Črna žena (Amerikanski Slovenec): Razlika med redakcijama

| izdano= ''{{mp|delo|Amerikanski Slovenec}}'' 46/88 ({{mp|leto|1937}}), 46/94 ({{mp|leto|1937}}), 46/101 ({{mp|leto|1937}}), 46/109 ({{mp|leto|1937}}), 46/110 ({{mp|leto|1937}}), 46/111 ({{mp|leto|1937}}), 44/112 ({{mp|leto|1937}}), 46/113 ({{mp|leto|1937}}), 46/117 ({{mp|leto|1937}}), 46/118 ({{mp|leto|1937}}), 46/123 ({{mp|leto|1937}}), 46/133 ({{mp|leto|1937}}), 46/134 ({{mp|leto|1937}}), 46/135 ({{mp|leto|1937}})

| vir= dLib {{fc|dlib|4076JIJN|s=4|88}}, {{fc|dlib|LBVPCULE|s=4|94}}, {{fc|dlib|XHH138K6|s=4|101}}, {{fc|dlib|8DE15J5K|s=4|109}}, {{fc|dlib|AO6JXIMJ|s=4|110}}, {{fc|dlib|ESMUYI7X|s=4|111}}, {{fc|dlib|UN8MPFBI|s=4|112}}, {{fc|dlib|DKPW9AC4|s=4|113}}, {{fc|dlib|THSVLSOQ|s=4|117}}, {{fc|dlib|65SM1LSH|s=4|118}}, {{fc|dlib|LPZT34VC|s=4|123}}, {{fc|dlib|KXZOAFVU|s=4|133}}, {{fc|dlib|MRNZ4DAJ|s=4|134}}, {{fc|dlib|TRAKFJ6K|s=4|135}}

| dovoljenje= javna last

}}

{{neoštevilčena poglavja}}

 

Turke? Pravice ni in je ne bo, dokler bomo

držali križem roke in bomo tlačanili

 

zapirat okno, da bi kdo ne cul teh predrznih

zlasti tukaj ne. Jojme, če bi te cul grajski

birič! Čakajmo, saj pride vse samo po sebe,

 

Tudi možem se ni zdelo varno to očitno

rekel, stoječ sredi sobe, v šali:

 

dokler bo to napovedovala samo vaša bela

žena, o kateri veste toliko povedati. Hehe,

Matija, ti si je še zdaj ne moreš izbiti iz

glave; hentaj, nemara tvoj duh res kaj

 

Kakor bi trenil, se je pri teh besedah

pomenljivo kakor prerok:

 

žena ni prišla za prazen nič. — Možek iz

Krope — vaš prismuknjenček — morebiti

Bela žena vam veli, da imate

pripravljene kose, motike in beti — kadar

 

ga je vprašal Rok.

 

je odvrnil krošnjar, skrivnostno migajoč

s svojimi belimi očmi in se je smehljaje

samo njima znane te tajnosti.

 

 

 

 

 

 

 

Telebnil je na klopico ter ni hotel slišati

hipa v medlem siju. Na kamnješki goličavi,

kjer je žuborel brdski potok in se je

pa klečavnik.

 

v nekem notranjem, krčevitem

trepetu. Anžlju je zagomezelo mrzlo po

mu je zaškrtal droben kamenček. Prikazen

je preplašena šinila kvišku, se ozrla

z biseri in dragimi kameni.

 

omedlevici.

 

vprašal:

 

 

Črna žena je položila kazalec na ustnice,

odide. Ali ta se ni ganil z mesta. Zato se

je prikazen obrnila in stopala počasi po

Anželj je pričakoval, da se bo vsaj enkrat

še ozrla nazaj, toda žena je korakala mirno

{{manjkajoč faksimile}}

 

 

je, da ga ji je dal nek bled, mlad mož in

jo je tako lepo prosil, naj pismo gotovo

 

 

natančno opiše onega moža in potem sem

 

 

nje. Rekla je, da je mož kar naenkrat

prišel in jo nagovoril, in ko ji je dal pismo, je zopet takoj odšel. — — Ženici seveda

— Toda nekaj je prišlo vmes in mora

ostati še nekaj časa doma; tako je torej

 

 

prišel, ne kam je šel — samo mudilo se

mu je zelo. Prejšnji dan je slišala,

ji je prišel na misel ta nesrečni mož, Id

ji je izročil pismo; zato je poskrbela, da

 

 

po Ljubljani in stikal po vseh oglih in kotih,

pa nisem niti za pičico bolj na jasnem.

 

čudna in zapletena! — In šele pismo, —

nikakor si ne morem misliti, kako bi se

 

 

je kriknila Zalka, ki se je ob zadnjih Štefuljčkovih

besedah vzbudila kakor iz globokih,

ti nekaj veš! Pri vseh svetnikih te prosim,

povej mi, kar veš, nikar me ne pusti

 

bi ti bil že zdavnaj povedal. Imam samo

tako svoje misli, ki pa niso veliko vredne,

 

poznaš ljudi in v tvoji glavi zraste več, kakor

kažeš na zunaj; povej, kako se ti zdi

 

je delal gluhega možek.

 

vendar kar čutim, da več veš, kakor hočeš

 

se je potajil Štefuljček.

 

ust.

 

je vila roke in ga jokaje prosila

me negotovosti, daj, povej! — Francetovo

pismo je tako čudno, prihajajo mi v glavo

najraznovrstnejše misli. — Štefan, povej

za božjo voljo te prosim, pri vseh svetnikih

 

Ta jokajoča prošnja je pa na možka tako

pripovedovati:

 

nekaj si domnevam. Ce se le ne motim,

je France še na Kranjskem in se bo svojčas

takoj. Nemara me bodete kmalu zopet

videli in tedaj bom imel za vas gotovo kako

 

Med temi besedami je potegnil svoj vihravi

zakričal:

 

 

Za odgovor je čul le prezirajoče hohotanje

{{manjkajoč faksimile}}

 

Vse dogovorjeno. In prav je tako! Kako

dolgo naj še prenašamo ta jarem. Breme,

Nova vas, Studor nam bodo poslali zdatno

število krepkih mož. — Z Javornika še

 

pa zdi, da sem nedavno slišal, da so z veseljem

pozdravili naš poziv. — Sicer pa

 

še nismo dobili odgovora. Nekateri pravijo,

da so se najbrž pisma izgubila ali pa

nam bo cela dežela. Imam namreč

pri sebi še drugo pismo, ki bo romalo med

 

 

Možek je molčal, namesto odgovora je

umazanih listov.

 

 

Možek se ni dosti zmenil za krčmarjeve

slednjič dal eno krčmarju in mu rekel:

 

 

se ženitovanje. Ženin je kmet, nevesta

 

Nato je bral pismo napol glasno.

 

je hudo, ker se ženitovanje tako dolgo zavlačuje.

Ženin je pripravljen in nestrpno

zvesti nečaki

 

 

Krčmar se je nekoliko namuzal. Zraven

nato je rekel:

 

 

 

Krčmar je vzel v roke obširno pismo,

molku rekel:

 

 

hoče; to smo storili, da nam ne poreko,

da smo samo nagajivci in da se samo

celo njemu izpodkupujejo veljavo in nas

odirajo in zatirajo; zato moramo pa mi

 

 

sprt s sosednimi graščaki zaradi meje

posestva. Upam, da ga na ta način izpodrinemo;

bo vsled pisma in krivic rad priznal izpremebo,

dasiravno si ga kar mirno ne

 

časa krčmar. {{prelom strani}}

 

zapel znano cigansko pesem:

 

 

Glasovi so prihajali vedno bližje in

se bližali mestu. V naslednjem trenutku

je začul France klic sosednje straže:

jasen krik ženskega glasu. Le še nekaj

mrmrajočih glasov je prišlo Francetu na

opazil, kako se je prerival neki temen zvitek

oprezno skozi bičevje. Bliskoma je

Postava v bičevju se je potajila in se začela

pomikati nazaj. Kmalu je izginila

nežni glas. — Pela je:

 

 

France je že nameraval dati znamenje

vesel pač bodem spet;

oj kmalu, kmalu tja dospem

 

France je napeto poslušal. Sapa mu je

strastne, z jokom skoro zadušene besede:

 

si vendar zopet moj! — Radko, zakaj si

 

S silo se ji je izvil France iz objema.

je surovo pahnil od sebe in ji šepetal:

 

na straži in zato ne smem z nikomur

 

je kričala žena v obraz tako od blizu, da

je čutil na svojih ustnicah njen vroči dih.

 

služim domovini; prisegel sem ji zvestobo

in od sedai je moje življenje boj zoper

 

zvestobo pri Očetu in Sinu? Nisem te pustila

zlatolasi ženi na Kranjskem, pa te

tudi vojski ne bom pustila. Moja pravica

 

le deseti del svojih obljub, bi te ne bil

nikdar zapustil; a zdaj ne pomaga nič.

obmejnim četam. — Sicer pa tu tudi ni

tako samotno in zapuščeno kakor v tvoji

 

pomagati. Pustinjski duh me zgrabi kakor

veter kosmič prediva, pa ne morem

in prijazne vasi in kjer prebivajo dobri

ljudje; tam me ne bo dohitel pustinjski

 

cesarju sem prisegel in če se izneverim

 

s to prisego si ravnal zoper svojo dolžnost,

kako si mi dal besedo pred belim

 

si verolomna, ti si mi bila nezvesta. Stokrat

si ravnala zoper svoje dolžiosti; zato

me je pa duhovnik v Bjelini odvezal od

moje besede. Prost sem in svoje življenje

 

prost? Osvobodil si se? Nigane ne

poznaš več? Nigana ti je tuja, preslaba;

nikakor ne pustim. — Za teboj pojdem,

če treba na konec sveta, in če te najdem

 

postala ljubosumna ... Zalke v svojem

življenju ne bom videl nikdar več. Ne

v krvavo vojsko; tam me bo sprejela bleda

smrt v svoje naročje. Če bom umrl za

 

pustim! Svoje življenje moraš dati meni

in nikomur drugemu in tudi smrti ne! ...

ne smeš! Naročila bom svojim rojakom,

da te bodo skrivaj odpeljali, tako da te

 

Moja služba je neizprosna; kdor bi

položil le roko na me ali če bi pokazal le

najmanjše znamenje nasilja, ga moram

 

v srce in potem greš lahko k svoji beli

punčari! ... Svojo dušo si mi že tako

 

Pri teh besedah je ciganka odstopila

kakor drevo.

 

in mene! Premisli vendar, na straži ne

smem govoriti z nikomur ... Zdaj sem

moral za to pretrpeti težke kazni, ali bom

moral iti celo v ječo. Pojdi, Nigana,

 

ljubi, dobri mož! Toda tako te vendar ne

smem zapustiti ... Zopet te moram videti

 

Od dalje se je začul vojaški klic.

 

še te moram videti. Povej, Radko, boš-li

 

 

 

smem na nič druzega paziti kakor na

stražo ... Ti se ne moreš zdržati, da bi

svojo stražo z drugim mestom ... Toda

pojdi proč, Nigana, — pojdi — pojdi! Če

 

prideš jutri zopet. Ne bom govorila s teboj

— niti besedice ne, — samo da te bom

 

 

Strastno mu je stisnila še roko v slovo

lahno šuštenje in naenkrat je kakor

iz tal izrastla stala pred njim Nigana.

uprla žalostno svoj pogled v njegov

obraz in se ni ganila z mesta.

posamezne besede:

 

smrt bleda vabi že na pir;

 

Mož se ni mogel več zdržati. Hotel je

pred njim — bila je zopet Nigana.

 

enkrat! Pridi zopet jutri! — Kajne, saj

 

 

Ciganka je globoko zastokala in vzdihnila

— kakor poklican — pride nasproti

Kroparski možek s svojo šepavo hojo. Možek je spoznal Bregarja že oddaleč, zato

mene se nič ne razburjaj! Opazil sem te

med cesarskimi in te takoj spoznal, zato

Toda, kam pa tako hitro? ... In,

prijatelj, zakaj si pa tako razburjen? Kaj

 

nasvet, katerega si mi dal v Bjelini. Stopil

sem v vojaški stan. — Pripetilo se mi

nekaj posebnega. Toda, Štefan, pojdiva

nekoliko iz te gneče, tu med ljudmi ne

 

Šla sta ven iz mesta in hodila ob Savi.

nato je začel govoriti: {{prelom strani}}

 

ženo, Nigano! Ravnokar sem prišel iz

Vidma s patrole. Ko sem se vračal v mesto,

 

 

spoznal, vendar bi skoro šel stavit, da

je bila ona. Čuj, opravljena je v moško

 

 

Na to vprašanje je začel Bregar natanko

hitro rekel:

 

in trgih ga ne najdeš. Mladi vojak je že

 

 

vojaka sem vsekakor videl, prav takega,

kakor si ga ravnokar opisal. Nekaj

njegove oči so tako rekoč govorile; krožile

so mu kakor živo srebro in žarele so

 

 

 

 

bilo gotovo slabo godilo, da nisem prišel

jaz pravočasno. Pregovoril sem Štajerce,

kaznuje po vojnem pravu. Tujec — najsi

bo mož ali žena — sedi sedaj že eno uro

 

take narave; njo žene strast k dejanjem,

kojih dalekosežnih učinkov niti oddaleč

igrala vlogo izdajalca, bi je vendar ne mogli

kaznovati po strogi postavi! Povej,

 

postave stroge ... Izdajavstvu sledi smrtna

kazen. Če se dokaže, da je ob zadnji

bitki res izdala nekaj vojakov Turkom —

 

tega vendar ne spada k našim četam.

Če bodo izvedeli, da je ženska in v kakšnih

in stiski. Sedaj jo potrebujem. Ti zmoreš

vse; pomagaj mi, da bom mogel vsaj

 

Štefuljček je premišljeval nekaj časa,

nato je rekel:

 

 

Ves razburjen je pričakoval France večera.

Točno ob osmih je stopil v gostilno

si medtem že celo izposloval vstop v ječo

zase in za Bregarja. Takoj sta šla oba V

je že zaslišal iz kota sem mehki glas:

 

 

je pripomnil stražnik in posvetil z lučjo V

ječo.

na kolena in zaklical s solznimi očmi:

 

zapustil? Pomagaj mi, Radko, pomagaj!

 

 

mu je odgovorila ciganka, nezaupno se

 

Možek je prijel stražnika za roko in oba

{{manjkajoč faksimile}}

 

 

v vojski; saj smo že cesto slišali, kaj počenjajo

Turki. In če zdaj mi vdarimo zoper

vojaki z našimi ženami imeli usmiljenje?

Ne, svojih žena in otrok ne smemo

 

na varno, če jih peljemo na Špik v votlino

je svetoval Mohorko.

 

zadevo. Preskrbi v votlino tudi živeža za

nekaj dni, da ne bodo trpeli gladu. Sicer

na varnem kakor zaklad, ki je zakopan

globoko v zemlji. Vsekakor pa mora ostati

 

 

je nezaupno in radovedno vprašal

možek.

 

in tam so se naučili tudi, kako je treba uporabljati

 

lovci na Špik pred votlino; tam bodo tudi

sami najbolj na varnem zakaj Gorjance

 

bodo imeli ničesar bati, ker jih bodo stražili

Pušavec.

 

govoru Grahek, rekoč:

 

nikakor ne bodo hotele iti v votlino k

 

 

in sinoči je šla mimo Bregarjeve

hiše na Brdih. Anželj in dva njegova

je odločno zatrjeval Grahek.

 

vpraševal nadalje možek.

 

postavo in jo vprašal o izgubljenem Bregarju,

toda njegova žena ga je šiloma tirala

nazaj, boječ se, da se mu ne bi primerilo

kaj hudega, kakor se je zgodilo Bregarju,

 

s švigajočimi očmi in tresočim glasom,

v smrtni nevarnosti ... Prosim vaju,

Grahek in Pušavec, hitita, tecita hitro na

Brdo in varujta Zalko in otroka. Zaklenita

vrata, zatvorita okna in pazita varno.

 

Vsem navzočim so se Štefuljčkove besede

vpraševali:

 

 

je kričal možek in tako še povečal

 

ga je radovedno vprašal Globokar.

 

vsako odlašanje bo povečalo nevarnost.

Prosim vas, varujte, čuvajte Zalko in njeno

izpred oči — ne danes, ne jutri in ne

pojutrišnjem in ne pozneje ...! In votlino

natanko do zadnjega kotička, preden bodete

peljali vanjo ženske in otroke ...

 

Grahek in Pušavec sta ubogala možka

vendar odločnim glasom:

 

prevzamejo stražo ... Jaz pa moram oditi,

imam še mnogo posla na drugih krajih;

morajo biti zbrani polnoštevilno

tu doli ob Savi. — Tu imate denar, da

 

Pri teh besedah je segel možek v žep v

na mizo.

 

zato se ravnajte strogo po navodilih;

pismenih zapovedi ne bo več. — Bog vas

 

Pri zadnjih besedah so mu vsi navzoči

v temi.

 

Na zemljo je legal večerni mrak pustne

nedelje. Naenkrat so zažareli na vseh

Takoj nato so začeli peti trije glasovi:

 

naznanjajo veseli dan;

k ženitovanju nas bude:

naj z mečem pridejo nad nas:

vendar — nam srca govore,

 

Kakor bi škrjančki žvrgoleli, so se razlegali

pretresujoča pesem:

 

zate mi gori

srce — in veli,

ki vedno plamti,

kot ognji nocoj

 

Pevci so odšli. Glasovi strun so se slišali

enkrat prinesel v vas vrstice:

 

zate mi gori

 

V hišah je potihnilo, a v srcih je gorelo

Prišel je izpod Kamnjega in se razlegel

po dolini proti Bodeščam in glasil se

 

Ko je prišel ta strašni glas do vasi in

In zopet je zadonel isti glas, ali celo več

glasov; počasi in strašno je donelo po

odmevalo ravno tako strašno tisočkrat od

skalnih sten.

 

do hiše, od koče do koče, od ust do ust.

 

orožjem, veselih lic in krepkih rok.

 

so vsi veseli in navdušeni metali

klobuke v zrak in krepko ukanje je pozdravljalo

{{manjkajoč faksimile}}

 

šel v zrak. — Grozno! Grozno! ... Saj je

bil pa tudi že zadnji čas; — mislil sem, da

ne bo hotel vneti le še eno ali dve minuti

naj bi. se ne bilo vnelo, pa bi bil sovražnik

 

dva dobra prijatelja, jaz in neki vojak,

 

 

na nesrečnem kraju gotovo leži mnogo

ranjenih, napol mrtvih in razmesarjenih

pomagati; tem moramo pomagati, kolikor

je v naši moči in kar najhitreje moremo;

 

pa sem šele od sv. treh Kraljev tukaj. Doma

 

na Špik? In kje so graščinski dobili pomoč?

Ali jih je mnogo prišlo? — Že niste

dobro pazili, sicer bi jih morali opaziti,

ko so se bližali iz Bodešič sem k stezi,

 

niso graščinski, ampak — Turki,

 

vzdihnil France in se zamislil.

 

možek.

 

nesreče! — Mi smo imeli straže razpostavljene

na vseh opasnih krajih, kjer

sovražnik, katerega se nismo nadejali, z

Brd po opolski senožeti in se potem po

iz Radovljice. Okoli mesta je morala

že strašno teči kri. Bog se usmili vseh,

pri votlini; so jih pač morali na kak način

izvohati, saj pravijo, da ima Turek

 

 

Mlajši so vsi oboroženi pri naših četah,

žene in otroci so v votlini; kar jih je pa še

vojakov. In pa, ker so prišli tako nenadoma

in nepričakovano, nihče ni mogel

 

vprašal možek.

 

tam ob Bregarjevi hiši, da bi se nekoliko

ozrl po okolici, kaj se godi. Ko sem tako

svetla in vedno svetlejša. To se

mi je pa precej čudno zdelo, ker sem dobro

 

prekinil France, ki doslej ni zinil besedice,

ampak le zamišljeno poslušal ves pogovor

in nestrpno čakal, kdaj bo slišal kaj o svojih.

 

kjer so z drugimi ženskami vred popolnoma

 

 

Hlapec ga je začudeno pogledoval in opazoval,

toda Štefuljček ga je zopet silil:

 

se preveč motiti; — — — torej v Bregarjevi

hiši je gorelo; kaj se je zgodilo pozneje?

 

hotel hitro splezati na tla in sklicati ljudi

 

 

 

glasno, da ga je hlapec začudeno opazoval

in premišljeval, kaj mu neki je, da

se je tako vznemiril.

 

časa, da bi dolgo čenčali prazne

 

in se oziral okrog sebe; ko sem opazil ogenj

v Bregarjevi hiši, sem hotel naglo

travniku sem — dolga, črna črta; nekaterikrat

mi je prišel na uho žvenket sabelj

sam pri sebi, in res, nisem se motil.

Ko so sovražniki opazili ogenj, so namahi

so odšli in kmalu na to sem zaslišal od tam

glasen krik — in potem so privedli ti poslanci

je pač biti skrita nekje blizu Bregarjeve

hiše. Njen obraz je bil oglenočrn, oblečena

Zopet se mu je naslonila na prsa.

 

vendar poln bojazni in skrbi, medtem ko

je njegov topel dih božal Zalkino vrelo

toda nemara — nemara bi me

ne mogla več ljubiti, če bi vedela vse. —

Skoro si ne upam ti razodeti vse

 

 

mož.

 

vendar štiri leta jokala za teboj in hrepenela

po tebi noč in dan! — Saj si vendar

 

Obmolknila sta. Francetu se je trgalo

srce, a moral je na dan z besedo:

 

ti moram povedati, da boš na jasnem ...

 

 

vedeti; sicer mi bo še težje opisati ti

svojo bedo. Bil sem že preje poročen.

sužnost. In potem, ko sva midva živela

najsrečnejše dneve, je nenadoma prišla na

 

Zalka.

 

in ko me je slednjič našla, je strastno povdarjala

svoje pravice do mene ... O Zalka,

otroku sramoto, zato sem odšel skrivaj,

brez slovesa in sem ti zamolčal vzrok svojega

 

Zalka dalje, zadržujoč sapo.

 

 

 

smodnika na Špiku — nesrečna, uboga

jo pokopala še isto noč na pokopališču pri

cerkvici sv. Vida; — Bog jima bodi obema

 

ljudje in kar sem si sama domišljevala?

— Toda, France, žalosten si in

 

Iz teh njenih besed je odsevalo nekako

pogledal v obraz in lahko rekel:

 

bil zvest, kar je zahtevala od mene dolžnost,

do zadnjega trenutka. Toda pravo

celo srce in vse življenje moževo, to sem

občutil le zate in za nikogar drugega na

 

 

naravi sta bili preveč neenaki. Vendar

se mi je smilila in se mi še smili, ker

drugače ni mogla; prevroče je žarela po

 

 

 

 

na klop, truden sem že. — Ko boš

 

 

Slednje Zalkine besede so pomirjevalno

{{prelom strani}}

 

natanko — prej ne najdem miru, zakaj

sicer bi moral vso tvojo naklonjenost

 

Potem je začel pripovedovati zgodovino

enkrat rekel:

 

stvarce ti nisem zakril. Zdaj veš, da sem

te resnično ljubil in da te bom ljubil do

dokler me smrt ne reši iz te solzne doline.

Tisoč dolarjev, ki jih imam pri sebi, pustim

 

Po teh Francetovih, skoro obupnih besedah

glasom:

 

Si, France, in za ves svet in za vse na svetu

te ne pustim odtod. Ne, ne smeš me

 

 

srečno se čutim, kakor takrat, ko si me

 

Med tem je pa postalo že popolnoma

sedela roko v roki na klopi.

 

 

ji je odgovoril France precej zmedeno.

onim plotom in se oziral proti Anželju,

sem mislil, da vidim tebe in da te slišim,

časih z menoj tako dober in prijazen,

da bi pred njim razlil svoje srce in

 

ga je skušala Zalka ljubeznivo

da bi ti bila malo ponagajala, ker mi še

 

mi vendar, kdo pa je bila potem ona ženska,

 

oči že zelo oslabeti in opešati, France! ...

Toda, pojdi, domov morava, sicer bodo v

 

ne upam si; bojim se svaka in njegovih —

 

delaj si praznih in nepotrebnih, vrhutega

še popolnoma neutemeljenih skrbi, saj

tebe. — In najino ljubo dete, tvoj Francek,

tudi že tako težko čaka, da bi ga zopet

 

moj ljubljenec, moram ga videti in ga

pritisniti na svoje prsi — še danes, še danes

 

mojemu bratu. Svoje hiše vendar nimava

 

in še lepša in prijaznejša mora biti, kakor

je bila prejšnja. Toda, Zalka, povej mi,

kaj pomeni ono malo leseno poslopje, ki

stoji na mestu najine pogorele hiše? —

 

 

dalje vprašati, kdaj in zakaj so prenesli

oni križ semkaj; toda Zalka ga je hitro

prekinila in mu sama začela razlagati: {{prelom strani}}

 

Hočem ti vse pojasniti. Veš, ko smo bili

V onem strašnem času na Špiku in ko se

pozneje z vrvmi in verigami napravili za

silo nov viseč most, po katerem smo se vsi

zopet preselili v svoje domove. Ta

most je obstal do velike noči, potem so ga

naša najvarnejša zavetišča. Najprej

je prišla vrsta na špik. Dovolili so nam

— in potem so razstrelili votlino in

most. To ti je bil še strašnejši pok, kakor

Juriju, ki pa menda ni nič boljši kakor on.

 

kapelico na mestu najine prejšnje hiše —

in zdaj prihajajo ljudje semkaj romat,

 

midva svojo novo hišo, Zalka; potem bova

pristavil mož.

 

Zalka. K Francetu pa je pritekel mali

Francek in ga poklical ljubko z nežnim

dete, ga objel, poljuboval njegovo čelo

ter mu neprestano zrl v oči, zdaj jokal,

oče, čeprav ga doslej ni poznal.

 

 

Čez štirinajst dni sta bila France in