Gospod kaplan: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
 
Vrstica 2:
| naslov= Gospod kaplan
| avtor= Aleksander Urankar
| izdano= ''{{mp|delo|Amerikanski Slovenec}}'' 36/2 ({{mp|leto|1927}}), 36/3 ({{mp|leto|1927}}), 36/4 ({{mp|leto|1927}}), 36/5 ({{mp|leto|1927}})
| vir= dLib {{fc|dlib|2DHKI52X|s=4|2}}, {{fc|dlib|T8R3ZS7U|s=4|3}}, {{fc|dlib|CJAXJW0B|s=4|4}}, {{fc|dlib|RRJJKM4V|s=4|5}}
| obdelano= 4
| dovoljenje= javna last
| obdelano= 4
}}
 
Vrstica 49:
To v pojasnilo.
 
"Ali“Ali verjameš, da tudi denar govori?"
Vprašujoče me je pogledal gospod Janez.
 
"Seveda“Seveda verjamem, tovariš. Tebi tako
vse govori: rožce na polju, kamenje na cesti,
zakaj bi ti še denar ne govoril? Časih
Vrstica 60:
rožo-šentjanževko na svet, s tem čudovitim
ključem do vse prirodne skrivnosti, prišel
si z njo na svet kakor Čeh z vijolino."
 
Gospod Janez je stresel zbirko iz žakeljčkov.
Vrstica 89:
pred njim:
 
"Javljam“Javljam pokorno, gospod general, vsa
nedeljska armada je v redu, samo vaše besede
še čakamo, pa odkorakamo v kasarno
Vrstica 108:
in je pozdravil:
 
"Moje“Moje ime: Petak, kapetan četrtega razreda
v armadi Združenih držav."
 
Gospod Janez:
 
"Odkod“Odkod ste doma?"
 
Kapetan: Pravzaprav nimam stalnega
Vrstica 135:
dolarje in petdesetcentne kose: {{prelom strani}}
 
"Tovariši“Tovariši! Gospod general nam je pripeljal
danes svojega kolega v svrho proučavanja
in strokovnega študija. Rad bi uredil
Vrstica 147:
pride petem ustroj naše vojske.
 
Gospod Janez: "Prvi“Prvi."
 
Stopil je iz vrste orjak z debelim trupom
in majhnim obrazom.
 
"Ivan“Ivan Suhec, bil doma v drugem hlačnem
žepu gospoda mesarja. Prav težko
sem se poslovil od svojega doma. Oprostite,
Vrstica 163:
ostal v farovžu, bi še bilo. Lepo diši po zelju
tukaj. Kjer je zelje, so navadno tudi
klobase."
 
Tedaj se je gospod Janez razjezil:
 
"Vi“Vi, Suhec, zavedajte se, da ste vojak,
ne stara baba. Odstopite."
 
Nastopil je drugi: suh in koščen — na
Vrstica 174:
udan alkoholu.
 
"Jokelj“Jokelj Treznik. Doma iz miznega predala
gospoda. Pozabil sem ime gospodarja.
Toliko vem, da se mi ni dobro godilo. Gospodar
Vrstica 183:
tem marsikatero bunko, se razume. Zato
sem hvaležen gospodu župniku, da me je
rešil sužnosti."
 
Nastopil je tretji, korajžen in vesel, samo
Vrstica 189:
črnih kolobarjih pod očesmi:
 
"Lojze“Lojze Dobiček. Vso noč sem romal iz
žepa v žep raznim kvartačem, nazadnje
me je dobil proti jutru v roke pošten kristjan,
ki hodi vsako nedeljo k polenajsti maši.
Ta me je dal v župnikov ceker."
 
In drug za drugim so nastopali poročniki
Vrstica 210:
Janez tudi oponesel:
 
"Vi“Vi, g. Glavonastran. Druga točka v tretjem
paragrafu vojniškega pravilnika pravi,
naj se vsi vojni uslužbenci vsako jutro
umijejo. Zapomnite si to."
 
Osramočen je odstopil.
Vrstica 220:
je po samih vijolicah in blagodišečih ciklamah.
 
"Ljubislav“Ljubislav Pokonc. Iz srca sem hvaležen,
da ste me poklicali v kasarno. Kumernik
sem sicer od nog do glave. Služil sem pa pri
Vrstica 236:
da ji bom jaz pomagal do boljših vonjav.
Zahvaljen gospod župnik, kakor sem
že rekel."
 
Smejala sva se oba z gospodom Janezom.
Nato sva pa stopila kar sama k narednikom:
 
"Peter“Peter Rokomavh, Anže Grbec." Prvi
doma v študentovskim suknjiču. Ves potan
je bil. Ali od strahu, ali ga je študent stokrat
Vrstica 256:
Dva groša-nikeljna sta stala v tretji vrsti:
 
"Miha“Miha Socijalist in Gašpar Svobodnik."
 
"Kako“Kako sta pa vidva zašla sem v naše vrste?"
 
Groša sta se namrdnila:
 
"Jaz“Jaz, Miha, sem bil določen za narodni
dom tam na koncu mesta, jaz, Gašpar, pa
za tiskarniški sklad. Na poti tja nas je pa
župnik zalotil in nas pobasal."{{prelom strani}}
 
Kar zobje so jima šklepetali in roke so
Vrstica 277:
postave:
 
"Pustili“Pustili bi nas bili doma, kaj nas kličete
na nabor in vojsko. V kosamo sem prišel
korajžen, vesel, sem puško zagledal, sem
jokat začel ..."
 
Zanimivi so bili ti dedci. Vsi v pozoru in
Vrstica 289:
zgrudile na tla.
 
"Kaj“Kaj hočeš," pravi g. Janez. "Rekli“Rekli smo
že, da ne bomo več teh pohabljencev pobirali,
pa si pomagaj."
 
"Razumem“Razumem, razumem," sem dejal jaz.
Zato pa kar nič ne sprašujva te dedce, bodo same lamentacije ..."
 
Tedaj je gospod Janez komandiral:
 
“Pozor!”
"Pozor!"
 
Vse v pozoru.
Vrstica 304:
Zopet je zavpil g. Janez:
 
"V“V smer kasarne državne banke — stopaj!"
 
In so odkorakali strumno in krepko. Jaz
sem pa prosil g. Janeza: Ti, daj še meni te
moči,
da si bom lahko privoščil češčeje enake prizore. Ne veš, kako dolgočasno je meni, kadar štejem nedeljsko kolekto."
 
Gospod Janez pa je odklonil: "To“To je bilo
samo danes. Drugače pa je pisano: Roža
šentjanžovka pesnikom. Pesnik pa ne moreš
postati kakor veš, pesnik pride s takimi
čudežnimi darovi na svet."
 
Kaj sem hotel, nekoliko sem bil hud na
Vrstica 321:
se poslovil.
 
<center><nowiki>* * *</nowiki></center>
 
Zdaj pa še potezo po mojem obrazu. Torej,
Vrstica 328:
 
Šel sem v sosednjo poljsko župnijo maševat.
Vsako nedeljo sem hodil tja. Nadušljiv gospod je ondi župnikoval, pa ni mogel opraviti druge maše sam. Na poti tja pa sem jo moral vselej kreniti po mestu, kjer je mrgolelo samih zamorcev. Čudna misel mi vedno stisne srce, kadar srečam zamorca, ne zato, ker je črn kot zlomek, pač. pa
se vselej spomnim zamorke, ki je strašila
nekoč v mojem rojstnem mestu. Bila je
Vrstica 350:
kot blisk pri njem:
 
"Počasi“Počasi, g. zamorec."
 
On pa mi brezskrbno pomoli roko:
 
"Dober“Dober dan gospod kaplan."
 
"Kako“Kako veste, da sem kaplan? In kaj vam
je moj kovček napoti?" Nalašč sem poglobil
svoj glas za celo oktavo, pa se me gospod
zamorec ne ustraši, mirno hlasta po
moji roki.
 
"Kaj“Kaj vendar hočete?"
 
"Jaz“Jaz sem tudi katoličan, kakor vi in tak
Greenhorn, kakor vi."{{prelom strani}}
 
Na katoličanstvo zamorčevo nisem porajtal.
Vrstica 375:
in me čudno pogledovali.
 
Zamorec se pa smeji: "Takoj“Takoj sem vedel
po kovčku, da ste od tam. Tukaj v Ameriki
nosijo drugačne kovčke, pa visoke pete
imate na čevljih." — Glejte, tako so mene
spoznali takoj, ko sem prišel v Ameriko.
Bos sem bil, kar v Ameriki niso, pa navadna
capa mi je služila mesto kovčka. Zato
pa pozdravljen, preljubi brat zelenjak."
In mi pade krog vratu.
 
Vrstica 405:
To je že od sile. Kakor, da bi mi bil Bog
ha hrbet prilepil košček papirja z napisom
"zelenjak“zelenjak." — Tako smo časih mi lepili svojim
sošolcem papirčke na hrbet z napisom:
osliček. Vse se je oziralo in smejalo ubožčku.
Vrstica 413:
hrbet, Bog je pa vse moje življenske poti
tako uravnal, da so peljale v Ameriko. Sem
stopil v Ameriko, pa je rekel: "Čakaj“Čakaj, para! Kaj si napravil s svojim sošolcem to in
to uro? Sramotil si ga. Zdaj si mi prišel v
roke. Angelj varih Zedinjenih držav, prilepi
Vrstica 419:
napisom: zelenjak. V pokoro naj ga nosi
eno leto, dokler se ne privadi ameriškim
razmeram in jeziku. Jaz mu bom dal!" In
tako se je zgodilo. Angelj je bil pokoren in
jaz hodim sedaj po Ameriki z napisom na