Deklica z odprtimi očmi: razlika med redakcijama

popravki
(popravki)
| naslov= Deklica z odprtimi očmi
| avtor= Pierre L'ermite
| izdano= ''{{mp|delo|Amerikanski Slovenec}}'' 44/148 ({{mp|leto|1935}}), 44/149 ({{mp|leto|1935}}), 44/150 ({{mp|leto|1935}}), 44/151 ({{mp|leto|1935}}), 44/152 ({{mp|leto|1935}}), 44/153 ({{mp|leto|1935}}), 44/155 ({{mp|leto|1935}}), 44/156 ({{mp|leto|1935}}), 44/157 ({{mp|leto|1935}}), 44/158 ({{mp|leto|1935}}), 44/159 ({{mp|leto|1935}}), 44/160 ({{mp|leto|1935}}), 44/161 ({{mp|leto|1935}}), 44/162 ({{mp|leto|1935}}), 44/163 ({{mp|leto|1935}}), 44/164 ({{mp|leto|1935}}), 44/165 ({{mp|leto|1935}}), 44/166 ({{mp|leto|1935}}), 44/167 ({{mp|leto|1935}}), 44/168 ({{mp|leto|1935}}), 44/169 ({{mp|leto|1935}}), 44/170 ({{mp|leto|1935}}), 44/171 ({{mp|leto|1935}}), 44/172 ({{mp|leto|1935}}), 44/173 ({{mp|leto|1935}}), 44/174 ({{mp|leto|1935}}), 44/175 ({{mp|leto|1935}}), 44/176 ({{mp|leto|1935}}), 44/177 ({{mp|leto|1935}}), 44/178 ({{mp|leto|1935}}), 44/179 ({{mp|leto|1935}}), 44/180 ({{mp|leto|1935}}), 44/181 ({{mp|leto|1935}}), 44/182 ({{mp|leto|1935}}), 44/183 ({{mp|leto|1935}}), 44/184 ({{mp|leto|1935}}), 44/185 ({{mp|leto|1935}}), 44/186 ({{mp|leto|1935}}), 44/187 ({{mp|leto|1935}}), 44/188 ({{mp|leto|1935}}), 44/189 ({{mp|leto|1935}}), 44/190 ({{mp|leto|1935}}), 44/191 ({{mp|leto|1935}}), 44/192 ({{mp|leto|1935}}), 44/193 ({{mp|leto|1935}}), 44/194 ({{mp|leto|1935}}), 44/195 ({{mp|leto|1935}}), 44/196 ({{mp|leto|1935}}), 44/197 ({{mp|leto|1935}}), 44/198 ({{mp|leto|1935}}), 44/199 ({{mp|leto|1935}}), 44/200 ({{mp|leto|1935}}), 44/201 ({{mp|leto|1935}}), 44/202 ({{mp|leto|1935}}), 44/203 ({{mp|leto|1935}}), 44/204 ({{mp|leto|1935}}), 44/205 ({{mp|leto|1935}}), 44/206 ({{mp|leto|1935}}), 44/207 ({{mp|leto|1935}}), 44/208 ({{mp|leto|1935}}), 44/209 ({{mp|leto|1935}}), 44/210 ({{mp|leto|1935}}), 44/211 ({{mp|leto|1935}}), 44/212 ({{mp|leto|1935}}), 44/213 ({{mp|leto|1935}}), 44/214 ({{mp|leto|1935}}), 44/215 ({{mp|leto|1935}}), 44/216 ({{mp|leto|1935}}), 44/217 ({{mp|leto|1935}}), 44/218 ({{mp|leto|1935}}), 44/219 ({{mp|leto|1935}}), 44/220 ({{mp|leto|1935}}), 44/221 ({{mp|leto|1935}})
| vir= dLib {{fc|dlib|3WEHRV3F|s=4|148}}, {{fc|dlib|8TB6NUWC|s=4|149}}, {{fc|dlib|DW96RCZ1|s=4|150}}, {{fc|dlib|WKQ6RGFT|s=4|151}}, {{fc|dlib|KEFEOHW9|s=4|152}}, {{fc|dlib|XEZWO5WG|s=4|153}}, {{fc|dlib|EPWHIPXK|s=4|155}}, {{fc|dlib|JMKV4OQH|s=4|156}}, {{fc|dlib|CVHJDM81|s=4|157}}, {{fc|dlib|J3KNFIKE|s=4|158}}, {{fc|dlib|2KM3A9KX|s=4|159}}, {{fc|dlib|IQQ89XGR|s=4|160}}, {{fc|dlib|EQQOQQV8|s=4|161}}, {{fc|dlib|VJZG2PKE|s=4|162}}, {{fc|dlib|JN8NJVJJ|s=4|163}}, {{fc|dlib|S3KMRK1E|s=4|164}}, {{fc|dlib|X1IADJU0|s=4|165}}, {{fc|dlib|MRB3MIUV|s=4|166}}, {{fc|dlib|VWIFFOVM|s=4|167}}, {{fc|dlib|YQ0WZQJ8|s=4|168}}, {{fc|dlib|ALFK0T4N|s=4|169}}, {{fc|dlib|E5OBUVR9|s=4|170}}, {{fc|dlib|KFUO2PRW|s=4|171}}, {{fc|dlib|MJZ4S8XV|s=4|172}}, {{fc|dlib|TB6HAJ2X|s=4|173}}, {{fc|dlib|HIG1D3UY|s=4|174}}, {{fc|dlib|CCDDCDTO|s=4|175}}, {{fc|dlib|M5Y0WY88|s=4|176}}, {{fc|dlib|I6OFDQXQ|s=4|177}}, {{fc|dlib|AA76DDXD|s=4|178}}, {{fc|dlib|ROV3TBSE|s=4|179}}, {{fc|dlib|VFEXO2NM|s=4|180}}, {{fc|dlib|JC5R0IVR|s=4|181}}, {{fc|dlib|OEQTIA2J|s=4|182}}, {{fc|dlib|KONGQUS6|s=4|183}}, {{fc|dlib|K4MAGZKM|s=4|184}}, {{fc|dlib|PPV1JX3Q|s=4|185}}, {{fc|dlib|ET4HTUQU|s=4|186}}, {{fc|dlib|MDV46KSP|s=4|187}}, {{fc|dlib|TX2FJCWC|s=4|188}}, {{fc|dlib|RPTBXKSR|s=4|189}}, {{fc|dlib|EZDTN9RZ|s=4|190}}, {{fc|dlib|PEI5SJXT|s=4|191}}, {{fc|dlib|YZKH5CQS|s=4|192}}, {{fc|dlib|XA4GJSQR|s=4|193}}, {{fc|dlib|OSDYVSFX|s=4|194}}, {{fc|dlib|YHNRRUCD|s=4|195}}, {{fc|dlib|TJP4HJOZ|s=4|196}}, {{fc|dlib|BMHNMPR6|s=4|197}}, {{fc|dlib|IXUZZS4M|s=4|198}}, {{fc|dlib|G0ZETBIE|s=4|199}}, {{fc|dlib|FX9HPNZF|s=4|200}}, {{fc|dlib|VCDNAYAS|s=4|201}}, {{fc|dlib|NO0LXKVE|s=4|202}}, {{fc|dlib|NQPC08MV|s=4|203}}, {{fc|dlib|FUYT0LMJ|s=4|204}}, {{fc|dlib|RQYFNQ6D|s=4|205}}, {{fc|dlib|KWQVLMR9|s=4|206}}, {{fc|dlib|B8ULCOH4|s=4|207}}, {{fc|dlib|Z0OUCTWQ|s=4|208}}, {{fc|dlib|H0QR3ADO|s=4|209}}, {{fc|dlib|556LY9TM|s=4|210}}, {{fc|dlib|YEOOJI8P|s=4|211}}, {{fc|dlib|YUOIJD1V|s=4|212}}, {{fc|dlib|YJO1EFYB|s=4|213}}, {{fc|dlib|FBVEMQ2C|s=4|214}}, {{fc|dlib|GUFMD4BN|s=4|215}}, {{fc|dlib|JKWIDYFW|s=4|216}}, {{fc|dlib|ZUIIXDGK|s=4|217}}, {{fc|dlib|OSHMXQTL|s=4|218}}, {{fc|dlib|VKOZ51YN|s=4|219}}, {{fc|dlib|DTKVFMMZ|s=4|220}}, {{fc|dlib|EL9DOGIQ|s=4|221}}
| obdelano= 4
| dovoljenje= javna last
| obdelano= 4
}}
 
{{neoštevilčena poglavja}}
 
Saj to je dobro vedel, nemarnež!
 
Po suhi poti so peketala "Pentaponova"“Pentaponova”
namazana kopita kakor kastanjete; bil je
pa "Pentapon"“Pentapon” najbolj prekanjen osel na
vsem otoku — kar ni mala reč — kajti
mnogo jih je v Noirmoutieru: še enkrat
 
Kličejo jo Rolando You.
Zakaj neki "You"“You” na tem otoku, kjer
se ljudje ne imenujejo drugače kot Bourgaud,
Gendron, Lavaud, Pele-Mele ali Damour ...?
 
Zakaj neki "Rolanda"“Rolanda” na tem otoku,
kjer se nobeno dekle ne kliče tako?
 
nastanil ali da je ostal v jetništvu.
 
V tem slučaju bi spominjalo ime "You"“You”
na lahke barke, s katerimi so predrzni roparji
pristajali nekdaj v luzerandskem
O, kakšno življenje na polju!
 
Povsodi so že izkopali "zgodnjega"“zgodnjega”, ki
tvori v še večji meri nego ribe bogastvo
otoka, in ki ga otočani prodajajo tujcem,
za krompir, kjer pozimi pod slamo negujejo
skrbno spravljene gomolje, da bi pognali
čimprej, za "prve“prve zgodnje"zgodnje”.
 
Že v januarju jih posadijo ...
se lahko ponaša z dvojnim izkupičkom.
 
Zdaj je čas prekopavanja; ves "zgodnji"“zgodnji” je že prodan in odposlan. Kmetje in
kmetice, težke rasti in odločnega značaja,
že pripravljajo zemljo za drugo setev.
jih pozna ... ki jih je od nekdaj poznala ...
 
"Dober“Dober dan, Josipina! ... Kako pa danes? ..."
"Dober“Dober dan, Ana-Marija! ... Ali lepo
kaže drugi krompir ...?"
 
"Dober“Dober dan, oče Crepier! ... Ali ste bili
sinoči na ribolovu?
 
"Pa“Pa kam, pa kam, gospodična, na vse
zgodaj?"
 
"V“V Herbaudiere po morske rake ..."
 
"Modest“Modest jih je sinoči nalovil."
 
"Kje“Kje je Modest?"
 
"Mislim“Mislim, da je že spet odšel, ampak žena
je tam ..."
 
"Torej“Torej bi šla zastonj?"
 
"Kako“Kako vendar, saj sem dejal, da je njegova
žena doma."
 
"Ne“Ne ... ne bom nadlegovala ...Potrebujem
jih namreč mnogo ... Kar v Hebaudiere
se potegnem ...
Prav tako enostavno je položila Rolanda bič počez voza ter je rekla glasno:
 
"Dober“Dober dan, Filbert!"
 
"Dober“Dober dan, Rolanda!" je odgovoril z
nezakrito radostjo močni fant. Katera dobra
sreča neki? ..."
 
"V“V Herbaudiere sem namenjena, po
morske rake ..."
 
Rolanda je zardela ... oh ... samo malo
zardela.
 
"Modest“Modest iz Vieila jih je sinoči nalovil,"
je ponovil Filbert, kajti na otoku vsakdo
ve, kaj dela njegov bližnji.
 
"Da“Da ... toda meni so ljubši raki iz Herbaudiere,
je ugotovila Rolanda in samo
malo več zardela. "Razumeš“Razumeš? ... Večjo
izbero imaš ... Pa še moja sestrična je
tam ... Morda ostanem pri nji na kosilu ... In naposled, danes zjutraj me pač
nekaj vleče v Herbaudiere ..."
 
"Ah“Ah! ..." se je nasmehnil močni mladenič,
z nežno srečnim nasmehom, in Rolanda
je zardela, a zdaj ... povsem.
nikoli.
 
"Kaj“Kaj je novega v mestu?" je začel spraševati
Filbert.
 
"O“O, res zanimiva novica. Iz Pariza je
prišel duhovnik ... dva duhovnika ... in
sta kupila "Staro“Staro Rakovico"Rakovico” ..."
 
"Staro“Staro Rakovico? ..."
 
Filbert se je naslonil na svojo dolgo lopato
in potisnil nazaj svojo mornarsko čepico ...
 
"Kje“Kje pa je to, pri 'Stari‘Stari Rakovici'Rakovici’?"
 
"To“To je zraven nas ... veliko staro poslopje,
ki tvori vogal ... Se ne spominjaš? ... blizu trdnjave ... tik Peauxovih ... ob tisti ozki ulici, kjer je davkar? ..."
 
"Ah“Ah, že vem. Saj je res tam blizu vas.
Kaj pa bodo napravili s tistim ogromnim
poslopjem? ..."
 
"Počitniško“Počitniško kolonijo za pariške dečke."
 
“Kdaj?”
"Kdaj?"
 
"Že“Že prihodnji mesec pridejo!"
 
Spet je potisnil Filbert svojo čepico nazaj
in segel z roko v svoje črne lase.
 
"To“To pa ni vesela novica."
 
"Ah“Ah, zakaj pa ne? ... To bo živžav to
poletje v naši ozki ulici. Moja teta Cecilija
je navdušena ..."
 
"Jaz“Jaz pa nisem tako navdušen ... Mislim
tako, kakor je dejal naš prejšnji župan:
nekaj tujcev je dobro imeti, preveč pa ne.
v Vieil in v Blanche. Kadar bo, bodo povsod
drveli avtomobili. In kadar se pojavi
avto, izgine vsa poezija."
 
"Toda“Toda, saj ne bodo zidali nove hiše. Le
mrtvo hišo bodo poživili ... "
 
"Razumem“Razumem ... Ampak mi vendarle ta
novica ni po godu, Rolanda!"
 
"Človek“Človek ne sme biti sebičen ... Ubogi
Parižani imajo vendar pravico dihati en
mesec zrak, ki ga dihamo mi vse leto."
 
"Večina“Večina Parižanov je odmetnikov grude,
ali njih potomcev. Izmučeni so, jetični? ... Dobro. Zakaj so pa tiščali v mesto? ... Pa — zakaj še zmerom tiščijo
tam? ... "
 
"Kreniti“Kreniti nazaj ni lahka stvar . .. Potem
pa — saj niso zmerom v Parizu, če pridejo
k nam."
 
" ... Za zabavo ... Nobeden nas ne
bo vprašal za lopato ... tega prav zares
ne! Torej za mesec dni se bodo nastanili
poleg vas?"
 
"Kaj“Kaj pa ... drugega?"
 
"Katere“Katere vrste Parižani pa bodo?"
 
"Oh“Oh, mladeniči iz dobrih hiš, pravijo." {{prelom strani}}
 
"In“In ti jih boš videla vsak dan?"
 
"Toda“Toda ...Filbert ...? Resno: pa menda
vendar nisi ljubosumen ...?"
 
"Ne“Ne ... Nisem ljubosumen ...Sovražim
ljubosumnost kot najnižje čuvstvo
Toda kadar človek ljubi, živi ... v neprestani
je vse pametnejše ... ki vse bolj vlada svojemu
srcu ... ki vse bolj zna molčati. Poznaš
ti, Rolanda, to dekle ...?"
 
Rolanda je gledala v tla, vzela je nekaj
glas:
 
"Za“Za dekleta ...je stvar drugačna!"
 
"Ko“Ko bi vsaj za gotovo vedel ...?"
 
"Vseeno“Vseeno! ... Zdi se mi ... da bi že ...
nekoliko ... lahko vedel! ...
 
"Da“Da ... 'nekoliko'‘nekoliko’ ... to pomeni, da sem ... da imam prav toliko izgleda kakor
vsak drugi ... Ali se ti ne zdi, Rolanda,
da je to premalo ..."
 
Filbert se je bolestno nasmehnil.
bridek:
 
"Vprašati“Vprašati sem hotel, zakaj potrebuješ
danes toliko morskih rakov?"
 
"Za“Za svatbo Gendronovega sina. Jutri
bom družica."
 
"S“S kom boš družica?"
 
"Ti“Ti ga ne poznaš ...Oh, pa to je brez
pomena!"
 
Tedaj je Filbert prijazno prijel Rolandino
roko in je govoril počasi:
 
"Za“Za svatbo Gendronovega sina ... Rolanda
... moja mala Rolanda ...in kdaj
bo najina ..."
 
Rolanda je napravila kretnjo, s katero
Filbert je ponovil:
 
"Moja“Moja mala Rolanda ... kdaj bo pa najina
...?"
 
Prav tisti hip je prišel Pentapon svoji
in zašel v tujo posest. Onstran jarka
je bila na njivi krasna koruza, nje zelenje
mehko kakor rosa. Še osel, ki bi bil "svetnik"“svetnik”,
bi bil skušnjavi podlegel. Pentapon,
ki ni imel prav nič takega častihlepja,
Rolanda je torej utegnila baš o pravem
času spraviti žival še na pravo pot, da se
ni začelo "mesarsko“mesarsko klanje"klanje”.
 
Ko se je vrnila na cesto, je napravila
... malo negotovosti pa tudi.
 
"Predvsem“Predvsem, si je mislila, ko je pognala s
pokom Pentapona v lahen dir ... dekle je
pač dekle! In kaj bi pa rekla tetka Cecilija,
če bi rekla ..., 'da'‘da’ kar takoj! ...
To vendar ni kar tako ... 'da'‘da’! ... To
velja za vse življenje! ..."
 
Modre Rolandine oči so med črnimi
z drugimi stvarmi.
 
Še hujše pa je, da ga je gnala na povratkiKpovratkih
po peščeni poti ob morski obali, kjer
se udirajo kolesa za petdeset centimetrov,
Jasno je torej, zakaj so njegove pomorščakove
roke premočno udarile na glasovir
dekleta; neskončno občutljiv je ta. glasovir,
ki šteje svoje dneve, ure, minute in
skoro tudi sekunde! ... glasovir, na katerem
se najbolj čvrsti možje še vedno utegnejo
česa novega naučiti, čemur je
ime: 'večno‘večno žensko'žensko’.
 
Filbert se je torej vračal proti domu
 
Iskal je namreč brez prestanka vse tisto,
kar je "družilo"“družilo”. Ni dvoma, da je
ljubil svojo vero zaradi vere same, toda
kako je bil zavzet, kadar je zapazil pri veliki
... preproste melodije pesmi preteklega
stoletja, katerih ga je bil naučil stari
mornar na brodu "Galathea"“Galathea”. Toda njegov
učitelj je bil provencal in poznal je
zlasti Mignon, Mistralovo Arlezijanko in
še ne v svojem življenju ... sam pred hišo
v popolni tišini, o zlatem prahu in o ljubezni.
. Dolgo je tako godel, potihem, prav potihem,
kakor človek šepeta svojo tožbo ali
ihti svojo prošnjo, aš je začel ljubo
bolest zavetja.
 
Bila je Rolanda . . Rolanda, ki se je
vračala s svojim osličkom počasi v veliki
tišini peščene poti, je slišala in prepoznala
okno:
 
"Mangali“Mangali? ... Evo je! ..."
 
Nehal je igrati.
Pogledal jo je ves zavzet:
 
"Ti“Ti si? ... Rolanda!"
 
Resnično, prekrasna je v tem okviru figovega
poslednjimi žarki.
 
"Da“Da, jaz sem, Filbert ... Zdelo se mi
je, da sem te danes zjutraj užalila ...?
Zato sem se napotila domov po peščeni poti.
da nocoj zaspiš v tem zlem občutju ...
 
"Ti“Ti si! ... je zašepetal Filbert v tretje
... ti! ..."
 
Mladenič stopi nekaj korakov stran,
mestnem tlaku ... še urnejše pa je stopical
globoko užaljeni osliček po ozkih ulicah
v bližini "Stare“Stare Rakovice"Rakovice” ki so bile
posute z drobnim kamenjem.
 
Ustavil se je v hipu pred mirno, tiho,
udobno hišo, ki je nosila s pravico ime
"Zavetje"“Zavetje”, kjer je prebivala teta Cecilija,
ki je za svojo vzela Rolando, ko je ta izgubila
svoje starše, kajti oba sta izginila
izdal, če bi bil znal govoriti.
 
Teta je opomnila le, "da“da je vroč in ga bo
treba skrbno čohati v hlevu, da ne zboli ..."
 
"Zboli“Zboli! ..." je sam zase, ponovil Pentapon
... "če“če bi ti vedela, teta Cecilija, da
sem v komatu že od polosmih zjutraj! . ..
da sem pozobal za kosilo samo koš prašnega
sena in nekaj nesramnih skorij ... da
zrahljani stelji, in da ga je Rolanda, preden
je šla iz hleva večerjati, pošegetala po
nosu in mu pošepnila: "Moj“Moj Pentaponček,
mili moj, ljubljeni," kar je naposled vendarle
udobrovoljilo oslička.
 
sodbo o dekletu.
 
"Da“Da me ima rada? ... o, že poznamo take
izlive! ... Ne, stari moj Pentapon,
nikar si ne domišljaj, da je mislila nate pri tem ... Naposled! ...
mladostnim, radostnim licem.
 
"No“No, kako ti je dan minul?... Si prinesla
morske rake? ... Po čem pa so ...?
Nisi preveč trudna za jutršinji dan ...?
za večerni obed.
 
V "Zavetju"“Zavetju” najdeš vse, kar spada k dobri
hiši na deželi, od jedilnice do obilnega
in prijetno dišečega zelenjadnega vrta.
Rolanda, razgrinjajoč svoj prtič:
 
"Tetka“Tetka, glej — današnji dan je zame nekako
zgodovinski."
 
"Ah“Ah! ... Zakaj?"
 
"Ker“Ker me je danes nekdo po vseh pravilih
zasnubil in ne maram čakati s to novico
niti pet minut.
 
"Uganila“Uganila sem že, kdo!"
 
“Mislite?”
"Mislite?"
 
"Nič“Nič ne mislim ... Vem! ... To je bil
Filbert, kajne?"
 
“Da.”
"Da."
 
"Oh“Oh, ni treba, da bi bil človek vedeževalec,
da to ugane. Mislim, da tudi ti nisi
bila baš preveč presenečena pri tej snubitvi."
 
"Prav“Prav zares da ne ... Še najbolj pošteno
dekle ima oči, ušesa in nekaj pameti v
glavi. Naposled, saj sem zrastla s Filbertom
prijateljico. Pa vendar človeka spreleti,
ko se naenkrat zave, da je prijateljstvo
dobilo drugo ime, da je postalo ..."
 
"Kaj“Kaj je postalo?" je ponovila teta in se
nasmehnila Rolandi, ki je bila v zadregi.
 
"Da“Da je postalo ... ljubezen."
 
"Tega“Tega se je bilo nadejati!..."
 
"Ah“Ah! ... In zakaj? ..."
 
"Ker“Ker na svetu ni nobena stvar nepremična.
Sleherna naklonjenost napreduje,
nazaduje, se razvija ... Toda radovedna
sem, kaj si odgovorila temu pogumnemu
Filbertu? ..."
 
"Ničesar“Ničesar mu nisem odgovorila ... Izmotala
sem se mu, kakor se spodobi brihtni
Noirmoutierki: "Ne“Ne rečem 'da'‘da’ ... ne
rečem 'ne'‘ne’!"
 
"Torej“Torej mu nisi rekla 'ne'‘ne’?"
 
"Ampak“Ampak 'da'‘da’ tudi ne!"
 
"Spodobilo“Spodobilo bi se bilo, da bi bil Filbert
najprej govoril z menoj, kajne?"
 
"Ne“Ne zamerite mu! ... Saj ni ravnal
premišljeno. Gendronova svatba in morski
raki so bili povod ..."
 
"Morski“Morski raki ... ? Zares, debelo kožo
imajo ..."
 
"Tetka“Tetka, kaj hočeš, radi njih je nanesel
pogovor kar na najino svatbo ..."
 
"Na“Na vajino svatbo!... je vzkliknila začudena
tetka ... to je pa že od sile, veš!"
 
"O“O morebitni ... o verjetni svatbi! ..."
 
"Rolanda“Rolanda, počasi, počasi!"
 
"Saj“Saj se mi nikamor ni mudilo! ... O tem
priča najbolj dejstvo, da sem ga tako razžalostila,
ubogega Filberta, da me je že
zato, ker sem se vrnila po peščeni poti,
čutila sem potrebo, da srečam še enkrat
ubogega fanta in ga malo potolažim ..."
 
"Potolažiš“Potolažiš ... kaj ti ne govoriš!"
 
"Da“Da ... potolažim ... oh, malo ... Hudo
je, veste, tetka, — ah, pa saj vi tega ne
veste — hudo je, videti fanta, ki ima že
dva in dvajset let in joče, ker vas ljubi in
mu ljubezen ni vrnjena ... Kdo bi se naposled
ne omehčal? .. Saj nismo iz železa."
 
"Fanje“Fanje po navadi delajo prej veliko reč.
Potem pa se vse premalo brigajo."
 
"Filbert“Filbert gotovo ni tek!"
 
"Brez“Brez dvoma ... Ampak stara resnica
to! Nikar se preveč ne navdušuj, Rolandica
moja! Oglej si stvar hladnokrvno.
Nič se ti ne mudi ... Saj si vendar srečna
pri meni ... kajne?"
 
"Oh“Oh, kako bi ne bila ..." {{prelom strani}}
 
{{manjkajoč faksimile}}
 
To prezimovanje, ki je tako prijetno tistim,
ki menijo da "mački“mački raste rep, ne da
bi ga trebalo vleči"vleči”, je vsako leto na novo
togotilo prekipevajočo nrav tete Cecilije.
 
Tako je bila torej naravnost navdušena,
da je prejela vabilo naj uredi "Staro“Staro
Rakovico"Rakovico” ... Bil je žarek luči ... oznanenje,
da se naposled zopet začenja sezona,
in da bo imela spet priliko koristno
svoje tetke:
 
"Dobro“Dobro kupčijo je napravil gospod duhovnik
... Izpod sto tisoč frankov bi mu
mojster Renaul dan današnji ne sezidal
take hiše. On je pa dal zanj dvajset tisoč ... Poglej to zidovje ... Najmanj meter
so široke stene! ... Pa dvorišče!... In
kuhinje! ..."
 
"Kje“Kje pa bo kapelica?"
 
V skladišču soli. Prostor sem že zaznamovala.
mestih madeže, ki jih ni mogoče
več osnažiti. Pojdiva, v prvo nastropje,
od koder je lep razgled."
 
Res je bil od ondod razgled nekaj vreden.
Malo dalje od te zelene ploskve so gozdovi.
 
Na levi leži les Eloux in le'pinskile’pinski gozd.
 
"V“V sredi"sredi” vsega tega, kakor je dejal
sveti Frančišek Šaleški, pa so barbatreški
in la guerierški mlini na veter.
dnem poroke; če je razprostrla svoje roke
v objem moža svojih sanj, ali — groza
— drugemu ... sebičnežu ... skopuhu . ..
nestanovitnežu ... bedaku ... neotesancu
... tistemu, ki se žal, prepogosto razkrije
časti željnem srcu. {{prelom strani}}
 
Ali nimajo moderni princi poleg nedomljive privlačnosti bogate hiše ... avto . ..
in odprt račun pri banki?
 
Ta ugotovitev ponižuje Rolando . .. Žal
ji je te misli radi ubogega fanta tam doli,
ki mu gotovo kaj takega ne pride na um.
na eni strani vsa, na drugi pa le drobtina
ljubezni? Ali bi ne bil morda ta zakon iz
sočutja? ... "da"“da”, ki bi bil iztrgan težavi
iskanja in bojazni odločitve? Če bi ponosni
Filbert spoznal njen "da"“da” takšen,
kakršen je ... ali bi ga navzlic svoji ljubezni
sprejel?
 
Rolanda sklene roke na podstavku
okna, se ozre v nebo in šepeta: "Oče“Oče naš,
ki si v nebesih ... Njega, ki je dejal: Vsak
las na tvoji glavi je preštet ... njega prosi
klice svoje tete:
 
"Ni“Ni mogoče! ... Ta je pa od sile! ...
Zares, prav zares! ... Ne, to je pa res
preveč! ..."
 
"Pa“Pa kaj takega, tetka?"
 
Tetka, ki je bila sklonjena nad zaboj in
nečakinjo, dejala:
 
"Rolanda“Rolanda, kadar boš želela kaj naročiti
iz Pariza, ti priporočam gospoda iz Stare
Rakovice ... Ta je navihan! Prav gotovo
najpotrebnejše. Celo tri sita za kavo, poglej!
Ampak na lonce je enostavno pozabil
... Oh, ti moški! ..."
 
"Oh“Oh, ti moški!" ponovi Rolanda kakor
v odmev.
 
tistega jutra o počitnicah ob desetih
na pomol, ko je dospela ladja s kolonijo
malih Parižanov za "Staro“Staro Rakovico"Rakovico”.
 
Ladja je bila odšla iz Pornica polna,
bolezni, ki se je malčkov že lotevala.
Ker pa je trajala vsa vožnja komaj dobro
uro, je prišlo le v redkih primerih do "katastrofe"“katastrofe”.
In vse je zadobilo prav hitro
spet prijazno lice, ko se je pojavila na obzorju
v veliko lužo.
 
"Ste“Ste se srečno vozili?"
 
"Da“Da gospa ..."
 
Možje so porinili mostiček k izhodu ...
čaka že kava ... dobra ... izvrstna kava.
 
"Povedali“Povedali mi boste, ni li res, gospod voditelj! ..."
 
Otroci in mladeniči obkolijo gospoda
duhove: {{prelom strani}}
 
"Pecivo“Pecivo nas čaka!... Oh, hitimo, da nas
ne bo dolgo čakalo! ... In kava ... dobra
... izvrstna kava!"
 
Tedaj se kolonija razvrsti po redu
vzdolž po čudovito lepem drevoredu, ki
nosi nesrečno ime "Boulevard"“Boulevard”, ter nastopi
svojo pot proti mestecu.
 
In evo trdnjave! ...
 
Gospod voditelj razlaga, da stoji "Stara“Stara
Rakovica"Rakovica” baš ob vznožju trdnjave.
 
Kmalu zavijejo na levo.
koži ...
 
"Glej“Glej — poglej vendar... To naj bi bilo
tele? In to njegova mati? ..."
 
"Njegova“Njegova mati!"
 
"Rečem“Rečem ti, da je njegova mati!... Kajne,
gospod voditelj, da je to njegova mati?"
 
"Kako“Kako smešno!"
 
"Da“Da, človek bi rekel, da drži pod trebuhom
svojo roko z vsemi petimi prstmi ...
 
"To“To je pa nemara za mleko? ..."
 
"In“In tudi za sir ... Kajne, gospod voditelj?"
 
Drug opozarja drugega na nizke hiše,
hišo na voglu dveh ozkih ulic ...
 
Ta velika hiša je njih dom ... je "Stara“Stara
Rakovica"Rakovica”!... Pozdravljena, "Stara“Stara Rakovica"Rakovica”! ... Večji del dečkov še nikdar ni
videl rakovice, tem boli upravičeno torej
pozdravljajo Rakovico!
Nato — vsi k mizi!
 
"Juha“Juha! Vsi na juho!"
 
In vsi odmevi "Stare“Stare Rakovice"Rakovice”, vse
dvorane, vse sobe, vsi hodniki, vsa dvorišča
so polna veselega klica:
 
"Juha“Juha! Vsi na juho!"
 
Prekrasen klic, ki je v njem izraženo še
sijajno izkazal že ko je bil vojak.
 
"Gospod“Gospod voditelj! ... Poglejte, tam je
Gignoux!"
 
"Gignoux“Gignoux? ... Je-li mogoče?"
 
Toda komandant "teta“teta Cecilija"Cecilija” ni od
muh! S takim glasom, da bi ga bil za odločnost
vsak kaplar zavidal, zapove:
 
"Hitro“Hitro!... Dečki so lačni!"
 
Težke posode z zavihanimi robovi, polne
nasmehne.
 
"Vam“Vam, draga gospa, se moramo zahvaliti
za to radost! ..."
 
In iztegne roko proti teti Ceciliji, ki popravlja:
"Ne“Ne 'gospa'‘gospa’, 'gospodična'‘gospodična’, prosim! ...
Ne pozabite!"
 
Toda tudi ona dva se kopljeta v sreči.
videli, kaj vam manjka. Toda poglejte, jaz
stanujem tam-le, komaj nekaj korakov
odtod; enkrat za vselej vam povem: "Moja“Moja
nečakinja in jaz — obe sva vam popolnoma
na razpolago ..."
 
Tudi Rolanda je pomagala streči pri
Bala se je glasne, kričeče trope iz zavoda,
ki bo vse razbila, ki bo povsodi v
spotiko ... trope "železolomcev"“železolomcev”, kakršni
včasih pridejo v kopališče kakor cikloni.
Bila je sredi izbranih, sicer veselih, toda
obrazu, da je dobre volje.
 
"Vidiš“Vidiš, Rolanda, človek ne sme imeti
nikdar predsodkov ... nikdar ne sme v
naprej obsojati ... teta Cecilija se je navihano
nasmehnila ... "in“in tudi nikdar
prenagliti se! ..."
 
In da bi zakrila nasvet, je objela svojo
Na slednjega dne se je pojavil gospod
voditelj, kakor se spodobi, ob enajstih v
hiši "Zavetje"“Zavetje”.
 
Sprejel ga je pretresljiv lajež črnega
smehljaj stare Filomele, ki je bila vsa
srečna, kadar je smela sprejeti kakega
"gospoda“gospoda duhovnika"duhovnika” v hiši. {{prelom strani}}
 
Nekaj minut pozneje — kolikor je potrebovala,
podstavku je bila odprta Gounodova partitura:
 
"O“O Magali, me tant aimee."
 
"Dobro“Dobro jutro, gospod voditelj!"
 
"Dobro“Dobro jutro, gospodična ..."
 
"Ah“Ah, ta romanca Vas zanima? Ne vem,
kaj je šinilo v mojo nečakinjo, toda že nekaj
dni ne dela drugega, kot poje in svira
to pesem... Naposled, saj veste kakšna
so dekleta. Kdo bi se trudil, da jih razume.
Dečki so mnogo enostavnejši! ..."
 
"Prav“Prav zares da so! ... Prav za prav sem
prišel, gospodična, da se Vam zahvalim
v imenu svojih ljubih fantov ... Kar osupel
sem, ko vidim, koliko sem zahteval od
Vas _ ne da bi bil premislil — in kako ste
izpolnili moje želje ..."
 
"Kako“Kako so ljubki Vaši fantiči!"
 
"Ljubki“Ljubki? — To je pač odvisno od priložnosti
..."
 
"In“In na lonce ste popolnoma pozabili!"
 
"Na“Na lonce sem pozabil?"
 
"Popolnoma“Popolnoma, pravim."
 
"Pa“Pa je to važno?"
 
"Dovolj“Dovolj je važno."
 
"Tem“Tem bolj sem Vam hvaležen, gospodična!"
 
"Zdi“Zdi se mi, da Vas otroci radi ubogajo."
 
"In“In temu ste Vi mnogo pripomogli. Zelo
nas je vse iznenadil Vaš vprav materinski
sprejem, s katerim ste nas ljubeznivo
počastili. Koj ob prihodu smo se počutili
kakor ena sama družina ... prav tako, kakor
da smo doma."
 
"Moja“Moja največja želja je bila, da bi se
tako počutili ..."
 
"O“O, to smo vsi videli."
 
"Ne“Ne morem Vam povedati, kako sem vesela
tega, kar ste mi povedali... Bala sem
se, da nisem zaslužila tolikega zaupanja."
 
"O“O, kako ste mogli sploh misliti kaj takega!
... Slišali smo, da znajo v Noirmoutieru
oskubsti Parižane ... da prodajajo
blago Čim draže mogoče . . še mnogo draže
kot v Parizu in da zahteve prebivalstva
nimajo meja, če jih tujci sami ne postavijo.
takšni, kakor ste vi, gospodična ...
 
"Seveda“Seveda so vsi taki ... ali vsaj približno
taki! ... " je pristavila teta Cecilija in se
drobno nasmehnila, da ji ni bilo treba svoje
misli natančneje izraziti.
Rolando.
 
"... Cvetka tega otoka? ..." vpraša
gospod voditelj.
 
"Seveda“Seveda ... cvetka tega otoka ... na
tej zemlji vznikla. Njeni starši so se pred
dolgim časom potopili v morju ... Tako
sem ji zdaj jaz mamica in . . vsa družina!
Pomislite ... vzela sem jo k sebi, ko je
imela pet let!"
 
"Ah“Ah! ..." je vzdihnil gospod voditelj in
s sočuvstvovanjem gledal dekle, ki je ostalo
tako zgodaj sirota.
ves navdušen:
 
"O“O kako lepo, kako mora biti človek tu
srečen!"
 
Zares je bilo "Zavetje"“Zavetje” tistega jutra lepo,
kazalo se je v vsej svoji krasoti . Podoben
provensalskim vrtičkom, je užival
ta kotiček enako solnce, enako temperaturo
In reče:
 
"Če“Če je kje sreča na tem svetu, sem jo
našel tukaj in nikdar bi je drugje ne
iskal! ... "
 
Pri teh besedah se zdrzne Rolanda, ki
izgovoril te nepričakovane besede ... tako
pomembne za vso bodočnost, besede, ki so
morda odgovor "neznanega"“neznanega” na vprašanja,
ki si jih v strahu sama stavi.
 
Gospod voditelj je opazil ta pogled, ki je
nekaj sekund iskal v njegovo globino in se
je pri odhodu vpraševal: "Zakaj“Zakaj me je to
dekle tako gledalo? ..."
 
==X. POGLAVJE==
 
Ura večernega mraka je prišla ... Ura
"med“med psom in volkom"volkom”, kakor so jo slikovito
imenovali naši dedje. Ura, ko nas
svetloba zapušča in še ni povsem odšla,
 
Rolanda odloži svoje delo, vstane, gre
odpirat in ... pred njo stoji "princ“princ iz bajke"bajke”.
Ne več ne manj.
 
"Princ“Princ iz bajke"bajke” je seveda lep šestidvajsetleten
mladenič, vitke rasti, okusno
oblečen, plavolas, modrook, ki reče neprisiljeno
in plašno hkrati:
 
"Gospodična“Gospodična, prosim Vas oproščenja,
da Vas motim zdaj, ob tej uri, toda gospod
voditelj me je naprosil ..."
 
"Vi“Vi prihajate iz 'Stare‘Stare Rakovice'Rakovice’? ..."
 
"Saj“Saj res! Tako bi bil moral začeti. Da,
iz 'Stare‘Stare Rakovice'Rakovice’ prihajam ... Parižan,
včeraj sem dospel v dražbi kakih petdeset
prašnih in umazanih tovarišev! ...
malo vode. Zdaj je ta voda polna peska,
umazana in nepitna ... Uganili boste gospodična,
zakaj sem prišel ..."
 
"Ali“Ali nimate dveh vodnjakov? ..."
 
"Da“Da... v onem drugem, tam na kraju
poleg kapelice je še več vode. Ampak
pravijo, da je tam nekdanji gospodar izvršil
samomor in ... da še zdaj leži notri! ..."
 
"Oh“Oh ne ... slišala sem, da so ga že zdavnaj
potegnili ven ..."
 
"Čeprav“Čeprav ... vendar se človeku upira.
Bojimo se, da ne najdemo v kozarcu mrličevega zoba ali kakega gumba njegovega
telovnika ... Gospod voditelj bi vsaj
Vašo dobroto, ki nam je že vsem predobro
znana, in Vas prosi, da nam poklonite
vedro čiste vode za na mizo ..."
 
Vse to je povedal počasi, vljudno z nasmeškom,
zadrega.
 
"Imamo“Imamo prav dober vodnjak; in dosti
vode je notri. Moja teta bo gotovo zelo
vesela, ko bo zvedela, da sem Vam postregla
doma ... ona bi Vam bila gotovo pomagala
... Kaj čem, bom pa jaz Vam namestil
nje."
 
"Oh“Oh ... Ni treba gospodična ... Pri
'Stari‘Stari Rakovici'Rakovici’ nas je petdeset za zajemanje
vode; naredili bomo vrstni red, kakor
pri vojakih ... pridem sam po vodo,
ker ste mi dovolili... Eno vedro ali dve
bo dovolj ... Toliko, da skočim ponj e..."
 
"Boste“Boste znali zajeti vodo?"
 
"Oh“Oh ... gospodična ..."
 
In princ iz bajke odhiti proti koloniji,
ponavljaje z zgražanjem:
 
"h“h ... gospodična ..."
 
V hipu, ko odide pariški kolonist, se pojavi
 
Mladeniča sta se križala. Nista se poznala,
toda oni iz "Stare“Stare Rakovice"Rakovice” je vendarle
opazil, da ga je ta premotril z očesom
in da je na to govoril z dekletom, ki
Filbertov prihod ni bil premišljen.
 
Davkarjev urad je dva koraka od "Zavetja"“Zavetja”
med vrtom in "Staro“Staro Zakovico"Zakovico”.
 
Če bi se bil mladenič še tako skrival, bi
hotela izogniti.
 
"Dober“Dober večer, Filbert! ..." je ona prva
pozdravila.
 
"Dober“Dober večer, Rolanda!... Glej, presenetil
sem te v razgovoru z lepim plavolasim
fantom ..."
 
"Ah“Ah! ... plavolas je? ... " de dekle odtrgano.
 
"Kakor“Kakor da tega nisi vedela !..."
 
"No“No da, govorila sem ž njim ... oziroma
on je govoril z menoj... Sem sama doma,
čisto sama ... Ne tete, ne Filomeleni ..."
 
"To“To je hudo! ..."
 
"Zelo“Zelo hudo! ... Hočeš vedeti, kaj mi je
pravil ta plavolasi mladenič?"
 
"Ne“Ne ... ni mi do tega, da bi vse vedel."
 
"Ej“Ej, pa boš vendarle vedel! Rekel mi je,
da sem zala ..."
 
"Prav“Prav je rekel ..."
 
"Ali“Ali sem jaz kdaj nasprotno trdil? ..."
 
"In“In pristavil je, da ..."
 
"Da“Da? ..."
 
Toda Rolanda je bruhnila v smeh in odkrila
odkril svoje prekrasne zobe.
 
"Rolanda“Rolanda, lahko mi rečeš kar hočeš. Vedi,
da imam neomajno zaupanje vate. Od
onega dne sem nepopisno srečen. Tako mi
mojo neizmerno ljubezen ... Ti sama
si ji ponudila svojo roko ... In tvoje roke
držim v svojih ... Ne boš jih potegnila nazaj..."
 
"Pa“Pa vendar še imam to pravico!" živo
odgovori dekle in se zravna.
 
"To“To pravico imaš vedno."
 
"In“In ti ne misliš, da ... ?"
 
"Ne“Ne, ne mislim ..."
 
"In“In se nič ne bojiš? ..."
 
"Ničesar“Ničesar več se ne bojim! ..."
 
"In“In vendar si ondan nagrbančil obrvi ...
Ne taji! Nagrbančil si jih ..."
 
"Žal“Žal mi je bilo. In pa, ponavljam ti: tako
iz lastnega nagiba in tako ljubeznivo
si mi sama dokazala, da sem se motil, da
se nočem nikdar več motiti ... Razumeš?
Nikdar več!"
 
Tedaj je mehko pogledal ... občudoval
Čemu bi svojo skrivnost izdajal mimoidočim?
 
"Čemu“Čemu? ... Saj si samega sebe tako gotov! ... In ker si tako gotov, lahko čakaš!
 
==XI. POGLAVJE==
 
Cvetje, ki ga je nosila zdaj, je bilo namenjeno
kapelici "Stare“Stare Rakovice"Rakovice”.
 
Rolanda se je bila nenadoma spomnila
... in še belih rož, rdečih in čajnih
rož in mahovitih rož in živobarvne suhocvetke,
ki se ohranijo po več let . ..
 
Rolanda se je vračala s svojo dišečo žetvijo
vprašanjem:
 
"Ali“Ali ste prišli po vodo?"
 
"Da“Da, gospodična ..."
 
“Sami?”
"Sami?"
 
"Da“Da, gospodična ..."
 
Lahko bi bil pristavil:
 
"To“To je jasno! Saj vendar vidite ... da
sem sam ... Saj vendar ne mislite, da bi,
zlasti zdaj vlekel še kakega tovariša s seboj ...
ženskih možganih povsem ista.
 
"Ali“Ali ste prišli po vodo?"
 
"Da“Da, gospodična ..."
 
“Sami?”
"Sami?"
 
"Da“Da, gospodična ..."
 
"Tak“Tak pokaži no, Rolanda, mlademu gospodu,
kje je vodnjak. Ampak kaj pomeni
to cvetje?"
 
"Za“Za kapelico kolonije."
 
"Ah“Ah! Prav je, Rolandica moja, da si
pomislila na to ... Zelo sem vesela. Ali
si se ... sama spomnila na to?"
 
"Da“Da tetka ..."
 
“Čestitam.”
"Čestitam."
 
"Kajne“Kajne, tetka, da pride tudi meni časih
kaka srečna misel?"
 
"Kdo“Kdo bi dvomil o tem? Tod gremo, dragi
gospod."
 
Kar je bila naročila svoji nečakinji je
tem nima nobenega pojma!
 
"Da“Da vidimo, Rolanda ... pokaži gospodu,
kako je treba spustiti vedro, da se voda
ne skali ..."
 
Rolanda, ki se je že malo zabavala pri
bilo igrača napolniti vedri s čisto studenčnico ...
 
"Gospodična“Gospodična ... kar v zadregi sem ...
sram me je ... osramotili ste me ...
 
"Oh“Oh, Parižani! ... Vprašanje je, če
zmorete prinesti polni vedri do "Stare“Stare
Rakovice"Rakovice” ..."
 
"Ali“Ali gospodična! ... Vkljub vsemu ..."
 
In mladenič, ki je bil žilav, če že ne
ponižnosti:
 
"Dobri“Dobri gospod, prepustite to vendar
meni! ... Dokler pridete na cilj, boste že
čisto mokri ... Škoda bi bilo Vaše lepe obleke!
Vzemite cvetje, ki ni tako težko."
 
Rolanda je položila vse nabrano cvetje
v mladeničeve roke.
 
"Pa“Pa zakaj nisi napravila vsaj lep šopek,
zvezala ga z nitjo! ..."
 
"Prav“Prav imate, tetka ... toda nisem utegnila."
 
Veščih rok je Rolanda obrezala s škarjami
opazovala ta prizor in se nasmehnila:
 
"Ali“Ali delj časa ostanete pri nas na otoku? ..." je naposled vprašala.
 
"Mesec“Mesec dni ... tako dolgo ostane kolonija
tu. Pa smo res vsi oddiha potrebni,
gospodična! Življenje v Parizu postaja
železnica, avtobusi, telefon ... Že ob
devetih zjutraj mora biti človek v pisarni,
zlasti če ima odgovorno mesto ..."
 
"Vi“Vi imate odgovorno mesto?"
 
"Dovolj“Dovolj je odgovorno, kajti jaz sem malo
manj kot poslovodja važne bančne agencije."
 
"In“In tako mladi! ..."
 
"Imam“Imam že šest in dvajset let ... Toda
nastopil sem zelo zgodaj:. in ravnatelj
agencije je moj stric ... Sicer pa — pri
jutri zvečer spet. Poverjena mi je namreč
skrb za vodo in, kakor vidim, ta skrb
zame ni baš lahka! ..."
 
"Torej“Torej," je zaključila teta, "na“na svidenje,
dragi gospod. Prosim Vas, povejte še enkrat
gospodu voditelju, da nam bo vselej
posebno veselje pomagati, če bi mu bilo
treba naše pomoči ... V ostalem, dovolite,
da Vas vprašam, kako Vam je ime?"
 
"Imenujem“Imenujem se Roger Maude."
 
"Torej“Torej, dragi gospod Roger ...?"
 
"Maude“Maude ... " je dahnila Rolanda.
 
"Želimo“Želimo Vam prijetne počitnice pri
nas.
 
"To“To že stoji, da si prijetnejših ne bi mogel
želeti. Naravnost srečen sem, da sem
sprejel vabilo gospoda voditelja, ki me pozna
izza rane mladosti."
 
Ko je Roger odšel, se je ozrla teta Cecilija
v svojo nečakinjo:
 
"Ta“Ta mladenič je prijazen ..."
 
"In“In dobro vzgojen! ..."
 
"..."
 
"Zakaj“Zakaj molčiš?"
 
"Da“Da molčiš?"
 
"Da“Da — to je jasno! Prijazen je.
dobro vzgojen, ta mladenič," je ponovila
Rolanda, "in“in kaj še potem?"
 
"Če“Če so vsi takšni ..." {{prelom strani}}
 
"No“No da, naša dekleta bodo pač v zadregi
zaradi izbere! ..."
 
In kakor se je bila on dan nasmehnila
vprašanja.
 
"Sinoči“Sinoči ste potožili, da Pariz izmuči človeka,
toda vkljub temu ljubite to mesto?
Zdi se mi tako ... uganila sem!"
 
"Priznam“Priznam, zakaj ne, da ljubim Pariz ...
ljubim vrvenje, ki človeka zjutraj zagrabi
in vrže zvečer izčrpanega, toda tako polnega
najdete v vsaki ulici... štirikrat dnevno
izhajajo novine ... prodajalnice, kjer si
človek lahko kupi vsega, česar si želi ..."
 
"Da“Da ... prodajalnice, kjer si vsega nakupiš
... " je sanjavo ponovila teta Cecilija.
 
"Pod“Pod pogojem, seveda, da ima človek
dobro založeno denarnico! ... Kajti v Parizu
je treba imeti zmerom denar v roki."
 
"Oh“Oh, ali mislite, da tukaj tega ni treba?
Nikar si, prosim, tega ne domišljujte ..."
 
"A“A vendarle — Vaš vrt ..."
 
"O“O tem ni govora! ... Nekaj nam mora
pa vendar le ostati!"
 
"Torej“Torej ne ljubite tega otoka?"
 
"Pač“Pač, ljubim ga ... Lagala bi se, če bi
rekla, da ga ne ljubim ... Toda, saj me
razumete, naposled postane človeku tukaj
je tako dolga! Kaj, ljuba duša, naj počnem
kadar dežuje? ... Kadar se znoči ob
štirih popoldne!"
 
"V“V Parizu se pa življenje zvečer šele
začne! .. Kadar se zasvetijo električne
žarnice! ... Kadar se preliva svetloba povsodi! ...
Kadar je konec vsakdanjega
dela ... Čeprav dežuje — to nič ne de. Stanujem
na Montmartru ..."
 
"Oh“Oh ... Na Montmartru stanujete ...?
V bližini cerkve Presvetega Srca?"
 
"Da“Da, baš nji nasproti ..."
 
"Kako“Kako ste vendar vredni zavidanja! ...
Kadar zljubi lahko greste v to cerkev k
sveti maši, k svetemu obhajilu ... gledat,
kadar pridejo romarji ... O zavidam Vas
zares!"
 
"Verujem“Verujem!... Toda, veste ... tam cerkev
Presvetega Srca še ni vse ... Prav
Montmartre je tisti del mesta, kjer se
spite spanje pravičnega. Še pravkar si
nisem drznil povedati Vam vse svoje misli
v bojazni, da bi Vas ne razžalil ..."
 
"Oh“Oh, ne! Nikakor ne! Nasprotno, potrebno
mi je, da izvem vse to ... Včasih
se moram odločiti za to ali ono ... včasih
eno plat zvona? ... če nisem poučena o
vseh stvareh in sicer iz prvega vira, od
človeka, ki stvari dobro pozna?"
 
"Torej“Torej Vam smem povedati vse?"
 
"Prosim“Prosim, izvolite!"
 
"Dobro“Dobro torej, šel sem na letovišče ...
prišel sem celo na vaš prekrasni otok —
kajti prekrasen je zares — kakor se človek
mesec dni in baš ob času, ko se kaže otok
v vsem svojem krasu... ko se je — odpustite
mi izraz — "poparižil"“poparižil”. Z drugimi besedami,
vzel sem letovišče kakor vzame
človek zdravilo ... Kakor pogoltne ribje
olje med dvema koščkoma oranže ... Saj
mi zelo ugaja na deželi, toda le v avgustu,
med dvema solnčnima dobama."
 
"Zdi“Zdi se mi, da prestrogo sodite! ..."
 
"Zares“Zares je tako ... Pravkar ste tudi Vi
sami priznali ..."
 
"Ampak“Ampak ne povsem tako ..."
 
"Da“Da, razumem... Človeka je nekako
sram obrekovati kraj, kjer živi A. vendarle
ste dejali: 'V‘V Noirmoutieru je zima
dolga ..' V Parizu pa rečemo: 'Zima‘Zima tako
naglo mine . .. Kajti pozimi se tam prirejajo
vse veselice ... Prav za prav v Parizu
ni moči govoriti o sezoni, če izvzamemo
človeka sleherna stvar ... Tukaj živite zaviti
v klobčič... Če bi se ne bal, da Vas
užalim, bi dejal da 'prežvekujete'‘prežvekujete’ ..."
 
"Oh“Oh ... 'prežvekujete'‘prežvekujete’! ..."
 
"V“V Parizu je vsak hip nekaj novega ...
Tukaj pa je vse po starem ... zmerom eno
in isto .. isti ljudje, ki morajo biti že vsi
naravnost neznosni! ... Oprostite, hotel
sem reči dolgočasni ... Govorim, kakor da
sem na Montmartru ..."
 
"Razumela“Razumela sem ..."
 
"Zlasti“Zlasti pozimi ... zlasti o postu ... oh,
to vam mora biti, da bi iz kože skočili."
 
"O“O postu! Oh, kakšne pridigarje imate
priliko poslušati v Parizu ... Koliko svečanih božjih služb ..."
 
"Kajpada“Kajpada, imamo izvrstne pridigarje in svečane božje službe. Toda, veste ... o postu je tisti čas, ko se Pariz najbolj razkošno zabava."
 
"To“To pa že ni prav!"
 
"Prosim“Prosim, nisem dejal, ko se jaz najbolj
razkošno zabavam, ampak 'ko‘ko se Pariz
najbolj razkošno zabava ...' Pariz, to še izdaleka ni Roger Maude ..." {{prelom strani}}
 
"Vi“Vi ste previdni ... Bojite se, da bi Vas
ne zatožila pri gospodu voditelju ... Bodite
pomirjeni! A Vi — ali se prav nič ne
v tla — o, zelo sramežljivo ...
 
"Ne“Ne! ... Priznam pa, da zahajam prav
rad v gledališče."
 
"Oh“Oh, v tem Vas prav dobro razumem...
Tudi jaz ljubim gledališče. Malo, pa bi
kar rekla da norim zanj. Z vsemi sredstvi
oper in iz komičnih oper ... Tudi sama
igram ... seveda, po lažjih notah ... po
priredbah ..."
 
"In“In to pred vaškimi nemarneži?"
 
"Nemarneži“Nemarneži — ta beseda je trda. Ne
bodite tako strogi z ubogimi ljudmi z dežele,
mladi mož! To je brezsrčno ..."
 
"Naposled“Naposled ne boste trdili, da je to nadomestilo
kaj vredno. V primeri z resničnostjo
izgubi ta samotna igrica vsak
luči in kjer krožijo kakor metulji prekrasne
obleke ... Ali ste bili kdaj v foyeru
v Operi ... v Opera-Comique?"
 
"Žal“Žal — še nikoli ..."
 
"Uboga“Uboga gospodična! ... Poglejte me,
zelo sem mlad, vendar se morem ponašati,
da je moja roka stisnila roko Sare Bernhard ..."
 
"Vidim“Vidim, vidim ... " je nadaljevala teta
Cecilija ... Vaše življenje je vse nekaj
dragega ... vse bolj izpolnjeno in vse bolj
... Čim bolj pazi, da se vanje ne zaplete, tem manj se mu to posreči. Nimate
pojma, kako tu vsakogar opazujejo
in kako vsakemu vidijo v drob! ..."
 
"To“To je kaj lahko razumljivo. Kadar
postane človeku lastno življenje dolgočasno,
se poskuša vtihotapiti v življenje drugih
O obrekovanju in o čenčah ni ne
duha ne sluha. Stanovalci iste hiše se med
seboj komaj na videz poznajo."
 
"Toda“Toda na stopnicah se vendar srečujete
med seboj vsak dan?"
 
"Stopnišče“Stopnišče!... Kdo bi se ga še posluževal,
saj imamo dvigala ..."
 
"V“V hiši, kjer stanujete, je dvigalo?"
 
"Seveda“Seveda. Stanujem v ulici Charles-Nodier ... in imam k sreči v hiši dvigalo, ki hodi ...
 
"Povedati“Povedati sem hotel, da brezhibno obratuje
... Kajti dvigala so po svoji naravi
dostikrat muhasta ..."
 
"Povejte“Povejte mi še kaj o gledališču, to me
izredno zanima! ... Torej Vi hodite pogosto
v gledališče? ... Zelo pogosto?"
 
"Zelo“Zelo pogosto? . . o, ne! ... Kajti dandašnji
je gledališče drago, čeprav se človek
zadovolji, kakor jaz, s skromnejšimi
je mnogokrat zvečer, po trudapolnem
dnevu — seštevanje in računanje od jutra
do večera — naravnost nepopisen užitek ..."
 
"Nepopisen“Nepopisen užitek ..."
 
"Nedopovedljiva“Nedopovedljiva radost, obiskati Comedie
Francaise . . Opero ... ali Opero Comique,
videti sijajne predstave, slišati čudovito
glasbo. To Vam je pravi odpočitek!
repertoar: Fausta ... Manon ... Arlezijanko
... Jeannettino svatbo ... Carmen
... Mignon ..."
 
"Vi“Vi ste slišali Mignon?"
 
“Slišal.”
"Slišal."
 
Teta Cecilija je vsa prevzeta začela peti ... In njen glas je topel kontra alt:
 
"Poznate“Poznate li deželo to, kjer oranže cveto?"
 
Njeno petje je bilo tako živahno, tako
povdaril svojega obžalovanja.
 
"Da“Da! ... Kako je škoda, da ne morete
slišati vsega tega v Operi Comique, kjer
pojejo naši najboliši umetniki ... odlikovana
gospodično Rolando ... in bodite
uverjeni, da ji ostane ta pot nepozabna za
vse življenje ..."
 
"Morda“Morda še preveč ..."
 
"Zakaj“Zakaj preveč?"
 
"Zapeljivec“Zapeljivec! ..."
 
"Zapeljivec“Zapeljivec! ..."
 
"Oh“Oh, to je vendar le zapeljevanje k dobremu
..."
 
"Vi“Vi verujete, da obstoja zapeljevanje k
dobremu? ... Toda naj bo kakorkoli ...
zame je glasba nekaj ... nekaj blaženega!
kakemu pogovoru ali petju.
 
"Tudi“Tudi mene prevzame glasba prav tako
kakor vas, gospodična. Spominjam se neukega
dne, nekega žalostnega dne, ko se
mi je pripetila neka obžalovanja vredna
nerodnost ..."
 
"Vsaka“Vsaka nerodnost je obžalovanja vredna
... Izgubil sem bil namreč deset tisoč frankov ...
 
"Izgubili“Izgubili ste deset tisoč frankov? ...
Moj Bog, pa menda vendar ne pri igri?"
 
"Nikakor“Nikakor ne ... kvarte se mi gnusijo."
 
"Hvala“Hvala Bogu ... — Toda mogoče na
konjskih dirkah ... ?"
 
"Še“Še nikdar nisem bil na dirkališču. O
ne, stvar je čisto preprosta. Neznanec je
bil vstopil v agencijo, da kupi za petdeset
deset tisoč frankov ... Vidite? ... Mirno
sem šel lahko spat ... zaslužil sem pošteno,
kaj?"
 
"Strašno“Strašno je to, kar mi pripovedujete!
In ga ni bilo več nazaj?"
 
"K“K sreči je dotičnik opazil pomoto ko je
prišel domov; in k sreči je bil mož poštenjak.
Naslednji dan mi je vrnil akcijo,
potrt in slabe volje, da so me mati in
sestre šiloma vlekle s seboj v gledališče,
da bi se raztresel ..."
 
"In“In kaj so igrali?"
 
"Madame“Madame Augot ..."
 
Teta Cecilija je že momljala napev:
 
<poem align=center>"Ah“Ah, to si torej ti, gospa Baras,
ki v tako me zadrego spravljaš ..."</poem>
 
"In“In glejte: kljub mojemu polomu sem
se tako nasmejal, da sem pozabil na izgubljenih
deset tisoč frankov in sem noč
mimo prespal ..."
 
"Torej“Torej stanujete pri svoji gospe mami ... ?"
 
"Da“Da in skupaj s svojimi sestricami. Moj
oče se je ponesrečil ..."
 
"Prav“Prav kakor starši moje uboge male nečakinje!"
 
"Ona“Ona je sirota?"
 
"Da“Da! ne očeta ne matere nima več."
 
"Zelo“Zelo dobro vzgojena in priljudna je."
 
"Vaša“Vaša pohvala me prav posebno veseli ...
Kajti v Parizu vidite na stotine mladenk! ..."
 
"Na“Na tisoče, vam rečem ... zlasti v bankah
... Neprestano imam pred očmi vso
pestro in dražestno armado stenografinj ...
vse strojepiske s svilenimi nogavicami in
pristriženimi lasmi ..."
 
"Po“Po tem takem je Vaš poklon le tem
bolj uvaževanja vreden ..."
 
"Gospodična“Gospodična Rolanda je prav posebno
dražestna. Dekle, resnično dekle, o kakršnem
sanjari sleherni mladenič ... dekle,
ste me počastili s svojim zaupanjem, naj
Vam povem še, da sem bil včeraj izredno
presenečen, ves prevzet! ..."
 
Pri tem se je Roger ustavil za hip ...
nato je pristavil ..."
 
"Jaz“Jaz, blaziranec ..."
 
“Blaziranec?”
"Blaziranec?"
 
"Oh“Oh, le v razumskem pomenu besede ...
mlad sem še, toda koliko stvari sem že izkusil!
Sinoči pa, ko sem srečal Vašo gospodično
nečakinjo, se mi je zdela kakor
Devica v 'Žonglerju‘Žonglerju naše ljube Gospe'Gospe’."
 
"Z“Z malo razliko ..."
 
"Da“Da, prav imate: mesto poetičen žongler,
sem bil pred njo le skromen bančni
uradnik.
 
"Skromen“Skromen ...? Toda vendarle človek z
bodočnostjo ..."
 
"Brez“Brez dvoma ... V najkrajšem času postanem
pravi prokurist."
 
"Kakšno“Kakšno plačo pa boste imeli potem ...?
ah, moje vprašanje je pa indiskretno ..."
 
"Kakih“Kakih dvajset tisoč frankov na leto,
poleg običajnih nagrad ..."
 
"Lep“Lep zaslužek, prav lep zaslužek!"
 
“Seveda.”
"Seveda."
 
"Tudi“Tudi za Paris?"
 
"Tudi“Tudi za Paris?"
 
"Tudi“Tudi za dva?"
 
"Tudi“Tudi za dva!"
 
"Saj“Saj se boste gotovo poročili, kajne?
Vsak mladenič je zlasti v teh časih dolžan
ustvariti si lastno ognjišč ..."
 
"To“To je samo ob sebi umevno! ..."
 
"In“In prav je, da se mlad poroči ..."
 
"O“O, kako imate prav! ... Vi ste istega
mnenja kakor jaz ... Komaj čakam, da bi
se oženil."
 
"Na“Na svidenje torej ... jutri?"
 
"Na“Na svidenje ... jutri!"
 
Počasi, zelo počasi se je vračala teta
in se napotila v salon.
 
"Kako“Kako ste zardeli v lice, tetka! ... Da
Vam ni morda kri šinila v glavo?"
 
"Da“Da sem zardela, praviš?"
 
"Ne“Ne? ... Saj imate barvo kakor naše
gerani je!"
 
"Res“Res je ... bilo je vroče nocoj v salonu!
...!
"In“In pa ta mladi Roger se je zadržal tu
tako dolgo ..."
 
... !
 
"Ti“Ti bi se tudi bila lahko malo prej vrnila."
 
... !!!
 
"Zakaj“Zakaj mi pa nič ne odgovoriš ...?"
 
... !!!!
opravka po vrtu in je pripomnil teti Ceciliji: {{prelom strani}}
 
"Človek“Človek bi dejal, da je fant tu doma! ..."
 
"Saj“Saj je tudi! ... Tako je ljubezniv in
prijazen!"
 
"Zares“Zares, vsega, zaupanja vreden mladenič;
smatram ga bolj za gosta kolonije in
za desno roko nego za člana kolonije ..."
 
"Ali“Ali ga že dolgo Časa poznate?"
 
"O“O, odkar se zaveda življenja ... Bil
sem mu veroučitelj; pripravil sem ga za
prvo sv. obhajilo. Preživel je šest let v,
Toda žal ...
 
"Žal“Žal? ... je ponovila teta Cecilija, ki jo
je nenadoma obšla plahost.
 
"Žal“Žal, pravim, se mi je zdelo, da pričajo
mnoga znamenja dovolj nedvoumno, da
Roger ni nedovzeten za človeške slabosti ...
Bil je izredno ljubezniv napram sestram
svojih tovarišev ... izredno sentimentalen
in razvajen ..."
 
"Saj“Saj ima pravico biti tak ..."
 
"O“O, — seveda."
 
“Torej?”
"Torej?"
 
"No“No, kaj; opazoval sem ga ... in naposled
sem se odpovedal svoji sanji v veri,
da ni bila tako božja volja."
 
"Prav“Prav ste imeli!"
 
"Res“Res? Ali Vam je morda že kaj zaupal
o tem?"
 
Obraz tete Cecilije je nenadoma oblila
rdečica. Hotela je popraviti svojo napako:
 
"Ne“Ne ... gospod Maude mi ni zaupal nič
takega. Toda zdi se mi, da se ne motite,
če mislite, da se mladi rnož nagiba k posvetnemu
star pomorščak ki pravi — oprostite mi
njegove besede — da duhovnik ne more
biti drugačen nego umazan, suh in grd?"
 
"No“No, no, Vaš stari pomorščak pretirava! ... Na poslednjih dveh označbah naj
bo še nekaj resnice... In če presodimo
Rogerja s tega stališča, je povsem jasno,
mladenko in bi ga videl, kako si postavlja
svoje lastno ognjišče, kakršno zapoveduje
Cerkev in kakršnih je Francija potrebna."
 
"Da“Da, lastno ognjišče ... s krščansko
mladenko. Resnično bi bilo škoda, če bi
premotila tega ljubeznivega mladeniča
nešteto ... zlasti na Montmartru.
Slišala sem, da je baš v tem okraju naravnost
strašno! ..."
 
"Tudi“Tudi to je pretirano! ... V Parizu in
na Montmartru je k sreči prav lepo število
izvrstnih žena in zelo pametnih deklet.
naslovom: Koliko mladine sem videl umirati! ...
 
"Torej“Torej Vas je strah?"
 
"Zmerom“Zmerom me je bilo strah ljubezni ...
vedno strah ženske ... vedno strah, da ne
ostaneta oba v določenem redu, ampak da
plan. In že bodo ranjenci, pohabljenci,
mrtveci ... Ne maram, da bi mi kaka
ženska ukradla ali umorila Rogerja ..."
 
"Ali“Ali je morda prav posebno izpostavljen?"
 
"Dovolj“Dovolj, dovolj je izpostavljen ... V
banki je seveda v stalnem stiku z ljubeznivimi,
dražestnimi in pogostoma tudi zelo
izobraženimi gospodičnami ..."
 
"In“In napudranimi?"
 
"Da“Da, napudranimi — zelo napudranimi
..."
 
"Toda“Toda to še ni najhujši zločin, kajne?"
"In“In poslikane so tudi. Kako lahko je eni
ali drugi zbuditi v viteškem srcu nagnjenje,
ki bi trajalo dan, dva ... nagnenje, ki
nima druge utemeljitve, druge hrane nego
srčkan obrazek."
 
"Oh“Oh, in če se kdo v taki zaljubljenosti
poroči!" — je teta Cecilija vzkliknila.
 
"To“To bi bil skoro neizogiben polom, seveda.
Že ko mine prvi mesec, se uboga
otroka gledata z očmi, s katerih je padla
več! Kar groza me je, če pomislim, da
bi se mogla primeriti Rogerju taka nesreča,
ki bi mu uničila vse življenje."
 
"Upajmo“Upajmo, da se ne bo! . ..
 
"Pred“Pred nekaj dnevi sem bil v njegovem
uradu, da odideva skupaj nakupovat raznih
stvari za 'Staro‘Staro Rakovico'Rakovico’."
 
"Pa“Pa menda ne loncev"loncev”
 
"Vi“Vi ste okrutni, gospodična! ... Vstopil
sem torej malo pred Četrto uro v pisarno.
Roger se je baš odpravljal domov ... Mala
ki ni bila — tako je izgledalo — točno na
svojem mestu ... tretja mu je uslužno
prinesla klobuk in paličico ..."
 
"In“In on, kako se je obnašal?"
 
"On“On? ... se je smehljal ... Držal se je
kakor mlad harambaša, ki se mu ta uslužnost
zdi nekaj naravnega! ..."
 
"Tako“Tako se zgodi, da nekega lepega dne
postanejo najboljši mladeniči žrtve takih
lilik! ..." je vzkliknila teta Cecilija, ki se
je naposled vendar zgražala.
 
"Da“Da ... videl sem že mnogo takih primerov
..."
 
“Mnogo?”
"Mnogo?"
 
"Dovolj“Dovolj, da se v človeku zbudi bojazen."
 
"Evo“Evo, zato tudi ponavljam pri vsaki
priliki materam, ki imajo sinove: "Motrite“Motrite
vendar z bistrimi očmi! ... Bodite previdne!
... Zbirajte okrog svojih sinov taka dekleta, ki so vredna Vaših otrok, godna
za možitev, to se pravi da so v dostojnem
položaju, primerna po naobrazbi in
verna svoji veri!" {{prelom strani}}
 
"Pametno“Pametno! ... Ker je že ženska neizogibna."
 
"Neizogibna“Neizogibna!..." je povzela teta Cecilija
užaljena ... "Vi“Vi ste rekli: neizogibna?
Toda pomislite, gospod voditelj, da je
vendar ljubi Bog ustvaril tudi nas, uboge
ženske!"
 
"Da“Da ... Toda potem je prišel hudobec."
 
"Ampak“Ampak prav tako tudi k moškemu ..."
 
"Nedvomno“Nedvomno! ... Vendarle se mi vse dozdeva —"—”
 
“Pozor!”
"Pozor!"
 
"O“O, saj pazim! ... Vendarle se mi torej
dozdeva, da je postopal hudobec pri ženskah
po latinskem izreku: Corruptio optimi
pessima ... (Poguba najboljšega je
najslabša)."
 
"Kaj“Kaj to pomeni?"
 
"Če“Če se kaj izvrstnega pokvari, postane
hujše od najslabšega ...
 
"Izvrstno“Izvrstno ... to smo seveda me ženske? ... Lep kompliment, da nam vse
ostalo naprtite ..."
 
In teta Cecilija se je veselo premaknila
na svojem naslanjaču ter zagrozila s prstom:
 
"Ah“Ah, gospod voditelj!... Že vidim, da
bova ta mesec v medsebojnem boju zlomila
mnogotero kopje. O ljudeh imam namreč
gospod voditelj, ali se Vam ne zdi, da
napak gledate? Se naš Gospod je imel
svete žene okrog sebe! ..."
 
"Ampak“Ampak svete!"
 
Tu je moral gospod voditelj prekiniti
je isti hip Roger Maude vstopil v salon.
 
"Torej“Torej kako"kako” ste se odločili? je vprašal.
 
"O“O, še nič! ... je odgovorila teta Cecilija.
"Gospod“Gospod voditelj me je izpraševal ...
 
in pogovarjala sva se povsem druge stvari."
 
"Ali“Ali ne smemo izvedeti, kaj?" je vzkliknila
Rolanda z otroško kretnjo.
 
Teta Cecilija se je obotavljala ...
 
"Seveda“Seveda ... " in s poudarkom vsakega
zloga, je rekla: "... Pogovarjala sva se o
zakonu ..."
 
Tedaj se je Roger Maude ozrl v Rolando,
pogovor na vprašanje gospoda voditelja:
 
"Če“Če sem prav razumela, nameravate
napraviti dolg izlet po otoku ..."
 
"Da“Da, toda bojim se, da bo predrago ...
 
Izgleda, da imajo vozniki v poslednjem času višje cene nego v Parizu samem!"
 
"Ali“Ali se Vaši dečki bojijo hoditi peš?"
 
"Nikakor“Nikakor ne! Naravnost navdušeni so za peš izlete! Pri tej priliki lahko pohvalim naše Parižane, da so izvrstni tekači."
 
“Izvrstni!”
"Izvrstni!"
 
"Kako“Kako da ne! ... V Parizu, na asfaltu
in na tlakovanih cestah pri vhodu in izhodu
podzemske železnicee prehodijo
vsak dan precejšnjo pot in še vse bolj utrudljivo
nego na deželski."
 
"Če“Če je pa tako, zakaj se ne odločite za
izlet v prekrasni gozdiček la Blanche?
Zajutrek vzamete s seboj in si ga privoščite
našega otoka. Tam so znameniti
solnčni zatoni; a zvečer se vrnite po glavni
poti."
 
Gospod voditelj in Roger sta se spogledala;
izlet, kateremu bi sledili še drugi. Seveda
bo lahko gospod voditelj napravil potem
tak izlet z vso kolonijo ..."
 
Vsa srečna radi veselja, ki ga je tako
glasom:
 
"Kako“Kako torej mislite?"
 
"Mislim“Mislim," je odgovoril gospod voditelj,
"da“da ste nam prava zaščitnica ... še več,
prava mati!"
 
"Torej“Torej vidite, da ni prav, da omalovažujete
ženske ..." {{prelom strani}}
 
"Bodite“Bodite uverjeni, da vas visoko cenim!
In zelo sem Vam hvaležen! ..."
 
"Človek“Človek bi dvomil o tem, če bi Vas bil
slišal malo prej ... Kolanda, škoda, da te
ni bilo zraven ... Če bi bila slišala gospoda
voditelja ... našega ljubeznivega gospoda
voditelja ... kako je pravkar zaničljivo govoril o ženskah ..."
 
"Oh“Oh, na splošno ... samo na splošno! ...
In posegel sem tako daleč nazaj ... do
zemskega raja!"
 
"Naj“Naj bo, odpuščeno Vam je! Pojdite in
ne grešite več!"
 
Poslovila sta se, oba dobre volje, gospod
je vrnila k teti in je vprašala v skrbeh:
 
"Ali“Ali ste dobro premislili ta nagli predlog?"
 
"Ne“Ne vem, čemu bi bilo treba toliko premišljati
izlet v la Blanche in v Herbaudiere ..."
 
"Torej“Torej pojdemo po peščeni poti?"
 
“Seveda!”
"Seveda!"
 
"Mimo“Mimo Filbertovega doma?"
 
"Kajpada“Kajpada, saj je tik ob poti . . ".“
 
"Vsi“Vsi štirje na vozu?"
 
"Vsi“Vsi štirje na vozu ... Pa zakaj me
vprašuješ?"
 
" ... "
 
Tedaj se je teta ozlovoljila:
 
"Ne“Ne vem, kaj bi nam moglo braniti, da
se vsi štirje na vozu popeljemo mimo hiše
njegovega Veličanstva gospoda Filberta!
Pa morda vendar nima slučajno že takega
obnašanja? ... Ali je že tako ljubosumen?
No, to bi bili lepi izgledi za bodočnost!"
 
"Ne“Ne, nič takega ni pri Filbertu."
 
"Torej“Torej? ..."
 
Rolanda je z resnimi očmi pogledala
vzkliknila:
 
"Čudno“Čudno? Kako vendar, da ne morete ...
da ne morete čutiti ... da je morda vendarle
nekaj za tem! ...
je pozorno oslička, potipala njegove noge,
pregledala kopita in mu vrgla v jasli
pol mere ovsa povrh. V svoji "oslovski"“oslovski”
glavi ie Pentapon prevdaril:
 
"Tako“Tako-le je!"
 
V človeškem jeziku bi to pomenilo: "Pozor“Pozor!
... Kaj mi pa bodo spet naprtili! ..."
Njegova zla slutnja je bila utemeljena.
 
in medeno okovje, in sicer praznično opremo
... Pentapon je po strani opazoval
snaženje ter menil, da "slabo“slabo kaže"kaže” in se
mora pripraviti na trdo pot.
 
jasli, je menil sam pri sebi:
 
"Ne“Ne iztresi niti trohice, stari Pentapon,
kajti vse na svetu, zlasti take užitke, moraš
trdo plačati! ..."
 
Tistega jutra je torej prisluškoval Pentapon
 
Ure so potekale ... Pentapon je premišljal:
"Kaj“Kaj pa naj to pomeni? ... Enajst
... nič! ... Poldan ... nič! Ena ... nič!
Ali sem se morda prevaril? ... je zaskrbelo
Pentapona. "To“To bi bilo zares presenetljivo!"
 
Ne, Pentapon se ni prevaril.
 
Če ne bo Filbert, bodo pa umazani dečaki
iz "Stare“Stare Rakovice"Rakovice”. Tisto neugnano
krdelo, ki se dere od jutra do večera, da ga
je slišati v hlev, kar moti Pentapon a pri
vrata in je vstopila Filomela.
 
"Uboga“Uboga duša, zdaj pa bo! ... Evo, se že
začenja . .. je zavzdihnil Pentapon.
 
Prav zares: Filonifela ga odveze in pelje
otožen, ne uboga Filomelini roki, ki ga hoče
vpreči in si zasluži eno prav na mesto
"temperature"“temperature”, kar ga mahoma zbudi.
 
Teta Cecilija pride in gleda s trdim očesom.
gospod, črn in odločnega ponašanja.
 
" ... 85 kil! ... " prešine bojazen Pentapona,
ko ga zagleda.
 
Prvi sede duhovnik.
 
"85“85 ... aj, recimo 90 kil ..."
 
Nato sedeta na sedež mlada dva . Roger
Maude ... 65 kil . ..
Rolanda? ... Je-li to radi posebne naklonjenosti? ... Pentaponu se zdi, da deklica
nič ne tehta. Pa je sedla brez posebnega
vsi še mirno ... in k sreči je še spočit.
 
"Vse“Vse v redu?" vpraša Filomelo, ki ji
predaje uzdo.
 
"Da“Da, gospodična."
 
"Ali“Ali sedite udobno?"
 
"Da“Da ... " odgovarjajo potniki.
 
"Niste“Niste preveč na tesno?"
 
“Ne.”
"Ne."
 
"Torej“Torej, naprej!"
 
Naprej, je rekla teta Cecilija. A preden
s kopiti po tleh:
 
"Kam“Kam me bo gnala ta naduta ženščina?
 
... Na desno, v gozd pri la Chaise?
 
... Na levo, proti Le'pineLe’pine, la Guerinieri,
le Goa, La Fosse? Kaj meni mar! Razbil
bom ojnico ... ali pa se bom častno odrezal! ... ali pa jih pomečem vse v kako solarnico! ...
Dovolj... preveč mi je tega
življenja!"
 
Pa ni ga gnalo ne na desno, ne na levo,
ampak naravnost:
 
"To“To pa ni napak ..." je preudaril Pentapon
in jeza ga je minevala. Naravnost,
to se pravi, da bo izlet kar najpreprostejši ... bodisi v vas la Blanche ali v Herbaudiere,
 
Pretila je sicer še nevarnost peščene poti; toda ta bi prišla v poštev le, če bi teta
Cecilija vozila "zaljubljenca"“zaljubljenca”. {{prelom strani}}
 
Pa Filberta ni bilo zraven; torej nič zaljubljenosti!
 
In povrhu je sedel na vozu "gospod“gospod duhovnik"duhovnik”,
to se pravi, najkorenitejši in najuspešnejši
lek zoper sentimentalno kugo.
poskakovati v oblaku prahu, so menili:
 
"Kar“Kar tiče osla, naj bo, osel je! ... Toda
gospod duhovni zares ne izgleda, kakor
da se počuti prav varno."
 
In v Pentaponovem srcu se je radost
stebričev, ki stoje tam že stoletja in
tolmačijo mimo idočim, da je prav tam
vhod v opatijo ... "Oslom“Oslom je vstop zabranjen!"
piše na veliki leseni tabli.
 
si lahko predstavljaš.
 
Kartuzijani, ki so jih klicali "beli“beli očetje"očetje”,
da bi jih ločili od črnih očetov, ki so
prebivali v mestnem samostanu, so se bili
Tedaj so vsi izstopili.
 
Teta Cecilija je pozdravila vratarjeVovratarjevo
družino in jo prosila za dovoljenje, da bi
smela razkazati gostoma njih dom, ki je
ga sama ne udeležuje ...
 
"Kaj“Kaj je tako zamišljena, ljuba plavolasa
deklica? ... Ali zaradi mene? ... " se
vprašuje s samozavestjo mladeniča, ki je
vsikdar uverjen, da ima neodoljiv čar za
to storijo, je bila ginjena do solz.
 
"Če“Če bi stisnili ta otok kakor moremo
stisniti gobo," je vzkliknila, "bi“bi tekla iz
njega kri mučencev!"
 
Toda dobrotna pri roda je med tem
skrbno izlečila davne rane. Vrt "Zavetja"“Zavetja”
je prazen nič v primeri s cvetjem, ki
raste tu na razvalinah, kakor bi hotelo
in mehkejši:
 
<poem align=centerČecenter>Če škrjančku ga poverim,
vsemu svetu se zamerim.
Slavček sred zelenih vej,
nevrednega mojstra ter mu ljubeznivo zapovedala:
 
"Tiho“Tiho bodi, Pentapon!"
 
Toda Pentaponu se ni ljubilo molčati ...
Tudi njega so prekipevala čuvstva nežnosti,
ki jih je priroda, solnce in ocean v
njegovem "oslovskem"“oslovskem” srcu zbujala; hotelo
se mu je prepevati z glasom, ki mu ga
je Bog dal ... Najlepše dekle na svetu ne
Glej ga!
 
"Pentaponček“Pentaponček moj, prosim te, bodi tiho! ..."
 
"T“T ... a! T ... a!"
 
Tedaj se mu nasmeje Rolanda prostodušno
in nikakor noče zaostajati za njo:
 
"T“T ... a! T ... a!"
 
Njegovo zlozvočje je postajalo že od sile
in ji vzklikati:
 
"Bravo“Bravo! Rolanda ... " zakliče teta.
"Ampak“Ampak še ni konec. Le dalje, še tri kitice
so ... No, mi te poslušamo ..."
 
Dalje ... Ne, niti najmanjšega veselja
in njeno čast.
 
"Kaj“Kaj pa čakaš, Rolanda? ... Pravkar
si še gladko znala! ..."
 
"Da“Da ... pravkar še ..."
 
"Nikar“Nikar ne bodi trmasta! Gospoda sta
radovedna na konec pesmi... Saj te nisem
jaz prosila ... Ko si pa že sama začela ..."
 
"Naj“Naj bo, da bosta "gospoda"“gospoda” imela svoje
veselje! ..."
 
In Rolanda zapoje ... toda to ni več isto
dekle ... ne več isti glas ... ne več ista pesem
... Med "sedaj"“sedaj” in "pravkar"“pravkar” leži razdalja,
ki loči veliko od malega ... svobodo
od ubogljivosti:
Maude tako-le:
 
"Prav“Prav dobro razumem občutek gospodične
Rolande. In vkljub neprecenljivemu
užitku, ki mi ga nudi njen krasni glasek,
všeč:
 
"To“To ni prav, gospod Roger!"
 
"Pa“Pa vendar ..."
 
"Nič“Nič vendar. Rolanda je pesem začela
in spodobi se, da jo konča! ..."
 
Rolanda je hvaležno pogledala mladeniča,
 
Zato je nadaljevala, spet nekoliko bolj
“za se”:
"za se":
 
<poem align=center>On do Vas me je poslal,
kar bi se v človeškem jeziku reklo tako-le:
 
"Če“Če smem kaj svetovati tvojemu gospodarju,
dovoli, da mu svetujem, naj gre
svojo pot dalje. Danes ni primeren dan ...
če je sploh kateri dan primeren! ... Oh,
te ženske! ..."
 
Jezdec odjezdi, izravnan na svojem konju,
Jezdec, tam doli, je svojo končal.
 
"Kaj“Kaj pa, če bi se zdaj podali v Herbaudiere? ... " je nenadoma vzkliknila teta
Cecilija, da bi končala zadrego, ki je vse
uklenila na mestu, kjer so stali.
 
"Naprej“Naprej, v Herbaudere! ..." je ponovil
gospod voditelj. {{prelom strani}}
 
začel takole svojo molitev:
 
"Ti“Ti, ki si dejal: 'Ni‘Ni dobro človeku samemu biti'biti’ ..."
 
... Ti, ki si Bog našega plemena, ki Ti
... Ti, ki si videl kako so ustrelili najpogumnejšega
med pogumnimi, gospoda
d'Elbeed’Elbee, viteza brez bojazni in prikora ...
in osemnajst naših, ki so bili kot jetniki
zaprti v noirmoutierški cerkvi ...
močnejše in vnetejše ljubi.
 
... Verujem!"
 
Filbert je iztegnil roko proti znamenju
ter ponovil, z razprtimi očmi, polnimi upanja:
 
"Verujem“Verujem!..."
 
==XIX. POGLAVJE==
Maude gospoda voditelja.
 
"Ali“Ali motim, gospod voditelj? ..."
 
"Ne“Ne ... Želiš?"
 
"Ne“Ne bom na dolgo razkladal. Prišel sem,
da Vas vprašam, kaj mislite o gospodični
Rolandi ..."
 
"Ah“Ah ... že?"
 
"Zdi“Zdi se mi, da ste si mogli do danes že
ustvariti svoje mnenje o nji ..."
 
"Kaj“Kaj naj rečem? Ljubko dekle, dobro
vzgojeno, pobožno ..."
 
"Ali“Ali mi dovolite, da Vam povem vse, kar
mislim, in da govorim odkritosrčno z
Vami?"
 
"Ali“Ali Ti dovolim? ... Ničesar se tako ne
bojim kot, če se mladenič skriva in molči.
Če se zaupa ... me ne skrbi ... Poglavitno
je, da izvem pravočasno za budalosti,
ki jih namerava početi. Katera na primer
roji tebi po glavi?"
 
"Upam“Upam, da ni ravno budalost. Dovolj
sem star za ženitev... Oziram se za modro
ptico ... In glejte, zdi se mi, da sem jo
danes našel."
 
"Ta“Ta bi naj bila Rolanda You ...?"
 
"Prav“Prav imate, baš Rolanda You ..."
 
"Preudari“Preudari: Kolikokrat si jo videl vsega?"
 
"Kaj“Kaj vem — desetkrat!"
 
“Desetkrat?”
"Desetkrat?"
 
"Morda“Morda enajstkrat ... V Parizu se vršijo
zaroke še na krajšo roko in ob drugačnih
okoliščinah. Danes sem preživel
polnih pet ur v njeni družbi. In pet ur —
to je čas, da se o marsičem porazgovoriš." {{prelom strani}}
 
"Pa“Pa sta se res razgovorila?"
 
"Vsaj“Vsaj skušal sem ji dopovedati marsikaj ..."
 
"Pa“Pa kaj je dejala?"
 
"Saj“Saj veste, mladenka ... prava mladenka
... običajno sploh nič ne reče, a ni težko
umeti ...!"
 
"Torej“Torej si umel? — Kaj?"
 
"Da“Da ... zdi se mi, da ji nisem ... kako
naj rečem? ... povsem indiferenten ..."
 
Gospod voditelj premotri svojega učenca.
 
"Glej“Glej g a ... Zakaj se nisi polotil elektrotehnike?"
 
" ...?"
 
"Zdi“Zdi se mi, da ravnaš kar moči na kratko.
Za geslo bi si mogel izbrati Julija Cezarja:
Veni ... vidi ... vici ... Vkljub temu
je vse tako v resnici, kakor vidi ... Mnogo
je tvojih tovarišev, ki sem jih komaj
rešil abotnosti ..."
 
"V“V mojem primeru gre baš za nasprotje
abotnosti."
 
"Od“Od kod pa veš?"
 
Roger Maude je tedaj počasi iztegnil
roko:
 
"Gospod“Gospod voditelj, na splošno se Vaše naziranje
docela sklada z mojim prepričanjem.
Idealni zakon je tisti, kjer potrjuje
razsodnost kar izpoveduje ljubezen."
 
Tako je. Modri latinci so imeli pregovor1pregovor:
Omne tulit punctum qui miscuit
utile dulci."
 
"Kaj“Kaj to pomeni?"
 
"To“To pomeni, kar si pravkar sam dejal:
koristno in prijetno ... ljubezen in razsodnost."
 
“Torej?”
"Torej?"
 
"Torej“Torej misliš, da bi bil zakon med teboj,
ki si Parižan, doma na Montmartreu
in nepoboljšljiv ponočnjak, in njo, drobno
cvetko tega otoka — da bi bil, pravim, ta
zakon razsoden?"
 
"Izredno“Izredno razsoden, trdim! ... Tako bi
bil razsoden, da se mi malone ustavlja,
storiti tako zelo razsoden korak ... Rajši
bi videl, da bi ne bil tako ... Zdi se mi, da
tu sploh ni mogoče govoriti o kaki ženitvi
iz ljubezni, nego o navadni kupčiji."
 
Gospod voditelj se je ves presenečen
Rogerja, naj sede:
 
"Tamle“Tamle sedi ... in razloži mi, kako misliš
— ampak resno. Nikar si ne domišljuj,
da mi smeš natvesti karkoli, ker smo
v Noirmoutieru ..."
 
"Nič“Nič takega! ... Ženitev z Rolando You
je ženitev, ki prekipeva, ki se ravnokar
potaplja v razsodnosti. Takoj Vam to matematično
zjutraj drugo vrednost kot opoldne, in
spet drugo ob štirih popoldne, ko je po
raznih manevrih konec borze. Ali me razumete?"
 
“Razumem.”
"Razumem."
 
"Dobro“Dobro! Predstavljajte si: Oženil sem
se z Rolando."
 
"Pardon“Pardon! Ne prehitro! ... Z gospodično
Rolando, prosim ... Počasi, počasi in
preudarno, prosim ..."
 
"Torej“Torej oženil sem se z go-spo-dič-no Rolando
... Brez ozira na svoj položaj v Parizu,
ki je papirnat, to se pravi negotov in
idealno hišo, daleč od vseh človeških
neumnosti in vseh človeških bojišč, na tem
otoku neprekosljive lepote."
 
... Ali si morete predstavljati to neprestano
redi kakor piško ...
 
... In varnost! ... Postanem edini pravi
lastnik hiše 'Zavetje'‘Zavetje’ ... vse svoje počitnice
preživim tu zastonj ... Če zbolim
... ali če se preutrudim ... pomislite, kako
čudovita je tu zima! ... V mestu so trije
zdravniki... lekarna tako rekoč pred
nosom ..."
 
"Ti“Ti si že vse to premislil?"
 
"O“O, še marsikaj drugega! ..."
 
"Resnično“Resnično, povem ti, da sem zdaj zmešan! ..."
"Ljudje“Ljudje so tu bogati... ni dvoma, da
imajo mnogo denarja. Kako drago prodajajo
n. pr. krompir! ... Kako znajo
znanca — ampak po krivdi centrale, ki je
bila v Nantesu in je zagrešila neodpustljive
napake."
 
... Kaj naj mi pa brani predlagati naši
... Ali mi še sledite?
 
“Da!”
"Da!"
 
"Naposled“Naposled, pozneje, ko se bom naveličal
delati ... me čaka tu najpripravnejši in
najlepši kotiček za počitek ... Čaka me
Z vozičkom se bova peljala,
Rolanda in jaz, po morske rake v Herbaudiere
in izbirala bova najtežje."
 
"Nehaj“Nehaj! ... Zares — dovolj! Ne morem
več poslušati ...
 
"Dovoli“Dovoli ... zares prijazen je tvoj programček! ... A zdi se mi, da delaš račun
brez krčmarja. Najprej; ali si prepričan,
da se boš dobro razumel s teto Cecilijo?" {{prelom strani}}
 
"O“O, gospod voditelj, tašče — te so moja
specialiteta. V Parizu sem si pridobil neprecenljivega
znanja v tem predmetu, z
Prosim, pa recite, da nisem zet, kakor
se spodobi, ko nikomur ne želim
smrti ..."
 
"Nazadnje“Nazadnje ostane nerešeno še poglavitno
vprašanje ..."
 
"Kako“Kako pravite, gospod voditelj?"
 
"Pravim“Pravim, da je poglavitno vprašanje še
nerešeno ... Si li prepričan, ali vsaj imaš
— li povoda misliti, da te bo dekle maralo
za moža? To je edina točka, o kateri še
nisva govorila. Priznaj, da ima vsekakor
tudi nekaj pomena ..."
 
Pri teh besedah se je Roger Maude nekoliko
bi bil skromen, pa ni bil:
 
"Res“Res ... ne morem si predstavljati ...
Zdi se mi pa, da nisem baš brez vsakega
povoda ... Kajti na dolgo sem se že pogovarjal
z njeno teto ..."
 
"Nesrečnež“Nesrečnež ... saj se vendar ne nameravaš
poročiti s teto!"
 
"Seveda“Seveda ne. Vendar premislite ... v
tem slučaju ... mislim, če imam na svoji
strani teto, velja to že precej. Predstavljajte
si Rolando med svojo teto in menoj,
pa da bi si upala reči 'ne'‘ne’ ... Uverjen sem,
da poreče 'da'‘da’ in da je ne bo treba dolgo
prositi ... Koliko jih je, ki bi me bile vzele! ... Ta bi pa res bila lepa, da bi me zavrnilo
dekle z dežele, ko mi je bilo v Parizu
treba le iztegniti roko, pa jih je obviselo
na vsakem prstu deset."
 
"Da“Da pridemo do kraja! Cesa pričakuješ
od mene? Pa vendar ne, da naj jo zate
izprosim?"
 
"Tega“Tega ne ... Pač pa mi lahko olajšate
trud ... Prevzemite teto ... Z nečakinjo
opravim sam. Govorite lahko tako, kakor
parček, kakršen sva Rolanda in jaz, pa bi
mu ne prišlo na um, da bi bilo prav, da se
združita pred oltarjem, kakor je treba . ..
Oh, nič me to ne skrbi ... znali se boste
odrezati kakor je prav ..."
 
Ob tem je Roger obstal in nato pristavil:
 
"..., seveda, če sploh ne marate prevzeti
te naloge ..."
 
Tedaj se je gospodu voditelju zresnil
obraz:
 
"Ker“Ker si mi že vrgel rokavico, jo sprejmem.
Doslej nisi videl drugega nego samega
sebe ... nisi o drugem govoril nego
nadah, o svojem revmatizmu... o svoji
kopalni kabini, o prihodnjih morskih rakih
... in vidim, da si nezaveden sebičnež ..."
 
" ... Ne prikrivam ti pa, da me presneto
mika, predočiti ti to svobodno cvetko
otoka v Parizu, v tvoji montmartreški
zate bo kupčija dobra. A za njo ...? Kaj
bo ž njo v velikem mestu, kamor še nikoli
ni prišla njena nožica?"
 
"Saj“Saj sem Vam dejal, da bova pogostoma
prihajala les ... O, pri vsaki priliki se bova
vrnila k mimozam!... o Veliki noči ...
povrh. K temu pa pride še moja misel, da
bi se tu otvorila podružnica, kar ni tako
brezupno — saj poznam svoje gospodarje."
 
"Ampak“Ampak tebi bo tu kaj kmalu dolgčas."
 
"Pri“Pri Rolandi!"
 
"Ubožica“Ubožica! ... Če misliš, da ji bo lahko
kratkočasiti in oskrbovati vse življenje
takega blaziranca kakršen si ti ..."
 
"Torej“Torej mi nočete pomagati?"
 
"Nič“Nič drugega ne morem storiti zate, kot
te predstaviti."
 
“Kdaj?”
"Kdaj?"
 
"Pusti“Pusti, da pridem do sape. Tvoje početje
je že besnost, ne ljubezen!"
 
"Železo“Železo je treba kovati, dokler je vroče!"
 
"Zdaj“Zdaj, ko sem vse slišal, se vprašujem,
je li res tako vroče, kakor se ti zdi?"
 
"Jaz“Jaz sem grozno praktičen, to je res. A
vkljub temu, povsem idealno zaljubljen!"
 
"Težko“Težko je to spraviti v sklad ..."
 
"Menite“Menite? ... "
 
"Da“Da, ubogi moj Roger, tako mislim ..."
 
"Pa“Pa zakaj?"
 
"Ker“Ker sta to dva ekstrema!"
 
"Jaz“Jaz pa dobro vidim vez; prav od srca
si želim, da bi se vse uredilo, in čim prej.
Čim je postala stvar jasna — čemu čakati?
jim vsiljujem kak manj vrednosten papir.
A tu — je zlatnik ... Kar pa seveda ne
ovira, da ostane ženska, kar je in ji bije srce ..."
 
Tisti hip je zadonel zvon "Stare“Stare Rakovice"Rakovice”, ki ga je potegnila čvrsta roka, ter je klical k večerji.
 
Gospod voditelj vstane.
Roger mu zastavi pot:
 
"Bojim“Bojim se, da se postavite zoper mene."
 
"Zoper“Zoper nikogar nisem. A ti mi ne boš
branil misliti, kakor jaz hočem. Stvar mi
ni jasna, kakor bi mi morala biti jasna
predajmo se božji milosti! On naj nam
da svojo pomoč ali pa naj nam zastavi pot.
Prosim te, moli z menoj v ta namen."
 
“Bom.”
"Bom."
 
Dečki so se vsuli:
 
"Gospod“Gospod voditelj! ... Gospod voditelj! ...
 
Vsi raki Vas že čakajo."
 
"Kaj“Kaj pa je ... ?"
 
"Večerja“Večerja je!"
 
"Ah“Ah da ... večerja ... "
 
In pogovor se je zasukal v drugo smer. {{prelom strani}}
 
Nikakor se ni mogel več spomniti imen
in naslovov raznih voznikov otoka . ..
Eden se je klical menda Gendron in je stanoval
ob la clairški cesti ... Drugi je Moineau?
voznikov.
 
"Saj“Saj ste naravnost izredno nadarjen
učenec! ... Svojo nalogo znate izborno na
izust."
 
"Oprostite“Oprostite ... tako sem v dvomih! Nujno
potrebujem točnih podatkov ... kateri
vozniki pridejo v ozir. Taki, ki so družinski
očetje? ... In kateri mi bodo računali
tako ceno, da ne ugonobe mojega
skromnega pariškega mosnjička?"
 
" ... Ubogi pariški mošnjiček? ... Vi
pa znate dobro govoriti!"
 
"Prav“Prav zares! ... Vi si predstavljate, da
smo Parižani vsi bogati. Povem Vam,
da je montmartreška župnija posebno suha,
da ne omagamo v izvrševanju našega
dvojnega opravila, kakor bi se človek
slikovito izrazil ..."
 
"Kdor“Kdor vodi kolonijo mladih ljudi, ki zaslužijo
po dvajset tisoč frankov na leto, se
pač ne more pritoževati, da ima v župniji
same reveže!"
 
"Ena“Ena lastovka še ne pripelje pomladi.
Na enega, ki zasluži dvajset tisoč frankov,
jih imamo na tisoče, ki ne zaslužijo toliko,
da bi jim bilo dovolj za 'črn‘črn kruh'kruh’, kakor
pravimo pri nas, in jih jetika preganja.
Za primer jemljete Rogerja Maude, ki
vendar ni kolonist, temveč gost kolonije,
kakor sem Vam že povedal ... Ali se ne
spominjate več?"
 
"Svojih“Svojih dvajset tisoč frankov pa vendarle
zasluži, ali ne?"
 
"Seveda“Seveda jih ... oziroma približno toliko.
Toda upoštevati je treba, da je njegov položaj
nekaj izrednega ... da ima posebno
prednost."
 
"Tudi“Tudi bodočnost mu je zagotovljena."
 
"Gotovo“Gotovo ... Roger Maude ima sijajno
bodočnost. Priseči ne more človek na
nobeno reč, toda vse kaže, da bo napravil
karijero. Ker je pa že pogovor tako nanesel,
me mika, da bi Vam zaupno povedal,
kaj misli mladi mož vse doseči."
 
"O“O, prosim!" je vzkliknila teta Cecilija.
 
"Bojim“Bojim se ..."
 
"Kaj“Kaj bi se bali!"
 
"Ne“Ne vem, je li prav, da Vam povem ..."
 
"To“To Vam bom povedala potem."
 
"Vrhu“Vrhu tega ... Kako bi dejal? Vrhu tega
stvar prav za prav ne spada v moj delokrog."
"Le“Le sebičneži se drže strogo svojega delokroga
... Priznajte, da bi še danes ne bilo
loncev v 'Stari‘Stari Rakovici'Rakovici’, če bi se tudi
jaz tega držala!"
 
"Torej“Torej naj tvegam?"
 
"Le“Le pogumno!!"
 
"Ne“Ne boste mi zamerili?"
 
"Obljubljam“Obljubljam Vam, da ne."
 
"Torej“Torej bodi. Roger Maude, ki je vajen
naglih sklepov, je posvetil vso svojo pozornost
Vaši nečakinji."
 
“Rolandi?”
"Rolandi?"
 
“Da.”
"Da."
 
"To“To me ne preseneča!"
 
"Toda“Toda ni ostalo le pri pozornosti ... včeraj
mi je zaupal ..."
 
"Že“Že vem, kaj ..."
 
"Torej“Torej mi ni treba izgovoriti ... tiste
besede ... tiste strašne besede."
 
"Oh“Oh, strašne? Ne vem, zakaj naj bi bila
strašna."
 
"Kaj“Kaj Vi veste!"
 
"In“In Vi? ... Kar na dan z besedo! Mnogo
mi je na tem, da izgovorite to znamenito
besedo!... Umaknem svojo: ni res,
da bi kaj vedela ..."
 
"Naj“Naj bo torej po Vašem: Roger Maude
ljubi gospodično Rolando You in sanjari,
da bi nekega dne postala njegova žena ..."
 
"Nič“Nič manj! ... Resnično, nihče ni tako
pogumen kot strahopetec, ko je strah premagal
... No, vprašanje je zdaj vsaj jasno:
Roger Maude se poteguje za roko moje
nečakinje Rolande."
 
"Tako“Tako je; to mi je snoči zaupal."
 
"In“In kaj ste mu na to odgovorili?"
 
"Oprostite“Oprostite, gospodična, saj vendar ni
moja stvar, da bi mu na to odgovarjal."
 
"Jasno“Jasno! Toda Vi ste mu vendarle nekaj
odgovorili na to."
 
Teta Cecilija se strumno ozre v gospoda
voditelja:
 
"Predvsem“Predvsem: nobenih izmotavanj, prosim."
 
"Vi“Vi ste strašni!"
 
"Včasih“Včasih ..."
 
"Torej“Torej hočete na vsak način, da Vam
povem?"
 
"Seveda“Seveda hočem! In vse do pičice hočem
izvedeti!"
 
"Torej“Torej Vam priznam, da sem skušal pobiti
Rogerjevo idejo."
 
"Vi“Vi ste skušali pobiti njegovo idejo? ...
Teta Cecilija je postala nemirna. — Glejte,
glejte! ... Ta je pa lepa! Rada bi vedela,
zakaj? Ali se Vam zdi nemara, da
je moja nečakinja grda?"
 
“Nasprotno!”
"Nasprotno!"
 
“Otročja?”
"Otročja?"
 
"Oh“Oh, gospodična ..."
 
"Kaj“Kaj torej? Ne morem si misliti ..."
 
"Bojim“Bojim se, da se moj varovanec ni prehitro
zagledal."
 
"Saj“Saj ni prvi, ki mu je Rolanda zmešala
glavo!"
 
"Za“Za Vašo nečakinjo se mi pa ne zdi srečno,
da bi se izselila od tod."
 
"Kakor“Kakor da ni naravno ... Poroke se od
nekdaj vršijo med ljudmi iz različnih krajev,
različnih narav, ki se medsebojno dopolnjujejo."
 
"Dobro“Dobro ste poučeni!"
 
"Presneto“Presneto dobro ... Od nekdaj sem
stremela za tem, da se poučim. Teta Cecilija
je moderna ženska! Vsakemu vprašanju,
ki ga ji življenje zastavi, pogleda
naravnost v obraz. In Vaše vprašanje je
tako, da mi je prav posebno pri srcu."
 
"Zdaj“Zdaj, ko poznate moje mnenje, Vas
prosim, da mi poveste še svojega, saj ste
Rolandina teta!" {{prelom strani}}
 
"Brez“Brez nadaljnjega Ali mi morete izjaviti,
da je Roger Maude pošten fant?"
 
"Uverjen“Uverjen sem o tem."
 
"Veren“Veren in ... da izpolnuje svoje verske
dolžnosti?"
 
"Tudi“Tudi o tem sem uverjen."
 
"Ni“Ni hinavec?"
 
"Ne“Ne, da bi vedel ..."
 
"Razloga“Razloga nimate nobenega, da bi se bilo
tega bati?"
 
“Ne.”
"Ne."
 
"Je“Je zdrav?"
 
"Zdravje“Zdravje Parižanov je sicer na videz
nežno, a v resnici dosti odporno blaznim
naporom velemestnega življenja."
 
"Iz“Iz kakšne družine?"
 
"Mati“Mati je še živa in ima še dve starejši
sestri?"
 
“Poročeni?”
"Poročeni?"
 
"Ne“Ne ..."
 
"Ob“Ob čem pa živita?"
 
"Ena“Ena pomaga materi pri gospodinjstvu,,
druga je nastavljena v neki banki, kakor
njen brat."
 
"Prav“Prav ... V sled česa je umrl oče?"
 
"Vsled“Vsled pljučnice; med vojno."
 
"Ni“Ni bil morda jetičen?"
 
"Ne“Ne ..."
 
Nato se je teta Cecilija zamislila. Sklenila
sramežljivo povešenimi očmi:
 
"Gospod“Gospod voditelj, starejša sem od Vas."
 
"Oh“Oh, malenkost!"
 
"Oprostite“Oprostite... V tem vprašanju imam
morda nekoliko več izkušenj... Poznam
svojo nečakinjo ... poznam jo celo prav
dobro ... In rečem Vam: po svoji duši in
svoji vesti; bila bi presrečna, če bi se Rolanda
omožila v Pariz."
 
"Kako“Kako se ji bo tožilo po domu, ubožici!"
 
"Tukaj“Tukaj je kakor živa pokopana. Prihajala
bom pogostoma k nji na obisk ... Saj
drugih skrbi nimam ... Nič me ne zadržuje
v Noirmoutieru. Priznam Vam celo,
da nikakor ne zametujem Vašega Pariza.
Naposled, Pariz ... je Pariz!"
 
"O“O tem ni dvoma; toda gre za Vašo nečakinjo!"
 
"Zlato“Zlato dete! ... Ona gleda skozi moje
oči. Nji bo prav, kar bo meni prav."
 
"O“O, kolika odgovornost za Vas!"
 
"Kdo“Kdo drugi pa naj jo nosi?"
 
"Povejte“Povejte mi, gospodična, ali nima Vaša
nečakinja kakega izvoljenca tu med domačini?
... Ali ni nobenega mladega in
Ali ona liani? Zdi se mi nemogoče, da je
vzniknil tak cvet, ne da bi bil zbudil pozornost
... ne da bi si ga kdo poželel ..."
 
"Ah“Ah! ... Saj veste ... Noirmoutierski
fantje! V nežnih čuvstvih se ne potapljajo.
Najprej preštejejo denar ... povprečni
Taka nesebičnost je v naših časih zelo redka,
Iz tega razloga sem kar v naprej naklonjena
stavljenemu predlogu."
 
"To“To mi je jasno! — A dovolite mi, prosim,
vseeno, da Vam stavim še nekaj
vprašanj."
 
"Takoj“Takoj bom pri kraju. Ta hip nima
moja nečakinja bogzna kakšnega premoženja.
Tri tisoč letne rente po svojih
Toda po moji smrti ji bo ostalo vse, kar
imam ... izvzemši malo rento, ki jo nameravam
zapustiti Filomeli."
 
"Ne“Ne zamerite mi, da se spet vrnem h
kočljivemu vprašanju: v začetku najinega
razgovora ste dejali, da ni Roger Maude
prvi, ki mu je Rolanda zmešala glavo ...
Kar se tiče ostalih zmešanih glav — so li
spet pri pravi pameti?"
 
"Da“Da ... več ali manj ..."
 
"Več“Več ali manj?"
 
"Oh“Oh ... je pač še eden, tam ob peščeni
poti, siromak, ki nanjo misli ..."
 
"In“In ona, ali misli nanj?"
 
"Mimogrede“Mimogrede ... nič določenega! Pajčevina
ne more ovirati življenjske poti."
 
"Da“Da pridemo torej do kakega zaključka! Mislite, da nimam povoda, odsvetovati
Rogerju?"
 
"Nikakor“Nikakor ne! ... Nikar mu ne jemljite
poguma!"
 
"Torej“Torej naj mu rečem, da sme upati?"
 
"Če“Če bi bila jaz Rolanda, bi rekla 'da'‘da’.
Vendar izgleda, da bo treba malce oblegati ... a ne bo dolgo in trdnjava bo padla;
če jo zna zavzeti! Zdi se mi, da ni on
vam je tak idealček, kateremu se nobeno
dekliško srce ne more ustavljati.. Sicer
pa mu boste Vi pomagali ..."
 
"Vi“Vi tudi?"
 
"Jaz“Jaz tudi."
 
"Ste“Ste-li premislili, da odide kolonija čez
kakih štirinajst dni?"
 
"Torej“Torej moramo urediti tako, da se bosta
večkrat srečala in ostala sama, ne da bi
Rolanda kaj sumila. Kako pa bi bilo, če
Vaju povabim v nedeljo na večerjo?"
 
"Če“Če Vam je prav ..."
 
"Rolanda“Rolanda bo praznično napravljena...
Vaš varovanec bo nabrusil najboljšo britev ... Boste videli! Vse kaže, da se nama posreči osrečiti dve mladi bitji."
 
“Upajmo.”
"Upajmo."
 
"Prepričana“Prepričana sem o tem."
 
Gospod voditelj je vstal in teta ga je pospremila
desno in levo:
 
"Poglejte“Poglejte ... Usoda nama je naklonjena.
Ne Rolande, ne Rogerja ni videti. Torej
ne vesta, da ste bili tu."
 
"Da“Da ... ampak še vedno nisem izvedel
natančnih naslovov svojih voznikov!"
 
Teta Cecilija je prasnila v smeh.
 
"Ne“Ne zamerite mi ... toda če mislite, da
sem samo za hip verjela v Vaše voznike!"
 
"Kako“Kako to?"
 
"Dragi“Dragi gospod voditelj, kdo bi učil staro
opico, kako se naj spakuje. Le pomirjeni
bodite in si prihranite ta izgovor, da
me kmalu spet posetite ..."
 
"Ni“Ni mogoče ..."
 
"O“O, prav gotovo!"
 
In od vsega srca smejoč se, je teta Cecilija
krila iz sive svile:
 
"Častiti“Častiti gospod, moj ponižni poklonLpoklon." {{prelom strani}}
 
==XXI. POGLAVJE==
ona je častitljiva mati številne družine:
 
"Če“Če je zdaj ne boste očarali ..."
 
Na kar se je Roger Maude nasmehnil:
 
"Saj“Saj se napravljam prav zato, ker jo
hočem očarati ..."
 
"Torej“Torej kako gospico iz Pariza! Nikari
nam namreč odnašati naših deklet z otoka ...
Teh bi bilo škoda ..."
 
Roger Maude je ostro pogledal gospo
da spijo.
 
Vrnivši se v 'Staro‘Staro Rakovico'Rakovico’, se je spet
ogledoval v zrcalu; namrdnil se je nevoljno
malčku, ki ga je objel, igraje se, okoli
voditelj po svojega varovanca ...
 
"Kako“Kako si lep nocoj! ..." je vzkliknil
poln občudovanja.
 
Durand dejala:
 
"Če“Če tak ne boš očaral srčeca, ki si ga
želiš..."
 
"Bojim“Bojim se, da se ne zavedate, da gre za
vso mojo bodočnost ..."
 
"Pač“Pač, pač ... predobro se zavedam. Pripomniti
hočem le, da bodočnost nikakor
ne zavisi od te zelene samo veznice, niti od
tega belega ovratnika ..."
 
"Kdor“Kdor se podaja na vojsko, se mora
oborožiti z vsem ... Nikdar ni mogoče v
naprej vedeti..
 
"Prav“Prav, bomo pa izvedeli potem ... Zdi
se mi, da pripravlja Filomela posebno
slastne jedi, zatorej bodiva točna."
 
Prišla sta z vojaško točnostjo.
 
Rolanda je dobro vedela, da ima teta
včasih dneve, ko 'ukazuje'‘ukazuje’, in je v takih
primerih najbolje ljubeznivo podrediti se.
 
Sicer je opazovala Rolanda vse te priprave
brez posebnega presenečenja, kajti
v 'Zavetju'‘Zavetju’ so bili gostje vsikdar dobrodošli
in kar najbolje postrežem. Brez vsake
zadrege je torej sedla k mizi zraven
je izjavila pred vsemi na glas:
 
"Še“Še nikdar, se Vam narastek ni tako izvrstno
posrečil, kakor danes. Čestitam."
 
"Zahvaljeni“Zahvaljeni, gospodična," je odvrnila
ponižna ženska, ki je zardela od radosti
in hvaležnosti sredi navdušenega vzklikanja
vse žive dni.
 
"Poglejte“Poglejte, radi take malekosti se, revež
morda niti oženiti ne bo mogel ... je pripomnila
teta Cecilija, ki je iskala povoda,
da bi pogovor usmerila, kamor si je želela.
 
"Pa“Pa zakaj ne?" je vprašala Rolanda in
privzdignila glavo.
 
"Ker“Ker ne bo nikoli več tako lep dečko,
kakor poprej." {{prelom strani}}
 
"Kakor“Kakor, da je potreba, da bi moški po
vsej sili moral biti lep dečko!"
 
"No“No, pa reci, da mu to ne bo v napoto."
"Bo“Bo ali pa tudi ne. Kar si jaz želim pri
moškem, je vse kaj drugega!"
 
Teta Cecilija je pograbila priložnost,
je morala tem bolj držati.
 
"Razloži“Razloži nam torej kaj, Rolanda. Zelo
nas zanima izvedeti, kako si v sanjah
predstavljaš svoje zakonsko življenje."
 
"O“O, moja sanja je kaj preprosta. Kar si
želim od moža, je najprej notranja globina."
 
"Kaj“Kaj bi to bilo?" je silila teta vanjo.
 
"Gotovost“Gotovost, da je moj mož. značajnež in
se morem vsikdar naslanjati nanj. Če je
povrh še lep ... tem bolje! Če pa ni? Se
veliko bolje. Manj bo izpostavljen skušnjavam
in varnejši mi bo."
 
"Pa“Pa vendar je telesna lepota ... " se je
oglasil Roger.
 
"Malo“Malo prida, gospod Roger. Vsak brivec
je lahko lep. Sicer pa je opisana ničevost
lepote na debelo v moji mašni knjigi; prečitala sem dotično poglavje že večkrat,
izvrstno vino ... Dejala sem, da sem
prečitala poglavje... Nisem ga prav za
prav čitala, ampak razmotrivala sem ga."
 
"Pa“Pa vendar bi ne vzela gorile?" je drezala
teta.
 
"Zdi“Zdi se mi, da nisem še nikoli vzela v
pretres te možnosti!"
 
Tedaj se je oglasil gospod voditelj, ki je
pazno poslušal:
 
"Oprostite“Oprostite mi, gospodična, a mika me,
da bi Vas vprašal, kako si predstavljate
takega značajneža na tem otoku?"
 
Rolanda se je zamislila; nato je odgovorila
drobca svoje misli:
 
"Predstavljam“Predstavljam si moža, čigar mišljenje
se z domačega stališča, to je v hiši, z verskega
stališča, to je v župni ji, ter z družabnega
stališča, to je na otoku — brez
kolebanja in nejasnosti sklada z mojim
mišljenjem o poglavitnih stvareh."
 
Gospod voditelj se je zresnil pri tem izrazu
duše, ki je bil hkrati tenak in gorečen.
 
"Ni“Ni slabo!" je dejal ter pokimal z glavo.
"Celo“Celo prav dobro, izvrstno je to povedan
o ... Si slišal, Roger? To si vzemi za
zgled!"
 
"Bom“Bom tudi. Vendar Vam povem, da se
moje mišljenje o nevesti do pičice ujema
z mišljenjem gospodične Rolande o ženinu."
 
"Razloži“Razloži nam ga še ti!"
 
"Je“Je že vse povedano. Tudi jaz si želim
takega bisera v hiši ... žene, ki bi kraljevala
ter bila kakor solnčni žarek v mojem
tudi biser na zunaj, kajti delala naj bi
čast svojemu možu povsodi, kamor bi jo
pač življenje popeljalo."
 
"Če“Če si torej oba želita isto, nista daleč
od sporazuma!" je vzkliknila teta Cecilija;
njene oči so nemirno hodile od enega
do drugega.
pri malenkostih; k sreči je baš
tisti hip vstopila Filomela ter prinesla
spet novo "rihto"“rihto” sladkosti.
 
Za nocojšnji večer je bila teta Cecilija
dovolila Filomeli neomejen kredit; zato
sta bila gosta "Zavetja"“Zavetja” izvrstno postrežena.
 
Jedi so bile izbrane in pripravljene posebno
iz domače kuhinje kar raznežil.
 
"Kako“Kako bodo dobro zame skrbeli!..."
mu je rojilo po glavi, ne da bi mu bilo jasno
v zavesti, in oči so se mu pri tem orosile.
moke domačega mlina.
 
"Rolanda“Rolanda!" je nenadoma zaklicala teta
Cecilija. "Razdeli“Razdeli nam potico, da vidimo,
če si že godna za možitev!"
 
Rolanda ni odgovorila ničesar, a razdelila
stran.
 
"Nimam“Nimam besed, da bi vse to prehvalil! ..."
je vzdihnil Roger. "Obiskal“Obiskal sem najznamenitejše
lokale na Montmartreu. Pil
sem že šampanjca, ki je veljal sto frankov
za buteljko ... Jedel sem že najdražje
špecijalitete ... A tako kakor nocoj še nisem
večerjal!"
 
"Torej“Torej še pridite!" je odgovorila teta.
Na mizi je bil muškatelc, ki ga je teta
Cecilija kupila ob nižji Loiri. Vino je bilo
naročila Rolandi:
 
"Bodi“Bodi tako ljubezniva, Rolanda, in pokaži
gospodu Rogerju drevesce, ki nam
rodi te slastne sadove. Na koncu vrta
nam raste, zraven male, prijazne utice ...
Boste videli, kako je prijetno sedeti tam,
gospod Roger ..."
 
"Da“Da, tetka," je odgovorila Rolanda komaj
slišno.
 
načela vprašanje figovega drevesa:
 
"No“No, zdaj pa le pojdi pokazat gospodu
zeleno smokev ..."
 
"Ali“Ali mislite, tetka, da utegne staro drevo
zares zanimati gospoda Maude?"
 
"O“O, seveda!" je vzkliknil mladenič.
 
"Pojdiva“Pojdiva torej ..." je dejala Rolanda.
 
Mlada dva sta počasi odšla.
... odkritju ljubezni ... spodobne,
prave ljubezni, kakršno hoče Bog med
ljudmi... v tem "Zavetju"“Zavetju”, ki je bilo lepo
in razkošno kakor še nikoli, je bila zadrega
med Roger jem in Rolando še bridkejša
postajala volja odklonitve.
 
"Evo“Evo zaželjenega predmeta! ... je rekla
Rolanda porogljivo ter pokazala zelenkasto
deblo, ki se je razdelilo že nizko
pri tleh v tri skrivljene veje.
 
"Predmeta“Predmeta? ... " je ponovil Roger.
"Da“Da, to je drevo, o katerem je pravkar
moja teta navdušeno govorila in nam rodi
zares izvrstne smokve. Poglejte ga ... pokusite
... ni baš posebno lepo drevo, a sadovi
so mu neprecenljivi."
 
"Ah“Ah ... da ..."
 
Roger je ogledoval temnozelene liste in
maslo.
 
"Želite“Želite morda, da jih nekaj naberemo?
je pristavila Rolanda brez velike toplote,
kakor prodajalka, ki ponuja kupcu svojega
gospodarja blago."
 
"Hvala“Hvala lepa, gospodična, vrlo ste ljubeznivi
... vzel bi si dve za zajutrek jutri
zjutraj. Spominjali me bosta na ta čudoviti
trenutek ..."
 
Ker se je pa pri izbiri zelo prevaril, mu
kazal svoje poželenje po njih ...
 
"Ah“Ah, ubogi moj Pentaponček, smokvic
bi ti rad? Revček, saj jih zasluži; vsi smo
danes imeli dobro večerjo, le ti je nisi imel.
Počakaj malo ... takoj dobiš!"
 
Odletela je, v svoji beli obleki metuljčku
polnih rok.
 
"Ali“Ali naj vam pomagam, gospodična?"
 
"Hvala“Hvala, gospod ... Bolje da ne, ker bi
tvegali, da vas ugrizne ... Pentapon je
moj stari prijatelj, dobro sva drug na drugega
navajena."
 
Rolanda je ponujala Pentaponu smokve,
slasti zapiral nalahno svoje oči.
 
"Je“Je dobro, kajne, Pentaponček?"
 
"Jeli“Jeli bilo dobro! ... Tudi osliček je jedel
rajši "zelene"“zelene” ...
 
Ko je pospravil Pentapon vse smokve
debelo glavo.
 
"Dragi“Dragi moj Pentaponček!"
 
Roger je opazoval prizor: prezala deklica,
v rokav:
 
"Umazani“Umazani Pentapon! ..." si je mislil,
"če“če postanem jaz gospodar, in v to trdno
verujem, take zaupljivosti med vama ne
bom trpel! ..."
 
Pentapon, ki je izvrsten opazovalec, je
s svojimi velikimi črnimi očmi uganil
mladeničevo misel in mu takoj po "oslovsko"“oslovsko”
odvrnil:
 
"Že“Že vem, kaj bi ti dišalo ... kajne, da
ne bi imel nič zoper to, če bi tebe pobožala
po gobcu ... Ne bo nič, bledoličnik, ki
ne znaš potegniti niti vedra iz vodnjaka ... ne bo nič! ..."
 
==XXII. POGLAVJE==
Naslednjega dne je pohitela teta Cecilija,
ki ni od nervoznosti in razburjenosti
vso noč zatisnila očesa, v 'Staro‘Staro Rakovico'Rakovico’
pod pretvezo, da bo izmenjala cvetje
v kapelici, ob, taki uri, da ni mogla zgrešiti
obvezo. {{prelom strani}}
 
"Poglejte“Poglejte, gospodična, rana je še vedno
nekoliko gnojna!"
 
Teta Cecilija je pazljivo pogledala:
 
"Da“Da, ampak lepa je ... Le pogum, moj
mali, prav dobro se boš izmuzal in nič te
ne bo kazilo!"
 
Deček se je hotel nasmehniti, toda rana
mu je branila.
 
"Mislim“Mislim, da sinoči nisem imela s svojimi
namigavanji posebne sreče!..." je nadaljevala
teta. "Kakšen“Kakšen vtis je pa naredila
večerja na vas, gospod voditelj?"
 
"O“O, bila je sijajna!"
 
"O“O, saj vas ne vprašujem za to ... Vi
dobro veste ..."
 
"Če“Če je stvar taka, vam povem, da se mi
dozdeva, da nismo nič pridobili."
 
"Tako“Tako je tudi moje mnenje. Za svojo
dekliško zunanjostjo skriva moja Rolanda,
kakor vidim, naravnost železno voljo!"
 
"Ni“Ni treba, da bi ji človek to očital, gospodična."
 
"Ampak“Ampak vsekakor bi se bila mogla obnašati
vse drugače ... Bila je pač dostojna
in nič več."
 
"Kar“Kar da posebno misliti pa je, da je bila
napram Pentaponu naravnost nežna ..."
 
"Ah“Ah, za to njeno izzivanje sploh nisem
vedela ..."
 
"Recimo“Recimo rajši, da je bila nagajivost ...
Prav je, da vaša nečakinja ne jemlje na
lahko te stvari, kajti obešati svoje življenje
na življenje mladega človeka, ni kar
si bodi. Če natančno premislimo, je Rogerjeva želja huda zadeva."
 
"Huda“Huda zadeva? Fant se želi poročiti ...
Kaj je na tem hudega?"
 
"Nič“Nič; toda premislite to-le: mesto da bi
se oženil v Parizu z dekletom, ki bi mu
prijalo, si je vtepel v glavo, da izruva odtod
iz njene okolice in posadi v mesto, ki je
tako strašno, da si niti vi niti ona tega
prav predstavljati ne morete ..."
 
"Kaj“Kaj hočete! Vsakdo si vzame ženo tam,
kjer jo pač najde!"
 
"Meni“Meni se pa zdi po. vsem tem škoda, da
jo je moj fant našel tukaj ..."
 
"Rolanda“Rolanda se ga otepa. Pa mi povejte, če
misli najti tu na otoku takega kakor je
Roger Maude? La Fontine je spesnil basen,
še ko je bila Rolanda tako neznosna in zoprna
... da bi ji bila najrajši vrgla potico
v obraz."
 
"Nikar“Nikar! Ne pretiravajte, prosim vas.
Vaša nečakinja je bila le rezervirana."
 
"Če“Če pa ničesar ne čuti ... Ali naj bi bila
igrala komedijo?"
 
"Da“Da ničesar ne čuti? Saj to je, kar ji
očitam! Da bi imela njena leta, da bi bila
jaz na njenem mestu! In da bi mene snubil
tak mladenič!"
 
"O“O, v tem slučaju vem, da bi bil Roger
Maude povsem osrečen."
 
"Popolnoma“Popolnoma, gospod! Popolnoma srečen
bi bil in morda še več kot si mislite . ..
Toda po navadi dobi orehe tisti, ki nima
zob ... ali pa tisti, ki je preneumen, da bi
si jih privoščil..."
 
Tisti hip se je pojavil Roger Maude v
Cecilija ga je ogledovala vsa zavzeta:
 
"Kako“Kako je lep!"
 
"Zelo“Zelo me veseli, gospodična, da vas vidim
in da vam povem, kako sem še zdaj
navdušen od sinočnjega večera.
 
"Kaj“Kaj mi pravite ? Da ste bili zadovoljni,
včeraj? Ni mogoče, da bi bilo res."
 
"Ne“Ne le zadovoljen . .. naravnost očaran! Davi sem si privoščil zeleni smokvi,
ki mi ju je gospodična Rolanda ljubeznivo
poklonila. Bili sta mi v poseben užitek."
 
"Kako“Kako? Moja nečakinja vam je dala
smokve?"
 
"Seveda“Seveda, izvrstne smokve, ki jih je sama
utrgala s svojo belo ročico ... Bojim se
pa, da sem morda izdal s tem kako skrivnost ..."
 
Roger je pogledal vprašujoče, kakor v
zadregi.
 
"Le“Le izdajte, mladi mož! Le izdajte! Če
hi vedeli, kakšno veselje mi delate ... Rolanda
mi o tem ničesar ni rekla ..."
 
"Pa“Pa vendar ne želite, da bi vam midva
vse povedala ..."
 
"Glej“Glej ju, glej ... o ta mladina! Lepa reč!
Morda hočeta naju oba potegniti; vas, gospod
voditelj in mene? Človek je mislil, da
je v bližini dveh ledenih gora, pa iznenada
uvidi, da tiči na ekvatorju."
 
"Oh“Oh, na ekvatorju! ..." je ugovarjal gospod
voditelj ...
 
"Govorim“Govorim kot mornarjeva hči. — Ampak
zares, sinoči se mi je zdela Rolanda
daleč, tako daleč!"
 
Z lahno porogljivostjo je dejal Roger
Maude:
 
"Ne“Ne, gospodična, ne preveč daleč ..."
 
Teta še ni prišla k sebi od velikega presenečenja:
 
"Prosim“Prosim vas, gospod voditelj. Ne vi, ne
jaz nisva več prav poučena. Z moderno
mladino res nikoli ne veš, pri čem si ...
izgubila sem vsako orientacijo."
 
"Ampak“Ampak čas beži," je pripomnil gospod
voditelj, "beži“beži ... beži ..."
 
"Pa“Pa še kako beži," je vzdihnil Roger,
"beži“beži, leti! ... Najrajši bi se obesil na kazalec
ure, da bi ga zadržal. Srce se mi trga
ob misli, da sem prišel do začetka najlepšega
sna svojega življenja in da moram
oditi baš v trenutku, ko poganjajo
prve cvetke njegovega uresničenja."
 
Tedaj je vzkliknila teta Cecilija: "Pustite“Pustite
kolonijo, naj odide, in naklonite nam
še nekaj dni svoje prisotnosti ... nekaj
tednov ... Če postavite vse svoje življenje
na to karto, se vam trud izplača!"
 
Roger Maude je odkimal z glavo:
 
"Gospodična“Gospodična, vi žal ne poznate mojega
položaja. V Parizu so počitnice izračunane
do pičice. Moj tovariš, ki me nadomestuje,
in ure mojega povratka, da nastopi
sam svoj dopust. Kupil si je že vozovnico
za pot, naročil sobe v hotelih ..."
 
"Ah“Ah, taki tovariši!"
 
"Treba“Treba je računati ž njimi, gospodična!"
 
"Toda“Toda vaš stric je ravnatelj banke ..."
 
"Čeprav“Čeprav je moj stric, oziroma baš zato,
ker je moj stric, moram biti med vsemi
tovariši jaz najtočnejši."
 
"Zdaj“Zdaj pa res nič več ne vem."
 
"Jaz“Jaz pa!"
 
“Kaj?”
"Kaj?"
 
"Česar“Česar ne morem storiti jaz, to utegnete
narediti vi, če hočete ... Jaz nisem svoboden,
vi pa ste ..." {{prelom strani}}
 
"Ne“Ne razumem vas prav ..."
 
"Razložim“Razložim vam: ves svet hodi v Pariz,
ki je središče sveta ... Iz New Yorka prihajajo,
iz Pekinga ... Koliko laže pa je
tega otoka, čigar dolgočasnost ste
opisali nekega dne in se mi je neizbrisno
vtisnila v spomin."
 
Teta Cecilija je preudarila:
 
"Tu“Tu bi se bila stvar mogla prav ugodno
razplesti... Toda ponavljam vam, da
name včerajšnji večer ni napravil tako
dobrega vtisa kakor na vas ..."
 
"Gospodična“Gospodična, zdi se mi, da se vam vse
preveč mudi. V bistvu ste prav za prav
komandant, veste!"
 
"Jaz“Jaz — komandant? Jaz, ki sem kakor
plaho jagnje! ... jaz, ki vse svoje življenje
ne ravnam drugače nego kakor drugi
hočejo!"
 
Toda Roger Maude je vztrajal pri svojem
mnenju:
 
"Ne“Ne zamerite, vkljub vsemu ste preveč
oblastni. Tem bolj sem to opazil, ker gledam
v vas svojo bodočo taščo ..."
 
"Neverjetno“Neverjetno! To je naravnost strašno!"
 
"Kaj“Kaj hočete! Človek človeka nikoli ne
spozna do dna. Kar je 'boljše'‘boljše’, je sovražnik
'dobrega'‘dobrega’; recimo glede vašega obnašanja
sinoči pri večerji. Priznam, da je
mene za vašo nečakinjo bolelo, ko ste ji tako
odločno ukazovali: to stori, ono stori ...
In ste jo drezali ... glejte, kakor onega
dne Pontapona."
 
"Toda“Toda Pentapon je šel ... je dirjal!"
 
"In“In vaša nečakinja ni šla! To pa zato,
ker ona ne uboga na isti način. Pomislite,
da poteče leto dni, preden zrno v klasju
misli, da bo živela v Parizu ... najmanj
šest mesecev, da se odloči zapustiti svojo
dražestno in predobro tetko ..."
 
“Lizun!”
"Lizun!"
 
"Nič“Nič se ne priluzujem. Toda trdovratnež
sem ... Kadar si kaj vtepem v glavo,
posebno, pa če sem si stvar vzel k srcu, ne
izpustim! Boste videli... Vem, da imam
v vaši osebi vnetega zaveznika ... Kajne?"
 
"Storila“Storila bom vse, kar je v mojih močeh.
Toda premislite sami: kaj pa je v mojih
močeh?"
 
"Zaenkrat“Zaenkrat vas prosim le, da si postavite
za cilj to-le malo in prikupljivo stvarico,
ki ji rečemo: beg v Pariz."
 
"Mala“Mala stvarica ..."
 
"Pri“Pri montmarteškem dečaku to sploh
ne šteje. Poznam tu letoviščarje, ki polete
vsak teden na kratek oddih v Pariz ..."
 
"To“To ni nikaka primera! Moja nečakinja
se je sicer že peljala z avtomobilom, a
ne verjamem, da je v svojem življenju videla
lokomotivo že kdaj ..."
 
Ob teh besedah se Roger ni mogel ubraniti
smehu:
 
"V“V svojem življenju še ni videla lokomotive!
— Jaz ji jo bom pokazal! Mi stanujemo
blizu severnega kolodvora. Razkazal
dovolite, da poskrbim jaz. V Parizu sem
doma. Moja mati in ena mojih sestra vaju
bosta vozili po mestu . .. Zase si pa prihranim
nedelje in večere. Vodil vaju bom
v gledališča, v parke ... pokazal vama
bom siromašne četrti ..."
 
“Siromašne ...”
"Siromašne ..."
 
"Sijajno“Sijajno! In katakombe, ter Eiffelov
stolp in nešteto drugih stvari, o katerih
se vam še niti ne sanja. Nabrali si boste
že deležen časti, radosti in veselja, da
je postal vaš spoštljivi, uslužni in ljubeznivi
zet ..."
 
"Kdo“Kdo bi se temu zapeljivcu ustavljal!"
je vzkliknila teta.
 
"Saj“Saj se mu ni moči ustavljati. Najuspešnejše
sredstvo, da se skušnjave rešiš,
je, da se ji vdaš. In kakor hitro se
oblastna teta — komandant — vda, je
skušnjava premagana."
 
Gospod voditelj je poslušal ves pogovor,
vprašala:
 
"Kako“Kako mislite, gospod voditelj? Ali bi
bilo to potovanje primerno, ali bi bilo pametno?"
 
"Kar“Kar se mene tiče, gospodična verujte
mi, bi me izredno veselilo, če bi vas smel
jjozdraviti v Parizu. Ponudim se vam z
smotra, pristoja odločitev edino vaši
nečakinji in vam ... Torej morate tudi sami
prevzeti vso odgovornost."
 
"Preglejmo“Preglejmo torej stvar, je povzel Roger
Maude. Ponavljam: Potovanje v Pariz je
stvar, ki jo ima več ali manj vsak človek v
nego samo to. Priznajte, da ne zahtevam
preveč in da je ta pokora sladka.
Torej rešite lepo 'da'‘da’ svojemu dragemu
zetu, ki vam bo srčno vdan in bo storil v
Parizu vse kar je mogoče, glejte, da vama
ostanejo tisti dnevi v neizbrisni v spominu!
Torej velja? Ali smem računati na
vas?"
 
Roger Maude je pogledal svojo bodočo
ni mogla več braniti:
 
"Naj“Naj bo ... da!"
 
"O“O, hvala vam! ..."
 
Roger Maude je skočil kvišku in zagrabil
usodni uri.
 
"O“O Bog, milosten mi bodi!"
 
Zares ji je bil milosten.
je pomagala svoji nečakinji:
 
"Čemu“Čemu pa si pobegnila? Pregledovala
sem svojo garderobo in sem ugotovila, da
so obleke kakor mnogi ljudje: Kadar jih
resnično potrebuješ, jih ne najdeš nikjer."
 
"Tetka“Tetka, ali zares potrebujete nove obleke?
Kar jih sedaj nosite, so vendar še
vse dobre in lepe! Zlasti mi ugajate v tisti
pleteni, ki vam jo je naredila gospa
Grollier."
 
Teta Cecilija je našobila usta:
 
"Ne“Ne rečem ... za tukaj ... toda recimo ...
nič več ti ne bom prikrivala ... recimo, da
te hočem iznenaditi..
 
"Resnično“Resnično, zdi se mi, da me čaka presenečenje."
 
"Veliko“Veliko ... veliko presenečenje!"
 
"Kakšno“Kakšno? Ne mučite me vendar."
 
"Ali“Ali še nisi uganila?"
 
"Ne“Ne morem uganiti!"
 
"Ti“Ti mala lažnjivka!"
 
"Teta“Teta, zagotavljam vas ..."
 
"Oh“Oh nikar mi ne zagotavljaj ... S teboj
človek nikoli ne ve pri čem je. Tudi onega dne pri večerji ... Ampak pustimo to!
Poglej: ti si izobražena deklica, toda nikar
si ne domišljaj preveč ... izobražena
za Noirmoutier. Saj veš ... v kraljestvu
slepcev so enčoki kralji."
 
"Hvala“Hvala lepa!"
 
"To“To je živa resnica ... prava resnica."
 
"Kam“Kam pa merite tetka?"
 
"Takole“Takole ti bom povedala: kar sem mogla,
sem žrtvovala za tvojo izobrazbo.
Učila si se vsega, kar ti je bilo na tem otoku
marsičesa se naučila, kar ti bo služilo,
da boš mogla primerjati in soditi o vsem
ostalem ..."
 
" ...!"
 
"Ti“Ti molčiš?"
 
V resnici Rolanda ni odgovorila.
kazalo v okviru velikega okna.
 
"Koga“Koga ne bi moj predlog navdušil? Zdi
se mi, da tebi, kakor vse, kar ti predlagam,
tudi to ni posebno všeč."
 
"Tako“Tako nepričakovano!"
 
"Nepričakovane“Nepričakovane stvari so ponavadi najlepše ..."
 
"Tukaj“Tukaj živimo tako mirno in srečno.
Čemu bi se podajali v neznano? Čemu bi
se trudili na pot v Pariz?"
 
"Zaradi“Zaradi spremembe! Da vidimo naposled
kaj novega! Ali tebi nikdar ni prišlo
na um ... ali si nisi nikoli poželela videti
eleganca, kjer je nešteto znamenitih spomenikov:
Notre-Dame ... Sacre-Coeur,
Eiffelov stolp, Boulogneski gozdič ..."
 
"Ki“Ki pa gotovo ne prenese primere z gozdičem
La Chaise! Ponavljam vam, teta:
tako nam je dobro tu, med morjem in šumo,
v senci našega zvonika, pod streho
"Zavetja"“Zavetja”, ob dobri Filomelini kuhinji ..."
 
"Zmerom“Zmerom, zmerom eno in isto!"
 
"Če“Če je pa tako lepo ..."
 
"Dobro“Dobro, pa ostani! Jaz pa pojdem; za
trdno sem se odločila, in živa duša mi ne
bo branila ... Američani gredo čez ocean,
noč vožnje po železnici... Vsako obotavljanje
bi bilo smešno. Naposled, saj
vendar nisem oslica!"
 
"Kakšna“Kakšna primera!"
 
"Zanje“Zanje je življenje tudi zmerom ena in
ista reč ... Tvoj paradiž! Jaz pa komaj
čakam, da mu za nekaj dni ubežim ..."
 
"Tetka“Tetka, vi dobro veste, da vas ne pustim
samo po svetu ... Če pojdete vi, pojdem
tudi jaz ..."
 
"Kakor“Kakor pes, ki mu pokažeš bič!"
 
"Ne“Ne ... Kakor nečakinja, ki zelo ljubi
svojo tetko, in je za nobeno ceno ne zapusti."
 
"Ti“Ti zamenjuješ uloge!"
 
"Ali“Ali ste prepričani, teta, da jih zamenjujem?"
 
Nastal je molk ... Nato Rolanda:
 
"Dovolite“Dovolite mi, prosim, še en sam pomislek?"
 
“Govori.”
"Govori."
 
"Ali“Ali ste izračunali, tetka, koliko denarja
bo veljalo to potovanje v sedanjih časih,
zlasti, če ostaneva tam nekaj tednov?"
 
"Mislim“Mislim, da bova ostali vsega kakih petnajst dni ... Nikar ne skrbi za denar, Rolanda. Sicer naju bivanje v Parizu bržkone
ne bo veliko stalo. Pomisli, da naju
je povabil pred nekaj dnevi mladi Roger
tega ne vem, ali bo nama Roger Maude
dovolil... Tega bi seseda pod nobenim pogojem
ne sprejela ..."
 
"Roger“Roger Maude vas je povabil!"
 
"Da“Da ... vpričo gospoda voditelja ..."
 
"In“In Vi ste sprejeli?"
 
"Zakaj“Zakaj pa ne?"
 
"Vi“Vi pravite 'zakaj‘zakaj pa ne'ne’!"
 
"Seveda“Seveda! Pustimo za hip ljubeznjivost
na stran in postavimo se na stališče vzajemnosti
... Naposled nam Roger Maude
in gospod voditelj samo vračata, kar sta
prejela. Kdo pa ju je sprejel na otoku?
Kdo jima je uredil in pripravil 'Staro‘Staro Rakovico'Rakovico’? Kdo je pa odklonil denar za popolno
opremo loncev? Kdo ju je vabil v
goste? Kdo ju je vozil na izlete? ... Vse
nedoslednega, nenaravnega, in ničesar
nespodobnega; kajti naposled se bosta
tudi onadva vsako leto vračala k nam." {{prelom strani}}
 
Toda Rolanda ni več poslušala utemeljitve
svoji pameti in preudarnosti. In zopet so
ji uhajale, oči na nebo, ki ga je bilo videti
skozi široko okno in ponavljala je_je: "Torej“Torej
Roger Maude naju je povabil! Torej on bo
plačal ... On bi rad, da prideva v Pariz in
da sva pri njem v gostih ... Toda vse to
je povsem jasno, jasno, kakor beli dan!
Prav zares, izredno spretno skovano ..."
 
"Kaj“Kaj praviš?" jo je prekinila teta.
 
"Oh“Oh, nič ne pravim ..."
 
"Pa“Pa kaj premišljuješ?"
 
"Kaj“Kaj premišljujem? Kako me morete
vprašati kaj takega?"
 
Tedaj je deklica vstala od mize in se
zmečkala prtič in ga vrgla na mizo:
 
"Neverjetno“Neverjetno, kako je težko pripraviti
ljudem srečo! Neumnica mala! Koliko jih
je, ki bi bile presrečne na njenem mestu!
Peljem jo v ljubezen ... v svobodo ... v
razkošje! In prav zares se to dekle za
vse skupaj še ne zmeni!"
 
==XXIV. POGLAVJE==
najživahnejši mesec za letoviščarje —
vsi potniki, ki so dospeli davi z ladjo ob
desetih, in kolonisti iz 'Stare‘Stare Rakovice'Rakovice’ se
odpeljejo nocoj ter se vrnejo na celino, v
glavno mesto, v staro jetniško življenje.
 
Teta Cecilija in Rolanda sta prišli po
'boulevardu'‘boulevardu’ in po bližnjici skozi hrastov
gozd in po skalovju. Sprehajata se po pomolu
in pozdravljata na vse strani. V
'Stari‘Stari Rakovici'Rakovici’ jih imajo vsi zelo radi;
mnogi dečki prihajajo k njima po slovo,
jima razkazujejo svojo prtljako, vse spominčice,
Ne gospod voditelj, ne Roger Maude še
nista na mestu. Ostala sta nemara še v
'Stari‘Stari Rakovici'Rakovici’, da poravnata poslednje
račune, da še vse do zadnjega pregledata
in preiščeta, je li vse v redu, preden zakleneta
zmerom slabše volje. Vsak hip se ozira
proti terasi ob damski obali, od koder ima
priti vsak hip glavni stan 'Stare‘Stare Rakovice'Rakovice’.
 
Pol štirih!
in ostalo prtljago.
 
"Kako“Kako, da še vedno ni gospoda voditelja!" je vzkliknila teta Cecilija ... "Mika“Mika
me, da bi se vrnila pogledat, kaj ga še zadržuje.
Morda naju še kaj potrebuje?
Prav gotovo je kak zadržek. Ponuditi bi
mu bila morala Pentapona za prtljago ..."
 
Rolanda jo prijazno pomiri:
 
"Tetka“Tetka, saj je šele pol štirih. Imajo še
dobre pol ure časa."
 
"Dobre“Dobre pol ure! Ti govoriš po svoje ...
Toda pomol je poln ljudstva. Poglej to
množico! Kako naj pride pravočasno na
ladjo s svojimi kovčegi! Ponavljam ti:
očitam si prav zares, da mu nisem ponudila
Pentapona!"
 
"Ubogi“Ubogi Pentapon! ... On vendar ni dosti
močan za tako veliko težo ..."
 
"Tiho“Tiho bodi! Saj bo počil od maščobe . ..
Bala sem se le, da te ne vznemirim."
 
"Torej“Torej ... sem jaz kriva?"
 
"Da“Da ... ti si kriva! Zdaj je prišlo tako
daleč, da se moram tebe bati ..."
 
"Oh“Oh, teta!" {{prelom strani}}
 
"Tako“Tako je!"
 
"Glejte“Glejte ... poglejte!"
 
“Kje?”
"Kje?"
 
"Pri“Pri blagajni."
 
Veliki bregeonski omnibus je baš zavil
ter se ji toplo zahvali.
 
"Bili“Bili ste naš angel varuh ... naša majka
... naša majčica ... Nikdar ne bodo
moji malčki pozabili na Vas!"
 
Tetka vsa ganjena posluša; pokliče pomorščaka,
kopnem:
 
"Če“Če pojde vse dobro, Vam obljubim za
jutri lepo napitnino!"
 
Nato se ozre na malčke:
 
"Ubogi“Ubogi moji otroci, v Pornicu voda ne
ho dovolj visoka in izstopiti boste morali
na Noviellardu, kjer baš popravljajo pomol
..."
 
"Nikar“Nikar jih tako ne ponižujte, tetka ...
saj vendar niso več otroci ... To so že celi
možje! Ne bodo, ne, obupali ..."
 
"Ti“Ti nimaš prav nič srca!"
 
"Hvala“Hvala Vam... Zamudila sem spet lepo
priliko, da bi se izkazala z molčanjem!"
 
"Saj“Saj vendar dobro veš, da je na Noveillardu
morje vselej precej razburkano. Zato
tam tudi pomol vedno zelo trpi. Pri izstopu
da bi vas pospremila v Pornic, kjer poznam
gospo Constantinovo, ki je tako
spretna v vseh stvareh ..."
 
"Tetka“Tetka, ali poglej vendar, morje je danes
mirno kakor luža ..."
 
"Tukaj“Tukaj ... Ampak veš-li, kakšno bo tam
doli, kakor hitro se dvigne veter?"
 
"Prav“Prav lahko si to predstavljam ..." je
vztrajala Rolanda, ki je bila tistega dne
prav posebno razpoložena za šalo.
 
"Seveda“Seveda! ... prav lahko si predstavljaš!
Kakor da bi morje kaj oziralo na to, kar
si ti predstavljaš ..."
 
Tedaj je deklica uvidela, da je mnogo
od nje poslovil:
 
"Dovolite“Dovolite mi, gospodična, da Vam povem,
kako tesno je spojena misel na Vas
z vsemi mojimi najlepšimi spomini v času
bilo tako prijetno! ... na naš izlet v la
blancheko opatijo ... na našo izvrstno večerjo
v "Zavetju"“Zavetju” ... Odhajam s temi spomini,
ki se svetijo na dnu mojega srca in
mi bodo luč v pariški prozi."
 
"Ah“Ah ... mislila sem, da ljubite samo Pariz!"
 
"Danes“Danes ga ne bom več tako ljubil ..."
 
"Pa“Pa zakaj ne?"
 
"Vi“Vi me vprašujete? Vi, gospodična?!"
 
Stala sta drug proti drugemu na pomolu,
vsakem zlogu:
 
"Vi“Vi torej res ne veste, zakaj mi Paris
odslej ne bo več tako ugajal ... Zakaj se
zdaj bojim, da mi bo tam dolgčas? ... da
bom osamljen ... popolnoma osamljen ...?"
 
K sreči je rešila Rolando sirena, ki je tisti
pričeti razgovor z Rolando je bil že končan.
 
"Gospodična“Gospodična Cecilija," ji je zaklical v
uho, da bi ga v tuljenju sirene slišala, "ali“ali
smem upati, da se kmalu snidemo v Parizu?
To vsaj mi bo lajšalo žalost razstanka!"
 
Gospod voditelj se je moral — hočeš,
vse širno morje, proti kateremu sramežljivo
gledajo. Sloke rasti, odeta v prilegajoč
se platnen "sweater"“sweater”, je izgledala
deklica kakor morska nimfa, kakor je bila
podobna v la blanchekem gozdu gozdni
tuljenje.
 
"Gospodična“Gospodična Rolanda!... Rolanda!...
moja Rolanda! ..." potihem šepeta, tako
da ga ona le nerazločno sliši, a ugane smisel
njegovih besed. "Ne“Ne boste me vendar
pustili oditi brez ene besede, brez vsakršne
nade ... brez usmiljenja!"
 
Gospod voditelj se približa ter potreplja
mladeniča po rami.
 
"Skrajni“Skrajni čas je ..."
 
"Da“Da ... skrajni čas."
 
Roger Maude iztegne svoje roke proti
njene, jo stisne, drži nekaj časa.
 
"Halo“Halo!... Odhajamo!..." kriči kapitan.
 
"Na“Na svidenje, Rolanda! Na svidenje,
kajne? Poglejte me ... Recite mi vendar
"da"“da”, in odšel bom v Pariz potolažen. Oh,
recite, prosim!"
 
Poslednji odhiti Roger Maude na brod
spravljajo na ladjo.
 
"To“To sta nemara zaročenca!" reče mehko
star mornar svojemu tovarišu. .. Taki
golobčki vselej pozabijo, koliko je ura."
 
Nato se je začela ladja odmikati — izredna
svetlikajoče se morje.
 
"Tetka“Tetka, Vi se jokate!" je nenadoma
vzkliknila Rolanda.
 
licih.
 
"Jokam“Jokam ... zares ... Kaj hočeš! Privadila
sem se koloniji, živžavu v hiši, ki bo
zdaj za leto dni mrtva, Privadila sem se
voditelju, ki je tako rahločuten, tako
plemenit in dober... In napravila sem si
svoj gradič v oblakih!"
 
Teta je obmolknila.
dobroto.
 
"Tetka“Tetka, domov pojdeva po hosti. Vresje
je že rdeče in rada bi ga natrgala lep šop
za naš salon."
 
Teta je gledala na morje in ni slišala,
nečakinje:
 
"Draga“Draga moja ... Rolandica moja, še
nikdar te nisem ničesar prosila. Obljubi
mi, obljubi mi, da pojdeš prihodnji mesec
z menoj v Pariz!"
 
"Ali“Ali boste res šli?"
 
"Da“Da, moram! Zeljna sem tega potovanja
... ne prenesem več ... "
 
“Bodi!”
"Bodi!"
In tudi Rolandi so se ulile solze po licih.
 
gospodični na potovanje, na dolgo,
zelo dolgo potovanje po kontinentu ... da
pojdeta v Pariz! ... v "Panamo"“Panamo”, kakor se
izraža osel v svojem jeziku.
 
 
Njegovi dve gospodarici sta mu raztreseni
dajali "zbogom"“zbogom” in ga potrepljali po
hrbtu, a nebrižno, kakor človek, ki hoče
biti vseeno ljuden napram niže postavljenemu
 
Bledomodro, z velikimi oblaki odeto nebo je oznanjalo konec poletja. Vetrovi so
pihali "nizko"“nizko”, kakor so se izražali pomorščaki.
Zrak je bil dušljiv.
 
ali v Barbatre.
 
"Torej“Torej vse kaže, da odhajamo v Pariz!"
je vzkliknila debela sestrična ter se razkoračila
pred teto Cecilijo.
 
"Tako“Tako je. Privoščimo si to potratnost."
 
"Po“Po kakšnih opravkih pa greste?"
 
"Da“Da kaj vidimo!"
 
"Da“Da vidite ... kaj?"
 
Debela sestrična je motrila Rolando in
ki je lastno preprostim ljudem:
 
"Pa“Pa si nemara ne mislite najti v mestu
kakega lepega ženina?"
 
Pri teh besedah je Rolanda zardela in
se ozrla v teto, kakor bi jo prosila milosti.
 
"O“O, pa brez zamere! ..." je silila sestrična.
"Mladost“Mladost je mladost in čas možitve
je pred vrati ... Razen če namerava postati
redovnica."
 
Razgovor bi se bil še nadaljeval, če ne
prenapolnjen.
 
"Jojmene“Jojmene ... računala sem, da pridem
prva na mesto."
 
"Kaj“Kaj takega! Zakaj pa ste tako dolgo
odlašali?"
 
Noirmoutierske žene, ki so dobro poznale
sebično zagobezdal:
 
"Če“Če sam ne skrbim zase ... Kdo pa bo
skrbel?"
 
Tisti hip je vstopil sprevodnik, ki je možakarju
pa seveda ne v svoje robce ...
 
"Sijajni“Sijajni ljudje so vam mornarji ... toda
na kopnem so vam časih naravnost neznosni ..." se je pritoževala mala, špičasta
gospa.
 
"Ali“Ali bomo še dolgo čakali tu?" se je
vznemirjala teta Cecilija, ki ji je malo
manjkalo, da je ni pritisk od obeh strani
svoj krompir.
 
"Mi“Mi spravimo vse po vrsti, kakor pride,"
razloži sprevodnik.
 
in vsak pravi pri sebi:
 
"Hvala“Hvala Bogu, da nisem zraven!"
 
Naposled je vse "na“na svojem mestu"mestu”.
 
Težko si predstavljaš, koliko je mogoče
pride v tek ...
 
Evo ga na cesti, strahotnega črva "macroba"“macroba” sedanjih, apokaliptičnim bližnjih
časov.
 
glavo proti glavni ulici in korakoma,
mirno — čemu bi se neki žurila? se odpravita
proti "Zavetju"“Zavetju”, ko se pojavi na oglu
pri pošti mladenič, skoči s kolesa in zadrži
osla za vajeti.
 
"Je“Je-li res ... da sta odpotovali?"
 
"Da“Da, ubogi moj Filbert, odpotovali sta;
komaj dve minuti je tega ... Ne boste ju
dohiteli ..."
 
"Oh“Oh da, dohitel ju bom!"
 
Takoj skoči mladi mož na kolo ter se zažene
slučaju? Morda tako-le:
 
"Kaj“Kaj pa Vas to briga, gospod?"
 
Resnično, kaj ga ima vse to brigati?
Rolanda You? pri g. Rogerju Maude?
Montmartre? ... Saj to je vendar kolonija
iz "Stare“Stare Rakovice"Rakovice”? Roger Maude?
Saj to je tisti mladenič, ki ga je srečal v
avgustu pred vrati "Zavetja"“Zavetja”! Tisti, ki je
prihajal ves mesec redno vsak dan po vodo
na vrt, kakor da je tam doma ... tisti,
vnemo od nekdaj udvarjal.
 
"O“O moj Bog, kako to boli!"
 
Ko se je Filbert spet upal pogledati, je
objel jo je okoli vratu kakor dete:
 
"Mamica“Mamica," je vzkliknil, "ko“ko bi ti vedela,
kako sem nesrečen!"
 
"Ubogi“Ubogi moj fant," je odgovorila mati in
stisnila njegovo glavo v svoje razpokane
dlani. "O“O, vedela sem! Čitala sem na tvojem
obrazu že dolgo, da trpiš. Toda zakaj
si se zagledal tako visoko? Zakaj sanjaš
ponosne, če bi se mogle omožiti s teboj, in
imajo dosti večjo doto nego Rolanda
You ..."
 
"Mama“Mama, kadar ti solnce blešči v oči, ne
vidiš ničesar drugega! Saj je nisem iskal,
te male Rolande; ona me je prevzela polagoma,
leto za letom. Nikoli nisva izpregovorila
obvezne besede; zdelo se mi
je popolnoma odveč."
 
"Ne“Ne veš, kako se ženska spreminja ...
presneto!"
 
"Kaj“Kaj bo pa iz mene? Rolanda — zanjo
sem živel, za njo sem delal, za njo sem urejal
domačijo. Zaradi nje sem usadil palmo
gledal v tisti cerkvi, kamor sem jo upal
povesti nekega dne ... In zdaj — konec!
konec!"
 
"Morda“Morda pa ni!"
 
"Če“Če bi to potovanje v Pariz nič ne pomenilo,
bi ga gotovo ne skrivala pred menoj.
Pomisli, da se glasi njen naslov —
o gorostasno! — pri g. Rogerju Maude,
ulica Charles-Nodier, Paris-Montmartre."
 
"Kdo“Kdo je Roger Maude?"
 
"To“To je tisti Parižan iz "Stare“Stare Rakovice"Rakovice”,
ki je prihajal v hišo vsak večer pod
pretvezo, da hodi po vodo; tisti, s katerim
se ji mudi, strašno mudi. Moje srce je
vse ena rana, roke so mi zlomljene. Čemu
naj delam? Čemu, čemu!"
 
Filbert hodi nemirno sem ter tja po
Žalostna mati ga gleda.
 
"Nihče“Nihče drug ti ne ostane, samo ljubi
Bog." {{prelom strani}}
 
"Ljubi“Ljubi Bog!"
 
"Saj“Saj vendar ne dvomiš?"
 
"Ne“Ne, o Bogu nikoli ne bom dvomil, jaz
sem prepričan kristjan. Toda kdo mi je
priča, da ima kaj opravka z Rolandino poroko?"
 
"Moj“Moj fant, bodi temu kakorkoli, udaj se
v Njegovo voljo, kajti On najbolje ve, česa
nam treba. Vsak dan molim zate. Tudi
zaobljubili svetemu Filbertu ... Fant moj,
lepo se udajmo vsi v božjo voljo, vsikdar
si ponavljaj,moponavljajmo: "Bog“Bog me vidi in me ljubi."
Tako se vsemu v bran postavimo."
 
"Uboga“Uboga moja mama! Ti mi govoriš kakor
pač veš in moreš ... hvala ti! A jaz,
jaz ne vem, kaj mi je storiti Oh da! Moli
zame ... Bog me varuj ... Bog me drži za
obe roki ...! Se nikoli se nisem čutil tako
blizu prepada kakor danes ..."
 
Istega večera, ko je solnce zašlo za pilersko
božal ga s toplo roko južnega vetra:
 
"Poglej“Poglej Filbert... tudi tu na meni je
svetla in dišeča lepota! In jaz ti ostanem,
ostanem ti za vselej! ...
srcu ona druga ljubezen, ki jo
je imel v mislih Bog, ko je pred Adamom
dejal v zemskem raju: "Ni“Ni dobro človeku
samemu biti! ..."
 
Res je, ubogi Filbert ...
 
Vsi predelki vseh razredov so natrpani
spotr.ikispotriki. Koliko jih je, ki so plačali svojo
vozovnico, pa morajo prenočiti po hodnikih
naslonjeni na svoje kovčege. Povsodi
mestu ter počasi zavira svojo brzino ...
ustavlja pri signalih ter s prodirnimi žvigi
zahteva "prosto“prosto progo"progo”.
 
Ob tej uri je prihod na vsak pariški kolodvor
dama je izjavila, da je mladenka njena nečakinja.
 
"Pa“Pa dobro," je vzkliknil debel gospod,
"pa“pa naj bo nečakinja! ..."
 
Ženski sta bili že popolnoma izčrpani,
Pa še ni bilo Pariza ...
 
"Razumeš“Razumeš," je razkladala teta, "čim“čim
stopiva na hodnik, sva rešeni! Saj si se v
Noirmoutieru dovoljno prepričala, kako
kretnice in premikalnice ...
 
"Paris“Paris-briquettes! ..." je zaklical šaljivec
ter si prižgal cigareto.
 
"Paris“Paris? ..." je strahoma vprašala teta.
Vsi so se zasmejali ... Potem si ni več
upala izpraševati.
svetlobne reklame.
 
"Bližamo“Bližamo se cilju ... " je dejal debeli
potnik.
 
"To“To je Pariz?" spet vpraša teta.
 
"Da“Da, gospa ... to je Pariz."
 
Rolanda je pogledala na drobno urico
Tedaj se začne veliko prerivanje potnikov
na hodnikih ... neznosen ropot kovčegov,
ki jih ljudje vlečejo sem in tja . ..
borba nosačev za boljše tujce .. zlasti za
Amerikance.
klic ... edini, ki jo zanima:
 
"Paris“Paris ... Paris! Austerlitz!"
 
Potniki jo suvajo, stiskajo in vlečejo s
tam.
 
"Je“Je-li tu res Paris?" vpraša zaradi večje
gotovosti mladega škricastega potnika,
ki hiti mimo.
 
"Ne“Ne ... tu ni Pariz ... tu je Panama!"
ji odgovori smeje nepridiprav.
 
“Panama?”
"Panama?"
 
V strašni negotovosti ustavi resnobnega
železničarja.
 
"Je“Je-li to res Pariz, gospod?"
 
"Da“Da, gospa ... Ali se ne peljete v Orsay?"
 
"Ne“Ne, gospod ... Samo do Pariza."
 
Tisti hip ju razloči val potnikov in vrsta
 
Teta Cecilija gre naprej po hodniku, ki
je poln vsakovrstnih .predmetov in ljudi,
ter se pozorno ogleduje, odkod se bo neki
pojavila elegantna postava Rogerja Maude,
je gotovo tudi iskal.
 
"Ali“Ali ga ne vidiš nikjer, Rolanda?"
 
"Ne“Ne, teta, nikogar ne poznam ..."
 
"Vsa“Vsa si mokra ... Odpri dežnik!"
 
"Saj“Saj skoro ni mogoče ..."
 
Množice so se križale in prerivale ter
množici, na dežju, v tej črnini ...
 
"Čudno“Čudno je to," ponavlja teta, "da“da Rogerja
ne bi bilo tu ... Ali ga ne vidiš?"
 
"Zagotavljam“Zagotavljam Vas, teta, če bi ga videla
..."
 
Ženski prestopata z ene noge na drugo
... iztegujeta vratova ... motrita v mrak.
 
"O“O, kako je bridko, če zapustiš svoj
kraj!" misli Rolanda pri sebi.
 
Prav zares, tu se nihče ne zmeni za teto
tiru. —
 
"Tu“Tu vendar ne moreva ostati vso noč,"
zavzdihne teta.
 
"Kaj“Kaj pa z našo prtljago?"
 
"Da“Da, naša prtljaga!"
 
"Imaš“Imaš listke?"
 
"Imam“Imam ... toda ... na koga naj se obrnem?"
 
Nikjer ni videti nobenega železničarja
tistem mestu ...
 
"Pojdiva“Pojdiva!" reče teta.
 
"Pojdiva“Pojdiva ... kam?"
 
"Ne“Ne vem! ...
 
"Tudi“Tudi jaz ne vem!"
 
Tedaj se napotita teta in nečakinja, mor
vselej po svojem prvem nagibu in živela
že nekaj tednov vsa obsedena od Pariza,
je komaj dobro slišala 'Paris‘Paris, Paris'Paris’!, ko
se je požurila, kakor smo že izvedeli ter
skočila iz vlaka, kakor skoči duša v vicah,
utrujeno telo k počitku, kjer nihče nikogar
ne sprejme pod streho ... vse to je
strašno, gorostasno . ..
 
Izgnanec je povsodi zapuščen.
stražnika:
 
"Oprostite“Oprostite, gospod, ali mi morete povedati,
kje je ulica Charles-Nodier?"
 
"Moja“Moja mala, ulica Charles-Nodier gotovo
ni tu ...
 
"Ali“Ali je daleč odtod?"
 
"Čeprav“Čeprav sem stražnik, še nisem imel
časti spoznati se s to ulico. Velika, slavna
gotovo ni ta-le ulica ... Kako ji že pravite?"
 
"Ulica“Ulica Charles-Nodier."
 
"Smešno“Smešno ime!"
 
Voda teče z njega kar v potokih; stražnik
Prvi ga vpraša:
 
"He“He, slišiš, ali poznaš ti neko ulico
Charles-Nodier?"
 
"Uljca“Uljca Charles-Nodier?"
 
"Da“Da ..."
 
"To“To mora biti nekje na Montmartru ..."
 
"Točno“Točno, vzklikne Rolanda ... na Montmartru
..."
 
Tedaj jo pogleda drugi stražnik brezobzirno
... zapazi njeno tuje lice, njeno
nenavadno avbico ..."
 
Toda še ostreje pogleda ono drugo žensko,
vase.
 
"Slišite“Slišite vi gospodična, Montmartre se
mi ne zdi primeren kraj za vas. Zlasti ne
ob tej uri! Kdo vas sili tja? Zdi se mi, da
ste v spremstvu."
 
"Da“Da, moja teta me spremlja."
 
"To“To naj bi bila tistale ženska tam?"
 
“Da.”
"Da."
 
"To“To je ... vaša teta?"
 
"Da“Da, seveda je."
 
Stražnik pomežikne z očesom svojemu
tovarišu, toda na kakšen način!
 
"Poznamo“Poznamo take ptičke, zmerom jih
spremlja teta! Pokliči jo! Zdi se mi, da se
tej dami prav nič ne mudi priti v stik z
nami!"
 
Nenadoma se vrne stražnik k Rolandi:
"Najprej“Najprej povejte, odkod prihajate?"
 
"Od“Od Noirmoutiera ..."
 
"Od“Od ... ?"
 
“Noirmoutiera.”
"Noirmoutiera."
 
"Kje“Kje pa je ta petelinček?"
 
"To“To je vendar otok ..."
 
"Sredi“Sredi morja?"
 
"Da“Da, gospod."
 
"Da“Da, gospod."
 
"To“To je malo čudno! Zdi se mi, da me hočete
malo povleči. Ampak veste kaj — iz
te moke ne bo kruha! Pokažite mi svoje
listine."
 
"Nimam“Nimam listin — kakšne listine?"
 
"Ta“Ta je pa lepa! Prihajate bog si ga vedi
odkod, pa nimate listin pri sebi?? Vi enostavno
potujete z rokami v žepih, brez
vsake listine! Naposled, ste vendar "nekdo'‘nekdo’!
Kakšen je vaš položaj? Vaše ime?"
 
"Rolanda“Rolanda You ..."
 
"You“You? To naj bi bilo ime ... Kje pa
imate dokaz, da je to vaše pravo ime? Da
niste morda kaka potepenka?"
 
"Oh“Oh, gospod! ..."
 
" ... Kaka lajdra? To ni v redu, da se
potepa dekle vaših let po autserliškem mostu
opolnoči; tako napravljena; in namenjena
na Montmartre!"
 
Stražnik viha svoje brke in postaja čezdalje
strožji:
 
"Tale“Tale zadevica se mi ne zdi popolnoma
jasna."
 
"Tedaj“Tedaj se je naposled približala teta, ki
jo je prizval debeli stražnik.
 
žandarskim glasom:
 
"Zdaj“Zdaj boste tiho in gorje Vam, če katero
zinete! Vprašal bom Vašo tako zvano
tetko in edino ona naj mi odgovarja!" {{prelom strani}}
 
Sredi noči na austerliškem mostu je izpraševal
ustavljali:
 
"Nikar“Nikar mi ne delajte neumnosti! Ali
imate kako listino, da ali ne?"
 
"Listino“Listino? Gospod stražnik seveda
imam polno listin!"
 
"Vašo“Vašo izkaznico?"
 
S trepetajočo roko je jemala teta Cecilija
iz svoje torbice: posetnice, člansko
izkaznico "Primorske“Primorske zveze"zveze”, izkaznico
"Marijine“Marijine družbe"družbe”, člansko izkaznico "Pogrebnega“Pogrebnega
društva"društva”, izkaznico "Patriotične“Patriotične
zveze"zveze”, družbeno izkaznico "Vincencijeve“Vincencijeve
družbe"družbe”, ter izkaznico častnega članstva
"Gimnastičnega“Gimnastičnega in športnega društva
za vojaško pripravo, sv. Filbert v
Noirmoutieru”.
Noirmoutieru".
 
In še, in še ...
zadovoljen.
 
"H“H komu pa greste v ulico Charles-
Nodier?"
 
"K“K prijateljem ..."
 
"Veste“Veste kaj, vaši prijatelji bi bili prav
storili, če bi vas prišli čakat na kolodvor..
Zdi se mi, da niste preveč zgodni; zadnji
čas je, če hočete še nocoj tja."
 
Stražnik je pogledal na uro:
 
"Imate“Imate samo še dva vlaka podzemske
železnice na razpolago ... Glejte, da jih
ne zamudite! Ali naj vam poiščem izvoščka?"
 
Prijazno in dobrohotno je ženskama
ali pa severno-južni vlak ...
 
"V“V tem slučaju se morata poslužiti na
postaji les abbesses dvigala, sicer boste
morali napraviti dve sto stopnic ... oziroma
prav za prav sto devet in devetdeset ... Poznam tiste stopnice ... med
vojno sem imel tam šest mesecev službo."
 
Teta Cecilija je pokorno poslušala ves
opolzko ilustriran list.
 
"Ali“Ali moramo kupiti vozovnice?" vpraša
teta Cecilija.
 
"Seveda“Seveda!" odgovori nečakinja.
Teta se približa okencu in vljudno
vpraša:
 
"Oprostite“Oprostite, gospa, da vas motim; ali bi
bili tako prijazni, da bi mi dali dve vozovnici
do ulice Charles-Nodier?"
 
Blagajničarka je pogledala in bruhnila
v smeh:
 
"Na“Na, vi ste pa še zmerom v svoji vasi
doma!"
 
Nemarno je vrgla dve vozovnici drugega
razreda.
 
"Torej“Torej gotovo velja do ulice Charles-
Nodier?"
 
"Da“Da, pa za Moulin Rouge tudi in za la
Galette!"
 
Teta Cecilija je pomolila bankovec za
pet frankov, ker si ni upala vprašati koliko stane . ..
 
Čitali sta napise za razne smeri, da bi
Oglasili so se klici ...
 
"Pojdimo“Pojdimo! Hitro! ..." vpije sprevodnik
ter se sklanja skozi vrata.
 
mu reče na glas v angleščini:
 
"Zelo“Zelo mi ugaja ta mala. Če bi vedela za
njen naslov, bi bilo vredno potruditi se
zanjo. Ali ne mislite?"
 
Njen mož si je popravil monokel in premotril
Rolando:
 
"Da“Da prekrasno postavo ima ... Izredno
bi se podala za službo pri čaju v vašem
bretonskem salonu. Pri moji veri, človek
bi rekel, da si že šminka oči . .. {{prelom strani}}
 
"Tudi“Tudi jaz sem mislila, toda bodite prepričani,
da so naravne ..."
 
Rolanda se je učila svojčas nekoliko angleški; razume ta jezik kakor ga razumejo
A glej, kaj se godi!
 
"Rolanda“Rolanda!" zavpije nenadoma teta,
"omotica“omotica se mi dela ... vse vidim dvojno!"
 
"Bolna“Bolna sem ... oh, kako sem bolna . ..
Bojim se, da se mi bo obrnilo ..."
 
"Obrnilo“Obrnilo?" vzklikne v grozi nekdo...
"Tale“Tale gospa bo začela tu kar na lepem
bljuvati!"
 
Na to besedo je mahoma nastal okoli
prihiti ves zlovoljen:
 
"Nikar“Nikar mi ne delajte budalosti, kaj! Če
ne prenesete podzemske železnice, si najmite
voz ... Nisem radoveden, kaj ste
jedli nocoj. Še tega namečka bi mi manjkalo
pred koncem službe!"
 
"O“O, kako mi je slabo ... kako mi je slabo!"
 
Neki gospod v svečani obleki z odlikovanjem,
rekel z gromovniškim glasom:
 
"Najboljše“Najboljše bi bilo, položiti jo na tla, glavo
niže nego noge ..."
 
"Oh“Oh Rolanda, ščiti me. Nikar ne dopusti
tega."
 
Uboga Rolanda je našla v svoji torbici
svoji teti.
 
"Ali“Ali še vedno vidite dvojno?"
 
"Nekoliko“Nekoliko mi je odleglo... Ne govori
mi ... Pusti me ... Zaprla bom oči ..."
 
Postaje so sledile druga drugi, vlak je
vprašanje:
 
"Oprostite“Oprostite gospodična, kje je treba izstopiti
za ulico Charles-Nodier?"
 
"Ulica“Ulica Charles-Nodier? Ne vem natančno ... ampak bom vprašala ..."
 
Vstala je in stopila k sprevodniku, razgovarjala
mogoče pomagati.
 
"Če“Če prestopite na prihodnji postaji, boste
ujeli še poslednji vlak in pa poslednjega
severnojužnega. Samo nikarte pozabiti
hoda do ulice Charles-Nodier ... Sicer je
pa na Montmartru ponoči taka razsvetljava
kakor sredi poldneva."
 
Gospodični se dozdeva, da je Rolanda
razlago znova, podrobnejše:
 
"Takole“Takole vam svetujem, sploh vam ni
treba prestopati v severno-južnega. Izstopite
kar na1na postaji Pigalle. Tam se usmerite
v strmo ulico, ki je baš nasproti postaje
in se kliče ulica Hondon. Od tam
koder pridete na trg Saint-Pierre ... Ulica
Charles-Nodier se nahaja na levi tik
Sacre-Coeur."
 
"Tako“Tako je," vzklikne teta Cecilija. "Roger“Roger
Maude mi je pravil, da je cerkev Sacre-
Coeur baš nasproti njegovega okna ..."
 
"Tukaj“Tukaj pa morate prestopiti Vprašajte
za vlak, ki pelje na trg Pigalle ... Hitro!
Pripravite se! Kje imate torbico? Vaša
prtljaga? Tukaj izstopite ..."
 
Vlak je pridrvel na postajo. Množica se
Povsodi vrvijo klici:
 
"Hitro“Hitro! Tecimo ..."
 
Nato žvižgi, ki jim odgovarja škripajoče
Koliko hodnikov! Koliko stopnic!
 
"Kaj“Kaj če bi se tu ustavili?" je zavzdihnila
teta pred udobno, dolgo klopjo ... "Tu“Tu
se vsaj tla ne premikajo! Še nikoli nisem
trpela na morski bolezni, zdaj se mi zdi,
da me je popadla."
 
"Pa“Pa se ustaviva, za hip ..."
 
"Tako“Tako je! Da se oddahnem ... Da se nekoliko
okrepčam; daj mi še malo mete."
 
"Ali“Ali vam je spet slabo?"
 
"Ne“Ne, mi je že boljše."
 
Tisti hip je pridrvel na postajo nov
vlak ... Zdelo se je, da je poslednji.
 
"Vstopite“Vstopite vsi!" je klical na vse grlo
sprevodnik.
 
"Vsi“Vsi," je ponovila teta.
 
"Hitro“Hitro! Tecimo! ..."
 
In obe ženski sta pohiteli na peklenski
prej, se jima je zdelo.
 
"Upajva“Upajva, da se peljeva topot v pravi
smeri! ... " je šepetala teta.
 
"Da“Da, upajva ..."
 
"Dobro“Dobro pazi ... da ne prezreš postaje
Sacre-Coeur."
 
"Ne“Ne ... Pigalle!"
 
“Misliš?”
"Misliš?"
 
"Prav“Prav gotovo vem ..."
 
Tako sta se peljali dolgih dvajset minut
vse luči.
 
"Napaka“Napaka v toku!" zavpije sprevodnik,
ki se je mahoma prebudil.
 
vprašat, se je vrnil čez čas in zaklical:
 
"Vsi“Vsi izstopiti!"
 
Nato se je obrnil k tovarišu, ki je plesal
pred njim:
 
"Ena“Ena ura! Spat grem."
 
"Jaz“Jaz tudi."
 
"Hitro“Hitro! Tecimo!"
 
Teta Cecilija in Rolanda, ki so jima ščemele
sta se pri tipali na prosto.
 
"Hitro“Hitro! Tecimo! Tu je izhod! Hitro!
Tecimo!"
 
"Kje“Kje smo?" vpraša ena.
 
"Nimam“Nimam pojma!" odgovori druga.
 
Iznenada vzklikne Rolanda:
 
"Oh“Oh, uboga moja tetka ... Ne! To vendar
ni mogoče! Ta bi bila zares prehuda!"
Rolanda je kazala s prstom na napis, ki
se je blestel v rdečkastih črkah in pred katerim
proti postaji: Austerlitz!
 
"Evo“Evo, prišli sva spet tja, odkoder sva
odšli!"
 
"Odkoder“Odkoder sva odšli?"
 
"Tako“Tako je."
 
"To“To je blazno! Blazno!"
 
Ko sta dospeli na vrh stopnic, sta ugledali
 
Teta tu ni druge rešitve. Vidim, kolodvor,
kamor sva dospeli, tja se bova vrnili."
 
“Vrnili!”
"Vrnili!"
 
"Kaj“Kaj hočete! Prebili bova noč na klopeh v čakalnici ... Za enkrat naju ne bo konec! Čez štiri ure bo dan ... Pojavile se bodo kočije, laže si bova pomagali dalje. Zdaj sva v Parizu. Ni kaže nama drugega, nego da si pomagava kakor moreva in znava."
 
"Toda“Toda razloži mi, za božjo voljo, kako
je to mogoče, da sva odšli pred dvema urama
s postaje Austerlitz in sva zdaj zopet
tu? In kako je to mogoče, da je Roger
Maude trdno obljubil, da naju pride počakat
na kolodvor, pa ga ni bilo?"
 
"Zakaj“Zakaj ne odgovoriš?"
 
"Kaj“Kaj hočete tetka, to sta dve skrivnosti
poleg milijona drugih ..."
 
Tedaj se izlije iz tete širok val nežnosti;
nečakinjo in dviga roke proti nebu:
 
"Uboga“Uboga moja Rolanda, joj kam sem te
peljala! Kaj bo z nama?"
 
"Zdaj“Zdaj se bova vlegli na klop, druga zraven
druge. Boste videli tetka, da se bo
vse dobro končalo."
 
==XXIX. POGLAVJE==
 
Tanke stene, prelepljene z modernimi
tapetami, so "izdajalske"“izdajalske” Zgoraj stanuje
družina z enim otrokom, ki ga pa slišiš |
ves dan vekati ... noben prepir v spodnji
stranki ti ne uide ... če te je volja, smeš
poslušati prijetni glas sosede na desni, ki
poje "sopran"“sopran” v baru Trianon, ali pa kašljanje
ubogega jetičnika na levi, ki si
pri vsakem prepihu na ulici izbljuje pljuča. {{prelom strani}}
božanja očetov, dedov in pradedov.
 
"Zdaj“Zdaj pa je dosti potuhe. Jaz se polotim
umivanja posode ..."
 
"Jaz“Jaz pa pospravim postelje," je odgovorila
Adela Maude, ki je bila bleda, pristriženih
kostanjevih las in je imela nad
gornjo ustnico senco brkov ... "Toda“Toda prej
bom še dala Kikiju košček sladkorja."
 
Kiki je bil zelo žolt kanarček in brez
je začel kdo govoriti.
 
"Da“Da ne bi Valentina le pozabila vzeti s
seboj kosila, ko se vrne domov, kakor sem
ji naročila."
 
"In“In kaj si ji naročila, kaj naj vzame?"
 
"Tri“Tri svinjske parklje, za dva groša gorčice
in "maccaroni"“maccaroni” v italijanski trgovini
na trgu des Abbesses... tam imajo izvrstne."
 
"Saj“Saj bi bila šla jaz iskat."
 
"Čemu“Čemu? Valentina gre ob enajstih iz
urada; če hoče priti domov, mora mimo
mesnice des Abbesses in mimo italijanske
trgovine."
 
"Ali“Ali bo večerjal Roger nocoj doma?"
 
"Zdi“Zdi se mi, da bo; toda gotovo ne vem.
Nisem ga videla ne snoči ne davi. Njegovi
dobri ženici bi bili morali privandrati
menda snoči..."
 
"Kaj“Kaj bo pa imel za večerjo?"
 
"Rekla“Rekla sem Valentini, naj vzame v italijanski
trgovini tudi prekajeno klobaso
in kislega zelja."
 
"Ali“Ali se ti ne zdi, da bo malce preveč svinjine ...?"
 
"Kaj“Kaj zato! A pomisli, da ne bo nobenih
sitnosti s kuho. Sicer pa to-le reč Roger
rad je s krompirjem. Saj ga je prinesel
njegovega kolesa ... in mu rečeš, da je to
noirmoutierska posebnost, jedi ne bo mogel
prehvaliti ..."
 
"Kaj“Kaj mu hočeš! Mlad je, pa ni čuda, če
je zaljubljen ..."
 
"Oh“Oh, to ga bo še minilo ... torej klobasa
s kislinm zeljem — to bo na mah pogreto."
 
"Pogreto“Pogreto je še boljše."
 
Adela je vstala in se pretegnila.
 
"Zdaj“Zdaj pa zares ... na delo! Moje postelje
še čakajo in je že deset! Danes sva se
pa res zamudili ... Uboge postelje... Že
šesti dan jih samo iztegujem . ..
 
"Ti“Ti grdobica, se mi je že dozdevalo, da
nič ne rahljaš ... vse kosti me bole od ležanja
na trdem!"
 
Tisti hip je nekdo močno potrkal.
 
"Gospa“Gospa Maude! Gospa Maude! Hitro!"
 
"Odprite“Odprite!" "Ah“Ah, Vi ste, gospa Schorne ...
Kaj pa se je zgodilo?"
 
Gosna Schorne je bila ogromne postave,
je bila razburjena.
 
"Obisk“Obisk imate ... dve gospe!..."
 
"Zame“Zame obisk?"
 
"Da“Da ... za Vas!"
 
"Saj“Saj je komaj deset zjutraj!"
 
"Kaj“Kaj bi Vam pripovedovala. Tu sta ... in še kako!"
"No“No, tega mi je bilo treba! Še posode nisem
pomila ..."
 
"Torej“Torej je prav, da se je zgodila nesreča."
 
"Kaj“Kaj? — Kaj se je zgodilo?"
 
"Vaš“Vaš obisk ... Gospe sta obtičali v dvigalu. Časih je naše dvigalo zares prijazno!"
 
"Kaj“Kaj pa mi pripovedujete!"
 
"Pridite“Pridite pogledat!"
 
Med tem pogovorom so prišli gospe (
stopnišče, kjer je bilo videti zares kolibico
dvigala, ki je obtičala med dvema nadstropjema
... |
Na stopnicah je vpila razjarjena hišnica:
 
"Kdor“Kdor ne zna postopati z napravo, naj
pusti stvar pri miru! Zdaj naj človek kliče
delavce ... Hišni gospodar bo tulil od
besnosti in kakor zmerom, bo nosila seveda
hišnica vso krivdo!"
 
V dvigalu se je prestrašena teta Cecilija
silo za mrežo.
 
"Joj“Joj, Rolanda, kaj bo, če pademo nazaj.
Smo že skoro v šestem nadstropju!"
 
"Teta“Teta, saj vendar ne bi smelo pasti nazaj."
 
"Ne“Ne bi smelo pasti! Kakšno govorjenje!"
 
"Naposled“Naposled — dospeli sva!"
 
"Nikdar“Nikdar več me ne bodo spravili v tak
mehanizem ... Hišnica vpije spodaj, pa
je bila baš ona tista, ki naju je spravila
notri."
 
Prav zares, ubogi ženici nista bili prav
klicali popotnicama:
 
"Nikar“Nikar ne poskušajte izstopiti, da ne
treščite v globino ... Oni dan se je zgodilo
staremu gospodu v sosedni hiši ... " {{prelom strani}}
 
"Jojmene“Jojmene, pa povejte mi vsaj, ali ne bo
dvigalo samo padlo nazaj?" je vpraševala
teta vsa prestrašena ljudi, ki so se tiščali
na stopnišču.
nadaljeval.
 
"Ne“Ne ... Doslej še nikoli ni padlo ... Toda
pred nekaj dnevi je malo manjkalo, da
ni prebilo stropa v sedmem nadstropju.
To ni dvigalo, ampak granata. H kateri
stranki pa ste namenjeni?"
 
"H“H gospe Maude? ..."
 
"Halo“Halo, gospa Maude ... K vam sta namenjeni
..."
 
Nekdo je javil, da so telefonirali mehaniku
spraviti mehanizem ključavnice v red.
 
"Ljudje“Ljudje z dežele, ste," je nahrulila ženski;
"to“to se vidi. Da se mi ne drzneta več
stopiti v dvigalo, razen če vaju jaz peljem
..."
 
"Oprostite“Oprostite, gospa, saj ste naju vi sami
..."
 
"Ni“Ni res! To je laž! . .".”
 
Hišnica je vstopila v dvigalo ter ga je
srečo je poskušala teta Cecilija:
 
"Gospo“Gospo Maude iščem ..."
 
Nekaj hipov je bilo vse tiho ... naposled
se je gospa Maude odločila:
 
"To“To sem jaz, gospa."
 
Teta Cecilija je vsa radostna razširila
roke:
 
"Ah“Ah, klanjam se, draga gospa! Naposled
— evo, sva dospeli na cilj po tolikih
križih in težavah! Naposled sva pri dobrih
znancih."
 
Gospa Maude, ki je bila še vedno v spalni
z viška:
 
"Oprostite“Oprostite, s kom imam čast govoriti?"
 
"Z“Z Rolandino teto ..."
 
"Z“Z Rolandino teto? Ne poznam ..."
 
Mati se je okrenila proti svoji hčeri Adeli,
in prekajeno klobaso in zmerjala:
 
"Kdo“Kdo pa je bil tisti nebodigatreba, ki je
pokvaril dvigalo? Oh, to šesto nadstropje!
Človek si kar na lepem nakoplje srčno napako! ..."
 
"Tiho“Tiho bodi," je zagodrnjala mati ...
"Oprostite“Oprostite, gospa, čigava teta ste?"
 
"Rolandina“Rolandina; evo tu je moja nečakinja ...
Ali vam ni znano? Vaš sin vam ni povedal?
Prihajal je vsak večer k nam po vodo
... v Noirmoutieru ..."
 
"Ah“Ah! Noirmoutier! Že vem, že vem!
Moj sin vaju je šel sinoči čakat na kolodvor
..."
 
"Žal“Žal ... ni prišel!"
 
"Pač“Pač, pač! Zagotavljam vaju! Kajne,
Adela, da je šel? Kajne, Valentina?"
 
Toda Valentina se je izmikala:
 
"Kam“Kam hodi Roger zvečer? To je reč, ki
je živa duša ne izve ..."
 
"Toda“Toda saj se spominjaš, da nam je včeraj
rekel, da poj de na kolodvor čakat gospe
..."
 
"Rekel“Rekel je, seveda je rekel ...
 
"Uverjena“Uverjena sem bila," je tožila gospa
Maude pred sosedi, ki so prodajali zijala ...
"uverjena“uverjena sem bila, da vaju je našel in lepo
spravil pod streho. Ko je prišel ponoči
domov, smo vsi spali; in zjutraj je odšel
v pisarno, ne da bi nas bil videl, tako da
me nimamo pojma, kako in kaj ... nobenega oujma, vam rečem!"
 
...??
 
"Le“Le vstopite ... Sedli bosta malo, da
prideta k sebi ... Stanovanje še ni pospravljeno! ... Oh, saj veste, kaj je nepospravljena postelja ..."
 
Teta Cecilija in Rolanda sta vstopili v
 
Na prvi mah sta bili neprijetno dirnjeni
radi tesnobe, nereda in zatohline "pariškega“pariškega
apartmana"apartmana”, kakor se take luknje bahaško
imenujejo.
 
Če bi bilo "Zavetje"“Zavetje” s svojo prostor
nostjo, zračnostjo, s svojim cvetjem in
svojo svetlobo, živo bitje, kako bi prasnilo
v smeh ob pogledu na ta oddelek tretjega
razreda, ki si natika ime "apartman"“apartman”.
 
Valentina, ki ima lase pristrižene na piskerlonc,
kletki, dvigajoč svoj glas vedno bolj.
 
"Nesi“Nesi ga ven!" zapove razburjena gospa
Maude Valentini ... saj bomo oglušili!"
 
Nato se obrne k teti:
 
"Torej“Torej vaju Roger ni srečal? No, to ga
je moralo jeziti, kajti odpravil se je proti
kolodvoru s prav posebnim veseljem! Toda
pustimo to! Rajši mi povejte, je-li dobro
izbral; sta li zadovoljni s hotelom?"
 
"Saj“Saj nisva bili v hotelu."
 
"Kako“Kako? Nista bili v hotelu! Saj je Roger
vendar rezerviral za vaju sobo z dvema
posteljama ..."
 
"Računali“Računali sva, da naju gospod Roger
popelje tja. Ne veva namreč ne naslova,
ne imena hotela."
 
Gospa Maude vpraša Adelo:
 
"Ti“Ti ... ali ne veš, kateri hotel je to?"
 
"Zdi“Zdi se mi, da oni-le v ulici des Abbesses
. .. zraven montmartreškega pokopališča ..."
 
"Tako“Tako bo. Če se prav ne motim, se zdi
tudi meni, da je Roger omenil ta hotel!
Oh! Tam boste prav udobno stanovali!
Zračno in na lepi razgledni točki! Pa še
čisto blizu severo-južne železnice, podzemske
železnice in dva koraka od trga Clichy ... Še eno vprašanje mi dovolite: Kje pa imate prtljago?"
 
"V“V shrambi."
 
"Rekli“Rekli boste, da sem vsiljiva, ampak
prosim vas, povejte mi, kje ste prenočili?"
 
"V“V kolodvorski čakalnici."
 
Mati in hčere so se spogledale v zadregi. {{prelom strani}}
 
"To“To je sitna reč. Roger nikakor ne bo
zadovoljen ... če sploh ne pomislimo na
to, da teče najemnina za vašo sobo že od
ulico Antoinette, des Abbesses, potem pa
naravnost... Dalje sploh ne moreta, kajti
prišli bosta do pokopališča ..."
 
Teta Cecilija je poslušala nekako sitno
razlago gospe Maude, ki je govorila brez
prepričanja, nemirno, v togoti, ob pogledu
na obe "dolgočasni“dolgočasni mamci"mamci” z dežele, ki
ju je njen sin nepremišljeno spravil na
pot in sta se lepo vsedli, ko je bilo vse stanovanje
spraviti v hotel.
 
"Torej“Torej...", nadaljuje mati, ki si je že
napravila svoj načrt., . "moja“moja mala Valentina
vaju bo pospremila do hotela. Tam
si bosta uredili svoje stvari, napravili malo
na kolodvor. In zvečer, ko pride Roger
iz službe, vaju pride pozdravit ter se lepo
in spodobno opravičit!"
 
Teta Cecilija, ki je dosti urna v klepetanju,
da se nanje pozneje povrne.
 
.. . Torej ta gospa Maude, ki "likvidira"“likvidira”
na tako lahek način ubogo tetko Cecilijo,
— naj bi ji postala tašča! ...
Torej jima je treba to dopovedati!
 
"Valentina“Valentina, prav, da imaš še klobuk na
glavi; pospremila boš dami... saj sta gotovo
napol mrtvi od izmučenosti!"
 
S posebnim pogledom je Valentina razodela,
železnice:
 
"Hitimo“Hitimo! Tecimo! Tu je izhod!"
 
"Ponavljam“Ponavljam vam, gospa, da bo moj sin
zelo žalosten!... Toda zvečer vaju bo
prav gotovo posetil ... Valentina, ali si
pripravljena?"
 
"Da“Da, mama!"
 
Gospa Maude je ceremonijozno vstala:
 
"Na“Na svidenje torej, draga gospa! In želim
vama, da bi se dobro počutili v našem
mestu! Koliko krasnih stvari boste tu videli!"
 
Strategična poteza je bila tako izvrstno,
da je začela razgovor:
 
"Evo“Evo severo-južno železnico ... Dve sto
stopnic ..."
 
"Sto“Sto in devetindevetdeset ..." je popravila
Rolanda.
 
"Ah“Ah, to vam je že znano?"
 
"Da“Da, to in še marsikaj drugega že vem!"
 
Pri teh besedah se je Rolanda ponosno
 
V mislih je primerjala zeleno in cvetoče
"Zavetje"“Zavetje” ... s stanovanjem v ulici Charles-
Nodier; primerjala to in ono gostoljubnost
... svojo ljubeznivo, plemenito
— nočejo biti niti malo gostoljubni.
 
"To“To je cerkev Saint-Jean na Montmartru."
 
"Ah“Ah ..."
 
"Tam“Tam niže je opatija Theleme ... potem
Moulin Rouge ... le Rat qui n'estn’est pas
Mort ... Neant ... le Ciel ... l'Enferl’Enfer ...
Moj brat vama bo pokazal vse te luknje ...
prav zabavno je! ... Pa še Moulin de la
Galette, ki je na desno, blizu vašega hotela
..." {{prelom strani}}
 
Teta Cecilija ni poslušala. Rolanda je
omet okrušen, popravljen in prenovljen
že neštetokrat. Nad vrati je stal napis:
"A“A la descente de Montmartre"Montmartre”.
 
Valentina je objasnila slučaj portirju,
tudi za nazaj.
 
"V“V redu ... " je ostro odgovorila Rolanda
... "Kar“Kar bo treba plačati, bova plačali."
 
"Ali“Ali nimata prtljage?"
 
"V“V shrambi na kolodvoru."
 
Portir, po poklicu nezaupen mož, je
Pozvonil je slugi.
 
"Soba“Soba št. 87 ... četrto nadstropje."
 
"Nič“Nič prtljage? ... " je vprašal sluga.
 
"Ne“Ne ... pride pozneje."
 
"Torej“Torej vaju zapuščam," je dejala Valentina
Maude, ki je med tem na mestu
prestopala z ene noge na drugo.
 
"Hvala“Hvala vam, gospodična," je hladno odgovorila
Rolanda.
 
vrati dvigala.
 
"Ah“Ah, tega pa ne! Nikoli več, dokler bom
živa, en vstopim več v to-le mašino!" je
vzkliknila teta Cecilija.
 
Rolanda jo je ljubeznivo pregovarjala:
 
"Tetka“Tetka, tako ste utrujeni! Saj niso vsa
dvigala taka kakor v ulici Charles-Nodier!"
 
Toda teta Cecilija se ni dala preprositi
To je bil zid kinematografa Gaumont.
 
"Želite“Želite še kaj?" je vprašal sluga.
 
"Zaenkrat“Zaenkrat nič ..." je odgovorila Rolanda.
 
Naposled sami!
 
"No“No! ..." je zavzdihnila tetka ter spustila
zavoje na posteljo.
 
"No“No? ... " je odvrnila Rolanda.
 
"Kako“Kako sva bili ljubeznivi, dobri ž njim
... in zdaj nisva vredni niti skodelice čaja,
niti kozarčka vode niso nama ponudili,
da bi si umili roke! Jaz pa sem odprla na
stežaj svoje srce! Ves vodnjak sem dala
na razpolago!"
 
Rolanda je objela ubogo zavrženo ženico:
"Ah“Ah, tetka moja... ljuba moja dobra
tetka ... če bi vi vedeli, kako hvalim Boga
in kako sem srečna!"
 
"Ti“Ti si srečna!... Ti hvališ Boga ... Ali
radi česa vendar ...?"
 
"Hvalim“Hvalim ga, da nama je že takoj ob najinem
prihodu jasno in nedvomno pokazal,
da je vsak nadaljnji razgovor brezploden
muziko... In potem, tetka, še enkrat
na kolodvor Austerlitz; toda tedaj v
pravilno smer!"
 
==XXX. POGLAVJE==
Zdaj pa vse ve in se smehlja bodočnosti.
 
"Tetka“Tetka ... ali ne greva h kosilu?"
 
"Nisem“Nisem lačna."
 
"Saj“Saj vendar niste ničesar pokusili od
šestih zjutraj, ko so nama dali tisto umazano
rjavo čorbo, ki res ni zaslužila imena
kava; in tako majhen košček surovega
masla, da bi se mu v Challansu ljudje
smejali."
 
"E“E, kaj hočeš, nisem lačna ... Želodec
se mi stiska, stiska ... Kakor da cent pritiska nanj ..."
 
"Če“Če mi dovolite, tetka, bom danes jaz
prevzela komando."
 
"Prosim“Prosim, le vodi ti ... moje roke so
zlomljene."
 
"Torej“Torej, za danes boste ubogali svojo
ljubo malo nečakinjo, kajne, tetka?"
 
"Kaj“Kaj torej boš ukazala?"
 
"Naprej“Naprej prosim, da se okrtačite in počešete.
To bom storila tudi jaz. Sva že kakor
dve banditki ... Potem bova šli h kosilu,
nakar se boste mirno odpočili v svoji
sobi; jaz pa pojdem po prtjago."
 
"Da“Da se mi izgubiš!"
 
"O“O, tega pa ne! Dobro sem opazovala;
in zdaj vem, kako je treba. Torej, najprej
se malo počešite. No? ... Dobro je ...
Zdaj ste že mnogo lepši ... Obleka sicer
ne dela človeka ... toda vendarle! Malce
skrbnosti in čednosti na zunaj ne škodi!"
 
Teta Cecilija je odprla z zoprnim občutko
pozdrava.
 
"Želite“Želite jedilni list, ali kar današnji menu?"
vpraša natakar.
 
"Današnji“Današnji menu," odgovori Rolanda.
Prinese jima nekaj predjužnika, v katerem
se zdi Rolandi, da je prepoznala
Teta Cecilija je na kraju zob.
 
"Tetka“Tetka, ali dovolite, da naročim malo
presenečenje?"
 
"Dovolim“Dovolim ti vse, kar hočeš!"
 
Rolanda pokliče natakarja in vpraša po
muskadetu, vinu njenega rodnega kraja.
 
"Muskadet“Muskadet? Nepoznano ime! Če hočete
Chablis-Village!..."
 
"Pa“Pa naj bo Chablis-Village!..."
 
Ko je Rolanda privedla tetko spet v sobo,
jo je nežno objela:
 
"Nič“Nič se ne vznemirjajte. Izvrstno se počutim
in ... in čez dve uri bom že spet tu
s prtljago."
 
"Da“Da te ne povozijo! Ah, tako se bojim!"
 
"Kar“Kar lepo tu ostanite in za nobeno ceno
ne pojdite ven."
 
"Jaz“Jaz — ven?! Niti misliti!"
 
Poldrugo uro pozneje se je vrnila Rolanda
vrnili zopet ob dolgem zidu.
 
"Kako“Kako prijazno ..." je mrmrala teta ...
"človeku“človeku se zdi da je v ječi."
 
Govorili sta, da bi šli v cerkev Sacre-Coeur. Toda pot ju je že preveč utrudila
je nosil ime M. Vautour ...
 
"Pojdiva“Pojdiva! ..." je rekla teta.
 
Nadaljevali ste svojo pot po boulevardu
ko se je teta zdrznila in pokazala na grobove:
 
"Saj“Saj sva spet pri pokopališču!"
 
“Nemogoče!”
"Nemogoče!"
 
Zares sta bili spet pri montmartreškem
sejmskem hrupu.
 
"Kakor“Kakor zlo znamenje! ..." je mrmrala teta.
 
"Kaj“Kaj pravite?"
 
"Nič“Nič ..."
 
Zopet sta se vračali.
 
"Ali“Ali se ti ne zdi, Rolanda, da je imel Roger
Maude čudno misel, nastaniti naju
baš v tem hotelu?"
 
"Ne“Ne verjamem da ga je on izbral! ...
 
Ni dvoma, da je rezerviral sobo v kakem
drugem hotelu, bliže ulice Charles-Nodier.
Toda mamica in sestrici sta se bali,
da bi morda ne bilo — preblizu!"
 
"Že“Že mogoče!"
 
Tako sta počasi hodili brez vsakega cilja
v hotel k večerji in spat.
 
"Boste“Boste videli, jutri bo vse lepše!"
 
"Upajva“Upajva!" je zavzdihnila teta Cecilija.
"Ne“Ne bilo bi prezgodaj, če bi res bilo!"
 
Rolanda je prosila za posebno mizo v
eleganten Roger, a kar se da nejevoljen.
 
"Za“Za božjo voljo, kaj se je zgodilo?" je
vzkliknil, ko je prišel blizu.
 
"Nič“Nič se ni zgodilo ..." je hladno odgovorila
teta Cecilija.
 
"Bil“Bil sem na kolodvoru, čakal sem uro in
čez!"
 
"Ah“Ah ... zares?"
 
"Zagotavljam“Zagotavljam Vas!"
 
"Poglejte“Poglejte no, kako nenavadno... In se
nismo srečali... Rolanda, ali želiš še juhe?"
 
"Prosim“Prosim, tetka ... lačna sem!"
 
Roger Maude je gledal zdaj eno, zdaj
drugo ... a nobena se ni zanimala zanj.
 
"Pa“Pa vendar se zaradi tega nesporazuma
ne bomo skregali! S katerim vlakom
sta prispeli?"
 
"S“S tistim vendar, ki ste ga nama izvolili
priporočiti."
 
"No“No torej ... bil sem na kolodvoru!"
 
"Ne“Ne gospod ... niste bili."
 
"Ponavljam“Ponavljam Vam, da sem Vaju čakal na
kolodvoru Paris-Orsay."
 
"Paris“Paris-Orsay?" je ponovila Rolanda in
pogledala teto.
 
"Pa“Pa menda vendar nista izstopili na kolodvoru
Paris-Austerlitz?!"
 
"Zares“Zares sva izstopili na kolodvoru Paris-Austerlitz ... " je rekla Rolanda.
 
"Kako“Kako! na kolodvoru Paris-Austerlitz! ..."
 
"Kdo“Kdo pa je vedel, da sta dva Pariza!
Zdaj vem tudi to ... Popoldne sem izvedela,
ko sem šla po prtljago."
 
"Ali“Ali ste znali rešiti prtljago?"
 
"O“O, tisto pa!"
 
"Da“Da tega nisem premislil..
 
"Tudi“Tudi meni se zdi ..."
 
"Ampak“Ampak pri vsem tem sem jaz sam največji
revež; zatorej nikar ne bodite hudi
name."
 
"O“O, gospod ... kako naj bi bili neki hudi
na Vas. Komu se še ni zgodilo, da je kaj
pozabil, da se je v čem zmotil. Moja teta
se je zmotila ... Vi ste se zmotili. Stvar
je torej v redu."
 
Nato je sledil molk.
svojo pravdo:
 
"Razumete“Razumete? Računal sem, da bom Vaju
jaz sam sprejel in vodil v Parizu — in
ne morete si predstavljati, s kolikim veseljem
sem se pripravljal na to! — Zato moja
mati in moji sestri niso bile pripravljene."
 
"Pripravljene“Pripravljene? Oh, da ... Še zelo so bile
pripravljene!" je odvrnila teta. "Sicer“Sicer pa ... molčimo rajši o tem!"
 
"Prosim“Prosim Vas, dovolite ... stvar se mora
pojasniti! Tudi tu je bil nesporazum, ki
ga je treba ugotoviti ... Moja mati in moji
sestri sta me naprosili, naj Vaju povabim
za jutri na obed. Zelo bodo počaščene ..."
 
Teta Cecilija je takoj z odločnostjo odkimala ...
 
"O“O tem ni govora! Nikdar več ne prestopim
praga Vaše hiše v ulici Charles-Nodier."
 
"Morda“Morda radi dvigala?"
 
"Ne“Ne ... ne radi dvigala. Dvigalo ...?
Kaj me briga dvigalo! Čisto enostavno zato
ne, ker nikakor nočeva spravljati Vaših
dam v zadrego ..."
 
"Ampak“Ampak prosim Vas ... kakšna zadrega!"
 
"Nikar“Nikar mi, prosim, ne silite belo za črno.
Morda naju bodo prenašale jutri za
dve uri Vam na ljubo. Toda še od daleč
nimava namena vsiljevati se ali pa celo sejati
razdora v Vašo družino ... Le poglejte
... tu se izvrstno počutiva!"
 
Zopet molk.
zajokal.
 
"Ali“Ali torej res za nobeno ceno nočete
obedovati jutri pri meni?"
 
"Ne“Ne gospod, pod nobenim pokojem ne
greva jutri k Vam na obed ... niti pojutršnjem
... in sploh nikoli ne!"
 
"Toda“Toda povejte mi, prosim, zakaj ne?"
 
"Sem“Sem Vam že povedala. Zelo neprijetno
mi je vračati se k tej stvari."
 
"Meni“Meni osebno vendar nimate kaj očitati?"
 
"Ne“Ne." {{prelom strani}}
 
"Napravite“Napravite mi, prosim veselje, ter mi
dovolite, da smem kaj storiti za Vaju."
 
"Zdaj“Zdaj nimava nobene potrebe."
 
"Jutri“Jutri bo v operi 'Faust'‘Faust’ ... Sijajna
predstava ... gledališče je zmerom nabito
polno ... Vem, da to opero visoko cenite ..."
 
"No“No ... in?"
 
"Dovolite“Dovolite mi, da Vaju popeljem k tej
predstavi ... Lepo Vas prosim! Ne vzemite
mi te tolažbe ... Imel sem tako lepe
upe ... tako sem se radoval Vajinega prihoda
v Pariz! ... In včerajšnja nerodnost
mi je vse podrla ..."
 
"Oh“Oh, dragi gospod, bilo je vse več nego
nerodnost ... bila je naravnost trdosrčnost,
okrutnost. Če bi se bil zatekel k meni
sprejela ... Vaša ati ... Vaši sestri ...
nama niso ponudili niti kozarca vode, kakor
pravi evangelij ..."
 
"Bile“Bile so presenečene!"
 
"Presenečene“Presenečene ...? Pa so vendar dobro
vedele, da prideva v Pariz ..."
 
"Pač“Pač, toda ne v takih okoliščinah!"
 
"Ima“Ima jo oči ... lahko bi bile videle najino
stisko ..."
 
"Lepo“Lepo Vas prosim! Vi ste dobri in Vi
boste zmerom dobri ostali .... Dovolite
mi, da pridem jutri po vaju!"
 
Teta je pogledala svojo nečakinjo. Rolanda
je odgovorila povsem preprosto:
 
"Nobene“Nobene take zapreke ni, da bi naju gospod
Maude ne smel spremiti v opero.
Vendar pod enim pogojem ...
 
"Sprejmem“Sprejmem v naprej vsak pogoj!"
 
"Plačali“Plačali bova sami najini vstopnici in
voz."
 
"Oh“Oh, gospodična!"
 
"Kakor“Kakor želite: če Vam je tako prav, dobro,
če ne, pa nič!"
 
Roger Maude se je obotavljal ... Iz katerega
Bogve! Morda bo pa druga dobljena?
 
"Torej“Torej na svidenje," je žalostno rekel ...
"Prišel“Prišel bom sem po vaju ..."
 
In nezavedno je potožil z istimi besedami,
kakor pred tremi dnevi ubogi Filbert
svoji materi: "Kako“Kako sem nesrečen!"
 
Odhajal je po ulici des Abbesses, ki je
njegovo srce, je ponovil:
 
"Ah“Ah ... te ženske!"
 
In "te“te ženske"ženske” so bile: njegova mati .. .
njegovi sestrsestri i...
 
Kaj mu morejo nuditi v zameno za dragoceni
usmiljena in je prijazno vprašala Rolando:
 
"Kaj“Kaj pa bova počeli danes dopoldne —
ti si voditeljica ..."
 
"No“No ... kaj si pa želite?"
 
"Želim“Želim, zares, želim si najprej obiskati
cerkev Sacre-Coeur na vrhu stopnic ...
Zdi se mi, da ni daleč odtod."
 
Rolanda si je kupila načrt mesta Pariza.
Razprostrla ga je na postelji, rekoč:
 
"S“S tem pripomočkom se nama ni treba
obešati na Roger j a Maude in na njegovo
ljubeznivo družino. Včeraj sem se že naučila,
slaščičarni in pomislite — danes Vam že
smem izdati — poslužila sem se celo podzemske
železnice!"
 
"V“V podzemski železnici si bila?"
 
"Dvakrat“Dvakrat... oh ... za zabavo! ... Bila
sem v dvigalu des Abbesses ... in kar je
najbolj zanimivo ..."
 
"Moj“Moj Bog, ti me plašiš!... Če pojdeš
spet kam ven, ne bom prenesla strahu . ..
Kako si rekla — kar je najbolj zanimivo?"
 
“Uganite!”
"Uganite!"
 
"Ah“Ah, v Parizu ne uganem ničesar!"
 
"Pač“Pač! Morate uganiti ..."
 
“Moram?”
"Moram?"
 
"Da“Da ... morate! ..."
 
"Ne“Ne uganem, pa ne uganem ..."
"Naj“Naj bo. Srečala sem ... ne, to je pretirano
... videla sem gospoda voditelja."
 
"Videla“Videla si ga!"
 
“Videla.”
"Videla."
 
Teta Cecilija je bila v hipu vsa izpremenjena.
 
" D a ... te moje oči so videle gospoda
voditelja..."
 
"In“In on ...?"
 
"Kakor“Kakor po naključju se je trla okoli
njega gruča fantičev ... Ne verjamem, da
me je prepoznal."
 
"Obiskati“Obiskati ga morava ..."
 
"O“O tem ni dvoma."
 
"Saj“Saj vendar razumeš, Rolandica. Radi
tistih Maudejevih žensk nikakor ne gre,
da bi bili neprijazni napram gospodu voditelju,
ki je tako priljuden ..."
 
"Popolnoma“Popolnoma se strinjam z Vami, tetka."
 
"To“To me veseli! ... Ah, če bi tebe ne imela,
Rolandica moja! ..."
 
"Glejte“Glejte, saj sem vendar tu. Sicer pa, čeprav
bi mene ne bilo, bi Vam ostala še
Vedno tista dobra dušica, tako nesrečna." {{prelom strani}}
 
"... Kdo neki?"
 
"E“E, to pa boste vendarle uganili."
 
"Rečem“Rečem ti, Rolanda, da ne uganem pa
ne uganem ničesar več ..."
 
"Recimo“Recimo, da se kliče ... Roger Maude.
Toda poglejva na načrtu, kako daleč je do
cerkve Saere-Coeur ... O, to je čisto blizu
... Tam je neka ulica Lepic ... Mislim,
da bo to najkrajša pot. No, kaj pa potem?"
 
"Dvoje“Dvoje: rada bi videla slona v botaničnem
vrtu. Moj ded, ki je potoval okoli sveta,
mi je često pripovedoval o tem slonu.
Potem bi si pa rada ogledala velike trgovine
..."
 
"Tetka“Tetka, če hočete obiskati velike trgovine,
Vam svetujem, da greva rajši dopoldne
... zvečer je namreč preveč ljudi; ne
prideš nikamor in vsaka izbira je nemogoča
... "Kakor“Kakor vse kaže, odhajajo Parižani
okoli štirih popoldne z doma."
 
"Kaj“Kaj, če bi šli torej najprej tja? V cerkev
pojdeva pa zvečer."
 
"V“V redu! Kje imate klobuk? Torbico . ..
e, dragoceno torbico! Zdaj pa pojdiva!"
 
"Ampak“Ampak pod nobenim pogojem ne maram
v podzemsko železnico! Tega pa ne."
 
"Tudi“Tudi mene ne mika. Po tem, kar sva
doživeli pred včerajšnjim, sem si rekla:
naj velja, kar velja! ... V Parizu sva le za
na vlak in — hajd, nazaj v Noirmoutier!
Ali smem vprašati, koliko denarja imate
v torbici?"
 
"Tri“Tri tisoč pet sto frankov ..."
 
"To“To je prava bogatija! In ves ta denar
imate v torbici?"
 
“Da.”
"Da."
 
"Le“Le glejte, da je ne izgubite!"
 
"Brez“Brez strahu."
 
"Torej“Torej naročiva voz!"
 
"Kje“Kje ga boš pa dobila?"
 
"Oh“Oh, čim stopiva na ulico ... Na trgu
Clichi jih je, kolikor jih hočete ... Lahko
rečem tudi vratarju, naj pošlje ponj."
 
"Glej“Glej, glej, kako si že dobro poučena!"
 
"O“O, izvrstno, kajne? Koliko sem se naučila
v štiri in dvajsetih urah!"
 
Vse se je točno ujemalo in nekaj minut
bile stvari, ki so veselile teto Cecilijo.
 
"Kako“Kako lepo! ... Pestro! ... Živahno!"
 
Nekje v najglobljem kotičku se zopet
pomagače! ...
 
"Če“Če misliš, da te ne bo preveč utrudilo,
Rolanda, se bova nekoliko sprehodili po
boulevardih ..."
 
"Hotela“Hotela sem Vas povesti v boulognski
gozdič ..."
 
"Ah“Ah, veš kaj, pustiva rajši gozdič pri
miru. Komaj ga imava za seboj, pa naj
greva spet noter? Boulognski gozdič in
pa gozdič la Chaise — kakšna razlika naj
bi bila neki med njima?"
 
"Kakor“Kakor želite, tetka ... Zares imam eno
samo željo! ta je, da bi Vas videla srečno."
 
"Veruj“Veruj mi, danes sem popolnoma
srečna."
 
"Glejte“Glejte, že sva dospeli ..."
 
"Že“Že? ..."
 
Zares se je voz ustavil pred razkošno
občudovala jahače.
 
"To“To ti je pa vendar-le nekaj drugega
kot pomorščaki v Herbaudiere!"
 
"Tetka“Tetka, kdo bi primerjal ..."
 
"Seveda“Seveda, seveda ... Toda usnjene hlače,
poglej, kakršne imajo, veljajo gotovo pol
premoženja!"
 
"Tega“Tega ne vem ..."
 
Teta Cecilija se oddahne:
 
"Veseli“Veseli me, da sem videla te jezdece ..."
Nato vstopite skozi glavni vhod; vratar
 
vrata.
 
"Tukaj“Tukaj naju prijaznejše sprejemajo nego
pri Maudejevih!"
 
"Kaj“Kaj bi še mislili na to! ..."
 
"Ne“Ne morem, pa ne morem pozabiti..."
 
Tako sta prišli v prve prostore neizmerne
trgovine. Teti Ceciliji je kar sapo zahiralo.
To je vendar bajna palača iz "Tisoč“Tisoč in ene noči"noči”! Ne ve, kam se naj ozre,
tako vabi sleherna stvar in draži oko. Od
izložbe do izložbe hiti kakor velik metulj
in vsak hip kliče Rolando:
 
"Pridi“Pridi sem! Poglej vendar to-le! ..."
 
Že hoče kar vse po vrsti pokupiti, toda
Rolanda posreduje:
 
"O“O, še mnogo trgovin si morava ogledat
i ... Najprej glejva ... primerjajva ...
Potem šele bova nakupili ..."
 
"O“O, kako si preudarno dekle!"
 
"Upam“Upam, da mi ne boste zamerili?"
 
"Malce“Malce bi ti že! Saj imam naposled tri
tisoč petsto frankov v torbici!"
 
"V“V Noirmoutieru je ta denar premoženje
... toda v Parizu ..."
 
Teta Cecilija postopa kakor pri gospe
Ura je že potekla in teta Cecilija še
vedno hodi iz oddelka v oddelek ... Dvorana
sledi dvorani... svile ... platna . ..
rokavice ... kožuhovina ... usnjeni izdelki ... dragocenosti... nabožni predmeti ...
potovalne potrebščine ...
Rolanda ne zdrži več, dočim se teta počuti
izvrstno v tem raju, ki je vse nekaj
drugega nego "Zavetje"“Zavetje”.
 
Vsake stvari se je doteknila, vse je ogledala
tetine rame.
 
"Gospa“Gospa, pojdite za menoj!"
 
“Gospod?”
"Gospod?"
 
"Pojdite“Pojdite za menoj!"
 
"Za“Za Vami? ... Grozno!"
 
"Ponavljam“Ponavljam Vam: pojdite za menoj!"
 
"Saj“Saj Vas sploh ne poznam!"
 
"Pa“Pa jaz Vas poznam. Ne delajte mi
škandala ... sicer!!! ..."
 
Preden se je mogla teta dobro zavesti,
stran ...
 
"Videl“Videl sem, kako ste skrili čipke v dežnik
in odhajali še z drugimi v roki.
 
“Jaz?”
"Jaz?"
 
"Da“Da, Vi ... Najprej odprite svoj dežnik,
prosim!"
 
"Mislite“Mislite, da sem tatica! Jaz — tatica!?"
 
"Ničesar“Ničesar ne mislim ... Odprite dežnik!"
 
Govoril je ostro. Dežnik tete Cecilije je
Nadzornik ga je vzel in sam odprl.
 
"Nič“Nič! ..."
 
"O“O ... to je strašno!..." vzklikne teta
Cecilija in se sesede na stol.
 
"Nikar“Nikar ne vpijte ... navajeni smo že na
take komedije! Že celo uro hodite po trgovini
z neko osebo, ki je Vaša sokrivka.
odmerjenega prostora, da bi jih izročili
sokrivki, katero ta hip prav tako preiskujejo
kakor Vas."
 
"Tudi“Tudi moja nečakinja je aretirana?"
 
"To“To je grozno!... To je strašno!" je
hripala teta Cecilija ... "Še“Še nikdar se ni
dogodilo kaj takega! ..."
 
"Kaj“Kaj takega? Da ste ukradli čipke ...
ali da ste bili aretirani?"
 
"Klicala“Klicala sem svojo nečakinjo, ampak le
zato, da bi ji pokazala čipke ... ne pa zaradi
česa drugega ..."
 
"Ta“Ta je pa bosa... Če nimate boljšega
izgovora!..."
 
"Torej“Torej me boste zaprli?"
 
"Prav“Prav lahko mogoče ... celo zelo verjetno
..."
 
"Toda“Toda, gospod, jaz sem vendar najbolj
poštena ženska na svetu ... Jaz sem iz
Noirmoutiera ... Lahko pišete tja ..."
 
"Vaš“Vaš priimek?"
 
"Teta“Teta Cecilija."
 
"To“To ni priimek! ... To je le ime."
 
"Tako“Tako me od nekdaj kličejo."
 
"Svoje“Svoje družinsko ime mi povejte!"
 
"Nihče“Nihče me ne kliče po priimku ..."
 
Nadzornika mine potrpljenje:
 
"Čeprav“Čeprav ne ... zato pa še niste brez njega!
In če se branite povedati ga, je znamenje,
da imate povod skrivati se. Vaš
slučaj je torej povsem drugačen ... Vi ste
recidivna!"
 
"Jaz“Jaz ... recidivna!"
 
"Da“Da, Vi! Zadnjikrat Vas vprašam: Vaš
priimek?"
 
"Kličem“Kličem se ... Cecilija du Pelave."
 
Nadzornik in nadzornica se spogledata.
 
"Kako“Kako: d u ... ?"
 
"Du“Du Pelave ... Toda ponavljam Vam ...
nihče me ne kliče drugače kot 'teta‘teta Cecilija'Cecilija’."
 
"Koliko“Koliko ste stari?"
 
"Kaj“Kaj vas to briga!"
 
"Ta“Ta hip me briga prav vsaka stvar; in
vsak vaš odgovor je važen."
 
"Recimo“Recimo torej ... pet in štirideset let...
oh, pa še ne popolnoma!"
 
“Stanujete?”
"Stanujete?"
 
"V“V Noirmoutieru ..."
 
"Ali“Ali ste tam znani?"
 
"In“In cenjena! ... To je več kot preveč! ...
in sramotno, kar tu počenjate z menoj!"
 
Tik nadzornika stoji nadzornica, čvrsta,
rekla.
 
"Grem“Grem telefonirat... medtem naj se
sleče ... tudi nogavice. Tista, ki smo jo
prijeli včeraj, je imela šest svilenih robcev
v čevljih ..."
 
"Kaj“Kaj ... jaz naj se slečem?"
 
"Da“Da, gospa ... ta zraven v kabinetu!"
 
"Oh“Oh, to je nesramno!"
 
Nadzornik odide.
 
"Dalje“Dalje!..." reče nadzornica s strogim
glasom kakršnega imajo ženske, kadar
zapovedujejo... Požurite se!"
 
"Ne“Ne bom se slačila! ..."
 
"Ah“Ah, torej nočete? ..."
 
"Ne“Ne, pa ne ... pa ne! Rajši me ubijte!"
 
"Ubila“Ubila vas ne bom. Ampak poslala vas
bom na stražnico, v preiskovališče. Tam
bo drugače ... Ne jaz ... stražniki vas
bodo slekli ... Tu noter! ..."
 
Nadzornica jo potisne v kabinet. Teti
se svetijo kot jeklo.
 
"Stvar“Stvar je v redu ... " reče eden nadzornikov
ženski. — "Pomota“Pomota ... Pustite!"
 
Nato se obrne k teti Ceciliji:
 
"Lahko“Lahko greste. Toda kar se vam je tu
dogodilo, se vam lahko zgodi v vsaki trgovini,
če boste drugod tako brskali, kakor
tu."
 
"Gospod“Gospod ... v Noirmoutieru ..."
 
"Tukaj“Tukaj smo v Parizu, ne v Noirmoutieru
... Pa brez zamere, gospa ..." {{prelom strani}}
 
Oba moža sta odšla; nadzornica je ostala
pri kaki carinarnici.
 
"Želite“Želite morda kozarček žganja, da se
okrepčate?"
 
"Ne“Ne ... ničesar nočem... le odtod!...
in nikdar več sem!"
 
Teta Cecilija dvigne roke proti stropu:
 
"Da“Da je kaj takega mogoče!"
 
"Gospa“Gospa, tu je vse mogoče ... celo to, da
stoji človek pred pošteno žensko, o kateri
je bil uverjen, da je tatica. Za svojo osebo
Mogoče ste tako prefrigani! ... Vsekakor
pazite, da nam ne pridete še enkrat pod
roke!"
 
Ko sta stali Rolanda in njena teta zopet
na ulici, sta se objeli.
 
"Uboga“Uboga moja tetka!"
 
"Rolandica“Rolandica moja!"
 
"Ko“Ko bi nama bil kdo rekel! ..."
 
Takoj se je zbrala okrog njiju radovedna
zabavala. Pristopil je stražnik:
 
"Dalje“Dalje!... je vzkliknil z istim glasom
kakor malo prej nadzornik, ko je rekel
proti teti Ceciliji: "Pojdite“Pojdite za menoj!"
 
==XXXII. POGLAVJE==
Ves popoldne sta ostali v hotelu.
 
"Kaj“Kaj bova neki še doživeli?" je brez nehanja
ponavljala teta Cecilija.
 
"Verujte“Verujte mi," je odgovarjala Rolanda,
"da“da so to opomini božje previdnosti. Toliko
nesreč zapored, kakor sva jih doživeli
te dni, to je nekaj nenavadnega. To nekaj
pomeni ..."
 
"Kaj“Kaj neki?"
 
"Da“Da Pariz ni za naju in da morava čim
prej pobegniti odtod!... Tetka, verujte
mi! ... Ne nasprotujte božji volji! ... Sicer
bova doživeli desetero egipčanskih
nadlog!"
 
"Hvala“Hvala lepa! ..."
 
Moram vam razodeti, kar mislim ...
na poti proti domu.
 
"Tebi“Tebi se pa zelo mudi nazaj! ..."
 
"Tetka“Tetka, preudariva do kraja: upam, da
ste pokopali za vselej svojo misel, da bi se
poročila z Roger jem Maude! ..."
 
Tetka se je obotavljala. Gledala je daljavo
Odgovor ni bil lahak.
 
"Ali“Ali se ti ne zdi, Rolanda, da je nekoliko
krivice na tem polomu? Kaj moreš
prav očitati temu ubogemu mladeniču?
močeh ... Službo ima, pobožen je, član
družbe gospoda voditelja ... Torej goreč,
priden ..."
 
"Ničesar“Ničesar mu nimam očitati; toda ni dovolj,
da bi bilo treba koga vzeti za moža,
če mu nimaš kaj očitati Premisliti je treba,
tisti neznosni družini? v tisti mrzličnosti?
v tistem stanovanju? pod nadzorstvom in
neprestano kritiko, tistih treh žensk? v
neprestani napetosti med svojim možem
in družino? Jaz, ki sem vajena, da me
ne bi bil prav ta korak ... Hočem zoreti
tam, kjer so zoreli moji dedje ... kjer živijo
tisti, ki jih ljubim."
 
"Torej“Torej: Filbert..."
 
"Zakaj“Zakaj pa ne ..."
 
... ?
 
"Ubogi“Ubogi Filbert, kako mu mora biti zdaj
hudo!"
 
"Hudo“Hudo? ... Rajši bi mislila, da je danes
prav vesel in čez ušesa zaljubljen v kako
čedno tvojo prijateljico iz Noirmoutiera!"
 
"Teta“Teta !... Zabeležite si to krivično in
drzno obsodbo za prihodnjo spoved."
 
"Ali“Ali se ti zdi drzna? O ti putka mala!
Ko bi ti vedela, kakšni so moški ... eno izgubi
... jih deset dobi! ..."
 
"Tetka“Tetka, ne smete čakati, da se vrneva
domov, ampak kar jutri boste morali k
spovedi... v cerkvi Sacre-Coeur ... Ali
morda greste rajši h gospodu voditelju?"
 
"Nikamor“Nikamor ne grem rajši ... Glej! Tvoj
ex-zaročenec prihaja!..."
 
Resnično je vstopil baš tedaj Roger
v pariško Opero ...
 
"Toda“Toda, dragi gospod, nikakor vas ne
mislim zadrževati..."
 
"Oh“Oh ... jaz ... jaz poznam 'Fausta'‘Fausta’ od
začetka do konca na pamet... Šel bi le
radi vaju."
 
"Če“Če je samo radi naju, verujte mi, da
nimava volje vrniti se doli v mesto po
vsem tistem, kar naju je danes doletelo ...
tem manj ponoči ... Kaj vse bi se nama
moglo še dogoditi!"
 
"Kaj“Kaj neki se vama je zgodilo? Nič ne
vem..."
 
"Takoj“Takoj boste izvedeli."
 
In teta Cecilija je na dolgo in široko pripovedovala
biti, kajti koliko je ljudi v Parizu, ki jim
je tatvina vsakdanji kruh! Treba je le
čitati "Razne“Razne vesti"vesti” v novinah.
 
"V“V Noirmoutieru spimo pri odprtih vratih! ..." je vzkliknila Rolanda. {{prelom strani}}
 
"Gospodična“Gospodična, tukaj nismo v Noirmoutieru
...
 
"Žalibog“Žalibog res nismo ... Toda trdno
upam, da ne bo dolgo, pa bomo spet tam."
 
"Tudi“Tudi Vas so aretirali, gospodična?"
 
"Aretirali“Aretirali? Pa še kako! Toda, kajne
tetka, opravila sem bolj na kratko nego
Vi! ... Nadzornik se je hitro potuhnil
pred menoj! In kar na mah sem bila prosta
jaz, hip na to pa še Vi."
 
Roger Maude je motril dekle, ki je ponosno
Poskušal je urediti stvar:
 
"Razumem“Razumem, kako Vam je potrebno, da
se Vam živci umirijo. Toda ne mislite li,
da bi Vama bila opera kakor nalašč ...?"
 
"Da“Da poizkusiva še enkrat kako aretacijo?! ..."
 
"V“V moji družbi bodite brez skrbi!"
 
"Gospod“Gospod Maude, izberimo srednjo pot ...
Pustimo opero na miru; jutri bi rada posetila
cerkev Sacre-Coeur. Danes pridite
z nama, če Vam je prav, ter nama pokažite
pot. Zdi se mi, da mi bo malo hoje dobro
delo."
 
Roger Maude je bil v dvomu. Seveda ga
"srednja“srednja pot"pot” ni prav nič navdušila. Ni se
bil tako lično napravil zato, da bi se izprehajal
po pariških ulicah! Poizkusil je
izbiti vsaj še kak drug profit:
 
"Dobro“Dobro, toda nazaj grede Vaju vendar
smem povabiti na čaj v ulici Charles-
Nodier ..."
 
"Oh“Oh, ne, tega pa ne!"
 
"Uboga“Uboga moja mama! Vi ne veste, kako
zelo ji je žal! ... Kako ste neizprosni ...
strogi! ..."
 
Odšli so vsi trije po ulici des Abbesses,
montmartreškega sv. Petra.
 
"Kako“Kako se imenuje ta cerkev ...?" je
vprašala Rolanda.
 
"Ne“Ne spominjam se več njenega imena."
 
...?!!
je umetnika, ki je bil istočasno s
kolonijo v Noirmoutieru ter je večkrat
slikal v "Stari“Stari Rakovici"Rakovici”, v Zavetju in v
Garenniere ... Montmartrečan, ki je šel
nocoj na sveži zrak, kakor se mu spodobi,
ter je pušil svojo pipo v očigled neskončnosti.
 
"Gospod“Gospod Gignoux! ..." je vzkliknila.
 
"Glejte“Glejte no ... Vi ste, gospodična! Tu ...
in ob tej uri! ... Zdi se mi, da se mi sanja!
Ali je res mogoče, da ste se spravili iz starega
Noirmoutiera? In evo, prijazna gospodična
Rolanda je tudi tukaj!"
 
Sramežljivo je vzel Cignoux svojo pipo
Nato je zapazil Rogerja Maudea.
 
"Ah“Ah, tudi Vi ste tukaj! In kako nobel
napravljeni! Ja — kateri veter vas je
prinesel? Kaj naj to pomeni?"
 
"Nič“Nič ne pomeni ..." je naglo dejala Rolanda.
 
"Recimo“Recimo torej, gospodična, da to nič ne
pomeni!"
 
"Vprašali“Vprašali sva, kako se imenuje ta-le
cerkev ..."
 
"To“To je montmartreški sv. Peter, ena
najstarejših pariških cerkva! ..."
 
Gignoux pa je bil montmartrečan od
za svoj predmet:
 
"Kraj“Kraj, na katerem zdaj stojite, je ves
posvečen po slavni zgodovini."
 
"Tako“Tako nekako, kakor opatija la Blanche
na Noirmoutieru ..."
 
"O“O, še mnogo bolj ... Ta-le cerkev je bila
svojčas opatijska kapela nekdanjega
benediktinskega samostana, ki je zavzemal
ves ta grič. Vernice so hodile po
podzemskem rovu doli do kapelice "Martyrium"“Martyrium”
v ulici Antoinette, v kateri je bil
pokopan sv. Denis ... Kjer sta se srečala
sv. Ignacij iz Loyole in sv. Frančišek Ksaverij ... Kako, mladi mož, ali Vi vsega
tega ne veste?"
 
"Ne“Ne vem ..." je odgovoril Roger Maude.
"Zato“Zato mi je pa tem bolj znana opatija
Theleme ..."
 
"Poslednjo“Poslednjo opatico — ime ji je bilo
Montmorency-Laval — dva in osemdeset
let staro in popolnoma gluho ženico, so
tem, da je zaklical kandistu:
 
"Zapišite“Zapišite, da je gluho rovarila proti revoluciji! ..."
 
Pošasti, ki so izvrševale sodnijski posel,
tam boste imeli veličasten razgled na Paris ...
 
"Veličasten"“Veličasten” ni pretirana beseda.
 
Gignoux, ki je vedno vnet za "svoj"“svoj”
Montmartre, je bij še posebno navdušen
od nepričakovanega srečanja ter je vlekel
porazgube.
 
"Koliko“Koliko dobrega! Koliko zla! v vsem
tem ... " je šepetala Rolanda in sklenila
roke ... "Ali“Ali prihajate mnogokrat les na
premišljevanja, gospod Maude?"
 
"Kar“Kar mene osebno tiče, bolj ljubim
Montmartre spodaj; tam je bolj veselo! ...
Poglejte, gospodična, tam-le je Opera ...
za prav morali zdaj sedeti ter se diviti
Gounodovi glasbi, namesto da si tu nakopljemo
še kak nahod ..."
 
Roger Maude je kazal s svojo palčico
smer.
 
"In“In tam-le je Sacre-Coeur?" je dejala
Rolanda, ki se je obrnila ter strmela v
ogromno belo cerkev, ki stoji med nebom
in Parizom.
 
"Da“Da, toda zaprta je ..."
 
"Ali“Ali pogostoma hodite v to cerkev?"
 
“Jaz?”
"Jaz?"
 
Roger Maude stopica po hodniku in se
smehlja.. Nato se vrne k dekletu:
 
"Kaj“Kaj bo, če Vam izpovem, da že najmanj
tri leta nisem bil tu gori?"
 
"Pa“Pa vendar stanujete tako blizu!"
 
"Na“Na tej strani, seveda ... glejte, tamle
je ulica Čharles-Nodier ... tik pod nami."
 
"Zares“Zares ... tako ste blizu ... morda pa
preveč blizu ...? Morda pa hodite rajši v
svojo farno cerkev, kjer je gospod voditelj
..."
 
"Najrajši“Najrajši imam gospoda voditelja.
Najboljši človek je, kar jih poznam ...
Dober je kakor kruhek. Torej zato, da bi
nego komedija! Ni ga človeka na svetu,
ki bi tako ali tako ne igral malce komedije
..."
 
Rolanda je pogledala Rogerja, ki je bil
ne.
 
"Ne“Ne razumem Vas dobro ... " je dejala.
"Zagotavljam“Zagotavljam Vam, da meni na primer še
nikoli ni prišlo na um, da bi igrala komedijo."
 
"Vi“Vi ... to ste Vi! Jaz ... sem pa jaz!
Ali smem govoriti z Vami povsem odkrito? Sicer pa, zakaj ne? Če sva prišla že
tako daleč ... Priznavam namreč, gospodična,
da nimam več mnogo vere! ..."
 
"Vi“Vi niste več verni! ..."
 
"Mislim“Mislim, da ne več ... Ne morem Vam
niti prav natančno povedati, ali kaj in v
kaj še verujem ...
 
"Kako“Kako ste nesrečni!"
 
"Ne“Ne ... gotovo ne tako, kakor si Vi mislite
... Vero izgubite počasi, tako da še
sami ne veste, kdaj ..."
 
"Prav“Prav tako ... toda k sreči ob tem človek
ne umre ... Nasprotno, prav dobro se
privadi. Montaigne je dejal, da je dvom
tem takem je moja glava posebno pametna
... V naši družbi, ki jo poznate iz
"Stare“Stare Rakovice"Rakovice”, je že marsikateri izmed
starejših dospel tja, kjer sem jaz, in marsikateri
mlajših je na najboljši poti ..."
 
"Torej“Torej zares igrate ves čas komedijo."
 
"Komedijo“Komedijo!... Morda sem se pravkar
prehudo izrazil. Ponavljam: najbolj
nam je vsem pri srcu, da ne užalostimo
gospoda voditelja."
 
"Upam“Upam, da je v tem pogledu v Noirmoutieru
drugače! ..."
 
"Tudi“Tudi ne sme biti drugače! Toda v Parizu! ..."
 
"Ali“Ali je mogoče, da sta dve resnici? Ena
veljavna tukaj ... druga pa tam? ..."
 
"Kaj“Kaj pa je prav za prav resnica? ..."
 
"Imate“Imate-li kak poseben in določen razlog
zoper vero?"
 
"Ne“Ne, ničesar določenega nimam zoper
vero ... Moji dvomi so narejeni iz prahu..
Zrak, ki ga vdihavam, je prepojen ž njim ... Najdem jih v novinah, ki jih čitam.
dolžnosti ... V montmartreških nočnih
zabaviščih ... v tihem režanju mojega duha
... v nelogični zmešnjavi dogodkov ..."
 
"Dobro“Dobro. Toda ves ta prah ne more zakriti
groznega vprašanja vsega človeštva.
Vprašanje ostane in lačno išče odgovora ...
graditi svoja gnezda. Kaj pravi gospod
voditelj o tem duševnem stanju, ki ga gotovo
sluti v Vas?"
 
"Ponavljam“Ponavljam Vam: ubogi gospod voditelj
nima nobenega pojma o tem ... prav
nobenega pojma, pravim!"
 
"Res“Res mislite ... ?"
 
"O“O tem ni dvoma."
 
"Zakaj“Zakaj mu pa vsega tega ne poveste ...
čeprav bi ga morda bolelo ... ?"
 
"Že“Že v naprej vem, kaj mi bo na to odgovoril."
 
"In“In kaj morete postaviti njegovemu odgovoru
nasproti?"
 
"Ničesar“Ničesar!... Ostala, bova vsak pri svojem."
 
Roger Maude je še vedno stopical sem
Rolandi naravnost v obraz:
 
"Pa“Pa vendar. V eno samo stvar verujem
in ta moja vera je neomajna! ..."
 
"No“No torej ...? Pa v kaj?"
 
"V“V ljubezen ... in v Vas! ..."
 
Dekle je nato bruhnilo v nabrašen
smeh:
 
"Kolika“Kolika ironija! ... Vi torej verujete v
slamnato bilko in zatajujete njenega božjega
Stvarnika!"
 
Rolanda je pokazala na ogromno mesto,
molilo:
 
" ... In vse to naj bi bila najbolj bedasta
zmotnjava? ... V tem mestu živijo
prečudovite duše, ki se iz dneva v dan izpopolnjujejo
in dovršujejo." {{prelom strani}}
 
"... Mar mislite, da se tako pripravljajo
radi praznega niča ... radi jame na pokopališču! ... Pojdite vendar! ... V tem
hipu, ko se midva tu pogovarjava, jih je
na koncu z zlomljenimi krili pade v črno
jamo? Oh ne! ... stokrat... in tisočkrat
ne! To vendar ni mogoče!"
 
Roger Maude je kar zijal pred tem dekletom
se mu zahoče pritirati stvar do viška:
 
"Zakaj“Zakaj naj bi ne bilo mogoče? ... Vse je
mogoče!"
 
"Ne“Ne ... to pač nikoli!"
 
"Zakaj“Zakaj pa ne?"
 
"Ker“Ker je povsodi v prirodi red. Natančno
je določeno, katero sekundo ...
kateri tisoči del sekunde se bosta križali
večjo potrebo po pravičnosti in
soglasju nego fizični ...? Hudobneži naj
torej nikoli ne dobe zasluženega plačila?"
 
"... Pojdite vendar, gospod Maude ...
ponavljam Vam, da to ni mogoče! Tam
gori je nekdo, ki nas vidi... nekdo, ki
vsak las na naši glavi ... nekdo, ki nas
ljubi... nekdo, ki vanj verujem z vsakim
svojim dihom! ..."
 
Rolanda je dvignila roko, kakor da hoče
In njena kretnja je izražala njeno misel:
 
"Vidim“Vidim Te v Tvojih delih... v žuželkah
... v zvezdah, s svojimi bornimi telesnimi
očmi; toda še vse razločneje Te vidim
 
In Te ljubim iz vsega svojega srca ... v
edinstvu« vekov, v edinstvu z vsem človeštvom
in neštetimi dušami, ki Te pričakujejo
... ki hrepenijo po Tebi in ki Vedo,
da se ne varajo ..."
 
Rolanda se je ozrla v mladeniča in
vzkliknila:
 
"Kako“Kako Vas pomilujem, da ne verujete!
 
... In kako Vas še bolj pomilujem, da radi
tega ne trpite!"
 
Navzlic vsemu je bil Roger zmeden in
odkod je izvirala — je menil:
 
"Pridite“Pridite mi torej na pomoč!... Pomozite
mi spet do vere!..."
 
"Vam“Vam naj pomagam? ..."
"Če“Če ste prava kristjanka, je Vaša dolžnost,
da mi daste roko in me peljete, ko
sem vendar oslepel. Ali ni nemara Vaša
dolžnost, da me popeljete k Njemu, ki Ga
vidite in ki Ga jaz — odkrito povem —
ne vidim več..."
 
"Moja“Moja dolžnost? ..."
 
"Če“Če je kdo na svetu, da me spravi na
pravo pot, potem ste to vi ... Nikogar
drugega ne poznam, ki bi to zmogel ..."
 
"Jaz“Jaz. ..?"
 
"Da“Da, Rolanda, vi ... In samo vi ... ki
držite mojo dušo v svojih rokah. Ukazujte,
in ubogal bom ... Recite eno samo besedo
na noirmoutierskem pomolu ... In vaša
vera bo moja vera ... vaša cerkev bo moja
cerkev ... vaš Bog bo moj Bog! ..."
 
Rolanda si je zakrila z roko oči:
 
"Gospod“Gospod Maude, tega načina bi se ne bili
smeli poslužiti! ...
 
"Zakaj“Zakaj ne ... ali nimam prav?"
 
"Ni“Ni dobro ..."
 
"Ni“Ni dobro vpraševati po čisti studenčici ...? po solnčni luči? ... Vi ste zame vse
to ... Zdaj, ko ste izvedeli, odločite o
življenju in smrti moje duše ..."
 
"To“To ni dobro ..." je ponovila Rolanda
ter zaječala kakor človek, ki trpi na natezalnici.
 
Strašni razgovor je bil končan.
 
"Kaj“Kaj ti je?" je vprašala teta, ko je zapazila
prepadeni izraz na licu svoje nečakinje.
 
"Nič“Nič ..."
 
"Kako“Kako? Nič ti ni?"
 
"Ne“Ne ... nič mi ni."
 
Teta Cecilija je premotrila dekle ...
premotrila je Rogerja Maudea, in:
 
"Kaj“Kaj se je neki zgodilo? ..."
 
==XXXIII. POGLAVJE==
dveh svakinj, s katerimi je bilo že prvo
srečanje nepopisno trpljenje in grozen
udarec za njen. najbolj upravičeni ponos?
 
Rolanda se je z grozo potapljala v vseh
razlog. V mraku vneto ponavlja:
 
"Da“Da, izgubil sem vero; toda ni ga človeka
na svetu, ki bi mi jo mogel spet vcepiti,
razen vas, Rolanda, draga moja . ..
Mislim, da ga ni večjega čara za človeka
viteške in mistične narave, kakršne ste
vi, nego 'rešiti‘rešiti dušo, in sicer dušo mladega
človeka'človeka’, rešiti jo s pomočjo 'ljubezni'‘ljubezni’.
Ali mar ne, Rolanda? ... Ne boste vendar
odklonili, postali mi angel v najresnejšem,
najglobljem in najsvetejšem pomenu besede."
 
Roger Maude je pogledal dekle in spoznal,
in trpinčilo njeno srce.
 
"Prosim“Prosim vas, gospod Maude ... povedali
ste že, kar ste imeli povedati ... Uporabili
... morda celo zlorabili ste vzvišeno
sredstvo, o katerem nisem niti mislila ...
Prosim vas! ... ne trpinčite me še dalje!
... Dovolite mi, da preudarim! ..."
 
"Da“Da preudarite!... Oh, v tej besedi je
vendar vse-upanje! ... Rolanda, bodite zahvaljeni
za to besedo, ki se mi jo nocoj poklonili
kotičku svojega srca. Resnično, hvala
bodi Presvetemu Srcu!... Kajti te besede
bi v Operi ne bil postal deležen."
 
Ves blažen je stisnil njeno roko ter s
zdelo, da se je bilo nekaj med njima zgodilo.
 
"Kako“Kako si mi žalostna, Rolandica! ...
Pozabi vendar že na neumno pustolovščino,
ki sva jo davi doživeli!"
 
"Ah“Ah, to je že daleč in pozabljeno!..."
 
"Kaj“Kaj ti je torej?"
 
"Rada“Rada bi videla jasno sama vase ..."
 
"Videla“Videla jasno sama vase ...? Toda povej
vendar, radi česa?"
 
"Ne“Ne vprašujte!"
 
"Bodi“Bodi temu kakorkoli, jutri zjutraj
poj dem k svetemu obhajilu; tudi jaz bom
prosila Boga, naj me pelje po pravi poti...
Prosila ga bom, naj mi da znamenje, tako
zame, kakor zate. On edini nama bo posvetil
na pravo pot na tem strašnem križišču."
 
"Strašno“Strašno zares! ..."
 
"Ubogi“Ubogi Roger!... Storil je nocoj vse,
kar je mogel, kajne?"
 
"Oh“Oh ... seveda."
 
"Nalašč“Nalašč sem vaju pustila nekaj časa sama
... Ni bilo prav!..."
 
"Morda“Morda ..."
 
Tisto noč je Rolanda slabo spala. Kakor
 
Najprej je prišlo Rolandi na misel, da
bi obiskala gospoda voditelja iz "Stare“Stare
Rakovice"Rakovice” ter da bi mu razložila stvar, ki
obtežuje njeno vest. Toda v tem slučaju
bi morala izdati Rogerjev verski dvom.
Čeprav ne bi izustila namena , bi ga gospod
voditelj takoj ugenil.
 
se je glasilo:
 
"Dekle“Dekle, ki ljubi od nekdaj vernega in
pobožnega mladeniča, s katerim je malone
zaročena, bo-li svoje življenje bolje uporabila,
mogla ljubiti, ne njega, ne njegove okolice,
a ga bo morda po tem zakonu privedla
zopet k vernosti in pobožnosti?"
 
Ko je odšla iz kaplanove pisarne je Rolanda
Skratka, kaplan je takole zaključil:
 
"Moje“Moje ljubo dete, vzemite torej tistega
za moža, ki ga od nekdaj ljubite ... Poplačajte
ga s tem za neomajno vero v Boga
prej povrnite!
 
<center><nowiki>— — — — —</nowiki></center>
 
"Je“Je-li zdaj odleglo? ..." je vprašala teta,
ko je ugledala od sreče žareče Rolandino
obličje.
 
"Popolnoma“Popolnoma. Po sveti maši bom darovala
svečo oltarju ..."
 
"Torej“Torej si imela velik greh na vesti?"
 
"Časih“Časih je 'bolje'‘bolje’ sovražnik 'dobrega'‘dobrega’."
 
"Ne“Ne razumem te ... Preveč zamotane
so tvoje besede ..."
 
Teta Cecilija, ki bi se v svoji nestrpnosti
Gospodu svojo zahvalno pesem.
 
"Bolj“Bolj kot kdaj prej čutim danes, o moj
Bog, kako Ti vidiš naše življenje! O, zle
sile se ga skušajo polastiti ter ga potisniti
kot sem ga slutila ... kot sem ga v svojem
upanju želela! ... Zahvaljen bodi, o moj
Bog!"
 
Tudi teta Cecilija, ki je z rokama zakrivala
svoj obraz, je prosila Boga za znamenje:
 
"Presveto“Presveto srce Jezusovo, želim Rolandi
le najboljše. O stori, da me bo umela.
Ona ljubi tistega kmetskega fanta, ki je
srečna. O, daj mi znamenje ... jasno
in nedvomno Preprosta ženska sem, o
Gospod ... Odgovor naj se glasi: da!"
 
Zvonček je trikrat zacingljal — sveto
vglobili v prečudno stanje milosti božje.
 
"Zahvaljen“Zahvaljen bodi, moj Gospod! ..." je
ponavljala Rolanda.
 
"Daj“Daj mi, da vidim jasno! ... In odgovor
naj se glasi: da! ..." je vzdihovala teta.
 
A glej, polagoma postaja teta Cecilija
pa je torbica? ... Nikjer ... Kje je? ...
 
“Rolanda!”
"Rolanda!"
 
"Kaj“Kaj je, tetka?"
 
"Moja“Moja torbica? Kje je moja torbica? ...
In moja lisica?"
 
Ženski sta pogledali pod klečalnik . ..
Vse naokoli... Nič!
 
"To“To vendar ni mogoče!... Ves najin
denar je vendar v torbici! ...
 
in klečalnikih ... Cerkveni sluga se približa:
 
"Kaj“Kaj pa iščete?"
 
"Torbico“Torbico, gospod ... Notri sem imela
3500 frankov!... In mojo lisico ..."
 
"Ali“Ali ste bili pri sv. obhajilu?"
 
"Ta“Ta hip ..."
 
"In“In ste pustili torbico in lisico na stolu?"
 
"Da“Da ..."
 
"Če“Če je tako, potem se ne trudite več ...
Torbico in lisico Vam je kdo čisto enostavno
ukradel ...
 
"Ukradel“Ukradel! V cerkvi!"
"V“V cerkvi najlaže, gospa," je odgovoril
sluga tako mirne duše, da se je tetka zgrozila ....
 
"Pri“Pri nas se bo zdela stvar nemogoča.
Nihče mi ne bo verjel ..."
 
"Tu“Tu ste v Parizu, gospa ... Ne pozabite
tega ... Zlasti pa na Montmartreu, kjer
se križajo nebo, zemlja in pekel ..."
 
Kakor v podzemni železnici, kakor v
začela svoje brezplodne tarnanje:
 
"To“To je vendar strašno!... To je grozno! ... Rolanda, za božjo voljo, kaj pa bo z
nama? ... Niti novčiča nimam več! ..."
 
"Kar“Kar na kratko: odpotovali bova."
 
"S“S čim pa, nesrečnica!?"
 
"Svoje“Svoje prihranke imam pri sebi. Dovolj
bo za dve vozovnici tretjega razreda do
Nantesa ... Če prideva tja, sva rešeni vsake
skrbi."
 
Teta jo je pogledala in ni en obraz je bil
tragičen:
 
"Tako“Tako je ... mene se drži neko prokletstvo! ..."
 
"Nikakor“Nikakor ne, tetka! ... Vi ste blagoslovljeni,
več kot blagoslovljeni! ... Na
ves glas ste prosili, naj Vam božja milost
še nogo... ali pa da Vas naposled
sežgo v mrtvašnici za ponesrečence in
žrtve zločina ... Kaj jaz vem!"
 
Teta je debelo gledala svojo nečakinjo:
 
"Kaj“Kaj, ti si to stvar tako-le tolmačiš?"
 
"Jojmene“Jojmene, kako naj si jo pa drugače tolmačim?
To je božje znamenje! Ali ste
prosili zanj, ali niste?"
 
"Prav“Prav ... ampak presneto drago je to
znamenje!"
 
"Bog“Bog ravna stvari kraljevsko! Kar se
mene tiče, se mi ne zdi predrago v primeri
z vsem onim, kar sva tvegali!"
 
==XXXIV. POGLAVJE==
priložnosti goljufajo in kradejo ...
 
"Ta“Ta slučaj je tem bolj obžalovanja, vreden,
gospodična," je dejal, "ker“ker Vam po
hotelskem redu, ki sicer visi tudi v Vaši
sobi, moram baš danes predložiti račun še
danes. Saj me razumete, kajne? ... Moram!
 
"Predložite“Predložite ga brez skrbi!" je vzkliknila
Rolanda. Meni so ostali še moji prihranki
... Vrhu tega imam še dragulje,
zapestnico, uro ... Vsega skupaj bo nemara
dovolj, da plačamo račun?"
 
"Borno“Borno videli zvečer," je zaključil vratar,
ki je postajal vedno hladnejši in vedno
bolj preteč. "Toda“Toda opozarjam Vas, da
ne sprejemamo dragul jev v račun ... Prodati
jih morate torej še danes."
 
V Parizu moraš imeti povsodi in vselej
kako strašen demon je obrekovanje! Gospod
župnik, ki je časih malo špikaven, bi
celo utegnil objaviti pustolovščino v "Odmevu“Odmevu
sv. Filberta"Filberta” v svarilo vsem bodočim
“Cecilijam”.
"Cecilijam".
 
Ni torej čuda, da si je teta razbijala
sebičnica, kakor se ti pojavi pred.
očmi s pristriženimi lasmi, s svojim klobučkom,
ki mu pravi "bibi"“bibi”, ki je potisnjen
doli na oči, s svojim kratkim krilcem,
in s svojim povsem brezbrižnim licem:
 
"Dober“Dober dan, gospodični ... Včeraj je
prišlo na naš naslpv neko pismo za vaju.
Mimogrede sem ga Vama prinesla. Grem
v pisarno ..."
 
Govorila je kratko, odsekano, kakor govori
bilo pač najbolje!
 
"Upajmo“Upajmo, da ne! ... " je odgovorila strojepiska
povsem mirno, kakor da ji nezgoda
kmetic nič mar.
 
Dodajte temu stavku, ki pač ne priča o
kakem sočuvstvovanju, še nekaj: "Oh“Oh . ..
da! ... Zares? ... Kako je to sitno ... kajne?
..."
 
To je bilo vse.
 
Za hip sta se srečala njen in vratarjev
pogled, kar je pomenila toliko, kot: "Kaj“Kaj
se neki skriva za to-le zgodbico?"
 
A kar je glavno, ponudila jima ni pomoči
družine.
 
Odhajala je ritenski in je v slovo nametala še nekaj "dobrih"“dobrih” nasvetov: {{prelom strani}}
 
"Morda“Morda pa se bo vendarle našlo ...
Vprašajte na prefekturi. Tam imajo urad
za najdene predmete ...
pospešila svoje čenčanje:
 
"Moram“Moram hiteti, kajti ob devetih najpozneje
moram biti v službi... če ne, dobim
od svojega predstojnika "nos"“nos” ... Torej
le pogum! ... Ponavljam: ne pozabite oglasiti
se na prefekturi; tam imajo poseben
urad za take zadeve ..."
 
Toda komaj je bila zunaj, se je Valentina
sestro:
 
"Kaj“Kaj mislite, gotovo bosta Rogerjevi
avši zdaj zdaj pri nas in bosta prosili na
posodo ... Seveda, drugače ne more biti!
z denarjem! ...
 
"Sicer“Sicer pa ... Kdo naj jima verjame, da
sta izgubili, kakor pravita? ... Tega ni
mogoče nikdar ugotoviti."
 
"Treba“Treba jima je — če hočeta — samo brzojaviti
domov, pa bosta imeli koj za hotel
in kolikor jima treba za pot."
 
"Še“Še tega se nam je manjkalo! ..."
 
"Kar“Kar je pa glavno: — Bog ne zadeni, da
bi katera zinila Rogerju kaj o tem ... ki
je bolj neumne glave na svetu nego je zaljubljenec
da se rešimo nevarnosti je ta-le, da
odidemo z doma. Samo tako se izognemo
vsaki težavi."
 
"... Če avši z otoka do večera ne bosta
našli izhoda, potem se pa že vse neha! ..."
 
Gospa Maude in starejša sestra sta jadikovali:
 
"Odkar“Odkar sta prišli ti dve kmetici na
Montmartre, ni moči več tu živeti. Roger
je žalosten, razdražljiv, blizu obupa ...
katerimi bi si mogel izbrati ženo ... Le s
prstom mu je treba pomigniti ... ah ...
tepec!"
 
Vse tri so nato izdelale bojni načrt, čigar
in mimogrede nakupile nekaj živil za izlet ...
 
"Kako“Kako je škoda, da moram zdaj v zatohlo
pisarno!" je tožila Valentina.
 
"Saj“Saj ni treba iti!" je odgovorila mati.
 
“Misliš?”
"Misliš?"
 
"Seveda“Seveda mislim ...!"
 
Zares, bil je prekrasen, topel in jasen
se odločila:
 
"Predvsem“Predvsem — ugotavljam, da sem že
presneto zakasnila. To se pravi: pošljem
pošto tistemu bebcu, svojemu predstojniku
... Natvezam mu, da me boli glava ..."
 
"Nič“Nič lažjega kot to! ..." je rekla mati.
 
"Kar“Kar pogumno dalje! ..." je zaključila
sestra.
 
zbrana družina Maude vozniku:
 
"Hitro“Hitro v boulognski gozdič!"
 
Ker pa je krenil vozač po ulici des Abbesses,
mu je zaklicala Valentina:
 
"Obrnite“Obrnite takoj v Houdonovo ulico!..."
 
"Saj“Saj razumeš," je razlagala svoji materi,
"malo“malo je manjkalo, pa bi se bile vozile
naravnost pred hotelom! ... Kdo bi jima
utekel! Vrgli bi se na nas, kakor siromaštvo
z vsemi silami grabi po bogastvu!"
 
Medtem sta šteli teta Cecilija in Rolanda
frankov ter pet in sedemdeset centimov.
 
Torej sta imeli še 3S2352 frankov in 75 centimov.
S tem denarjem bi še bili mogli vrniti
v Noirmoutier ... če bi ne bilo treba plačati
hotelu! Koliko neki bo znašal?
 
"Kaj“Kaj meniš, Rolanda, koliko bo?"
 
"Nimam“Nimam pojma, tetka. Zaneslo naju je
v to hišo kakor vihar, ne da bi bili imeli
časa, da se domeniva glede cene ... Oh . ..
te ženske! Čim bolj premišljujem, tem
bolj se mi zdi njih početje nesramno!
 
"Ne“Ne pozabi, da si bila davi pri svetem
obhajilu!"
 
"Ne“Ne pozabljam. Vendar mi niti dobrota
ne more zapovedati, da vidim belo, kar je
črno ... in črno, kar je belo. Ne obsojam
sto frankov. Ostalo bi nama torej v tem
slučaju še 132 frankov 75 centimov in kar
imava dragocenosti."
 
"Z“Z dragocenostmi nikar ne računaj. Če
bi jih poskusili prodati, naju bi še zaprli ...
 
"Nikar“Nikar ne pretiravajte!"
 
"Oh“Oh, ne rečem dvakrat, da bi se to ne
zgodilo!"
 
"Mika“Mika me, da bi pozvonila in prosila račun.
Vsekakor bi bilo bolje vedeti, pri čem
smo. {{prelom strani}}
do tretjine popisana.
 
"Prinesla“Prinesla sem računček ... " je dejala
kratko.
 
"Prav“Prav ... Dajte sem!"
 
Rolanda je najprej pogledala skupni
sešteli. Rolanda našteje 319 frankov 80....
jih položi na krožnik, vzame račun ter ga
spravi."
 
"Plačilo“Plačilo še ni potrjeno ... je pripomnila
sobarica uslužnejše.
 
"Tako“Tako? Potem odnesite račun in ga prinesite
potrjenega ... " je rekla Rolanda
in vzela denar nazaj.
 
"Zakaj“Zakaj ste vzeli denar nazaj?"
 
“Zato.”
"Zato."
 
"Ali“Ali mi ne zaupate?"
 
"Zadosti“Zadosti imam že Pariza, da vem, kako
mora biti tu človek previden! ..." je odvrnila
Rolanda, ki je postajala divja.
 
redu in sicer na obeh straneh.
 
"Koliko“Koliko nama ostane?" je vprašala teta
Cecilija.
 
"Točno“Točno 12 frankov 95 ..."
 
"To“To je vse?"
 
"Vse“Vse! ... to se pravi približno toliko,
koliker velja brzojavka, ki jo morava takoj
poslati Filomeli. Pod nobenim pogojem
namreč ne smeva prositi gospe Maude
na posodo! ... Še manj pa Rogerja
Maude!"
 
"Ob“Ob, tega nikoli!"
 
"Hvala“Hvala, tetka!"
 
"Si“Si-li mogla samo za hip resno misliti,
da bi se tako ponižala po vsem tem, kar
sem videla in po vsem, kar sem slišala?"
 
"Ne“Ne ..."
 
"Ti“Ti rečeš samo: ne ..."
 
"So“So slučaji, ko skuša človek napraviti
iz vsakega lesa lok ..."
 
"Iz“Iz tega lesa nikoli ... Ali če ti je bolj
všeč tako: iz tega lesa ne več ... Toda nisva
še prečitali Filomelinega pisma ...
Kje ga imaš?"
 
Rolanda je iskala nekaj časa po mizi,
nekaterih izpraznjenih kovčegov.
 
"Evo“Evo je!" ... Dekle je pritisnilo zavitek
na prsi. "Kolika“Kolika radost videti poštni pečat
ljubega Noirmoutiera! Zdi se mi, kakor
da je zavel duh 'Zavetja'‘Zavetja’ sem noter ...
 
Tu so najprej cvetke... Rolanda in njena
trepalnicami.
 
"Moji“Moji dragi gospodarici,
 
Vajina stara Filomela Vama pošilja novice
z doma. Vse je v redu; toda kako je
prazno 'Zavetje'‘Zavetje’! Odkar sta moji dragi
gospodarici odšli, tu ni več 'Zavetje'‘Zavetje’.
 
Prvi dan sem begala kakor duša v vicah.
je dejal:
 
"Torej“Torej sta odpotovali?"
 
"Da“Da, odpotovali."
 
"Kdaj“Kdaj se pa vrneta?"
 
Seveda na to nisem znala odgovora.
 
"Res“Res, Vi ne veste?"
 
"Ne“Ne, moj ubogi Filbert ... Ne vem."
 
Nato je odšel. A zdi se mi, da je imel
V Vieilu je bila tisti večer svečanost radi
tega in ribiči so se prešerno obnašali, kakor
si lahko mislite ..."
 
<center>— — — —</center>
 
<center><nowiki>— — — —</nowiki></center>
Ko je Rolanda končala, je nastal molk.
 
des Abbesses ... ne več v hotelu ...
 
Nista slišali več hrupa avtomobilov. ..
Nista videli več neskončnega pokopališča ... ne velikega sivega zidu kinematografa
Gaumont, po katerem se je vila železna
... kakor da hoče doseči nevidno bitje:
 
"Kje“Kje si, Rolanda?"
 
... Nekdo, nekaj v meni neprestano šepeČešepeče,
da se mi povrneš...?
 
dotakni mojih prstov ...
 
. .. Pošlji mi dušo svojo! ...
 
... Pošlji mi vsaj svojo misel, da izvem
da jo ponese na pošto na trgu des Abbesses.
 
"Kako“Kako si naredila ... ?" je vprašala teta
v skrbeh.
 
"Evo“Evo: Filomela — Noirmoutier — Vendeja.
Vse v redu. Pošlji čimpreje tisoč
frankov. Poštno ležeče Abbesses, Pariz.
— Rolanda."
 
"Se“Se ti zdi, da je vse v redu?"
 
"Kako“Kako da ne, tetka, saj vendar greva
domov!... Sicer sem pa tako zapisala, da
ne vznemirim Filomele."
 
"Kje“Kje pa bo revica vzela tisoč frankov?"
 
"Ne“Ne bo ji sile z iskanjem. Gospod
župnik, gospod Martin — Durand ... ali
mesar, gospod Caillaux, eden ali drugi ji
bo z veseljem posodil denar."
 
"Kajpada“Kajpada ... v Noirmoutieru! ... No,
pa teci ... In vrni se kmalu ... Razumeš?"
 
"Draga“Draga moja tetka! Kar na mah bom
tam in tu."
 
Toda, glej, v somraku hotelskega hodnika
Rolanda je obstala:
 
"Gospod“Gospod voditelj! ..."
 
"Gospod“Gospod voditelj ...?" je vzkliknila teta
Cecilija, zravnala se ter sklenila roke
in ponavljala:
 
"Gospod“Gospod voditelj!... Gospod voditelj je
tu!"
 
"Seveda“Seveda ..." je odgovarjal debel glas,
"gospod“gospod voditelj s kostmi in kožo ... posebno
pa s kostmi! ..."
 
Duhovnik je prišel na sredo sobe:
 
"Tako“Tako je; gospod voditelj je včeraj srečal
Rogerja Maudeja in naposled vendar
izvedel za vajin naslov ... Prišel sem, da
in ne iz prašujte! Nobena stvar bi me ne
mogla tako veseliti, kakor če vaju smem
voditi, služiti vama za Cicerona ..."
 
In iztegnil je svoje roke proti njima;
križi in grobovi, ki ga je videl skozi okno.
 
"Oprostite“Oprostite, toda po pravici vama povem,
da vaju ne vidim rad tukaj ... Nista
več isti, kateri sta bili ... Pa tako potrti
... tako žalostni! ... Nekaj gotovo vaju
teži ... Pa menda vendar nista oboleli?"
 
Tedaj je teta Cecilija izbruhnila v jok:
 
"Da“Da, nekaj naju teži ... Najina denarnica
je prazna ... nimava ob čem danes
jesti ... še dopoldne ne! Rolanda, pokaži
no gospodu voditelju brzojavko, ki si jo
pravkar sestavila ..."
 
Rolanda je najprej pokazala svoj prirodni
užaljeni ponos ... Obotavljala se je ...
"Le“Le pokaži... ti pravim ... Gospod voditelj
je najin prijatelj ... pravi prijatelj!
... Duhovnik! ... kakor bi dejal naš gospod
je obstal:
 
"Razložite“Razložite mi prosim to stvar, povsem
jasno in . ..
 
"Najina“Najina denarnica je prazna," je jadikovala
teta, "toda“toda najbolj sta ranjeni najini
srci ... Ah, nisva se nadejali takega
sprejema. Pričakovali sva odprtih rok ...
dobrih pogledov, gostoljublja kakor pri
nas doma... kjer človek postreže svojemu
gostu kolikor dobro zna in zmore."
 
"No“No, pa?"
 
"Rolanda“Rolanda, pa povej ti! Ti boš bolje razložila
kot jaz ... Jaz niti ne morem več! ...
Oh, gospod voditelj, če bi Vi vedeli, kakšno
Kalvarijo sva prehodili v teh žalostnih
dneh ... Boste slišali ..."
 
Rolanda je posegla vmes, da bi se tetka
Rolanda, ki nisem ničesar sanjarila ...
sem neprestano prosila Boga, naj nama
da kako znamenje. In z^reszares me je s tako
obilnostjo znamenj uslišal, da sem zdaj
"žena“žena z odprtimi očmi"očmi”; ... jaz, ld sem
že včeraj jasno videla... in ki me danes
svetloba kar slepi ... ja z prekipevam radosti
mestih zmajal z glavo.
 
"Kar“Kar ste mi povedali, me ni osupnilo.
Ni dvoma, da je bila Roger Maudejeva
srčna želja, da bi se vse lepo izteklo ... da
namreč umeti, da bi pomenila Rogerieva
poroka za nje konec precej potratnega
življenja, ki ga živijo sedaj na njegov račun."
 
... Mogoče je tudi, da so že izbrale v
svojo govorico ter postal ukazujoč:
 
" ... Najprej vaju odvedem na kosilo in
na večerjo k nam; in to danes, jutri in
dokler vama bo všeč. Imam namreč neprecenljivo
ki mi gospodinji. Zagotavljam vama, da
vaju ne bo sprejela, kakor vaju je sprejela
gospa Maude."
 
... Moja mošnja sicer ni velika, a vama
soditi naših pridnih 40.000 Montmartrečanov
po treh posameznih vzorcih! ... To
bi me silno bolelo . ..
 
Tedaj ga je pa prekinila teta s trudno
kretnjo.
 
"Zahvaljeni“Zahvaljeni od srca, gospod voditelj.
Toda jaz imam še eno samo željo: čimprej
odtod in čimprej nazaj domov v Noirmoutier! ... In ti Rolanda?"
 
"Jaz“Jaz? Oh tetka, saj dobro veste, s koliko
radostjo bi bila sploh ostala doma!"
 
"Pa“Pa je vendar žalostno," je pripomnil
gospod voditelj, "da“da sta napravili tako
dolgo pot ter se vračata, ne da bili kaj
videli ..."
 
"O“O pač! ... Videla sem človeško nehvaležnost! ...
Zdaj se mi zdi, da se je Kristu
godilo še dobro, ki je našel enega hvaležnega
bi molila pri Presvetem Srcu Jezusovem
... In me okradejo vsega, kar imam. Malo
da naju niso še v ječo zaprli ..."
 
"To“To je pretirano! ..."
 
"Nič“Nič pretirano ... to so le suha in resnična
dejstva ... to vse se je nama do pičice
dogodilo ..."
 
Tedaj je gospod voditelj vstal:
 
"Kmalu“Kmalu bo poldne ... Pridite z menoj
na kosilo ... Morda boste potem boljše
razpoloženi."
 
"Ah“Ah, zdaj bova še Vam v napoto!"
 
"Kaj“Kaj kmalu boste spoznali, da ne. To bo
kakor nalašč. Moja stara mamica je prav
danes pripravila pogačo ... Z največjo
ljubeznijo ..."
 
Ženski sta se v naglici preoblekli; ko
jima z veliko spoštljivostjo priklanja.
 
"Hotelski“Hotelski vratarji," je pripomnila Rolanda,
"so“so kakor dvigala in barometri...
to vam gre gor in dol in spet gor ..." {{prelom strani}}
 
"Gospodična“Gospodična, to pa zato, ker v Parizu
nikoli ne veš, s kom imaš opravka. Tu na
Montmartreu sem imel za sosede, tik moje
poštena lica so imeli! Kaj pa šele v hotelu!
 
"O“O, kako si oddahnem, v Vajini družbi."
 
Iz ulice des Abbesses so krenili na levo
vrtiček.
 
"Mama“Mama!" je zaklical pri vrtnih vratih,
"pripeljal“pripeljal sem ti goste! ..."
 
Stara gospa, toda še čvrsta, plemenitega
nasmeškom vzkliknila:
 
"Ah“Ah! ... Že vem, kdo ste ..."
 
"Veste“Veste, kdo sve ... pa naju še nikoli niste
videli!..."
 
"Pač“Pač, videlo vaju je moje srce, ko sta
skrbeli za mojega dragega sina ... Ve sta
gotovo noirmoutierski gospodični ...!"
 
" ...!"
"Tetka“Tetka Cecilija in gospodična Rolanda ..."
 
"Kako“Kako ste mogli ugeniti?"
 
"To“To na zares ni težko! ... Moj sin mi je
toliko pripovedoval o vaju! ... Neštetokrat
mi je povedal, kako sta bili dobri ž
morem sprejeti pod to skromno streho, ki
gotovo ne zdrži primere z Vašo, da se vama
morem od vsega srca zahvaliti."
 
Tako je govorila, zelo preprosto; a zelo
šepetajoč:
 
"Hvala“Hvala! O, kako mi to dobro de ..."
 
Stara služabnica je prihitela in postavila
domači.
 
"Prihodnjič“Prihodnjič boste morali priti k nam z
gospodom voditeljem! ..." je dejala teta
Cecilija. "V“V 'Zavetju'‘Zavetju’ je prostora več kot
preveč."
 
"Zares“Zares ... prav za prav sem že mislila
na to ... zmerom se namreč bojim, da se
moj sin ne preutrudi, da mi ne oboli tam
doli v koloniji."
 
"O“O, saj tudi me gledava nanj! ..."
 
"Srce“Srce stare mamice je polno hvaležnosti
do tistih, ki mu pomagajo varovati
zdravje otroka, zlasti če je ta otrok duhovnik
glavobol ... O, uboge matere! ... Ošteti
ga moram, gospodična! Saj nima razsodnosti
... Kolikokrat ga moram pokarati!"
 
"Kaj“Kaj pa reče na to?"
 
"Objame“Objame me in poljubi."
 
"Toda“Toda to ni noben odgovor!"
 
"Zdi“Zdi se, da je ... Poglejte ga, poglejte,
prosim, kako se smeje!"
 
Gospod voditelj se je zares prisrčno
z očesom na dekletu, potihem teti Ceciliji:
 
"Kako“Kako je zala! ..."
 
Nato še tišje:
 
"Ali“Ali je on še tako odločen, da jo vzame
za ženo?"
 
"Ah“Ah! ... vi torej vse veste?"
 
"Moj“Moj sin mi je pripovedoval."
 
"No“No, potem pa Vam povem, da je po
mojem mnenju ta načrt razbit, ovržen,
črtan! ..."
 
Mati je sklenila svoje stare roke, vzdignila
oči kvišku in pošepetala:
 
"Oh“Oh, ne morem Vam povedati, kako nepopisno
sem vesela!"
 
A ni samo ona vesela.
teto Cecilijo:
 
"Naposled“Naposled!. .. Odločilna beseda je padla! ... In Vi ste jo izgovorili! ... Konec
je strahu. Nikoli, nikoli ne bom ... snaha
gospe Maude! ... Nikoli Rogerja Maudeja
žena! ..."
 
In kakor v gozdiču le Blanche je poskušala
se je obrnila do tete Cecilije:
 
"Moje“Moje mnenje je bilo od vsega početka
— in tako misli tudi moj sin — da bi tak
zakon bil pač idealen za fanta, a porazen
za vaju!"
 
"Kako“Kako to?" {{prelom strani}}
 
"Roger“Roger Maude je mladenič, ki se hoče
za vsako ceno povzpeti više. Tega mu gotovo
nihče ne bo zameril. Našel je sijajno
rodbino na deželi, kakršna je vaša.
V isti mah se mu je nudila tudi prekrasna
deklica."
 
"Oh“Oh, gospa ..."
 
"Seveda“Seveda ... vi ste očarljivi, gospodična ...
Stopil je v svet, ki je bil zanj povsem
nov, in privadil se mu je zlahka ... Čakal
otroka, bi bila postala ta kupčija zelo slaba.
Dobro poznam Maudejeve ... to vam
je neznatna, banalna družina ..."
 
"Mamica“Mamica ... pozor!"
 
"Obrekovanje“Obrekovanje imenuješ lahko govorico,
ki je neutemeljena. V položaju, v katerem
se gospodični nahajata, je pa prav in dobro,
da izvesta ... No, torej ženske iz
Maudejeve hiše so ničemurne, sebične in
zelo "nizke"“nizke” ..."
 
"No“No, zdaj so pa za zimo dobro preskrbljene!" je vzkliknil gospod voditelj.
 
"Sin“Sin — najboljši dokaz temu je, kar se
vama je danes pripetilo — sin bo ostal
vedno pod njih vplivom, vselej ga bodo
in sejah ... Poskušale so celo
vdreti les ... Zmerom sem svetovala svojemu
sinu, ki je predober ..."
 
"Pusti“Pusti to, mama! ..."
 
"... ki je vse predober! ... naj se ne
da pregovoriti od njih. K sreči je poslušal
moj svet. Roger Maude bo žaloval nekaj
dni ... recimo nekaj tednov! ... Potem
... Življenje v Parizu je nekaj posebnega; zelo zunanje in . .. zelo tolažilno.
Gospodična Rolanda, verujte mi, da bi v
tisti hiši ne našli sreče! Vsak dan bi neusmiljeno
duše. In naposled ... zakaj naj bi tajila,
čemu prihajate v Pariz ? ... Vzemite si
vendar v Noinnoutieru moža!"
 
"Teta“Teta ... ali slišite? ..."
 
"Ali“Ali ga ni na otoku poštenega krščanskega
mladeniča, ki koprni za tem, da bi
vas osrečil?"
 
"Seveda“Seveda, gospa, seveda je ..."
 
"Ali“Ali ga poznate?"
 
“Poznam?”
"Poznam?"
 
"In“In ga ljubite?"
 
"Odkar“Odkar se zavedam!"
 
"Torej“Torej? ... Torej! ..."
 
Rolanda se je smejala motreč teto Cecilijo,
smejati.
 
"Torej“Torej? ..." je še enkrat ponovila mati ... "česa“česa še čakate? ..."
 
Teta Cecilija je pogledala zdaj eno ...
zdaj drugo ... Naposled je izbruhnila.
 
"Česa“Česa še čakava, draga gospa? ... " je
teta vzkliknila, "čakava“čakava na vlak do drevi
ob devetih ... ki bo jutri ob petih zjutraj
v Nantesu ..."
 
"Pozor“Pozor! ... S postaje Orsay!..." je dovršila
Rolanda... "Zdaj“Zdaj sem se že naučila
po Parizu ..."
 
==XXXVII. POGLAVJE==
 
V treh urah je razkazal gospodičnama
avenue de l'Operal’Opera, Notre-Dame des Victoires,
les Tuileries, trg de la Concorde,
parlament, boulognski gozdič; naposled
vendarle vesela:
 
"Kje“Kje pa so pariške katakombe?" je
vprašala. "Roger“Roger Maude mi je mnogo pripovedoval
o njih."
 
"To“To si pa drugič ogledamo."
 
"Drugič“Drugič! ..."
 
Ko so se vračali, je že legala tema na
pač zato — česar pa ubožec seveda ni slutil!
— da sta si gospodični mogli bolje
ogledati "semenj"“semenj”.
 
Hipoma se Rolanda skrije v ozadje voza:
 
"Tam“Tam ... na levi! ... One so!"
 
V bliskovitem pogledu je resnično zapazil
Gospod voditelj je mimogrede pokazal
v neštetih lueicah toneče slovite pariške
kabarete "le“le Ciel"Ciel” ... "l'Enfer"“l’Enfer” . .. " Moulin rouge"rouge”, "Neant"“Neant”, ki je šele ob desetih
zvečer odprt ... "le“le Rat qui n'estn’est pas
mort"mort” ...
 
Pripovedoval je, da je pred letom dni
izpovedal in podelil poslednje zakramente
hudiču, ki se je bil po zlem naključju
prehladil v peklu ("Enfer"“Enfer” — pekel) ...
kar je pač višek vsega.
 
"Izvrsten“Izvrsten človek!" je dejal ... ko je nekega
večera manjkal strojnik ki ima vsak
večer postaviti in podreti dekoracije v kabaretu
"l'Enfer"“l’Enfer” je hudič, dober dečko,
pomagal pri delu.
 
 
Ob pol sedmih so sedli k mizi, ki bi lahko
bila mirno miza "Zavetja"“Zavetja”, kajti tako
skrbno jo je mati gospoda voditelja pogrnila
ter postavila nanjo najboljših jedi.
huda, da je vsega preveč ...
 
"Treba“Treba vam je dobre večerje, da mi boste
pri močeh, gospodična! In mnogo mi
je na tem, da odidete iz Pariza z boljšim
pomladi, ena sama družina Maude še
ni ves obraz okraja. Zagotavljam vaju, da
je tukaj mnogo dobrih duš! ..."
 
Gotovo mati gospoda voditelja ni preračunala
in spodobno povabili:
 
"Pridite“Pridite nas pogledat v zavod, jutri bodo
vprizorjene igre! ... Boste videli, kako
se imamo dobro!"
 
"Ubogi“Ubogi moji malčki! Midve odpotujeva
še nocoj."
 
"Še“Še nocoj!?"
 
“Da.”
"Da."
 
"Nikar“Nikar!... V nedeljo vprizorimo popolnoma
novo igro "Nonancourtska“Nonancourtska fanfara"fanfara”
... To bo posebno lepo! In nalašč za
vaju si izmislimo še kaj! ... Ali ne, gospod
voditelj?"
 
"Eden“Eden njih je že prepeval:
 
"Nonancourtska“Nonancourtska je fanfara bodra ..."
 
"Drugič“Drugič, dragic, mali moji prijatelji ..."
 
"Pa“Pa nam pustite vsaj gospodično Rolando! Oh, ostanite... povejte, gospodična! ... Dva slanika obesimo na vrteči se
kol!"
 
Ti malčki so bili tako iskreni v svojem
minila noč tovaren, in še bolj noč nehvaležnosti ...
 
"Potniki“Potniki, vstopite! ..."
 
Piščalka je zažvižgala.
Orleans ...
 
"Nantes“Nantes! ... Nantes! ... Potniki za
Saint-Nazaire in Croisic — naj izstopijo!"
 
Naši znanki stojita na hodniku, v temi
in mrazu. Rolanda sprašuje po "mešanem“mešanem
vlaku"vlaku”, ki že čaka na tiru.
 
Vstopita.
slika.
 
"Tukaj“Tukaj diši po gnilih ribah! ..." je
vzkliknila Rolanda ..., "to“to je spet vonj
našega otoka! ..."
 
Prav zares: če je Nantes-Orleans še nekako
"kontinent"“kontinent” s svojim banalnim kolodvorom,
ki je podoben neštetim drugim
kolodvorom, je umazani, starinski, preprosti
Pazanne ... La Berniere ...
 
"Glej“Glej ga," je nenadoma vzkliknila teta,
"sinoči“sinoči mi je pri odhodu vlaka stisnil gospod
voditelj pismo v roke ... Nisem ga
odprla ... Kam sem ga neki vtaknila? . ..
Ah, evo ga ... Bogzna kaj je notri ...! No,
tu vidiš, kako sem bila že na koncu svojih
moči, da sem še na to mogla pozabiti ..."
 
Čitala je Rolandi, ki je v zadregi poslušala:
 
"Draga“Draga gospodična!"
 
Iz koledarja, ki ste mi ga v NoiTmoutieru
vaju.
 
Želim vama srečen povratek v 'Zavetje'‘Zavetje’,
dragi gospodični, in ko pridete do Goa,
pozdravite mi, prosim, morje in Križev
razloga ga ljubim.
 
Vajin voditelj iz "Stare“Stare Rakovice"Rakovice”.
 
"Ta“Ta duhovnik je prijatelj, kakršnega
lahko z lučjo iščeš pri belem dnevu. Bog
bodi zahvaljen, da nama ga je postavil na
pot ... " je rekla teta, ko je prečitala
pismo.
 
"Ali“Ali se Vam ne zdi, da je marsikaj dobro
vedel že vnaprej? ... Nikdar ni bil zelo
navdušen za najino potovanje v Pariz."
 
"Pcznal“Pcznal je Maudejeve ... Zakaj mi ni
odločno branil?"
 
"Teta“Teta, postavite se na njegovo mesto ...
Meni se zdi, da mora duhovnik marsikdaj
molčati, čeprav bi rad govoril ... in znal
mnogo povedati ..."
 
"Mogoče“Mogoče! ..."
 
Nato je prišla postaja Challans ... stari
Spravili sta svojo prtljago pod streho
ter naročili zajutrek z rakovicami, morskimi
školjkami in surovim maslom ...
 
Videli sta mladega šoferja gospoda Lavauda,
postaviš, a da malo prostora zavzame.
 
"Ta“Ta bo za moje gospodinjstvo!..." je
rekla s polnimi usti smeha ...
 
vzame ... primerja ... pokuša! ...
 
"O“O kako je lepo zaupanje in kako krasna
je svoboda! ..."
 
Polagoma se je Rolandin koš napolnil...
krasen šop debelih rakovic in neštetih
drugih slastnih posebnosti trga ...
Teta je hotela dospeti v "Zavetje"“Zavetje” z izvrstno
zalogo za nekaj dni ...
 
jesen.
 
"Komaj“Komaj čakam, da pridem domov — o
kolika radost je doma! ..." je dejala Rolanda,
zadeva je se v avtomobilu ob teto ...
 
"Da“Da strašne sanje so minile ..."
 
"Jaz“Jaz — ponavljam — sem imela od vsega
početka odprte oči! ..."
 
"Jaz“Jaz sem bila zaslepljena ..."
 
"In“In Filbert? ..." je bojazljivo zašepetala
Rolanda.
 
"Filbert“Filbert? Njegov mezinec je več vreden
kakor vsi Maudejevi skupaj."
 
"Torej“Torej ...?"
 
"Kaj“Kaj ... torej ... zaključek si moreš
sama misliti! ..."
 
Rolanda je objela svojo tetko ter jo
stisnila k sebi:
 
"Vse“Vse pride! ... Tudi sreča pride! ...
Zahvaljen, o Gospod!"
 
<center><nowiki>— — — —</nowiki></center>
 
Auto drevi po ravni otoški cesti. Na
smodnišnicama ... dalje zvonik, ki z viška
motri vso krajino pod seboj... zvonik, ob
čigar vznožju čaka "Zavetje"“Zavetje”!.
 
Avto pušča na levi cesto v Lepine in
prevažanje soli je zarito v blato.
 
"Vozite“Vozite zadaj ..." reče teta Cecilija šoferju ...
 
"Zakaj“Zakaj? ... vpraša Rolanda.
 
"Zakaj“Zakaj? ... Prav enostavno zato, ker
nisem prav nič ponosna na svoj izlet in
ker se moram nekoliko zbrati, preden morem
spet govoriti z ljudmi ..."
 
"Tetka“Tetka, vsakdo se lahko zmoti ..."
 
"Ampak“Ampak — na tak način! ..."
 
Voz se torej umakne z glavne ceste in
potnici dospeta neopaženi do "Zavetja"“Zavetja”.
 
Filomela in Faraud čakata pri vhodu ...
rigati ... I—a! ... I—a! ...
 
"Ali“Ali veš kaj nam poje? ..." vpraša teta
Cecilija svojo nečakinjo.
 
...?
 
"Poje“Poje pesem o izgubljenem sinu ...
Vpije: 'Izgubljen‘Izgubljen ... najden!' Ah, stari
Pentapon! ..."
 
Ker bi pa živalica ne bila pokazala popolnega
večni izraz vseh grešnikov in grešnic ... vseh izgubljencev, a tudi vseh rešenih:
 
"Ah“Ah! ... da sem vedela! ..."
 
==XXXIX POGLAVJE==
Istega večera se je vračal Filbert, ko se
ke že delala noč; popeljal je bil dva svoja
konja na nov pašnik zadaj za "Roussieres"“Roussieres”,
blizu la Garenniere.
 
novico: gospodični sta se vrnili! ...
 
"Ni“Ni mogoče! ..."
 
"Tako“Tako mogoče, da sem ju na lastne oči
videl na vrtu ..."
 
Filbertu se zasenči obraz:
 
"Ah“Ah ... vrnili sta se torej ...? Nimam
razloga, da bi se veselil njunega povratka.
Gotovo je,, da je mameče veliko mesto dovršilo
svoje delo in sta se tako hitro vrnili
samo zato, da bosta čim prej zopet odšli."
 
"Meni“Meni se pa dozdeva, da bo baš narobe."
 
"Naveličal“Naveličal sem se upati in obupavati!"
 
"Ubogi“Ubogi moj Filbert, to je pač življenje...
Kakor plima in oseka, ocean ..."
 
"Da“Da, primere so vam lahka stvar, ko
vam je življenje jasno in določeno. Jaz pa
nič ne vem ... ne vem nič več! ..."
 
"Hočeš“Hočeš da poskusim jaz izvedeti kaj? ..."
 
"Strah“Strah me je, da bi izvedel! ..."
 
"Filbert“Filbert, mož tvoje glihe mora imeti
pogum in pogledati slehernemu slučaju
naravnost v obraz. Kar bo — bo; izvedeti
moraš, pri čem si."
 
Filbert zmaje z glavo:
 
"Vi“Vi, duhovnik, ne razumete pač! ... Saj
tudi ne morete vedeti. Postavili ste se izven
meja človeške ljubezni. Neposredno
čuvstvo vas ne prevzame več ... Vse je pod
nadzorstvom ... preudarjeno ... pregledano
... Jaz pa sem 'priroden'‘priroden’ ... Jaz sem
ubog fant, nič zamotan in zavozljan, kakršen
sem pač prišel iz roke Boga, ki je
rekel: 'Ni‘Ni dobro človeku samemu biti ..."’”
 
... In sem sam ...
zrastel na trotoarju!
 
"Toda“Toda to potovanje je vendar delo njene
tete!" je prekinil vikar.
 
"Mislim“Mislim si res, da je njena teta izpeljala
vso stvar. Toda Rolanda je mlada, živi
pod njenim vplivom ..."
 
... O, saj ji ničesar ne očitam, ubogi
mali! ... Vsak dan molim zanjo ... Celo
tako govorim Bogu: "Če“Če jo čaka pri drugem
večja sreča ... Bodi! ... Pa jo naj
drugi osreči!" Toda eno je gotovo: ljubil
je ne bo nikdar in nikoli tako, kakor jo
ljubim jaz ... in zlasti kakor jo jaz ljubim
Iščem se ... in se ne najdem več.
 
"Razumem“Razumem te prav dobro ... Jutri te obiščem
in upam, da ti bom mogel prinesti
veselih novic Dragi moj prijatelj, do
kogar ljubiš zares ...
 
"Verovati“Verovati v Boga? ... To je lahko ...
Toda verovati v moč cvetlice! ...
 
"Bog“Bog čuva tudi slabost cvetlic."
 
"Naj“Naj mi torej čuva tisto, ki jo ljubim!"
 
Gospod vikar Blaisois se je vsedel spet
Hišica, ki je podobna košu cvetja, —
je-li to dobro znamenje? — se imenuje
"Speranza"“Speranza” (Upanje).
 
Noč se spušča in tema raste od hipa do
 
Že je pri trdnjavi! ... Evo ga pri ozki
ulici, ki pelje do ... "Zavetja"“Zavetja” ...
 
Svečan lunin svit je preplavil ozko ulico
 
In nepopisno dobro mu de klic na pomoč
Njega, ki je učil: "Pridite“Pridite k meni vsi, ki
ste obloženi s križi in težavami ..."
 
In spet je zunaj, sredi noči ... Zdaj se
prikazen:
 
"Ah“Ah, ti si ... vzklikne, ko ugleda Filberta,
ki je obstal kakor ukopan na svojem
mestu, nepremičen od velike razburjenja.
 
"Da“Da ... jaz sem ..."
 
"Ti“Ti si ...?" je ponavlja Rolanda mehko
... In gleda ga s presrečnimi očmi ... z
očmi polnimi svetlobe, v katerih je Filbertu
trepetajoča in sta se gledala iz lica v lice ...
 
"Pridi“Pridi noter ...!" je nenadoma vzkliknila
Rolanda ter izprožila proti njegovim
svoje roke ...
 
"Ali“Ali je res?" je šepetal Filbert v salonu,
kamor ga je bila posadila teta Cecilija. Salon
je bil natrpan s kovčeki, z oblekami,
vse v neredu ob povratku s potovanja ...
 
"Je“Je-li res? Ali se mi sanja? Ali sem zares
v "Zavetju"“Zavetju”? Vi ste tukaj ...? In povabili
ste me, naj vstopim ... ?"
 
"Nič“Nič se Vam ne sanja, Filbert. Zares
ste v "Zavetju"“Zavetju” pri nas ... pri nas doma!"
 
Teta Cecilija ga prime za roko ... gleda
ga z nepopisnim izrazom obžalovanja in
sočuvstvovanja: "Ubogi“Ubogi moj Filbert ...
grešila sem zoper Boga in zoper Vas! ...
Dolgo, predolgo sem se obotavljala ... Rovarila
sem proti Vam ..."
 
Filbert ji rahlo brani ...
 
"Da“Da! ... Rovarila sem proti Vam. Tem
bolj utemeljeno pa je moje današnje čuvstvo
in tem bolj častno za Vas ... Izbrišimo
vse, kar je med tem bilo ... Prišli ste
gotovo prosit za Rolandino roko, kajne?"
 
"Oh“Oh, ura ni primerna. Saj ste komaj
prišli s potovanja. Vedel sem se nespodobno,
tako ne gre. Ampak sem ves iz sebe!
Ne morem več živeti ... Ne prenesem več
negotovosti! ..."
 
"Zdaj“Zdaj Vam bo gotovost plačilo ... Kar se
mene osebno tiče, Vam rečem slovesno:
da. Kar se pa tiče Rolande ... zmenite se
še danes ž njo ... Kar takoj! ..."
 
Teta Cecilija se je zravnala visoko in
da sta se mlada dva obotavljala ...
 
"Pojdita“Pojdita, otroka moja, moja ljuba otroka
... Bog hoče, da tako bodi! ..."
 
V mračni svetlobi neba ... v tistem kotu
iz dna ... In iz njenega srca se je dvignil
slavospev, zahvalna pesem Njemu, čigar
najvišje ime je "Ljubezen"“Ljubezen”.
 
"Bog“Bog je dober, Filbert... Imel je usmiljenje
z nama ... "ubogima"“ubogima”..
 
"Da“Da ... Bog je dober ..." je ponovil Filbert
in zaprl oči ... "neskončno“neskončno dober! ...
in prej ali slej posuši sleherno solzo ..."
 
[[Kategorija:Amerikanski Slovenec]]
17.101

urejanje