Križev pot (Amerikanski Slovenec): razlika med redakcijama

m
popravki
m (popravki)
| normaliziran naslov= Križev pot
| prevajalec= Vojteh Hybasek
| izdano= ''{{mp|delo|Amerikanski Slovenec}}'' 35/10 ({{mp|leto|1926}}), 35/12 ({{mp|leto|1926}}), 35/13 ({{mp|leto|1926}}), 35/14 ({{mp|leto|1926}}), 35/15 ({{mp|leto|1926}}), 35/16 ({{mp|leto|1926}}), 35/17 ({{mp|leto|1926}}), 35/18 ({{mp|leto|1926}}), 35/19 ({{mp|leto|1926}})
| vir= dLib {{fc|dlib|3K75KLMP|s=4|10}}, {{fc|dlib|IPSBUF5I|s=4|12}}, {{fc|dlib|0YDQ9Y5O|s=4|13}}, {{fc|dlib|7RELZJCB|s=4|14}}, {{fc|dlib|C5OCEOKZ|s=4|15}}, {{fc|dlib|HDNGUPWA|s=4|16}}, {{fc|dlib|U97MKOSC|s=4|17}}, {{fc|dlib|SZ8BDPQQ|s=4|18}}, {{fc|dlib|WAOPXTF0|s=4|19}}
| obdelano= 4
| dovoljenje= javna last
| obdelano= 4
}}
 
{{neoštevilčena poglavja}}
 
— Če bi zbolel. Kaj bi počel? In kaj mati?
 
"No“No, tako hudo menda ne bo," se je tolažil
in se spominjal svojih znancev v Pragi. Spominjal
se je svoje prve vožnje v Prago, ko se
— od tega časa, kaj vse je doživel. Spominjal
se je vsega tega ... Tega je bilo skoraj
trideset let — "Trideset“Trideset let!" se je zgrozil v
duhu — oh, moj Bog — kako je že star —
petdeset — da, petdeset —! Življenje leži
S takimi žalostnimi, težkimi mislimi se je
še ukvarjal, ko je že hodil po Pragi. — Morali
so mu večkrat klicati "Pozor“Pozor!" — in večkrat
se je kdo vanj zaletel, preden se je zavedel,
da ne hodi po zelenih mejah vrbiških
glavnem opravku. V duhu se mu prikaže
mati in na uho mu udarijo njene besede: —
"Pojdi“Pojdi tam k zdravniku, pojdi!" Iz žepa potegne
oguljeno beležnico in prebere slavno
ime in stanovanje enega izmed vseučiliških
pilule.
 
"Ni“Ni še tako hudo," mu je rekel pri slovesu,
"toda“toda dobite dopust in pojdite na oddih v
Meran — začetek jetike je," — in priklonil se mu je — — — {{prelom strani}}
 
{{manjkajoč faksimile}}
 
"Da“Da, ko bi ga imel!" je vzdihnil koprneče ... Kupil bi si sedaj zanj morebiti zdravje,
podaljšal si življenje — preskrbel mater —
toda nima ga, nič nima ... Sklenil je svoje gole,
Ni pa slišal ne videl, kako se prijema njegova
mati v obupnem joku za osivelo glavo in
na goli zemlji kleče moli: "Kaj“Kaj hočem še tu
na svetu — pokliči me, ljubi Bog, pokliči k sebi.
Uboga sem, od dolgega življenja upehana;
vzemi moje zdravje in daj ga — daj ostanek
mojega življenja njemu tamle zraven — mojemu
otroku!" — In kazala je z roko na zid,
za katerim je ležal bolni Jurij.
 
bledem čelu so se blestele kapljice potu.
 
"Meran“Meran, Meran," mu je zvenelo neprestano
v ušesih; samo na to je vedno mislil, ni se brigal
več za nič, kar ga je poprej toliko zanimalo.
denarno podporo.
 
"Beračim"“Beračim” — je žalostno zašepetal, ko je
odložil pero in odposlal pismo. Potem je dolgo živel v mrzlični napetosti. Čas mu je le počasi
potekal in niti dočakati ni mogel ure, ko
da vložite prošnjo za začasni pokoj.</p>
 
"V“V pokoj!" je vzdihnil na tihem in s trudom
se je dvignil iz pletenega stola, s tem
papirjem v roki je hodil nekaj časa po svoji
razmišljal o važni zadevi.
 
"V“V pokoj!" — Odpovedati se župniji, resignirati
na beneficij, ki me je z materjo preživljal," — in zopet je stopil malo naprej.
 
"Da“Da, preživljal, preživljal." — se je ustavil
zopet, — "dokler“dokler si bil zdrav in si mogel
delati — a sedaj? Zakaj bi te preživljal, zakaj? Ali moreš kaj delati? Učiti? Pridigovati?
Previdevati? Spovedovati?"
 
"Ne“Ne, nič ne morem več," si je sam odgovarjal
in njegov čut za pravico mu je govoril,
ga silil k spoznanju, da je to popolnoma prav
in edino mogoče, da gre v pokoj.
 
"V“V pokoj!" — se je vnovič zdrznil in pristopil
k oknu. Z vlažnimi, leskečimi se očmi
je bolestno zrl ven v prazni svet. V tem trenutku
kakor da mu ugašajo zvezde na obzoru življenja
in kakor da jih nevidna roka meče iz
višav na tla, .črne, ugasle — —
 
"Ali“Ali pa gre vsak duhovnik, ki je nezmožen
za delo, v pokoj?" — se je v njem vzbudilo
zopet vprašanje in pred očmi se mu je pojavil
stari osemdesetletni starček, prošt nekega kapitalja ... Ni mogel več ven iz hiše, tudi maševal
borne fare mu ne puste ...
 
"In“In kaj bom delal kot penzijonist ?" mu je
šinilo v glavo ob drugi priliki — "e“e, saj bom
menda umrl," je mahnil z roko, — "in“in če ne
umrjem?" mu je zopet rinilo vsiljivo vprašanje
v možgane. {{prelom strani}}
 
"Bolehal“Bolehal bom — po zdravniški sodbi bo
moja bolezen trajala dlje časa ..." citiral
sam pri sebi uradni poziv.
 
"In“In kje boš bolan — kam pojdeš?" neizprosno
so silila vanj vprašanja liki zdravnik
s svojim anatomskim nožem.
 
"Oh“Oh, kam pojdem — samo kam —? "Ni“Ni
spal, tudi ponoči ga je mučilo to vprašanje,
kam naj se preseli iz vrbiškega župnišča.
Ko zjutraj vstane, pride k njemu mati in s
smehljajočim se licem mu začne veselo pripovedovati:
"Imela“Imela sem lepe sanje, zdelo se mi
je, da sem doma, pri nas v hribih ... naprej
ni več poslušal. V glavi se mu je zavrtelo od
 
Tu je imel odgovor na okrutno vprašanje:
"Kam“Kam se preseliti?" O, kam drugam, kam,
kakor domov, tja k modrikastim goram, pokritim
s črnimi gozdi. V belo vasico, opasano
mu je lažje, samo da bi mogel domov!
 
"Domov“Domov! domov!" je hrepenela Jurijeva duša in telo.
 
"Počivat“Počivat pojdem — v pokoj —." Razmišljal
je o teh besedah in v resnici je čutil utrujenost,
utrujenost človeka, ki je neumorno,
gospod vikar v Vrbico novomašnika.
 
"Prišel“Prišel je, da Vas nadomestuje," je rekel
žalostno Juriju, ki se je poln ljubezni zagledal
v mlade, od navdušenja žareče oči svojega
naslednika.
 
"Tukaj“Tukaj bo kot upravitelj in spiritualibus,"
je razlagal vikar, "in“in Vi, ljubi sobrat, si sedaj
oddahnite, počivajte, dokler ne pride penzija."
 
"Ne“Ne, ne," je zmajeval Jurij z glavo in razlagal
šepetaje, s težavo, kako se veseli kot
otrok na svoj rojstni kraj, kako ga vse tja vleče; nič ga sedaj več ne zadržuje, naj ga torej
želi ...
 
"To“To lahko naredite, če sami tako želite, in
nakazilo za pokojnino pošljemo za Vami; vse
bomo oskrbeli, vse; samo da se ne poslabšate,
da Vas pot ne zdela," je opominjal izkušeni,
stari, a še vedno krepki vikar in se s sočutnim
očesom zagledal v suhega, od bolezni izmučenega
korakom se je vračal potem v župnišče. Lahek
nasmeh mu je zaigral na ustnah, ko je zagledal
pred vhodom konjiča s kočijo. "Peljali“Peljali se
bomo," se je razveselil v duhu in bil bi gotovo
hitreje stopil — pa se je domislil zdravnika,
kako ga je opominjal in svaril pred vsakim
Samo ti siromaki so stali tam okrog. Ko je
peljala stara mamica Jurija iz župnišča, so
začeli jokati na ves glas, ko| so ga zagledali.
Grozotno — kakor krohotanje vran nad mrličem
v meglenem jutru — je učinkovalo to
katero se je mešal jok zvonov iz vrbiške cerkvice.
 
"Naš“Naš dobrotnik, naš dobri oče! Kdo bo za
nas skrbel, kdo nas bo preživljal — tolažil.
je odmeval glasen jok po vsej vasi. Zvenel je
kjer se mu je izgubil izpred oči voz s konjičem.
Gledal je tja in skoraj na glas je izrekel
besedo: "Ruina“Ruina."
 
A v tem trenutku mu je stisnila srce tako
radosti je zaplul v njegovi notranjosti. V daljavi
so se mu prikazali na sivem nebu ostri
obrisi modrih šumavskih velikanov. "Ostri"“Ostri”
"Javor"“Javor”"Cerhov“Cerhov." — Imenoval jih je z
isto ljubeznijo, kakor da kliče svoje dobre
prijatelje, s katerimi se že dolgo, dolgo ni videl.
Prijela sta se z materjo za roke in izstopila.
 
"Zdaj“Zdaj se torej vračava, da tu umrjeva ..."
je žalostno spregovorila starica pri prvih korakih
in oči obeh so se ozrle na velik, s sirovim
Mati je začela ihteti in stegovala obe roki
proti nizki hišici z dvema okencema v pročelju
in dvema pod streho. "Tu“Tu si bil rojen — tukaj"tukaj” — je jadikovala in gledala na zaprta
vrata, ki so držala na majhno dvorišče.
 
obisk, ko so jim prodajali tole kočo.
 
"Daj“Daj nam! Posodi nam! Pomagaj nam!"
je sedaj zopet natančno slišal njen takratni
glas — a ni pomagal — ni imel — ni mogel
naproti.
 
"Kar“Kar k nam pojdite, k nam! Kakor bi prišli
domov —"—” so ju pozdravljali in karali, zakaj
jim nista pisala, da bi prišli z vozom po
nju, in v veselem pogovoru so jima odkazali
na smrt ...
 
"Samo“Samo da bi že prišla pokojnina," — je
vzdihovala mati in preštevala nekaj srebrnih
goldinarjev, ki so jima po selitvi še ostali za
morda izposojati ... {{prelom strani}}
 
Goreče je molila, "da“da bi že enkrat prišlo,"
— in tem bolj goreče, čim bolj se je sušil njen
mali zaklad.
— ker ni bil še celih trideset let duhovnik.
 
"Torej“Torej ne petdesetak na mesec," — je hitro
izračunal, "ampak“ampak le nekaj čez trideset —
tri desetake," — je ponavljal in računal ...
beda se mu je režala v obraz ... jemala mu
je časopise, katere je tako rad bral, vzela je
trenutku, ko mu je došel uradni odlok v roke.
Odrekel se je temu in s tresočo se roko je pisal
prvo pobotnico o prejeti penziji "za“za 36
gld. 66 kr., z besedami: šestintrideset goldinarjev,
šestinšestdeset krajcarjev a. v. — — "
plačal je kolek in potovko, ostanek pa ves izročil
potolaženi materi.
 
"Goldinar“Goldinar na dan," — si je rekel — in večkrat
si je ponavljal to trdo, trivijalno besedo
"kakor“kakor dninarju," je pristavljal zraven in
grenkoba se je razlila po njegovi duši. Vrelo
je v njem ... gnev in srd sta širila v srcu požar.
stražah. Za nje se skrivajo vera, čistost, pravičnost
in ljubezen do bližnjega in kličejo:
"Branite“Branite nas! Varujte nas! ..." Videl je sebe
— in ne le sebe, ampak tisoče svojih duhovskih
bratov, zakopanih v bornih vasicah
Štiri stotake ...
 
"Goldinar“Goldinar na dan!" — je vzdihnil zopet —
in kakor bi pihnil v požar, je zopet primerjal
svoje življenje z drugimi — celo vrsto sob
mehkimi, volnenimi in drugimi odejami.
 
"Bratje“Bratje smo — sinovi ene matere — matere!
— in mar je ona krivična?"
 
Tu so mu misli skrenile drugam. Videl je
perilo ...
 
"Je“Je mati krivična?" — ga je vprašala vest.
Tudi njegova mati — ta starica tam — je njemu
dala več kakor drugim otrokom, "berače“berače
so naredili iz nas radi tebe"tebe”"gospoda“gospoda so
hoteli iz tebe imeti"imeti”"da“da ti ne bo treba garati"garati”
— so mu očitali rodni bratje in sestre,
in po pravici. Roditelji so dali njemu več nego
kako je padal pod bremenom dela in zopet
vstajal in si dajal moč in pogum z mislijo:
"Naj“Naj bo to za tega otroka, da bo kedaj bolje
zanj — povrnil bo svoj čas nam in drugim."
"Da“Da mi bo bolje," — se je trpko posmejal —
"ko“ko bi sedaj videl ubogi oče ..." — se je ozrl
prvič nazaj — prav na najprve čase svojega
studiranja.
slovnico v roki ali pa se je sklanjal pri luči
svetiljke nad grškimi oblikami nepravilnih
glagolov. "Uči“Uči se, uči se, da ne bo denar proč
zdaj, da ne boš padel!" — so mu zvenele še
zdaj v ušesih besede skrbnih staršev. — vnovič
je občutil trepet pred skušnjami, zrl nad
Tu na tej revni
šumavski zemlji — pa vendar na svoji —
bi bil oral in sejal, bil bi močan in zdrav,. srečen,
preprost, neveden. Vsi ti roji misli, te
muke duše, ki vedno misli in opazuje, vse to
ki je kakor omlačen snopek sklonjena sedela
nad šivanjem pri oknu — uničil je vse, uničil
sebe. — "O“O, kmet bi moral biti," je kriknilo
nekaj v njem; prebudil se je v njem kmet,
vonj razorane zemlje je puhnil vanj in kmetska
kri njegovih prednikov, njihova moč, ljubezen
do rodne grude se je oglasila v njem.
"Ali“Ali je napačno ravnal moj oče, — Ali sem
zgrešil poklic?" se je vprašal in črv nezadovoljnosti
ga je grizel, da se je ves tresel.
 
"A“A, greh je, biti nezadovoljen s svojim stanom,"
je vzdihnil težko ...
 
"Toda“Toda en goldinar, samo en goldinar za vse
to!" — pa nevihta se je že polegla, zastonj
ga je že dražila skušnjava ...
 
"Greh“Greh je, greh, zavidati drugim, srečo, biti
nezadovoljen — nemara mi bo tudi to zadostovalo
— morda bo forint dovolj — saj več
pa ne bova zajedla vsak dan," — je krotil v
sebi pregrešne misli in njegove suhe ustnice
tanke kot dva lističa, šepetale molitev. Pred
dušo mu je stopila svetiljka iz semeniškega
hodnika — Kristus ... Vstal je in vzel z mize
tanko knjižico "Križev“Križev pot"pot” ... Premišljeval
je križev pot: šel je s Kristusom po jeruzalemskih
ulicah — ni bil povišan, marveč ponižan
 
Sedaj je bil srečen, da je tako reven in ubog.
"Tako“Tako sem Kristusu bolj podoben," si je
radostno rekel, — "kakor“kakor če bi imel zlato
mitro na glavi, v roki srebrno palico in bil oblečen
v svilnati purpur z vlečko, ki bi jo paž
moral nositi za menoj ... trnjevo krono na
glavi — trs v roki — in telo nago, nago — ne
oblečeno," — je sklepal roke pred križem in
molil h Kristusu s srcem, polnim hvaležnosti.
 
obleko, plačati zdravnika, je vse izdal.
 
"Kje“Kje vzeti? Kje vzeti?" sta se posvetovala
z materjo, ki je uprla svoj pogled na omaro,
polno knjig.
 
"Saj“Saj jih ne rabiš," je mirno rekla, toda besede "knjig"“knjig” ni izgovorila. Vedela je, kako
so mu prirastle k srcu.
 
Jokal je, ko je eno celo polico izpraznil in
poslal v antikvarijat, kakor bi prodajal, izdajal
svoje najboljše tovariše. "Moram“Moram, moram,"
— se jim je opravičeval — "lakota“lakota me
sili, lakota — — —"—”
 
Potem se je že selil zaboj za zabojem. Najprej
Spominjal se je pri njih, kako je štedil,
preden je imel goldinar in mogel teči h knjigotržcu
na mestnem trgu in kupiti si "Babico"“Babico”
"Jarognjeva“Jarognjeva iz Hradka"Hradka” — zvezek
pesmi — kak prevod ... Ve, da si nikdar ni
kupil niti črešenj niti smotk — vsak krajcar
 
Ostalo mu je še sv. pismo, brevir — in zlata
knjižica "Hodi“Hodi za Kristusom." Vse drugo
je prodal z omarami vred.
 
Kadar ga je kdo vprašal: "Kam“Kam ste pa dali
svoje knjige — toliko krasnih knjig?" — je
sklenil roki in žalostno šepetal: "Pojedel“Pojedel sem
jih, prijatelj, pojedel." Ničesar več ni bilo,
kar bi mogel prodati, česar bi se še mogel iznebiti.
Hvaležen je bil, če so prišli ljudje, da
Hvaležen je bil za miloščino ... ubogi prosjak.
 
"Jaz“Jaz torej grem — sem že govorila z oskrbnikom
— da vsaj za drva nekaj zaslužim,"
mu je rekla po kosilu mamica. {{prelom strani}}
 
je opravičeval.
 
"Vzel“Vzel bi Vas k sebi, prijatelj, v župnišče,"
— tu se Jurij zgane, oprosti si eno roko, objame
z njo vrat sklonjenega prijatelja, pritegne
ga k sebi in hitro mu pošepeta: "Da“Da, v
bolnišnico pojdem, sam sem že mislil na to,
a še enkrat, prijatelj — za popotnico — zadnjič ..."
 
"Takoj“Takoj?" vpraša župnik.
 
"Ne“Ne, jutri zjutraj, jutri — Gospoda Jezusa
in sveto olje vzemite s seboj, prijatelj, jutri,"
— izpustil je župnikov vrat skril roko pod
pernico in zatisnil oči, kakor bi trdno zaspal.
klicale po vtelešenju in o življenju.
 
"Zakaj“Zakaj si nas pustil umreti, zakaj, zakaj?"
— take se je zdelo Juriju, da nanj kličejo.
 
"Morilec“Morilec!" — so mu žugale s stisnjenimi
pestmi. Jurij se je stiskal v pernicah od strahu,
da ga ubijejo; v halucinaciji je prožil dlani
proti njim in se branil z edino besedo: "Nisem“Nisem
mogel, nisem mogel."
 
Vzdigovale so se proti njemu, mahale s svojimi mrtvaškimi plašči in klicale: "Groboku“Groboku
naš grobokop," in po tej besedi so zopet pdale v svoje grobove in Jurij je videl samega
sebe, kako je na te grobove navalil težke granitne
kamne pozabljenja, da ne vstanejo nikdar
molil nad njimi, kakor molijo starši nad grobovi
svojih otrok. In glej, danes so kljub temu
vstale iNin prišle k njemu.
 
Potem je videl Jurij ostanek svojega življenja
istem trenutku je obenem čutil tudi smešnost
tega, kar je drugim tako često zavidal. Popolnoma
je razumel besedo: "Ničemurnost“Ničemurnost
nad ničemurnost," in se je veselil, da je prišel
do tega spoznanja, kakor se veseli rudar, kadar
po dolgem trudu najde iskano rudo ...
Po dolgem čakanju je prinesla Krutinovka
iz hiše polno naročje pernic, ki jih je postlala
po vozu, in za njo sta peljala Kmtina z gospodom
župnikom Jurija; pri vozu so se ustavili,
glava se mu je obesila na prsi in ni
dneva so ga odpeljali v mesto v okrajno bolnišnico.
 
"Samo“Samo za nekaj časa, za malo časa se peljete
tja," so ga tolažili — "ko“ko pride pomlad,
se vrnete k nam in zopet bo bolje." — Smehljal
se je tem besedam, in ko je tako ležal
vznak s kosmato kapo in suknjenimi ušesnicami,
in gledali za vozom.
 
"Ta“Ta se ne bo nikoli več vrnil k nam."
 
"Ne“Ne bo, se, ne — " so pritrdili drugi in se
razšli.
 
njihovo krokanje. Odpustil jim je, kakor
vsem, ki so v njegovem življenju krožili krog
njega. — "Krokale“Krokale so, krokajo zdaj,"— je
rekel sam pri sebi, "ker“ker drugega ne znajo."
 
Ko so se peljali mimo pokopališča, se je
v sobi, da ne more z njimi.
 
"Nista“Nista me vzela s seboj," je vzdihnil in se
zagledal na četverokotno majhno pokopališče.
V solncu se je lesketal v sredi njega mogočen
ovira?
 
"Oh“Oh, življenje je to," si je rekel Jurij žalosten,
"k“k temu sem še pribit, še vedno visim
na tem križu. Otožen — sam. Niti razbojnika
nista tu križana z menoj ..."
 
Toda čutil je od dne do dne, kako se rahljajo
Umiral je ... Ležeč na trdnem bolniškem
ležišču, je lovil besede, ki jih je molila usmiljenka:
"Mir"“Mir”"pokoj"“pokoj”"počitek"“počitek”
"večnost"“večnost” — kako sladke so te besede za dušo,
trudno življenja ... Zvenele so mu v ušesih
omamno, kakor skopuhu cekini, odmevale
kot bobnenje groma ...
 
Konec bo bede , konec pisanja prošenj, konec
križa — snet bo z njega — umrl bo ...
 
Danes se ne moti — umrl bo.
 
"Usmili“Usmili se me, Bog, po svojem velikem usmiljenju!" — je slišal za zglavjem in ogromna
teža je navalila nanj s temi besedami, kakor
bi ležala skala na njem. — Zdelo se mu
očmi.
 
"Gospod“Gospod, reši dušo mojo — pridi že in ne
odlašaj!" je zopet slišal besede molitve ...
Globoko je vzdihnil skozi odprta usta — skozi
okno je padel v mračno sobo sveženj žarkov
odide njegova duša ...
 
"Razbojnik“Razbojnik visi na Tvoji desnici in kliče:
spomni se me, Gospod, — hiti mi pomagat ..."
— to je bilo zadnje, kar je slišal Jurij na tem
svetu —. Skrčil se je, kakor ptiček se je stisnil,
Stopil je k njemu in rekel:
 
"Še“Še danes boš z menoj v raju." — Pri teh
besedah vstane usmiljenka in priskoči k Juriju
— ta pa globoko vzdihne — zadrhti in —
Bilo je vprav v petek ob treh popoldne. Pri
dekanijski cerkvi se je zazibal veliki zvon
"Vaclav"“Vaclav” in žalostno pel v spomin Jezusove
smrti — v istem trenutku je zadnjič vzdihnil
tudi njegov nevredni služabnik — duhovnik
Prišel je zdravnik, pogledal mrliča in ugotovil
smrt, izpolnil je tiskani mrliško ogledni
list in v rubriko "vzrok“vzrok smrti"smrti” zapisal; tuberkuloza
pljuč ... Tako je bilo ime groznemu
bitju, ki je Jurija zadavilo.
po časi po stopnicah v tiho bolniško kapelo.
 
"Gospod“Gospod, daj mu večni mir in pokoj!"
 
"In“In večna luč naj mu sveti," je šepetala sestra
zakristanka, ko mu je prižigala pri glavi
oljnato lučco, in naredivši znamenje sv. križa
krst.
 
"Kaj“Kaj tam!" je razlagal grobokop — "tam“tam
je lahko kopati; s samo lopato izkopljem ves
grob — še stene moram podpreti z deskami,
 
Rumena, mrtva, v grude zmrzla ilovica se
je kopičila na njih. "Samo“Samo, da se to enkrat
prekoplje," je zopet začel grobar, "potem“potem bo
delo že Lažje — zemlja bo preperela, počrnela
in vsaj trava bo pognala," in zopet je
metal ven izkopane kamne.
 
"Oh“Oh, moj Bog, to je kamenje!" — je vzdihnil
mladi župnik.
 
"Smrt“Smrt mu ga je nabrala v njegovem življenju
in ga znosila sem. Morda so tu vsi ti kamni,
s katerimi so rajnkega v življenju tako sirovo
pobijali," — mu je prišlo na misel in
dolgo, dolgo je gledal na ta kup kamenja. Videl
je v duhu roke, ki so te kamne metale.
bolj robati, bolj grobi, a ne tako težki.
 
"Mu“Mu boste mar tudi to kamenje vrgli v
grob?" vpraša hitro.
 
"Ne“Ne, ne," se je dvignil grobar od dela —
"to“to bom izvozil na vozičku ven, tja na cesto,
in bom tako popravil kos ceste k pokopališču."
 
"Tako“Tako, tako," — je rekel duhovnik in odšel.
 
Drugi dan je bil pogreb.
je vzel z rakve plašč, kelih in knjigo, nato pa so rakev spustili v grob.
 
<poem align=center>"Rozžehnejme“Rozžehnejme se s tim telem,
pochovejmež je s pokojem ..."<ref>Poslovimo se od tega telesa, — pokopljimo
ga v pokoju.</ref></poem>
 
Ljudje so že odhajali; nekateri niso slišali
ni besed zadnje kitice več:
<poem align=center>"Kriste“Kriste, pro sve oslavenf,
dej nwm hrichu odpuštenf."<ref>Kristus, radi svoje slave — daj nam odpuščanje
grehov.</ref></poem>
 
 
<references/>
 
[[Kategorija:Amerikanski Slovenec]]
[[Kategorija:Dela leta 1926]]
17.101

urejanje