše čase. Kam pa si ti dela denar, ki si ga izmolzla svojim čestilcem? He! Kam si ga dala?"
 
„Zapravila sem ga," je odgovorila Olga z največjo ravnodušnostjo. „Zapravila skoro do zadnjega krajcarja! Čemu naj mi bo denar, ako ne, da si preskrbim, česar ravno želim."
 
Rozmanko so ti nazori hudo razkačili. Že se je hotela znositi nad Olgo, a ta jo je prehitela in ji s kategoričnim ukazom, naj jo pusti samo, zaprla sapo.
 
„Že grem, že grem," je rentačila Rozmanka in je z globokim vzdihom dostavila: „Saj pride čas, ko me boš še klicala, a me ne bo."
 
Olga je bila radovedna, kaj da je Jakliča napotilo, da se je ločil od svojih tovarišev. Ni verjela, da je Rozmanki povedal resnico. Mislila je, da ga je do tega koraka napotilo kaj drugega, mislila je, da tiči za tem kaka ženska in to jo je jezilo, da je srdito strgala cvetlice, ki jih je imela na mizi, in jih vrgla v koš.
 
„A kaj to meni mar," je govorila sama sebi. „Kaj se imam jaz še brigati za Jakliča? Kaj ni svoboden? Samo moja nečimernost je vzrok, da se zdaj jezim. Kako sem bedasta!"
 
A vzlic tej tolažbi ni našla miru. Nervozna je bila tako, da ji ni bilo nikjer obstanka. Hotela je čitati, a hitro vrgla knjigo iz rok; hotela je iti na sprehod, a ko je bila opravljena, je vrgla klobuk zopet na posteljo in ostala doma.
V tem je prišel baron Tako, ki ga je Olga sprejela z izredno neprijaznostjo. Bila je tako slabo razpoložena, da se ni mogla premagati, čeprav je sicer znala vedno biti ljubezniva in je znala ukrotiti vsako nejevoljo.
 
„Kaj ti je danes Olgica," je vpraševal baron Tako. „Zdi se mi, da si žalostna. Ali se ti je kaj zgodilo?"
 
Baron Tako je mehko objel Olgo in jo potegnil k sebi. V prvem hipu se je zganila in obšel jo je neki stud; najraje bi bila sunila barona od sebe in zbežala iz sobe. A to čuvstvo jo je takoj minilo in nežno se je naslonila ob barona. Z rahlimi prsti se je poigrala z njegovimi gostimi dolgimi brki, drugo roko pa je ovila okrog njegovega vratu. Bila je zopet kurtizana, ki je imela sama sebe popolnoma v oblasti in baron Tako je zatrepetal ljubezni in hrepenenja v njenem objemu.
 
„Kaj si tako žalostna?" je vnovič vprašal baron in stiskal Olgo k sebi. „Sicer si vedno vesela in zgovorna, danes pa tako klavrna, kako da se ti je kaj posebnega zgodilo."
 
„Tako sem žalostna, da bi najraje umrla," je šepetaje rekla Olga, in se še tesneje oklenila barona. „In ti si moja nesreča, ti grdi, lepi, ljubljeni mož. O, da bi te ne bila nikdar videla.
 
„Olga!" Baron je skoro zavrisnil veselja, ko je slišal te besede. „Ko bi ti vedela, kako te jaz neskončno ljubim."
 
„Ljubiš me, da, in jaz te tudi ljubim iz vse duše in to je moja nesreča."
 
„Zakaj, Olgica?"
 
„Ker si oženjen, ker ne moreš postati nikdar popolnoma moj. Glej, Slavika si pregnal. Slavik je dober dečko, me ljubi in rad bi me bil vzel. A tedaj si ti prišel in si me premotil tako, da sem se ti popolnoma vdala in odslovila Slavika. Slavik je bil že vesel, kadar sem mu dovolila, da me je spremil do hišnih vrat; tudi premožen je in dobrosrčen. Bela, ti si moja nesreča."
 
Olga je govorila polglasno, milo in prikupljivo in se ovijala barona, da je temu vsa kri silila v glavo in da ni bil v stanu mirno poslušati.
 
„Nič ne žaluj, Olgica," je trepetajo odgovoril in strasno poljubljal svojo ljubimko. „Slavik je zapravljivec in je že večji del svojega premoženja zapravil; jaz pa te vsaj dobro preskrbim, če te že ne morem vzeti, tako dobro, da ti ne bo žal, da si uslišala moje prošnje in da me ljubiš."{{prelom strani}}
 
Kakor vse mesto, tako je tudi Olga
„Ali sem jaz kaj slabša, kakor te
dame, ki nimajo nikakih skrbi in vendar
varajo svoje može in svoje ljubimce?"
To je bilo stalno vprašanje,
s katerim se je obrnila do Slavika,
 
„Lepo te prosim, pusti me danes
v miru," mu je Olga zaklicala namesto
pozdrava. Tako sem bolna, da bi najraje
umrla."
 
„To je vendar čudno, da si zadnji
čas vselej bolna, kadar pridem jaz k
tebi," je dejal Slavik nekako užaljeno.
„Kadar te pride obiskat baron Tako,
si pa vedno zdrava."
 
Olga se je ozrla na Slavika, ledenomrzlo
mar ne smem z nikomer občevati? Saj
občuješ ti tudi z različnimi damami, a
jaz ti tega nikdar ne očitam."
 
„Ali — to je vse kaj drugega," je
vzkliknil Slavik. „Takih primer ne
smeš delati. Jaz imam pač družabne
da ima pri tem svoje posebne
namene, katerih ni težko uganiti, drugače
bi ga sploh ne bilo sem."
 
Slavik je prepozno spoznal, da se
v glavo.
 
„Ah, tako, torej tako," je kričala
vsa iz sebe. „Ali sem jaz kaka vlačuga,
s katero spodoben človek ne občuje, če
je tak, kakor si ti, plitva glava, pijanec
in razuzdanec. Ali misliš, da mu ne
more biti samo na moji družbi?"
 
„Olgica, nikar se ne jezi," je prestrašeno
prosil Slavik. „Saj te nisem
hotel razžaliti. Ti si me slabo razumela."
 
„Nikar se ne izgovarjaj. Jaz sem
te je vodilo k meni. Tvoje prisege so
bile zlagane, tvoja ljubezen je bila
hlinjena!"
 
Slavik je hotel ugovarjati, a Olga
kakor z vlačugo, ki se jo zvečer
pobere na cesti in zjutraj vrže po
stopnicah."
 
Olga se je jokaje vrgla na zofo in
„Olga, ljubo moje dekle! Ne bodi
taka! Poslušaj me! Saj te ljubim, tako
vroče —"—“
 
„Lažeš! Spravi se proč, jaz te ne
maram več videti."
 
„Ljubim te, sladka moja Olgica,
ga vzdržujejo sorodniki. Vse zato, ker
sem poslušal samo svoje srce, ker te
ljubim."
 
Počasi se je dvignala Olga z zofe.
 
„Ti praviš, da si mi žrtvoval karijero
in imetje," je rekla z zamolklim
glasom. „To ni res." Pogledala mu je
srepo v oči in potem nadaljevala z
ostrim glasom: „Prej si mi povedal,
da sem vlačuga."
 
„Olga!"
 
„Da, to si mi povedal, čeprav z
si meni žrtvoval? Kaj te nisem vedno
nagovarjala, da ostani pri vojakih? Ti
sam si silil od vojakov."
 
„Ali silil sem iz ljubezni do tebe,
ker se nisem mogel ločiti od tebe, ker
nisem mogel živeti brez tebe."
 
Slavik je s solnimi očmi padel
premotila, blazen sem ljubosumnosti in
v tej blaznosti so mi ušle tiste nesrečne
besede."
 
Olga je bila v tem našla zopet
je v stanu tudi to storiti.{{prelom strani}}
 
„Pusti me," mu je rekla čez nekaj
časa. „Vsaj danes mi prizanesi. Že
prej me je bolela glava, zdaj sem vsa
bolna."
 
In ker Slavik še ni vstal, pahnila
nimaš nič srca; vsaj zdaj me več ne
trpinči; pridi jutri ali kadar hočeš,
samo danes me pusti v miru."
 
Slavik se zdaj ni več ustavljal. Ali
zofo, da roke ni videla.
 
„Olga, bodi dobra," je šepetal
Slavik in poljubil Olgi lase. „Bodi dobra,
saj te ljubim nad vse."
 
Slavik je odšel. Olga je za njim
 
„Ali imaš kako novo ljubico in
potrebuješ njen portret?" je zaklical
Jaklič, ko je zagledal Slavika. „Sicer
imam zdaj nekaj več dela, kakor takrat,
ko si naročil pri meni Olgin portret,
ali kot staremu prijatelju ti ga vendar
naredim hitro, solidno in poceni."
 
Obrnil se je smeje k Slaviku, a
 
„Povej mi, kar veš o Olgi. Poznaš
jo dolgo in gotovo bolje kakor jaz."
 
Jaklič se je lahko, komaj vidno
 
„Ali smo ljubosumni? Ali so se
morda pojavih kaki dvomi?" To se je
glasilo malo porogljivo, ali brez tiste
pikrosti, s katero je Jaklič navadno
govoril.
 
„Ne vem," je tiho odgovoril Slavik.
„Vem samo, da sem nesrečen."
 
„Vsled ljubezni?"
 
„Da."
 
„Potem ti ne vem drugega sveta,
kakor da si izbereš drugo ljubico. To
je edino, najboljše in najzanesljivejše
zdravilo."
 
„Nikar se ne norčuj," je zavzdihnil
Slavik. „Meni je tako hudo pri srcu,
da ti ne morem povedati."
 
„Ali si čuden! Naj se je že med
je čudovito lepo dekle, bodi vesel in
hvaležen, da te je toliko časa ljubila,
tudi če te je zapustila."
 
„Saj me ni zapustila; ali zdi se
mi, da me vara."
 
„To sicer ni lepo, ali zaradi tega
nekoliko ljubi. Ali ni bolje, da te nekoliko
ljubi, kakor če bi te prav nič ne
ljubila."
 
Slavik je nervozno odkimal. Jakličeve besede so ga jezile.
norčuješ. Tega vendar ne misliš, da se
bom pustil varati in bom s tem še
zadovoljen?"
 
„Potem pa reci: „Ljubica zdrava
ostani, poslednjikrat daj mi roko," in
stori kakor sem ti prej svetoval. Izberi
si drugo. Kdor o ljubezenskih nezgodah
tragično misli, ni zdrave pameti."
 
„S teboj in mogoče pametno govoriti," se je srdil Slavik. „Ti ne pojmiš, kaj je prava, resnična, globoka
ljubezen."
 
Jaklič se je hripavo zasmejal in
ogledoval svojega prijatelja.
 
„Povej, Jaklič, ali si ti kdaj ljubil?" je vprašal Slavik in zrl srepo
prijatelju v oči. Jaklič je vsled tega
inkvizitoričnega pogleda nekoliko
„Tako me izprašuješ, kakor kak
policaj. Povem ti torej, da sem že
ljubil. Ljubil sem vino, ljubil sem žganje, in zdaj ljubim delo."{{prelom strani}}
 
„To ni nikak odgovor. Priznaj, če
si že kdaj ljubil kako žensko, namreč
resnično iz vse duše in iz vsega srca."
 
„Na to ti danes ne morem odgovoriti.
To je dolga in jako žalostna
povest, meni pa se zdaj mudi k baronici
Tako."
 
Slavik je planil pokonci, da je prevrnil
stolček.
 
„Kam greš?"
 
„K baronici Tako. Saj jo vendar
poznaš, kajti če se ne motim, ti dela
njen mož precejšnjo konkurenco pri
Olgi."
 
„Ti si znan z baronico Tako?" je
vprašal Slavik, a tako, kakor bi govoril
sam s seboj in je zamišljeno zrl predse
na tla. „Ko bi ti vedel, kako te zavidam."
 
Zdaj se je začudil Jaklič. „Zavidaš
in lahko mi odrežeš obe ušesi pri korenini,
če te ne sprejme z največje
prijaznostjo."
 
„Misliš li, da morem kar tako s
teboj?" Slavik je to vprašal, ne da bi
vedel, čemu, kajti odločen je bil, da
gre takoj, gre na vsak način. Kakor
šla naznanit novi obisk.
 
„Slavik, bodi pameten," je šepetal
Jaklič prijatelju na uho. „Danes imaš
najlepšo priliko, da si izbereš novo
bi se ti baronu maščeval s tem, da mu
prevzameš ženo, kakor ti je on prevzel
ljubico."
 
Slavik ni utegnil odgovoriti, kajti
sobarica je odprla vrata in prosila, „naj
izvolita gospoda vstopiti."
 
Jaklič je bil za baronico napravil
orijentiral.
 
„Vidiš, Slavik," je Jaklič mimogrede
rekel prijatelju, „to je družba,
kjer človek lahko pozabi na vsakdanje
nezgode. Dovoljeno je pušiti in če
kaki dami kaj na uho poveš, ti tega
ne bo zamerila."
 
Končno so se dame nagledale
 
„S čim ste se pa zabavali sedaj,
ko sem prišel?" je vprašal Jaklič.
 
Lina je koketno položila prst na
usta.
 
„Pst!"
 
„Povejte mi na tihem; jaz sem
silno radoveden."
 
„Ne smem; Obljubile smo, da
bomo molčale."
 
„Meni vender lahko zaupate, saj
to občudovanja vredno lastnost da
Vas nikdar ne nadleguje z ljubavnimi
razkritji."
 
„Komedijant."
 
„Torej povejte, kaj ste delali,
predno sem vstopil v sobo."
 
„Prepirale smo se, katera izmed
nas ima najlepšo nogo in končno smo
določile baronico za razsodnico."
 
„In kako je razsodila baronica?"
 
„Prvo in edino nagrado dobim jaz
— škatljico bonbonov."
 
Jaklič se je tiho nasmehnil in si
 
„Že dolgo nisem bil tako za dovoljen
in miren," je rekel Slavik in
globoko vzdihnil. „Pri baronici mi je
bilo tako, kakor da sem iz zadehle
v katerem se navadno gibljem, je vse
demoralizirano in izprideno, moški in
ženske; tu pri baronici —"—“
 
„Pa se demoraliziranost skrbno
prikriva," mu je segel Jaklič v besedo.
„To je ves razloček. Nikar ne misli,
da so izobražene dame iz fine družbe
kaj boljše od drugih; omika in finost
ne dela ženske krepostnejše pač pa
— previdnejšo."
 
„Tako ne smeš govoriti. Dve uri
opravičevala tvojo sodbo. Nobena svetnica
se ne more vesti spodobneje, dostojneje
in moralnejše kakor baronica."
 
Jaklič je zopet vtaknil roke v žep
in tiho predse žvižgal.
 
„Ali morda veš kaj slabega o baronici,"
je nadaljeval Slavik. „Take
sodbe se vendar ne izrekajo, če nima
človek dokazov."
 
„Pomiri se, prijatelj," je zdaj rekel
Jaklič. „Govoril sem popolnoma akademično
in specijalno o baronici ne
vem ničesar slabega. Sicer pa me prav
veseli, da ti ugaja."
 
„Kako pa se razume s svojim
možem?"
 
„Mislim, da nič boljše in nič
slabše kakor drugi zakonski ljudje, ki
so vsaj pet let poročeni."
 
„In kako se ti razumejo?"
 
„Kakor pes in mačka."
 
Slavika je ta cinizem razljutil. Poslovil
ni ugajala njena frivolnost. Ljubil jo je
vzlic temu, da je bila njegova metresa,
vedno nekako sentimentalno, doČimdočim je
bila Olga trpkega brezobzirnega značaja
in se je ravnodušno posmehovala
in njenim možem.
 
„Kaj pa je zopet bilo?" je vprašala
Matilda, ki je čepela za Šivalnim
strojem in pomagala svojemu možu pri
delu. „Ta večni prepir je že neznosen."
 
„Zdaj mi pa še ti začni sitnosti
delati," je zakričala Rozmanka. „Kaj
ne trpim že dovolj z Olgo. Dan na dan
ti prepiri. To mi že preseda."
 
„Kaj pa je vendar z Olgo, kaj pa
pravzaprav hoče?"
 
„Ko bi to kdo vedel? Jaz je kar
menoj, da vse prepodim iz hiše in da
ni več živeti z menoj. In tako je dan
na dan."
 
Rozmanka se je po pravici pritoževala.
ona zopet je morala iz vojašnice skozi
okno zbežati, a ker je podedovala nekaj
tisočakov, se vse lovi okrog nje."
 
Tako je Olga sama sebi govorila
dobi veljava, za denar se dobi modrost;
vsa sreča je v denarju in brez denarja
sploh ni sreče."
 
Tako je govorila Olga in prešerno
kakor svojo plačo, nihče ni vedel, da
mu plačuje žena na mesec 200 goldinarjev
„za plemstvo in socijalno pozicijo,"
katero ima kot njegova soproga.
 
ga je premagal obup.
 
„Izgubljena eksistenca sem," je
govoril sam sebi „in ni mi pomoči.
Denar sem zapravil, kruha služiti si
pa ne ne znam. Kaj iščem še na tem
svetu?"
 
Begal je po zapuščenih ulicah.
 
„Gospa baronica je šla k slikarju;
naročila je novo sliko," mu je povedala
sobarica.
 
„K Jakliču?"
 
„Da."
 
„Ali hodi večkrat tja."
 
„Zadnje čase skoro vsak dan." Sobarica se je pri tem nasmehnila, kakor
bi hotela reči Slaviku, naj se nikar ne
peha za baronico, ker je Že prepozno.
bujnim bršljanom, tako da so se od
daleč komaj razločevala okna. „Pravo
gnezdece ljubezni," je Jaklič imenoval
to koketno stavbo, ne vedoč, da je s
tem pogodil zgodovinsko resnico. Paviljon
vrata. Bila so zaprta.
 
„Torej je res tu!" je siknil in se
zaletel v vrata, hoteč jih s silo odpreti.
Zaletel se je s tako močjo, da se je
nanjo.
 
„Kje je Jaklič?"
 
„Ali ga ni doma?" je rekla stara
gospa in poskusila obenem odpreti hišna
vrata. „Če ga ni doma, je najbrže pri
svoji nevesti."
 
Slavik se je zakrobotal.
 
„Pri kakšni nevesti?"
 
„No, pri svoji nevesti, pri Urški
Lončarjevi."
 
„Kdo je ta Urška?"
 
„Hči sodnega kaneclista Lončarja.
Saj ne stanuje daleč od tod; tam-le na
vogalu ob Gradaščici."
 
Stara gospa je z velikim začudenjem
mu je odprlo vrata.
 
„Oprostite," je vprašal Slavik, „ali
ni tu slikar Jaklič? Reklo se mi je,
da ga tu dobim."
 
„Da, Jaklič je pri nas," je odgovorilo dekle, „izvolite vstopiti."
 
V skromno opremljeni sobi je Slavik
 
„Kaj te je pripeljalo sem? Ali
je kaj zgodilo?"
 
„Kje je baronica?" je z zamolklim
glasom vprašal Slavik. Njena sobarica
mi je rekla, da je Šla k tebi."
 
„Bila je pri meni popoldne, kakor
vsak dan, ker slikam njen portret, a
kam je potem šla, tega ne vem."
 
Slavikova prepadlost je Jakliča
„Sedi in povej kaj ti je. Nekaj se
je moralo zgoditi. Če je mogoče, ti
bom pomagal ali vsaj svetoval."{{prelom strani}}
 
Jakliča je obšlo toplo sočutje, ko
 
„Ti misliš, da je baronica nekako
nasprotje Rozmanove Olge," je s trdim
glasom rekel Jaklič, „ali motiš se krvavo. Baronica je pokvarjena ženska,
izpridena skoz in skoz, samo da zna
svoje početje prikrivati. Perverzna ženska
ti je, brez srca —"—“
 
„Kako moreš to trditi?" je vzkipel
Slavik. „Ali imaš dokazov?"
 
„No če bi bila sila —"—“
 
„Ne verjamem ti," je nadaljeval
Slavik. »Občeval„Občeval sem od tedaj, kar
sva bila skupaj pri baronici, jako
mnogo ž njo. Spoznal sem jo in jo gotovo
bolje poznam, kakor ti."
 
„Čemu me potem izprašuješ o njej?"
 
„Nikdar nisem slišal iz njenih ust
ne ene frivolne besede. Baronica je
idealnega mišljenja, je utelešena krepost
in si je s tem pridobila mojo ljubezen."
 
„Ti jo resnično ljubiš?"
 
„Da, ljubim jo iz vse duše."
 
„Potem stori kar hočeš. Jaz sem
te svaril, ker se mi smiliš. Ti si zaupljiv, skoro bi rekel nedolžen mladenič.
Nikar ne sili slepo v svojo nesrečo."
 
Jaklič je nato pretrgal pogovor in
s čela in ji šepetal na uho:
 
„Moje sladko dekle."{{prelom strani}}
 
==XIII.==
cele noči po gostilnah in tudi podnevi
je bil malokdaj trezen. „Še 40, še 35
dni," je računal baron, „in vsega bo
konec, potem pride škandal in sramota."
Pil je iz obupnosti. Moral je zaužiti
neimerne množine pijač, da se je opijanil; a skrb, ki ga je morila, je navadno
ceno sploh ni vprašal. „Pošljite mi račun; v treh tednih dobim denar od
oskrbnika svojih graščin in potem Vas
poplačam," to je bila baronova stalna
fraza in prodajalci so se mu globoko
klanjali in bili veseli teh sijajnih kupčij.
„Kaj hočete morda meni v pozdrav
demolirati svoje pohištvo, ljubi gospod
Kobe," je smeje se koketno vprašala
Olga in ponudila Kobetu obe roki,
drobni, tanki roki, oblečeni v tako čisto
 
„— Oh Olga — gospodična Olga,
tako iznenadenje," je jecljal Kobe in
potem plaho dostavil: „Pa ne da bi se
bila zgodila kaka nesreča?"
 
Olga se je delala, kakor bi jo te
besede nekoliko Žalile.
 
„Oprostite, gospod Kobe," je rekla,
„ali to res ni lepo, da me tako slabo
sodite. Kaj mislite, da se ljubega dobrega
zaslužila.-
 
„Ne zamerite, nikar ne zamerite,"
je hitel zagotavljati Kobe. „A Vaš obisk
me je tako presenetil, prosim, veselo
presenetil, da nisem vedel, kaj sem
govoril."
 
Olgine oči so se smejale Kobetu
kar toplo pri srcu.
 
„In potem," je dejal po kratkem
presledku, „ ali ni naravno, če bi mislil,
da Vas je nekaj izrednega pripeljalo k
meni? Kaj naj bi sicer iskali pri meni,
starem, zapuščenem siromaku!"
 
„Tako pa ne smete govoriti," je
naglo zaklicala Olga, „drugače bom
res užaljena. Že dolgo časa sem želela,
saj ste bili edini človek, ki me je res
rad imel, edini, katemu sem popolnoma
zaupala, edini, ki me je — svaril."
 
Kakor bi jo spomini in čuvstva
iskreno usmiljenje.
 
„Olgica, ljuba Olgica," ji je šepetal
na uho, „ali se Vam je kaj zgodilo,
ali ste nesrečni?"
 
„Ne, gospod Kobe." Pogledala mu
je z jasnim pogledom v oči. „Zašla
sem bila s pravega pota, čeprav ste
žal mi je, da sem se spozabila, ali verujte
mi, gospod Kobe, jaz nisem tako slaba
in pokvarjena, kakor morda mislite."
 
„Ali — gospodična Olga — saj
jaz ne mislim, da ste slabi in pokvarjeni,"
je z veliko slovesnostjo zatrjeval
Kobe. „Mladost Vas je zapeljala, hrepenenje
po boljšem življenju —"—“
 
Olga se je nagnila h Kobetu in
se nisem pečala. Prisegam Vam
to, gospod Kobe, dasi je vseeno, če
mi verjamete ali ne."{{prelom strani}}
 
Pogledala ga je od strani in vi
jo je pripeljal semkaj.
 
„Pustiva to," je rekla in se odmaknila
od Kobeta. „Govoriva, kakor
v starih časih, kajti da ste mi še vedno
dober prijatelj, o tem sem prepričana."
 
»Najboljši„Najboljši prijatelj, gospodična
Olga," je prisegal Kobe, „tako dober,
da bi dal še življenje Vas."
 
Podala mu je roko in se mu zopet
od mene. Jakliča pa nikdar ne vidim
in o njem tudi ničesar ne slišim. Ali
sploh še živi?"
 
„Še, še," se je smejal Kobe. „in
prav srečen je. Vi si ne morete misliti,
kako se je izpremenil od tedaj, ko je
slabe zglede; štedljiv je tako, kakor
bi hotel še letos postati hišni posestnik;
no in zdaj se celo ženi."
 
„Ni mogoče!" je vzkliknila Olga,
kakor da je silno presenečena. »Jaklič„Jaklič
se ženi? Gotovo s kako princezinjo!"
 
„Ne; s preprostim dekletom. Izobraženih
češ, da so vse rafinirano hinavske in
da ni na njih nič naravnega. Zadnjič
je imel o tem dolgo predavanje —"—“
 
„Kaj še vedno filozofira?"
 
„Še vedno. Z rdečim krojačem
se prepirata na žive in na mrtve. Krojač
je anarhist — Jaklič ga pa pobija."
 
„In prej je bil sam največji vseh
anarhistov."
 
-Zdaj je pa največji nasprotnik
kakor sam državni pravdnik. Prepričan
sem, da Jaklič kadar bo oženjen, z
nami Še občevati ne bo več smel."
 
Kobe je še na dolgo in na široko
 
„Ta Vaš nekdanji čestilec, ta Slavik
je zdaj ljubimec baronice Tako," je
rekel Kobe in ostro motril Olgo, hoteč
videti kak vtis da napravi nanjo.
 
„Čula sem o tem," je hladno odgovorila
Olga. „Jaz že dlje časa več
ne občujem ž njim. Veste, gospod
marveč da me hoče samo zapeljati,
sem ga odpodila. In ljudje so toliko
slabega o meni govorili."
 
Olga je poskusila bolestno vzdihniti
jo je z veliko težavo izsilila iz očesa.
 
„Nič ne jokajte Olgica," jo je tolažil
Kobe. „Ljudje so hudobni in radi
slabo govore. Jaz pa verujem Vam, gospodična Olga."
 
„O, hvala Vam," je dihnila Olga
in zopet segla Kobetu v roko. „Ta Slavik je moja nesreča. Ničesar resnega ni bilo med nama in vendar me ljudje
dolže kdo ve ćesa. Ali maščevala se
mu bom, da me je spravil ob dobro
ime."
 
„Ni treba," gospodična Olga. „Maščevala
vas bo baronica Tako. Jaklič
ve o njej mnogo in pravi, da pahne
baronica Slavika gotovo v nesrečo.
Razen Slavika ima zdaj še drugega
ljubimca, nekega duhovnika."
 
„Tako?" se je čudila Olga. „Povejte
mi vendar, saj si lahko mislite,
da me to zanima."
 
Kobe je tudi tej želji rad ustregel
in njenih ljubimcih.
 
„Odkod pa Jaklič vse te ve?" je
vprašala Olga ko je Kobe končal.
 
bodočega tasta in od njegove neveste
nekaj slišal, mi je končno vendar
zaupal."
 
Olga je vsa zamišljena sedela poleg
 
„Odslej pa nas ne smete več tako
zanemarjati, kakor dozdaj," je rekla
Olga, ko je končno jemala slovo. „Časih
nas morate že obiskati, kajti to
vendar ne gre, da bi jaz hodila na
Vaše stanovanje."
 
„Ali — gospodična Olga, kaj vendar
mislite; jaz sem star mož, že nekoliko
siv —"—“
 
„A še vedno lahko nevaren," je
poredno vzkliknila Olga in pogledala
Kobeta tako zapeljivo in obetaječe, da
Ozrla se je še enkrat, pozdravila
z roko in potem odšla mrmraje: „Osel
stari, tebe bom še dobro izrabila."{{prelom strani}}
 
==XIV.==
zame in zate dobro, če se izkaže, da
ima moja žena ljubavno razmerje s
tem blagoslovljenim fantalinom."
 
„Strah me je," je šepetala Olga
in se stiskala k baronu. „Odkrito ti
povem: zdaj mi je žal, da nisem molčala.
Obljubi mi vsaj, da ne storiš
svoji ženi nič zlega. Prosim te, ne stori
ji ničesar."
 
Olga je sklenila roke in prosila in
se svoje žene niti s prstom ne dotaknem
in da se lepo mirno in stvarno ž
njo pomenim."
 
Baron je odšel. Olga je gledala za
sebe.
 
„Vstani!" je zaklical baron svoji
ženi. „Zdaj ni časa za komedije."
 
„Gospa baronica seje onesvestila,"
se je oglasil mladi duhovnik, ki je trepetaje stal v kotu in gledal, kako bi
prišel vsaj do svoje suknje, ki je visela
da je kar omahnil nazaj.
 
„Kaj—se—je zgodilo?" je tiho
vprašala baronica in poskušala odstraniti
lase, ki so ji bili padli v obraz.
„Ali si tako slabega spomina, da
ne veš več, kaj se je zgodilo pred nekaj
trenotki," je zarohnel baron Tako
in si s trdimi koraki približal svoji
ženi.
¼ 8 v stanovanje k šivilji; v tisti sobi,
kjer ste doživeli toliko lepih uric, dobite
baronico in tistega, ki Vas je izpodrinil."{{prelom strani}}
 
Šele zdaj je bilo baronu popolnoma
 
„Zakonolomnica, prešestnica, židovska
vlačuga," je zatulil nad svojo ženo.
„Ali te naj kar tu ubijem?"
 
Potegnil je sabljo iz nožnice in
 
„Ah, odpusti mi; Bela, odpusti mi,
na kolenih te prosim, odpusti mi," je
jokala baronica.
 
 
„Ali si ti meni odpustila, ko sem
se enkrat spozabil," je rohnel baron
kar mogoče surovo, dasi bi bil najraje
zavrisnil veselja, ko je videl silni strah
angela, medtem ko imaš kar
po več ljubimcev. Danes je prišla ura
osvete za vse moje trpljenje."
 
Baron je spravil sabljo zopet v
bodo vsaj ljudje imeli kaj zabave in
vsaj jaz ne bom smešen, če sem Že
prevaran."
 
Baronica je začela na glas jokati,
 
„Milostivi gospod baron, ponižno
Vas prosim —"—“
„Kuš—far"„Kuš—far“ je zakričal baron, „če
ne ti razkoljem betico." Udaril je z
nožnico svoje sablje duhovnika po
hrbtu tako, da je padel na obraz in
vrata.
 
„Vzemite svoje stvari in izginite,"
je ukazal mlademu duhovniku.
 
„Gospod baron — bodite milostni
— nikar me ne uničite — hvaležen
Vam bom vse svoje življenje"življenje“ je prosil
duhovnik, ko je stal opravljen za odhod
pri vratih.
„Kaj storim — tega še sam ne
vem; to je deloma odvisno od moje
žene. To menda veste, da se zakolomstvo kaznuje z ječo."
 
„Gospod baron —"—“
 
„Marš ven," se je zadri bar in
pahnil duhovnika s tako silo iz sobe,
da se je v temni veži komaj vjel.
Toda jaz ne maram prenašati niti sence
sramote; to si lahko misliš; saj toliko
bi me Že lahko poznala."
 
Baronica je poznala brutalnost
na kolena.
 
„Bela, odpusti mi," je prosila. „In
če mi ne moreš odpustiti, prizanesi mi."
 
„Kako naj ti prizanesem? Kaj misliš,
da bo Slavik molčal? Zame bi
bilo najbolje, da te kar tu ubijem."
 
Baronica je obupno zakričala, ko
in jo zavihtel nad njeno glavo.
 
„Molči," je ukazal baron. „Ali
hočeš vso hišo pokonci spraviti?"
 
Šel je parkrat po sobi gor in dol.
ker ob svoji plači ne morem živeti.
Najbolje bo, če greva oba pod
zemljo."
 
Sedel je na stol in uprl roko v
Boječe je pristopila baronica.
 
„Bela"„Bela“, je prosila, „dovoli mi nekaj
besed — poslušaj me samo trenotek.
Odpusti mi, kar sem storila. Da ne
od mene, ti dam polovico svojega
premoženja. Še danes ti jo dam —
samo prizanesi mi."
 
V baronovih temnih očeh je zasvetil
 
„Idi zdaj domov in počakaj me
tam," je končno odločil nekoliko manj
osorno. „Najprej moram govoriti s Slavikom; prej se ne morem odločiti, zakaj
toliko denarja ni na svetu, da bi jaz
mogel trpeti le najmanjšo pego na svoji
časti."
 
S temi patetičnimi besedami je
Slavika.
 
„Olga!“
»Olga!«
 
V prvem hipu je hotela Olga vprašati, kaj se je zgodilo pri šivilji, ah še
ne sme izdati.
 
„Kaj hočete?" je osorno vprašala
Slavika, ki je bledega, upadlega obraza
stal pred hišo.
 
„Olga — rad bi s teboj govoril.
Vrzi mi ključ doli."
 
„Jaz nimam z Vami ničesar govoriti," je zaklicala Olga še osorne je.
„Pojdite k svoji baronici in pustite
mene v miru."
 
„Olga — prosim te, poslušaj me! Meni je danes tako težko, da bi najraje
umrl."
 
„Ali sem jaz kaka tolažnica za
ljudi, ki bi najraje umrli? Med nama
je vse pri kraju. Vi ste me sami zapustili. Naj Vas tolaži židovska baronica,
če hoče. Lahko noč."
 
Olga je zaloputnila okno in niti
okno.
 
„Bela — ali si ti?" je vprašala,
dasi je natančno spoznala barona.
 
mi pravila in še več. A zdaj ne utegnem.
Zamudil sem se, ker sem čakal
na Slavika, a zdaj moram nujno domov."
 
„Na Slavika si čakal? Kaj pa je
ž njim?"
 
„To ti povem jutri."
 
„Čuj, Bela, Slavik je bil pred nekaj
minutami tu, a jaz sem ga seveda
odpodila."
 
„Kaj praviš," se je čudil baron,
„Slavik je bil tu? Kaj je hotel, kam
je šel?"
 
„Ne vem. Slonela sem na oknu,
ko je prišel mimo. Hotel je z menoj
govoriti, a jaz sem zaprla okno in ga
pustila na cesti."
 
„In jaz ga iščem že po celem
mestu," se je togotil baron in je s
sabljo tolkel ob kamniti tlak. „Ko bi le
vedel, kam je šel."
 
Olga je postala radovedna; zdaj
Slavika, ki ga sicer ni mogel videti.
 
„Kaj pa imata," je previdno vprašala
Olga, „saj drugače nista ravno
prijatelja."
 
„Usta mu moram zamašiti," je
polglasno odgovoril baron. „Škandala
ne maram. Saj me razumeš."
 
Iz sence, ki je ležala ob hišah, se
 
„Ti boš meni usta zamašil — ali
pa jaz tebi," je rohnel slavik, ko se je
zaletel v barona. Hotel je nameriti na
volver ali baron ga je prijel za {{nejasno}}.
bolje, da si konča življenje.
 
„Kaj še iščem na svetu," je govoril
sam s seboj, ko je slonel v senci
dreves na Bregu. „Vse sem izgubil!
— obe sta me varali. Ničesar več nimam,
ničesar se nisem naučil, ničesar
ne znam — kaj bo z menoj?"
 
Slavikov položaj je bil res obupen.
 
„Okna so razsvetljena —Jaklič je
torej doma," je mislil Slavik in je obrnil svoje korake proti paviljonu. „Jaklič
je edini človek, ki ima kaj srca;
vsaj povedati mu moram, kaj se je
zgodilo, vsaj on naj ve, kaj me ji
pognalo v obup in v smrt."
 
Pred paviljonom je vzlic pozni uri
da raziskujejo redarji Jakličevo sobo.
 
„Jakliča so danes zvečer zaprli,"
je odgovoril neki poštami mož. „Strašnih
reči ga dolže. No, čuden človek je bil,
to je res."
 
Slavik se je tako prestrašil, da mu
je kar kri zastala.
 
„Jakliča — zaprli — to ni mogoče,"
se mu je izvilo iz prsi.
 
„Pa njegovo nevesto tudi," se je
oglasila neka ženska.
 
„A zakaj vendar? Kaj sta storila?
Jaklič je poštenjak —"—“
 
„Ja, zdaj iščejo še nekatere druge
osebe," je nadaljevala ženska in primaknivši
se k Slaviku, mu šepetajo
rekla: „ Slišite, gospod — kar bežite,
svetnik je naročil, da je vse tiste poizvedeti,
ki so hodih k Jakliču in vsakega
prijeti, kdor bi ga prišel iskat."
 
„Ali jaz sem vendar nedolžen, čisto
nedolžen," je zatrjeval Slavik.
 
„Pa bi bilo bolje, da greste; kar
zdajle pojdite; zdi se mi, da je Cunjarjeva Franca že šla pravit policajem,
da ste tu."
 
Slavik se je tako prestrašil, da se
napel.
 
„Z bogom — Olga," je zašepetal,
potem je nastavil revolver na srce in
sprožil.
 
„Ej, kdo naj bo! Eden, ki ga je
življenje povozilo."{{prelom strani}}
 
==XVI.==
v ječe najnedolžnejše ljudi. Vlada
je najela celo vrsto vohunov, ki so
dobivali za svoje „delo"„delo“ bogato plačilo
in so končno sami prav pridno razširjali anarhistične liste, samo da so dokazali
svojo eksistenčno opravičenost.
 
„Pri Jakliču so menda dobili celo
skrinjo prepovedanih listov in spisov,"
je pripovedovala Matilda. „Na rotovžu
so silno veseli, da so končno ujeli tistega
nevarnega človeka, ki je vznemirjal
celo mesto toliko časa. Ah, kdo
bi bil kaj takega mislil."
 
„In kaj so našli pri Jakličevi nevesti?
Saj je bila gotovo tudi pri nji
hišna preiskava."
 
„Seveda je bila hišna preiskava
stanovanja. Saj je pa tudi res
strašna ta nesreča, ki je te uboge ljudi
zadela."
 
Olge ni ta nesreča čisto nič genila.
 
„Doslej je šlo vse tako, kakor sem
Želela in računala," je ugibala, sedeč
pred velikim zrcalom in urejajoč svoje
dolge krasne lase v koketno frizuro.
»Baron„Baron je zasačil svojo ženo; škandal
je neizogiben in ločitev tudi. Le čakaj,
lepi baron, nekaj dlake boš še pustil v
sem ga ločila od neveste; zdaj ga Še
rešim iz ječe in če to izve, mi mora
odpustiti."
 
Ogledovala je samo sebe v zrcalu
 
„Prišla sem zaradi Jakliča, gospod
svetnik"svetnik“, je začela Olga. „O, nikar ne
mislite nič slabega o meni. Poznam ga
še iz tistih časov, ko je stanoval pri
moji materi. Poznam ga natančno in
vem, da je nedolžen."
 
Policijskemu svetniku se je zresni
obraz in izpustil je Olgino roko.
 
„A — zaradi Jakliča," je rekel z
zategnenim glasom. „To je jako resno
stvar; jako resna; 15 let dobi gotovo.
je. Vi seveda ne veste, kaj da je to,
ali verujte mi gospodična, anarhisti so
skrajno nevarni ljudje."
 
Olga se je ljubeznivo stisnila k
anarhističnimi nazori, a to ga je že
davno minilo. Danes neče o tem ničesar
več vedeti."
 
„Ali — gospodična, to ni mogoče; našli
smo pri njem celo skrinjo prepovedanih
spisov. Obdolžen je, da je raz{{nejasno}}
take spise; morda smo prišli na sled prenevarni zaroti."
 
„Motite se, gospod svetnik. Preglejte
jih je dobil Jaklič in shranjeval jih je
samo ker je bil prelen, da bi bil uničil. Niti čital jih ni vseh. Razširjal pa
ni nikdar."
 
„Zakaj se pa pravzaprav tako
zavzemate za Jakliča," je vprašal policijski
svetnik, kateremu se je zdelo
to Olgino posredovanje nekoliko sumljivo.
 
„Samo zaradi tega, ker se mu
godi velika krivica." Olga je sramežljivo povesila oči in dostavila tiho:
„Saj veste, da ima Jaklič nevesto; jaz res nimam drugega vzroka se zanj zavzemati,
kakor je ta, da je po nedolžnem v ječi."{{prelom strani}}
 
Policijskemu svetniku je postalo
vse tiste, ki so dan na dan občevali z
Jakličem, in prepričali se bodete, daje
Jaklič nedolžen."
 
Olga je naštela vse tiste, o katerih
sem ga že izročiti sodniji a če bo le
mogoče, ga obvarujem vsaj preiskovalnega
zapora."
 
„Kako ste dobri, gospod svetnik,"
je vzkliknila Olga in se hitro nagnila
ter poljubila svetniku roko. Starega
„Jaklič Vam je lahko vse svoje
življenje hvaležen za to, kar ste storili
zanj," je nadaljeval policijski svetnik.
„Jaz mu bom že pojasnil, kaj ste storili.
Taka dobrosrčnost in plemenitost
se ne sme pozabiti."
 
Stari mož ni slutil vzlic svoji izkušenosti,
 
„Kakor dom sreče stoji ta hiša
tu," si je mislila Olga, motreč palačo,
„in vendar je bila danes ponoči torišče
velikega viharja."
 
Ali Olga se je motila. Tudi to noč
skoro ničesar govorila. Ko pa je
sluga pospravil mizo, je baronica povabila
svojega moža „na kratek pogovor"pogovor“
v svojo sobo.
 
„Sedi semkaj k meni in poslušaj
me mirno," je rekla baronica svojemu
možu. „Tudi jaz želim, da prideva na
jasno. Kakor veš, sva drug drugemu
slučaj je nanesel, da sta me ti
in Slavik zadnjič presenetila. Morda sta
bila dogovorjena —"—“
 
„Ne, na častno besedo, da ne," je
baron prekinil svojo ženo. „Jaz s Slavikom sploh še nikdar govoril nisem."
 
„Ljubi Bela," je dejala baronica
hladno, „ti veš, kako mislim o častni
besedi — torej prizanesi mi s tem."
 
Baron je zardel in ni našel primernega
si napravil zopet mnogo dolga na svoje
graščine, katerih nikjer ni, ali pa na
svojo častno besedo."
 
„Kaj to tebi mar? Nekaj dolga
ima pač vsak človek." Baron je začel
slutiti, da ne bo svoje žene ovil tako
okoli prsta, kakor je mislil in to ga je
jezilo.
 
„Nič se ne huduj, Bela," je rekla
baronica mirno in nekoliko sarkastična
„Poslušaj me še nekaj trenotkov. Jaz
No, in če bi se kapricirala, bi
bil tudi meni pomagal tisti Slavik, ki
je pomagal tebi."{{prelom strani}}
 
„Oprosti; to ni tako, ne, to ni
tako," je ugovarjal baron. Iskal je besedi,
da bi svoje ženo zavrnil, a ni jih
našel. Baronica se pa ni čisto nič zmenila
nesrečno okolnost. Prisilil si me,
da sem ti podpisala izjavo in obljubila
polovico svojega premoženja."
 
„To ni res," je zdaj jezno zakričal
baron. „Jaz sem ti dal svobodo, da
Živiš po svoji volji ali samo ob sebi
Ti lahko storiš vse, kar hočeš in kar
je dovoljeno spodobni zakonski ženi.
Taka je najina pogodba."
 
„Jaz imam torej omejeno svobodo,
ti, moj ljubi Bela, pa neomejeno?"
Baronica je govorila zdaj z ironičnim
glasom. „To je zame nekaj čisto novega.
v Ljubljani nama pač ni obstanka. To
so moji pogoji. Premisli do jutri zjutraj
kaj storiš. Lahko noč."
 
Baron je sedel kakor okamenel na
ne preprositi nego da ostane pri
njej. Preudarila je pa tudi natančno
kako oskubi svojo „zlato tičico." A
barona Tako ni bilo in niti opravičil
se ni, kar je sicer vselej storil, kadar
„Kaj sem bil pijan ali se mi je
zmešalo, da sem se zakopal v take
dolgove," je razmišljeval, ko je razburjeno
hodil po svoji sobi in pred oči
so mu stopile vse posledice, ki ga čakajo,
toliko ne ljubi, da bi prišla za trenotek
na kolodvor in mu s prijaznim nasmehom olajšala slovo.
„Z bogom, z bogom, na svidenje"svidenje“
in vlak je odrdral in odpeljal barona
Tako in njegovo ženo.{{prelom strani}}
spoznal, kam da je zašel. „Preveč sem
mislil na Olgo in v tej zamišljenosti
celo zašel v bližino njenega stanovanja,"
si je rekel Jaklič in se hitro obrnil na
drugo stran.
ni doma.
 
„Olga me išče kaj mi hoče?" se
je vpraševal Jaklič in spreletel ga je
nekak strah. Sestanka z Olgo seje bal;
 
„Vse ste nas spravili v nesrečo in
v sramoto," se je jezila, „in zdaj se
upate še priti v našo pošteno hišo.
Spravite se mi izpred oči."
 
„Ali — gospa — saj sem vendar
čisto nedolžen — saj se je izkazalo,
da sem bil krivično obdolžen, iz gole
hudobije."
 
„Kaj to meni mari! V sramoto ste
umira in Vi se upate še priti k nam.
Spravite se proč, drugače pokličem ljudi
na pomoč."
 
„Gospa, pomirite se vendar —"—“
 
„Spravite se proč," je zdaj začela
na ves glas kričati Lončarica „in nikdar
več se ne prikažite!"
 
Jaklič ni vedel, kaj bi storil. Videl
mirit.
 
„Ne razgrajajte vendar," je posvaril razburjeno ženo. „Kaj ne veste, kako
je ukazal zdravnik, Lončarja je Vaše
vpitje spravilo tako pokonci, da sem
ga komaj zadržal v postelji."
 
„Ali moj ubogi mož," je zdaj začela
jokati Lončarica in si s predpasnikom
zakrila obraz, medtem, ko je
se je zgodilo in ga prosil, naj odide.
 
OmahujoČihOmahujočih korakov je odšel Jaklič
po stopnicah in prijemal se je za
steno, da se je vzdržal na nogah.
Matevž Kozamernik.
 
„Kaj pa vlačiš te špehe seboj," je
vprašal Zdravko Savin poleg sebe
sedečega Sodarja. „Ali morda misliš,
da bo danes tu kako znanstveno predavanje? Ne prijatelj, morda bo veliko
pijančevanje, znanstvenega pa na noben
način ne bo nič."
 
Sodar je počasi postavil svoje
obe roki prosti.
 
„Matevž — ti si osel." Sodar je
to izrekel z veliko resnobo in je bil
ugodno presenečen, da lirični pesnik
zdrave pameti, saj bi sicer ne postal
liričen pesnik, ali da si osel, tega do
danes nisem vedel."
 
„Doprinesi dokaz resnice," se je
s svojim globokim glasom zdaj oglasil
Lipe. „Take dolžitve se morajo takoj
dokazati."
 
„Koj, koj dokažem," se je veselil
Sodar. „Matevž se je iz mene norca delal, čemu sem knjige prinesel. Čemu?
He? Zato, da jih lahko hitro zastavim,
če bi Jaklič potreboval kaj denarja, ne
pa zaradi kakega znanstvenega predavanja. Zdaj pa povejte: Ali je Matevž
osel ali ne?"{{prelom strani}}
 
Sodar je menil, da bo vse strmelo
je vsa družba udarila v smeh.
 
„Pojdi se solit s tvojimi knjigami,"
je kričal Lipe, „in pridi sem gledat,
kako sem jaz preskrbel za Jakliča."
 
Ponosno je vzel Lipe s mize velik
Vsi so stopili k njemu in ko je zadnji
kos papirja padel, se je slišal en sam
„oh"„oh“ začudenja. Na mizi je ležalo nekaj
kračic in nekaj klobas ter pol potice
obenem pa je Lipe potegnil iz žepa
opravičeno.
 
„Kje si pa vse to dobil," je vprašal
Sodar, ki je prvi prišel k sapi in
z zvedeniško resnobo ogledoval etikete
prinesel nekaj starih špehov seboj, da
v najslabšem slučaja, če bi Že drugače
ne bilo mogoče, zastaviš —"—“
 
„Prosim — to niso špehi, to je najznamenitejše
astronomsko delo, ki je
veljalo 6 060 gld."
 
„60 goldinarjev," Lipe je obrnil
oči proti neba, kakor bi hotel izprositi
usmiljenja za človeka, ki žrtvuje tako
svoto za nekaj knjig. „60 goldinarjev
in ta človek še vedno ni pod kuratelo."
 
Lipe se je ravno pripravljal, da
klobaso in odrezani kos potice in prijatelji so občudovali njegov nelirični tek. —
 
„Matevžek — ti nisi za pesnika,"
je zatrjeval Lipe. „Zunanjost tvoja je
pač nekoliko pesniška — klobuk imaš
širok, lase dolge in hlače otepene —
ali ti preveč jed in to se ne spodobi
za pesnika."
 
„Kaj dela zunanjost pesnika?" je
cmokaje vprašal Matevž Kozamernik.
„Pesnik se sodi po svojih delih."
 
„Tako bi pač moralo biti, ali žalostna
se bodo pesniki tako nosili in tako
živeli kakor meščani, ki prodajajo kavo
ali trakove, tedaj bo konec poeziji."
 
To je bil predmet, o katerem je
 
„Pojdite zdaj domov, gospodična
Olga," je rekel Jaklič precej osorno in
se pripravljal, da spremi Olgo, kajti bila
je že pozna noč.
 
„Ostanem pri tebi; nobena moč
na svetu me ne loči več od tebe." Olga
je otrla solze in se vzravnala na zofi.
Vedela je, da je prej Jakliča le omamila
čuti, ali Olga mu je prestregla besedo.
 
„Poslušaj me mirno nekaj trenotkov," je prosila Olga. „Povedati moram,
kaj mislim in kaj čutim, ker mi to leži
na srcu kakor težak kamen."
 
„Poslušam."
 
„Jaz te ljubim. Danes bolj in srčneje,
srečna, ko si me ti ljubil; toplo in milo
mi je bilo pri srcu samo, Če sem se nate
zmislila."
 
Olga je umolknila a samo za nekaj
trenotkov in potem zopet nadaljevala:
 
„Vem, da me tudi ti še ljubiš —"—“
 
„Ne, Olga, jaz te ne ljubim," je odločno in s poudarkom opomnil Jaklič.
„Moja ljubezen do tebe je že davno
razpuhtela."
 
„Ne, to ni resnično," je smehljaje
rekla Olga. „Tvoji poljubi in tvoji
objemi so mi ravnokar pokazali, da
razburiti živcev. Sicer pa vem, zakaj
praviš zdaj, da me ne ljubiš. Moja
preteklost ti je prišla na misel."
 
Olga se je primaknila k Jakliču
svojem hrepenenju po uživanju zašla s
prave poti, ali nisi bil ti prvi, ki me
je speljal v greh?"
 
Jaklič je tiho prikimoval. Uvideval
— ali mi hočeš zdaj šteti v zlo, da
sem šla dalje po tisti poti, ki si mi jo
ti pokazal?"
 
„Krivico mi delaš, Olga, hudo
krivico," je bolestno vzkliknil Jaklič.
„Res, da sem ti vcepljal marsikake
nazore, ki jih danes obsojam, ali jaz
vendar nisem kriv, da si ti zašla na
napačno pot. Kriv je tega tvoj temperament."
 
„Čemu bi se o tem prepirala?
midva vzlic moji preteklosti ne mogla se
srečna postati, tako srečna, da bi naju
lahko zavidal ves svet?"
 
Jaklič se je naslonil na svoj stol
pa popolnoma pokvarjene; in koliko je
pokvarjenih žensk, ki so že resnično
osrečile kakega moškega."
 
Olga je poslušala z napeto pozornostjo
ne sestaneva, da je med nam vse pri
kraju, da se ne razumeva in se ne bodeva
nikdar več razumela."
 
Plaho je poslušala Olga in smrtna
ves pogum in jo je zapustila vsa smelost.
 
„Ali mi torej ne moreš odpustiti,"
je vprašala s tako žalostnim glasom, da
se je Jaklič zganil. Čutil je, da je zazvenela
„Saj sem ti že rekel, Olga, da
jaz nisem poklican niti te obsojati, niti
ti odpuščati." In počasne je je dostavili
„A tudi ko bi te še vedno ljubil, bi ti
tvoje preteklosti ne mogel odpustiti."
 
„Zakaj ne?"
 
„Ker se ne kesaš. O, jaz te poznam,
zaradi tega, ker so bila slaba. In
zato bi ti jaz ne mogel odpustiti tvoje
preteklosti, tudi če bi te ljubil."
 
„Ti me sploh nisi nikdar ljubil,"
je zakričala Olga, vsa prepadla in srdita,
da ji je Jaklič videl tako prav na
nevednost in mojo nezaupnost, da si
mi vcepil pogubnih nazorov, da si mi
zastrupil dušo in me potem mogel zapeljati."
 
„Ne, Olga, tako ne smeš govoriti,
tega ne smeš trditi." Tudi Jaklič se
je pričel razburjati ob spominih na vse,
kar je pretrpel zaradi svoje ljubezni do
nekateri izvoljeni ljudje. Jaz ti nisem
zastrupil duše — zapeljal te je tvoj
temperament in v tem svojem hrepenenju si poteptala tudi mojo ljubezen."
 
Molče ga je Olga poslušala. Priznavala
„Tudi zdaj, Olga, te ni pripeljala
k meni prava ljubezen, nego le hipna
želja."
 
„Mnogo mesecev že mislim sama
na to, kako si pridobim tvojo ljubezen,"
je tiho rekla Olga. „Noč in dan sem
mislila samo na to. Tisočkrat sem si
ko bi mi ti odpustil, bi bila najsrečnejša.
Ti ne veš, kako te ljubim, ti si
tega ne moreš predstavljati."
 
„Ti samo sebe varaš, Olga; čez
nekaj tednov bi ti bilo žal in potem bi
se zame zopet začel pekel."
 
„Motiš se! Glej, če bi midva šla
v drug kraj, kjer naju nihče ne pozna
— jaz imam toliko denarja, da bi lahko
začela novo Življenje —"—“
 
„Kako moreš misliti, da bi se jaz
kdaj dotaknil denarja, ki si ga pridobila
s svojo sramoto." Jaklič je najprej
vsplamtel ogorčenja, ali premagal se je,
hoteč se v prijaznosti ločiti od Olge.
sodim. Da, Olga, postala sva si popolnoma
tuja. Danes sam ne umejem, kako
sem te mogel toliko časa ljubiti."
 
Počasi je vstala Olga s svojega
„In jaz te ne pustim in te ne pustim;
jaz te ljubim in moj moraš biti
— živ ali mrtev."
 
Planila je iznova na Jakliča in
 
„Olga, bodi pametna — saj vendar
vidiš, da je med nama vse pri kraju."
 
Težko sopeč je stala pred njim.
„Jaz te ljubim — jaz te ljubim —
umori me če hočeš — samo reci mi,
da me ljubiš, da si moj."
 
„Olga — bodi pametna; jaz te ne
morem ljubiti —"—“
 
„Druge pa tudi ne boš," je kakor
iz sebe zakričala Olga, vzela iz žepa
tercerol in ustrelila, še predno jo je
„Veseli me, Jaklič, da se ti v
tujini dobro godi; edina sva iz naše
družbe, ki sva se rešila."
 
„Kdo bi bil pa tudi kdaj mislil,
in drugih lahkoživcev.
 
„Kobe se mi kar smili"smili“, je rekel
bivši lirični pesnik. „Olga je kurtizana
v velikem slogu. Kar je bilo letos že
Olga, a še ziniti se ne upa. Napravila
je iz njega sužnja, ki ga od dneva poroke
neusmiljeno trpinči."
 
Jaklič je sklonil glavo in bridka
17.101

urejanje