Križev pot (Amerikanski Slovenec): Razlika med redakcijama

| normaliziran naslov= Križev pot

| prevajalec= Vojteh Hybasek

| vir= dLib {{fc|dlib|3K75KLMP|s=4|10}}, {{fc|dlib|IPSBUF5I|s=4|12}}, {{fc|dlib|0YDQ9Y5O|s=4|13}}, {{fc|dlib|7RELZJCB|s=4|14}}, {{fc|dlib|C5OCEOKZ|s=4|15}}, {{fc|dlib|HDNGUPWA|s=4|16}}, {{fc|dlib|U97MKOSC|s=4|17}}, {{fc|dlib|SZ8BDPQQ|s=4|18}}, {{fc|dlib|WAOPXTF0|s=4|19}}

| dovoljenje= javna last

}}

{{neoštevilčena poglavja}}

 

— Če bi zbolel. Kaj bi počel? In kaj mati?

 

in se spominjal svojih znancev v Pragi. Spominjal

se je svoje prve vožnje v Prago, ko se

— od tega časa, kaj vse je doživel. Spominjal

se je vsega tega ... Tega je bilo skoraj

duhu — oh, moj Bog — kako je že star —

petdeset — da, petdeset —! Življenje leži

S takimi žalostnimi, težkimi mislimi se je

še ukvarjal, ko je že hodil po Pragi. — Morali

se je kdo vanj zaletel, preden se je zavedel,

da ne hodi po zelenih mejah vrbiških

glavnem opravku. V duhu se mu prikaže

mati in na uho mu udarijo njene besede: —

oguljeno beležnico in prebere slavno

ime in stanovanje enega izmed vseučiliških

pilule.

 

 

{{manjkajoč faksimile}}

 

podaljšal si življenje — preskrbel mater —

toda nima ga, nič nima ... Sklenil je svoje gole,

Ni pa slišal ne videl, kako se prijema njegova

mati v obupnem joku za osivelo glavo in

na svetu — pokliči me, ljubi Bog, pokliči k sebi.

Uboga sem, od dolgega življenja upehana;

vzemi moje zdravje in daj ga — daj ostanek

mojega življenja njemu tamle zraven — mojemu

za katerim je ležal bolni Jurij.

 

bledem čelu so se blestele kapljice potu.

 

v ušesih; samo na to je vedno mislil, ni se brigal

več za nič, kar ga je poprej toliko zanimalo.

denarno podporo.

 

odložil pero in odposlal pismo. Potem je dolgo živel v mrzlični napetosti. Čas mu je le počasi

potekal in niti dočakati ni mogel ure, ko

da vložite prošnjo za začasni pokoj.</p>

 

se je dvignil iz pletenega stola, s tem

papirjem v roki je hodil nekaj časa po svoji

razmišljal o važni zadevi.

 

 

delati — a sedaj? Zakaj bi te preživljal, zakaj? Ali moreš kaj delati? Učiti? Pridigovati?

 

in njegov čut za pravico mu je govoril,

ga silil k spoznanju, da je to popolnoma prav

in edino mogoče, da gre v pokoj.

 

k oknu. Z vlažnimi, leskečimi se očmi

je bolestno zrl ven v prazni svet. V tem trenutku

kakor da mu ugašajo zvezde na obzoru življenja

in kakor da jih nevidna roka meče iz

 

zopet vprašanje in pred očmi se mu je pojavil

stari osemdesetletni starček, prošt nekega kapitalja ... Ni mogel več ven iz hiše, tudi maševal

borne fare mu ne puste ...

 

v možgane. {{prelom strani}}

 

sam pri sebi uradni poziv.

 

so silila vanj vprašanja liki zdravnik

s svojim anatomskim nožem.

 

spal, tudi ponoči ga je mučilo to vprašanje,

kam naj se preseli iz vrbiškega župnišča.

Ko zjutraj vstane, pride k njemu mati in s

smehljajočim se licem mu začne veselo pripovedovati:

je, da sem doma, pri nas v hribih ... naprej

ni več poslušal. V glavi se mu je zavrtelo od

 

Tu je imel odgovor na okrutno vprašanje:

kakor domov, tja k modrikastim goram, pokritim

s črnimi gozdi. V belo vasico, opasano

mu je lažje, samo da bi mogel domov!

 

 

je o teh besedah in v resnici je čutil utrujenost,

utrujenost človeka, ki je neumorno,

gospod vikar v Vrbico novomašnika.

 

žalostno Juriju, ki se je poln ljubezni zagledal

v mlade, od navdušenja žareče oči svojega

naslednika.

 

 

šepetaje, s težavo, kako se veseli kot

otrok na svoj rojstni kraj, kako ga vse tja vleče; nič ga sedaj več ne zadržuje, naj ga torej

želi ...

 

nakazilo za pokojnino pošljemo za Vami; vse

bomo oskrbeli, vse; samo da se ne poslabšate,

stari, a še vedno krepki vikar in se s sočutnim

očesom zagledal v suhega, od bolezni izmučenega

korakom se je vračal potem v župnišče. Lahek

nasmeh mu je zaigral na ustnah, ko je zagledal

hitreje stopil — pa se je domislil zdravnika,

kako ga je opominjal in svaril pred vsakim

Samo ti siromaki so stali tam okrog. Ko je

peljala stara mamica Jurija iz župnišča, so

Grozotno — kakor krohotanje vran nad mrličem

v meglenem jutru — je učinkovalo to

katero se je mešal jok zvonov iz vrbiške cerkvice.

 

nas skrbel, kdo nas bo preživljal — tolažil.

je odmeval glasen jok po vsej vasi. Zvenel je

kjer se mu je izgubil izpred oči voz s konjičem.

Gledal je tja in skoraj na glas je izrekel

 

A v tem trenutku mu je stisnila srce tako

radosti je zaplul v njegovi notranjosti. V daljavi

so se mu prikazali na sivem nebu ostri

isto ljubeznijo, kakor da kliče svoje dobre

prijatelje, s katerimi se že dolgo, dolgo ni videl.

Prijela sta se z materjo za roke in izstopila.

 

je žalostno spregovorila starica pri prvih korakih

in oči obeh so se ozrle na velik, s sirovim

Mati je začela ihteti in stegovala obe roki

proti nizki hišici z dvema okencema v pročelju

vrata, ki so držala na majhno dvorišče.

 

obisk, ko so jim prodajali tole kočo.

 

je sedaj zopet natančno slišal njen takratni

glas — a ni pomagal — ni imel — ni mogel

naproti.

 

jim nista pisala, da bi prišli z vozom po

nju, in v veselem pogovoru so jima odkazali

na smrt ...

 

vzdihovala mati in preštevala nekaj srebrnih

goldinarjev, ki so jima po selitvi še ostali za

morda izposojati ... {{prelom strani}}

 

— in tem bolj goreče, čim bolj se je sušil njen

mali zaklad.

— ker ni bil še celih trideset let duhovnik.

 

beda se mu je režala v obraz ... jemala mu

je časopise, katere je tako rad bral, vzela je

trenutku, ko mu je došel uradni odlok v roke.

Odrekel se je temu in s tresočo se roko je pisal

gld. 66 kr., z besedami: šestintrideset goldinarjev,

plačal je kolek in potovko, ostanek pa ves izročil

potolaženi materi.

 

si je ponavljal to trdo, trivijalno besedo

grenkoba se je razlila po njegovi duši. Vrelo

je v njem ... gnev in srd sta širila v srcu požar.

stražah. Za nje se skrivajo vera, čistost, pravičnost

in ljubezen do bližnjega in kličejo:

— in ne le sebe, ampak tisoče svojih duhovskih

bratov, zakopanih v bornih vasicah

Štiri stotake ...

 

in kakor bi pihnil v požar, je zopet primerjal

svoje življenje z drugimi — celo vrsto sob

mehkimi, volnenimi in drugimi odejami.

 

 

Tu so mu misli skrenile drugam. Videl je

perilo ...

 

Tudi njegova mati — ta starica tam — je njemu

— so mu očitali rodni bratje in sestre,

in po pravici. Roditelji so dali njemu več nego

kako je padal pod bremenom dela in zopet

vstajal in si dajal moč in pogum z mislijo:

prvič nazaj — prav na najprve čase svojega

studiranja.

slovnico v roki ali pa se je sklanjal pri luči

svetiljke nad grškimi oblikami nepravilnih

zdaj v ušesih besede skrbnih staršev. — vnovič

je občutil trepet pred skušnjami, zrl nad

Tu na tej revni

šumavski zemlji — pa vendar na svoji —

preprost, neveden. Vsi ti roji misli, te

muke duše, ki vedno misli in opazuje, vse to

ki je kakor omlačen snopek sklonjena sedela

nad šivanjem pri oknu — uničil je vse, uničil

nekaj v njem; prebudil se je v njem kmet,

vonj razorane zemlje je puhnil vanj in kmetska

kri njegovih prednikov, njihova moč, ljubezen

do rodne grude se je oglasila v njem.

ga je grizel, da se je ves tresel.

 

je vzdihnil težko ...

 

ga je že dražila skušnjava ...

 

nezadovoljen — nemara mi bo tudi to zadostovalo

— morda bo forint dovolj — saj več

sebi pregrešne misli in njegove suhe ustnice

tanke kot dva lističa, šepetale molitev. Pred

dušo mu je stopila svetiljka iz semeniškega

hodnika — Kristus ... Vstal je in vzel z mize

je križev pot: šel je s Kristusom po jeruzalemskih

ulicah — ni bil povišan, marveč ponižan

 

Sedaj je bil srečen, da je tako reven in ubog.

mitro na glavi, v roki srebrno palico in bil oblečen

v svilnati purpur z vlečko, ki bi jo paž

moral nositi za menoj ... trnjevo krono na

glavi — trs v roki — in telo nago, nago — ne

molil h Kristusu s srcem, polnim hvaležnosti.

 

obleko, plačati zdravnika, je vse izdal.

 

z materjo, ki je uprla svoj pogled na omaro,

polno knjig.

 

so mu prirastle k srcu.

 

Jokal je, ko je eno celo polico izpraznil in

poslal v antikvarijat, kakor bi prodajal, izdajal

 

Potem se je že selil zaboj za zabojem. Najprej

Spominjal se je pri njih, kako je štedil,

preden je imel goldinar in mogel teči h knjigotržcu

pesmi — kak prevod ... Ve, da si nikdar ni

kupil niti črešenj niti smotk — vsak krajcar

 

Ostalo mu je še sv. pismo, brevir — in zlata

je prodal z omarami vred.

 

kar bi mogel prodati, česar bi se še mogel iznebiti.

Hvaležen je bil, če so prišli ljudje, da

Hvaležen je bil za miloščino ... ubogi prosjak.

 

mu je rekla po kosilu mamica. {{prelom strani}}

 

je opravičeval.

 

— tu se Jurij zgane, oprosti si eno roko, objame

z njo vrat sklonjenega prijatelja, pritegne

bolnišnico pojdem, sam sem že mislil na to,

 

 

— izpustil je župnikov vrat skril roko pod

pernico in zatisnil oči, kakor bi trdno zaspal.

klicale po vtelešenju in o življenju.

 

— take se je zdelo Juriju, da nanj kličejo.

 

pestmi. Jurij se je stiskal v pernicah od strahu,

da ga ubijejo; v halucinaciji je prožil dlani

 

sebe, kako je na te grobove navalil težke granitne

kamne pozabljenja, da ne vstanejo nikdar

molil nad njimi, kakor molijo starši nad grobovi

svojih otrok. In glej, danes so kljub temu

 

Potem je videl Jurij ostanek svojega življenja

istem trenutku je obenem čutil tudi smešnost

tega, kar je drugim tako često zavidal. Popolnoma

do tega spoznanja, kakor se veseli rudar, kadar

po dolgem trudu najde iskano rudo ...

Po dolgem čakanju je prinesla Krutinovka

iz hiše polno naročje pernic, ki jih je postlala

župnikom Jurija; pri vozu so se ustavili,

glava se mu je obesila na prsi in ni

dneva so ga odpeljali v mesto v okrajno bolnišnico.

 

se je tem besedam, in ko je tako ležal

vznak s kosmato kapo in suknjenimi ušesnicami,

in gledali za vozom.

 

 

razšli.

 

njihovo krokanje. Odpustil jim je, kakor

vsem, ki so v njegovem življenju krožili krog

 

Ko so se peljali mimo pokopališča, se je

v sobi, da ne more z njimi.

 

zagledal na četverokotno majhno pokopališče.

V solncu se je lesketal v sredi njega mogočen

ovira?

 

na tem križu. Otožen — sam. Niti razbojnika

 

Toda čutil je od dne do dne, kako se rahljajo

Umiral je ... Ležeč na trdnem bolniškem

ležišču, je lovil besede, ki jih je molila usmiljenka:

trudno življenja ... Zvenele so mu v ušesih

omamno, kakor skopuhu cekini, odmevale

kot bobnenje groma ...

 

križa — snet bo z njega — umrl bo ...

 

Danes se ne moti — umrl bo.

 

teža je navalila nanj s temi besedami, kakor

bi ležala skala na njem. — Zdelo se mu

očmi.

 

Globoko je vzdihnil skozi odprta usta — skozi

okno je padel v mračno sobo sveženj žarkov

odide njegova duša ...

 

— to je bilo zadnje, kar je slišal Jurij na tem

svetu —. Skrčil se je, kakor ptiček se je stisnil,

Stopil je k njemu in rekel:

 

besedah vstane usmiljenka in priskoči k Juriju

— ta pa globoko vzdihne — zadrhti in —

Bilo je vprav v petek ob treh popoldne. Pri

dekanijski cerkvi se je zazibal veliki zvon

smrti — v istem trenutku je zadnjič vzdihnil

tudi njegov nevredni služabnik — duhovnik

Prišel je zdravnik, pogledal mrliča in ugotovil

smrt, izpolnil je tiskani mrliško ogledni

pljuč ... Tako je bilo ime groznemu

bitju, ki je Jurija zadavilo.

po časi po stopnicah v tiho bolniško kapelo.

 

 

zakristanka, ko mu je prižigala pri glavi

oljnato lučco, in naredivši znamenje sv. križa

krst.

 

je lahko kopati; s samo lopato izkopljem ves

grob — še stene moram podpreti z deskami,

 

Rumena, mrtva, v grude zmrzla ilovica se

delo že Lažje — zemlja bo preperela, počrnela

metal ven izkopane kamne.

 

mladi župnik.

 

in ga znosila sem. Morda so tu vsi ti kamni,

s katerimi so rajnkega v življenju tako sirovo

dolgo, dolgo je gledal na ta kup kamenja. Videl

je v duhu roke, ki so te kamne metale.

bolj robati, bolj grobi, a ne tako težki.

 

 

 

 

Drugi dan je bil pogreb.

je vzel z rakve plašč, kelih in knjigo, nato pa so rakev spustili v grob.

 

ga v pokoju.</ref></poem>

 

Ljudje so že odhajali; nekateri niso slišali

ni besed zadnje kitice več:

grehov.</ref></poem>

 

 

<references/>

[[Kategorija:Amerikanski Slovenec]]

[[Kategorija:Dela leta 1926]]