Zlatarjevo zlato: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

| normaliziran naslov= Zlatarjevo zlato

| avtor= Avgust Šenoa

| prevajalec= Silvester K.

| vir= dLib {{fc|dlib|MM21VIJ3|s=4|62}}, {{fc|dlib|KFSY8RFJ|s=4|79}}, {{fc|dlib|NOA1TRVM|s=4|97}}, {{fc|dlib|EPOUXVXP|s=4|126}}, {{fc|dlib|73HJBOMV|s=4|127}}, {{fc|dlib|CYA8OSCO|s=4|128}}, {{fc|dlib|VPMXWRV9|s=4|129}}, {{fc|dlib|LXGRUH0I|s=4|130}}, {{fc|dlib|IFBX0D4Q|s=4|131}}, {{fc|dlib|P7IB7E9R|s=4|132}}, {{fc|dlib|FFCUF4E1|s=4|133}}, {{fc|dlib|LVJTWHEQ|s=4|134}}, {{fc|dlib|EE2WRHTJ|s=4|135}}, {{fc|dlib|QSBSPCR1|s=4|136}}, {{fc|dlib|VN4RCFIU|s=4|137}}, {{fc|dlib|EDGGKF0F|s=4|138}}, {{fc|dlib|RK4UC8BK|s=4|139}}, {{fc|dlib|VSTWHOES|s=4|140}}, {{fc|dlib|2BLKL5E4|s=4|141}}, {{fc|dlib|X8XHNFP3|s=4|142}}, {{fc|dlib|QXL4BCMO|s=4|143}}, {{fc|dlib|I2TBPRED|s=4|144}}, {{fc|dlib|NPBBHMGK|s=4|145}}, {{fc|dlib|BHWJGRV6|s=4|146}}, {{fc|dlib|YKGOT5OB|s=4|147}}

| obdelano= 4

{{neoštevilčena poglavja}}

 

že Velikanoč, a znamo še vedno imeti dovolj

po klopi, na katero je bil sedel; nehote

mu primankuje besed, vendar nadaljuje:

 

Nato umolkneta oba. Dora postavi na

mizo plošnato steklenico in dve čašici in

 

Krupič je slutil, čemu je prišel Grega, a

se nekoliko in reče:

 

katera dobra sreča me je privedla pod vašo

streho. Povedati vam hočem celo zadevo.

 

starec.

 

potreba dolgo in široko pripovedovati,

kdo sem in kaj vem. Vi, mojster, veste

in izprašiti, a obrekovanje je kakor trnje,

ki vzraste tudi tam, kjer je nisi nasejal.

in pometaj pred svojim pragom! Sam o

sebi sem takega mnenja, da Grega Čokolin

Torej mojster, da vas ne mučim s

predolgimi litanijami — trdno sem se odločil

Grega nekako s silo, a po odkašljanju nadaljuje:

 

 

 

druge polovice. Adamovega rebra mi

 

 

na ženitev, v mislih sem prerešetal

vse zagrebške deklice in naposled — re

bene cognita (dobra reč se prikriva) —

sem se domislil vaše Dore! Brez zamere,

vzdihne Grega z velikim naporom.

 

odgovoril:

 

o vas in vašem stanu! Od božjih darov

živimo vsi, ali naj orjemo s plugom,

brez zamere, mojster Grega; želim vam

pošteno in pobožno ženo, ali Dora je zdaj

 

kam bi dal roki in nogi in ves potrt in bled

do nosne konice odide domov.

pokvaril načrt.

 

je bila starka Krupiču še pred brivčevim

postati turški cesar! Da, pri moji

veri, jaz gizdavost sovražim do dna

prostem. In takega naj bi vzela Dora?

Bog mi odpusti grehe, on ni za Doro, nikakor

 

Tako in še več je govorila Magda Krupiču,

Potem mi je dala

Tihodička neko mast, to sem mu namazala

 

draga soseda! Ali naj vam povem nekaj?

 

 

nad mene!

 

je, soseda! Kaj pomeni star maček, veste?

važno kramarica.

 

 

kramarica.

 

glasom čevljarica.

 

čevljarice postoji in se obrne proti prodajalni.

 

malo k vama, da si nekoliko odpočijem,

 

Frejevka.

 

usta in se pozorno ogleda.

 

 

 

sedel na cesti ne daleč od prodajalne.

 

ne poznate? To je mutec Jurko, ki prodaja

biče za male novce. Gluh je in nem, zato

mojstra.

 

v skrbeh.

 

 

in ušesa slišijo, o čemer si pamet še sanjati

 

 

 

Šafranička natoči kozarček žganja in

ga ponudi lažidoktorju.

 

brivca za roko.

 

pismenke v prah, začne govoriti:

 

ženske otroke, rekel bi, zakopajta jih žive,

da ne bodo videli Zagreba. Ne čudita

zlatarjevo hčerko, kaj ? Kakor svetnica

iz kamna je, kaj ne? Seveda, če ji sveti

 

 

Frejevka.

 

in moj stan je odbila, rekoč, da je premlada.

Seveda, ker se ji zdi do gospode.

na gostijo. Tako sem mislil jaz kot dober

človek. Pa treba je samo videti, kar sem

 

 

dne grem skozi Kamenita vrata v mesto.

Pred Krupičevim vrtom vidim privezanega

zadi in gleda. Kaj porečete? Fuj! Ni to

sramota? Zdaj sta culi! Ali jaz jima hočem

in jo krene proti gori.

 

brivcu, samo sklepata roke.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ženski se razideta v sosesko, da si pobrusita

da hočem paziti na vaju, da hočem

biti srečen pod svojimi capami, ako boš le

v oči; smrtno bledo je njegovo lice.

Naposled se vrže na tla in joče, joče,

kolikor more.

 

Hvala Bogu, našel sem prijatelja,

 

vpraša Jurko bojazljivo.

 

 

srečen sem, da sem našel človeka, kateremu

lahko povem vse, kar čutim, ali tvoji

na svetu. Zbral sem ves svoj glas

in po dolgih letih sem zopet zaklical s človeškim

 

objame ga Pavel.

 

Kmalu pa skoči Jurno na noge.

 

 

==X.==

ta dva človeka.

 

kakšno španjolsko odposlanstvo; po dolgih

 

čudno! Voznino sta plačala. Kaj takega

 

imaš denar, vzemi vrček in prinesi slivovke.

Hladno je in zebe me do kosti. Kaj

 

zimo, a še bolj na žganje. Brž vzame denar

in vrček, vzame klobuk in jo mahne

skozi gosto grmovje proti Zaprudju.

 

da je starec izginil za grmovjem.

Kaj bi tudi neumna glava pri takšnem poslu?

Govori, žlobudra; ne zna držati jezika,

po poti toliko žganja, dokler ne bo obležal

kakor ustreljen zajec. Ali Grega! Vedno

oči in gleda na drugo pobrežje. Naposled

sede na Mihovo mesto in začne snažiti ribe,

 

veliko bližje.

 

Šimen pazljivo dvigne glavo.

 

bo oponašal prepelico, a tamkaj čujem

krokarja. Ta glas ni od Zagreba, od drugod

je. Krokarji, ha, ha! Bržčas že slutijo,

Vse potihne.

 

Zopet se oglasi, topot pa prepelica.

 

 

Brž pohiti k bregu, odveže Čoln in se popelje

s seboj Grego Čokolina.

 

vpraša brivec.

 

 

 

 

 

Grega. Njemu sem pamet nekoliko

podkuril in ga spravil v drugo vas. Slivovka

globoke, a na pesku se baje mehko spava.

Ha, ha! Miha bo lovil rake, naj vas radi

 

 

življenje pekel suhe hruške ob tem

 

božji dan moram striči človeške buče, kaj

si hočem? {{prelom strani}}

zastavo pred okop, pozove gospo Gruberjevo,

naj odda na ime banovo grad in

banova milost potrudila tako daleč, naj se

 

Po kratkem času je odmeval od gore

celo četo v zrak.

 

topove, namerite jih v gornji grad;

 

že so pri svetem Petru v raju. To

 

Gromeli so topovi, namerjeni vsi na eno

ves raztrgan, krvav in črn.

 

prvi okop in naših je pobita že

polovica od prokletih banovih strelcev.

Kastelanu, ki je bil edini vodja, je odnesla

 

 

 

 

 

Trobenta zatrobi in streli potihnejo.

 

je naklonjen ženskam. Ti imaš izvrstno

 

 

moreš, gospa, osvetiti nad Pavlom, če postaneš

mogočna? Maščevanje te naj vodi!

Čuješ li, lepa gospa, maščevanje! Idi pred

 

Grajska vrata se široko odpro in grajski

pošto ji in Klara se mu pokloni.

 

vas. Hotela sem skusiti srečo, a izdala

me je. Slaba sem, žena sem, vdova sem.

za eno milost. En dan mi dovolite, naj

še preživim pod to streho, da zberem svoje

 

Proseč dvigne solzne oči in prekriža

njim.

 

ako misli, da sem pagan in da jo hočem

pozimi že iztirati izpod strehe. Plemenita

pri plemeniti gospej v goste, ker sem silno

gladen. Moji in vaši ljudje naj gredo mirno

pokliče Ungnad pobočnika.

 

 

ji stanovališč. Zvečer pojdite k gvardijanu,

napijte se pošteno in izročite mu

moj pozdrav. Jaz sem gost plemenite gospe.

Z Bogom, Melhijor! Mudi se mi, ker

 

niste tega gradu vzeli s silo radi svoje koristi,

ampak da svoje banovanje začnete

kakor se sprejme dragi rod; ker je pa tukaj

vaša milost gospodar, hočem vašemu

 

Ban skoči s konja, poda Klari roko in

V veži ju pričaka Čokolin.

 

sem nekaj povedati. Pavel ni poljubil

Dore samo enkrat, ampak trikrat jo je

pritisnil k srcu! Maščevanje torej! Maščevanje

 

 

Bila je temna noč. Po gorah, po dolinah

jezno se nasmeji in reče:

 

 

==XVIII.==

 

z mehkim glasom Pavel sedeč v Krupičevem

vrtu poleg Dore. Bilo je poletnega

boš gospodarica moje hiše, mojega imetja,

 

bila srečna! Ali oče, tvoj oče! Le pomisli,

kako je hud na mojega ubogega očeta in

bojim se —

 

Ali hočeš, da se mi vedro nebo potemni,

ko mi sladko čašo ljubezni siplješ grenkega

pelina? Moj oče! — Moj Bog! —

 

nesrečnica sem te spravila v razpor s tvojim

očetom, jaz nesrečnica sem pripravila

 

Veruj mi, mnogokrat sem že premišljeval

o tem. Ne domišljuj si nič drugega, nego

srce, ako bi naju ločila nemila usoda, tedaj

nama je pritrdil tudi on. Ali ni tako,

 

in položi glavo na Pavlove prsi.

 

poštenje diči vsakega človeka, zakaj ne bi

tembolj plemiča. Bi li smel pred svetom

pretrpeti toliko in so te hudobni jeziki

obrekovali že čez mero? Jaz sem torej

 

 

Glej, dekle, to se mora vrniti. Takšen

dolg pa se more vrniti samo — s srcem,

z dušo. Zato ne modruj! Božja volja

 

moj Pavel! In kaj mi tudi pomaga?

Kadar sem sama pri svojem delu, mi je

nikdar, mi veli srce. Prej bi umrla. Toda,

ali ne vidiš, Dora, rečem si dalje, radi tebe

 

pokara jo Pavel.

 

bogat si, a jaz sem uboga sirotica; ti bi

dobil plemenito gospo — drugo! Oh, ne,

smeš ljubiti. In ko se zamislim dalje, tedaj

vidim, kako sedim v tvoji hiši in pleteni.

živahnejše biti, ono ve, da si blizu. Jaz poskočim,

ovijem se ti okoli vratu, jaz te polju

da sem nora! Ne, ne — to ne more biti,

pokrije lice z rokama.

 

zakliče mladenič in jo pritisne na prsi.

 

Radak.

 

konje. Zapovedano je, da kreneš

 

 

Mož odide, mladenič pa poljubi Doro in

mahajo z rokami in kimajo z glavami.

 

Medvedgrajski gospodar, odkar je podban,

 

 

skozi nos.

 

vpraša mirno Krupic.

 

Prešlo je nekaj mesecev, odkar je vas,

 

pri pečenki krstil s paganskim imenom i

 

svečano protestovali pred gospodom banom

in vložili pravdo pred kraljevsko

sodnijo. Zato je bil gospod Ivan Jakopovič

 

 

 

Okoli Jurijevega je bilo, ko sta

prali meščanski ženi Bedekovičeva Jela

Gregorijančev sluga Andrej Kolkovič in

še nekaj teh hajdukov in udari na ženski

 

začeli ženski klicati in kričati, da jih bodeta

tožili pri gospodu podbanu, so se hudobneži

vso zagrebško zalego in naj ne štedijo

tudi žensk; on jim bo za take čine

 

Kaptolovič in prime kaplana za rokav;

 

kaplan.

 

so še daljše. Miho Kramerja, meščana,

so slekli Gregorijančevi hlapci pri

moral nesrečnež v najhujšem dežju čakati

v grmovju, dokler se ni mogel v temi

 

roki.

 

 

sodnik.

 

 

sem sedel pri večerji, prihiti k meni žena

mojstra Ivolomana in ž njo naš časti vredni uradnik Ivan Bigon. Žena je jokala

poslal konje. Ko pridejo do Kraljevega

broda, napadejo jih Gregorijančevi,

 

 

preveč opravkov v prodajalnici, ker je bil

Molvico k Gregorijancu, naj mi da konje

pride pred ljutega Gregorijanca in mu pove,

kdo je in kaj hoče in da je res nesramno,

Stefan prav hudobno in reče Kolomanu:

 

torej na dvorišče. Štefan namigne slugam,

a ti skočijo nad nesrečnega Kolomana

do golega in ga neusmiljeno bijejo s

palicami. Štefan se je le smejal in rekel

požuri se in pozdravi mi vaš slavni magistrat.

Naj me pride obiskat v Molvico!

Hočem ga pogostiti še mastnejše, kakor

 

pogostiti z leskovo mastjo, ali ste slišali,

a ne jih sprejemati. Povejte, ali je

ta človek božja stvar, ali ima krščeno

 

 

 

 

 

 

 

vam gre lahko pismeno, ali pri meni je

drugače, ker sem jih dobil, jaz kot meščan. Čemu bi razlivali črnilo, kjer teče

kri? Nisem prepirljivec, nisem hudobnež,

in zlatar dvigne pest ter zamahne ž njo.

 

 

pojdimo h gospodu Jakopoviču. Vse se ne

sme zamolčati. On nas naj pelje k banu

gospod Kaptolovič z nami. Iz srca moramo

banu povedati vse; naj nam pomaga,

 

in pravičen in ne gleda na prijateljstvo.

Toda, spomnil sem se nečesa! Praznih

sodnik, a sladkor kupimo na občinski račun

za goldinar in devetdeset novčičev.

 

 

 

in se napotijo proti Jakopovičevi hiši.

 

 

Dva dni po živahnem razgovoru zagrebške

sablja.

 

v to gozdno samoto, Venera stanuje

v Olimpu, v rajskih dvorih in ne v

 

radi krasote, kaj bi bila puščava, ako

 

nebu, mora biti na nebu; zvezda nima drugega

 

nisem zvezda, nego medvedka. Ako bi

stopila v krog vaših markiz, spoznali bi,

 

 

ali nima nebo nebroj neznanih

zvezd? Mislite si, da ste mornar ali potapljalec, ki se potaplja za biseri, ali rudar,

 

Lernon hoče laskavo odgovoriti, ali nakrat

v hrvatskem, Francozu neznanem jeziku:

 

mestu Samoboru so Zagrebčani, med njimi

je tudi Dorin oče; prišli so, da se pri

silo, ker se jezi nad njimi zaradi Dore.

Zagrebčani torej ne smejo prav imeti.

 

Brivec odide.

Klarino oko se nenavadno zasveti.

 

 

In naglih korakov hiti v sobo k banu,

da ga prebudi.

 

 

 

je bila Klara zopet zapustila.

 

in Krupič.

 

 

se globoko priklanja.

 

 

 

 

kmete, da še celo živino in mi smo vendar

svobodni ljudje. Poslušajte nas in potem

 

 

Z živim jezikom, ostrimi besedami pripoveduje

Svoj govor pa konča:

 

zahtevamo pravdo proti takšnim nasilnostim.

Ko ste, gospod ban, začeli vladati,

in svobodo, da postanemo zopet, kar smo

bili. Pokažite, da pod vašim žezlom velja

 

je, da bi bil Stefan Gregorijanec

takšen hudodelec, ko je vendar podban.

Mogoče so vaši ljudje več izrekli, kakor je

ravno k meni. Čemu? Res sem ban, toda

vi ne spoštujete banove razsodbe. Ali že

niste tožili Gregorijanea in sicer ne pred

banovini stolom, ampak pred kraljevim

 

more drugega tožiti samo pred kraljevim

 

gospoda potovati v Požun, ako bi imela z

vami tožbe. Pojdite, pojdite z vašimi sanjarijami.

Zahtevajte zdravil tamkaj, kaj vam morem

jaz? Nemirneži, puntarji, rogovileži,

 

 

kakor jih imam jaz? Pojdite z milim

 

 

 

mora pa tudi izvedeti, kakšen je naš ban.

Z Bogom, velemožni gospod! Zdaj vemo,

in zaklinjam se, da si bodete zapomnili

predobro, kdaj ste sunili Zagrebčane v

 

Jezni odidejo Zagrebčani od bana. Kaptolovič

kruh, ne vino, ne sladkor — nič ni pomagalo.

 

==XIX.==

po zapovedi nadvojvode Karola, da

odvzame Turkom stare trdnjave Bužim,

hrvatske velikaše.

 

kojega ime slovi daleč nazaj v zgodovini

hrvatskega naroda, ampak kot klicajoči

gospoda, sicer poginemo; a če moramo

poginiti, poginemo le s sabljo v

 

Kakor hud mraz dirne ta govor bana in

sodišču.

 

svojega prijatelja Šipraka pred samostanom,

 

priče, kakor cesarski častniki, ivanički

vojaki, in tudi plemenita gospoda sama, so

potrdile pod prisego, da je vse res, kar

 

naj živi in se obnaša kot kristjan, a je

hujši od pagana; ne maram sicer trdoglavih

meščanov, a živina vendar niso. Prav

 

Prišedši v svoj dvor najde Vramec tamkaj

junak pri oknu.

 

Lep gost si mi. Tvoj boter te že

ni videl Bog ve kako dolgo. Čudno, da si

 

Pavel in poljubi kanoniku roko,

 

 

kaj bo? Vsak je svoje sreče kovač

in si jo kuje po svoji pameti, pa sto oči več

vidi kot dvoje in red se ne sme kršiti brez

 

 

 

kakor junake, ampak kakor čedo v mesnico.

Pa nalašč samo Hrvate. Svoje strelce

topovom. Častiti gospod boter, o bojih

vam bom še pripovedoval, a v prvi vrsti

 

 

 

 

 

ga pogleda kanonik z resnim očesom.

 

 

 

 

 

 

 

Srce mi je še živo kakor ogenj, ali če se

spominjam one grozne noči, naredi se mi

ali se sme plemič zlagati, sme li kršiti

prisego, s katero se je bil zaklel živemu

 

 

me. Predno sem šel v boj, sprejel

sem iz roke božjega služabnika presveto

In tamkaj kleče pred božjim licem sem se

zaklel pri sveti hostiji, da hočem vzeti Doro

 

 

zakliče mladenič in pade pred kanonika

pri Bogu, blagoslovite najino zvezo

in srečen bom. Vi blagoslovite najino

 

 

 

 

 

 

se še spominjate, kakšen sem bil prej?

Divji, silovit, nedelaven. Kaj sem se brigal

boljši, zdaj sem krotkejši, zdaj sem človek,

a vse, vse to je učinila — blaga in

 

Kanonik se zamisli. Potem položi roko

mladeniču na glavo in reče:

 

 

vesel poljubi kanoniku roko.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Istega dne popoldne je sedela gospa Ungnadova

Ban je bil pri vojski, gospod Lernon v Zagrebu,

a čas je potekal leno. Banica je čitala

kmalu pa je vrgla knjigo v kot.

 

kdaj, bila je divja kri, nič drugega.

Plaho dvigne banica oči in upre pogled v

Klara plane pokonci, solze ji zalijejo oči.

Mar ga nisem hotela resnično ljubiti, njega

— Pavla? Padla bi bila pred njega kakor

ali je ljubav? Oh, ljubav je, vroča in

divja ljubav! Ungnad, moj mož je medved

 

Banica stopi k oknu in pritisne vroče

V sobo stopi sluga.

 

 

 

tresti.

 

Prišel je iz. tabora in bi bil pismo oddal

sam, ali vaša milost ga naj oprosti, ker je

 

vpraša vsa bleda in vrže pismo na mizo.

 

 

 

Nemirno začne banica letati po sobi.

 

mene, pred banico! Ali sem morda zver?

Ali sem kača? Raztrgala bi ga! Vrnem

ga dam poklicati. Toda — ne! Pavel

je že itak odšel v Mokrice. Meni se je

 

Klara pozvoni.

 

 

 

 

 

 

 

ono malo puško na steni? Prebijem ti s

krogi jo glavo, ako ne bodo tvoje noge hitrejše

 

 

Bila je lepa poletna noč. Zlati mesec

odprte. Poda se v grad.

 

 

 

 

jezno z nogo ob tla, izpod črnega pajčolana

pa se prikaže bela roka s srebrno

pred sobo spečega gospodarja.

 

vratar odide.

 

poljubi na čelo.

 

sladko nasmeji.

 

pošast skoči kvišku.

 

sanj.

 

 

 

glavo na prsi.

 

vodi semkaj, sredi noči, pod tujo streho, v

 

sem pridirjala sredi noči pod to

streho. Kaj me vodi sem? Vprašaj divjo

in solze so ji igrale v očeh.

 

 

 

 

 

 

šla semkaj. Da, prišla sem semkaj, a ne

po svoji volji. Nekaj me je gnalo in gnalo, da sem morala v ta grad in naj bi se vil

pred njim sam peklenski jez, ustavil bi

enkrat sem ljubila v svojem življenju,

samo enkrat in — ljubila sem tebe. Ali ti

pojdi z menoj: pojdi in beži z menoj iz te

dežele, daleč, če je treba — preko morja.

 

da se vas je lotila vročnica. Da vas

ozdravim, naj vam povem troje: Pavel

 

vaši neumni divjosti. Samo enkrat se mi

je okoli srca ovijala zlata kača, a pograbil

sem jo in vrgel od sebe. To vam bodi

dovolj in zapustite takoj ta kraj — zaročenec

 

vpraša Klara vzdihujoč.

 

 

resnično je pekel in kakor resnično je raj,

omamljena odhiti Klara iz sobe. —

 

ob kolenih in gleda sliko, šepetaje:

 

 

==XX.==

Bukovcu.

 

vsako vreme nosi svoje breme. Kadar bo

mera polna, potem bomo nasilniku napili

 

V nedeljo pred svetim Tomažem proti

voz postoji.

 

konjenik na prestrašenega Garuca, mirno

stoječega pred mestno hišo, kakor bi štel

prestraši.

 

 

besede in goltaš, kakor bi ti bil žganec obtičal

 

 

ti dovolijo copate, pa reci tvojemu

sodniku, naj pusti račune, ker sta prišla v

Zagreb njihove milosti gospod ban in gospa

banica. Sodnik naj brž preskrbi stanovanje

izvrši desetnik konjeniške čete banovo naročilo.

 

reče Garuc in poleti v sodnikovo sobo, da

stori, kakor mu je bilo rečeno. Dokler se

Stopi pred voz, sname kapo in se pokloni:

 

ste zdravi, velemožna in vzvišena gospa

Danica! Že sem zapovedal notarju Verniču,

da povede vaše gospodstvo v občinsko

stanovanje in da vse pripravi na službo

 

Le naglo, kajti sami vidite, kako se

gospa banica trese vsled prokleto mrzle

 

Klanjam se vaši velemožnosti in vam želim

 

odzdravi ban glasno, a mrmraje pristavi:

 

Ker bani v takratnem času niso imeli

opazovati nevoljno ženo.

 

 

 

 

 

 

v tem brlogu bodeva dalje prezimovala

ostale božične dneve? Hvala lepa za imenitno

Zagrebčani. Ali je to stanovanje

za bana? Menihi v revnih samostanih

 

 

 

 

 

 

da bi nama stregel on osebno, pošilja

 

 

 

 

z milim glasom in ovije svojo belo roko

banu okoli vratu.

 

ban nekoliko začuden.

 

 

 

 

 

 

 

gleda bana zaljubljeno in sede poleg

proti tem lopovom. Imela sem pravdo

proti samoborskim meščanom. Kratili so

mora dandanes meščan braniti meščana.

Osobito se je upiral stari zlatar Krupič.

ki bi ju zaklala v svojem vražjem

magistrat sporoči, da naj ne prelivam toliko

nedolžne krvi, kajti naj se perem s

krvjo, naj se kopi jem v krvi, vendar ne

bom stopila iz nje čista, ampak — ostala

 

bom že naučil to kramarsko golazen poštenega

 

Od tega dne so me jeli Samoborci opravljati

s svojimi jeziki. Zložili so porogljive

pesmi, dali jim napeve in jih v zvezi z

Zagrebčani peli po sejmih. Samo da so

 

ničvrednežem bom začel peti, kakor poje

maček mišim. — Pomiri se, draga Klara,

pomiri se! Zagrebčani bodo izvedeli, kdo

 

ne priznavajo tvojega razsodišča, ker ne

priznavajo tebe, ki si glava cele dežele in

 

 

res, da me resnično ljubiš, Krištof, pokaži

zdaj; maščuj me, kaznuj in šibaj to golazen,

ker rečem ti, dokler ne storiš tega, se

 

storil vse, kar zahtevaš. Ravno prav je,

da pride moja vojska. Nastanil jo bom

pijo, dokler ne očistijo vseh zagrebških jedilnic

in pivnic. Vse, vse naj storijo, kar

 

 

In žena strastno objame moža.

 

 

Drugega dne je začela banova vojska

dvor.

 

porogljivo za vrčem vina sedeči ban.

 

sodnik s tresočim glasom; komaj

gospod, ali čuditi se moram vašemu

vprašanju. Že od nekdaj je bila navada,

ne veste, velemožni gospod ban, da je bilo

letošnje leto slabo, da se nam godi slaba

 

morem verjeti. Glad — in vaša debela

 

je Bog v nebesih, tako je res, da smo ubogi;

vaši vojaki pa so kakor gladni volkovi.

Ne vem sicer, čegava zapoved je prinesla

to nadlogo, samo to vem, da je očitna nasilnost

 

ste slišali? Jaz sem vaš gost, moji vojaki

pa so moja deca, torej jih morate s hrano

jim bom, kdo je Ungnad. Ako vam ni

prav, pojdite v Požun in me zatožite. Z

 

sodnik in odide.

 

hiše gospa Klara z gospodom de Lernon.

 

banica in izvije roko iz desnice dvorljivega

 

Lernon.

 

da ste si pridobili Klaro Ungnadovo, ker

je tudi ona hotela pridobiti vas. Kaj ne?

pa tukaj v pustinji ne obožava edino

le ene zvezde. Klara Ungnadova mu je

 

 

jaz imam ljudi, ki mi znajo poročati

zdaj to, zdaj ono. Radi vaših poskokov

torej, da nisem sebična. Prosto smete

medu iskati tudi po drugih cvetih. Bernard,

 

 

je izredno lepo dekle, Dora, hči zlatarja

Krupiča. To devojko sovražim in ji želim

vam more povedati, da je Dora prelepa

in hočem vas ljubiti vedno, ako tudi

 

 

 

Lernon se poslovi od Klare.

šale z gluhonemim revežem — Jurkom.

 

 

 

 

Mutec se zgane, kakor bi ga bilo kaj pičilo.

 

se ne prikaže ljudem. Samo kadar je noč,

lazi okoli. Sicer pa prebiva v hiši gospoda

blagajnika Konjskega, in tamkaj spi

 

Kamnitim vratom. Za njim se stisne tudi

Jurko.

Polkovnik stopi v zlatarjevo prodajalnico.

 

Krupič za nakovalom.

 

 

 

Kmalu vstopi hči.

 

 

 

 

V istem trenotku se odpro duri in ubogi mutec

meriti tudi Doro.

 

starček deklici.

 

se zahvali za dar kimajoč in gleda Doro s svetlimi očmi kakor svetnico. {{prelom strani}}

 

Čokolinu!

 

==XXI.==

 

in ni manjkalo mnogo, da ni vsled jeze

razbila svetilko, ki je stala poleg nje.

 

marki de Lernon se bo malo zahvalil

gospej banici za njen ljubavni nasvet. Hrbet

njegov je sredi hude zime neprostovoljno

 

bujne kodre s čela.

 

k meni v hišo gospoda Konjskega, in sicer

po vašem nauku, in me začne izpraševati

obraz bo naredil gospod Pavel, kadar bo

našel prazen golobnjak in ne bo vedel,

prav tako, ker sem tudi jaz radi Dore nasprotnik

 

 

sem bil še boljši človek, sem prosil za njeno

roko, toda stari zlatar se mi je nasmejal

srce pa veselo. Tako sem mu rekel

in skoraj bi se bilo tudi zgodilo tako.

noč in Krupič je bil Šel od doma. Magda

je smrčala kakor navadno in Španjolca

delala. Trikrat zakrokam Španjolcema

v znamenje in dobil sem trikrat enak odgovor.

bo iti, gospod marki, in dobra vam bodi

zakriči nekdoj iz vrta. Glas je bil Lernonov.

Za vraga, kaj pomeni to? Španjolcev

jadikoval marki v Krupičevem vrtu. Hitro

skočim tudi jaz čez plot. O kaj vidim!

neki kovač Blaž Štakor je začel s svojimi

ogromnimi pestmi razbijati po polkovnikovem

se je, čuvaj si sam svoj hrbet, milostijiva

gospa; mrtvi ne vstajajo in Zagrebčani

pobožno:

 

 

 

da meščani grozno preklinjajo, da leži

gospod polkovnik v postelji kakor ranjeni

Jezus in da je španjolska vojaka nekdo

napojil z vinom, da sta pri celem dogodku

 

 

vprašanje grize tudi mene. Dal bi desno

oko, ako bi mogel izvohati tajno roko, ki

resnico, milostljiva gospa, meni ne kaže

ostati več tukaj, moram zapustiti ta nesrečni

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Brivec zašepeče banici nekaj na uho,

ona prikima. {{prelom strani}}

 

poda brivcu polno mošnjo cekinov.

 

 

 

 

 

V istem trenutku plane senca izpred

hripavi glas:

 

 

prijatelj Garuc oznanja polnoč. To pomeni

 

Senca je iz daljave sledila Čokolinu. Videč,

trikrat zažvižga.

 

 

kako je hotel francoski polkovnik upleniti

Doro in kako sem mu jaz pokvaril

Kdo se meni zame? Saj sem gluh in nem.

Poslušal sem pri baničinih durih, ko je bil

 

 

— in šepetala. Ne bo nič dobrega. Oh,

Miloš, pri grobu tvoje žene Mare te zaklinjam,

hiti k Pavlu in mu povej vse. Naj

pride, naj naglo pride, jaz pa bom do takrat

 

Naglo se odpravi Miloš, odide tudi Jurko

in samo potok je šumljal po nočni tišini.

 

 

Dan pred svetim Tomažem je sedel zjutraj mestni sodnik Jakopovič v svoji sobi

Nakrat pretrga sodnik svoje misli. Pred

durmi zazvone ostroge in v sobi se pojavi

 

 

vpraša sodnik mirno.

 

Kako bi se tudi ne? Lačen je in ne

dajete mu hrane, žejen je in ne dobi pijače,

zebe ga in vi ga ne grejete, ponoči je

temno in vi mu ne dajete svetila, pa tudi

 

ne poznam te postave, po kateri bi moralo

naše plemenito mesto hraniti in napajati,

oglaša že glad in ubogo ljudstvo mora

jesti suh močnik mesto mesa. To povejte

 

samo banovo zapoved, sodnik, namreč da

ima mesto dati gospodu banu vsak dan.

vina, deset hlebov kruha, deset funtov dobre

govedine, deset sveč in razen tega še

 

 

 

svečano v imenu celega mesta in okolice

 

konča Tompa in odide.

 

mestno stražo mali zvonec.

 

otroci in meščani so begali bledi po

mestu.

Vedno bolj in bolj je pel zvonec.

 

 

 

Zdaj zazvoni tudi v zvoniku svetega

zid. Blizu cerkve svete Marjete se je dvigal

bel dim nad streho neke hiše in že je

 

ki je prihitel brez čelade navzgor po

hribu.

 

 

konjenikov je pridrvelo k sveti Marjeti

in začelo iz pištol streljati ha streho.

Streha je slamnata in vse je izgubljeno.

 

sodnik.

 

mene. Zdaj bodo krenili na Harmico in

 

meščanov naj vzame puške, pa naj krenejo

skozi Kamnita vrata na Harmico; ž njimi

 

(peklenske živine)! Vi veste, kako

lepe hruške sem imel v vrtu in jablane,

— vse; in naredili so si ogenj, da

si spečejo ob njem uropane prašičke. Jaz

 

pokaže pest in pohiti k mestni hiši. Komaj

pa naredi dva koraka, že ga ustavi

tarnajoč debeli kramar Šafranič.

 

ženo lomi krč. Čemu ji bodo kravice,

lepe kravice čez zimo? A, a? Čemu ji bodo?

dragonci so nama odnesli dve plasti

sena. In kaj bo moja ljubljena ženica

 

 

Komaj pride na Markov trg, vidi čudne

Vernica za lase.

 

je polna. Stražarji, pograbite sulice in

udrite na pijance! Bobnar bobnaj! Naj

meščani in zagrabili za orožje. Zaprite

mestna vrata! Povedite topove na obzidje,

 

Kmalu se navali mestna straža z nastavljenimi

so odbijali meščani Gregorijančevo četo.

 

 

zahrešči mali kramar Šafranič in se obnaša

prav bojevito s svojo dolgo sulico,

— temu štajerskemu banu. Naj pride

kdo teh spanj olskih žabolovcev — nataknem

ga kakor miš na mojo sulico — no

sulico v zrak.

 

gnjega:

 

 

 

vpraša Šafranič in se strese po vsem

životu.

 

Garuc.

 

pod široko čelado in z veliko puško na rami.

 

 

 

 

dobro, tako da so morali Gregorijančevi

pokazati podplate pred našimi puškami.

na Harmici svojo vojsko, ki je

začela kričati in klicati, da se je treslo nebo.

le meni! Če vam pa ti zagrebški lopovi

ne storijo po volji, tedaj le udarite po njih.

so vsa vrata! Toda nekaj jih je zunaj

obzidja. Držimo jih! Na nje! Hajd po

 

skoči s konja.

 

jih odpro.

 

sodnik resno in ostro.

 

 

Sodnik pohiti v baničino sobo. Klaro

nje.

 

velemožni gospodar in ban si usoja za naše

gostoljubje izbijati z nami puste šale.

Izjedal nas je on in njegova vojska, a zdaj

 

 

da stoji ban s svojo vojsko zunaj mesta.

Meščani so zgrabili za orožje, mestna vrata

so zaprta, a vi ste naša sužnja; kakor

hitro bo začela le ena hiša goreti pod mestom,

 

 

smo. Sedite in pišite svojemu gospodarju,

naj opusti besne nakane, naj

odpošlje vojsko, ker — ker vas drugače

 

 

pa pišite! Ali vaše pismo, ali — vaša

glava. {{prelom strani}}

napiše pismo. Potem je poda sodniku.

 

 

 

Sodnik in kovač odideta.

častnikov.

 

takšno zmešnjavo brez glave in obraza?

Prokleti lopovi, z železno pestjo bi jih

sem pustil banico v tem kačjem ležišču!

Obglavili bodo mojo Klaro! Kaj — kaj naj

 

 

 

zdaj ni koristno, ker se mora najprej rešiti

gospa banica. Vaši velemožnosti, gospod

Zagrebčanom zahtevano pismo in

poslati vojsko v Ivanič. Pozneje pa, no

 

Tompa.

 

odšla za Savo.

 

 

Medtem ko so zdivjani vojaki plenili po

Markovemu trgu, a krik je postajal

hujši in hujši. Moj Bog! Pavla še ni, a

četo. Dora je sama doma, prokleti Čokolin

je v mestu, a vojaki so zdivjani. Oh,

na tla.

 

Neznani jezdec skoči s konja in odhiti

v zlatarjevo hišo.

srna.

 

 

Boga. Siromak sem vojak sem. Tvoji

so nas pobili in dobil sem hudo rano. Ne

izdaj me, tvoji bi me ubili. Zaostal sem in

nisem mogel dalje. Rana me peče, grlo

 

čeprav si naš sovražnik, vendar se mora

dobro storiti tudi sovražniku. Zakaj pa

 

 

 

 

Konjenik pograbi vrč z obema rokama.

 

Dora stopi k oknu, da pogleda; v istem

trenutku nasilje neznanec nek prah v

vodo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dekle odide, neznanec pa zbeži iz sobe,

žareče železo.

 

za čelo.

 

stega roki v zrak.

 

glas in v hišo stopi zasopihan in izmučen

kakor bi mu bil kdo nož porinil v

 

Kakor brezzavesten se zgrudi mladenič

 

==XXII.==

ko stopi v Šafraničkino prodajalno.

 

nič, odkar so mi ti španjolski razbojniki

 

božji je prišel nad nas reveže. Ali da vam

pripovedujem o Dori. Na svetih Treh kraljev

prodajalnici mrtvo — čujete, mrtvo! Po

licu je bila vsa črna in ljudje trdijo, da je

 

prodajalnico pokaditi z brinjem in

vode ne smem piti, da, kadar je kuga, se

 

botra. Res, res — za črno kugo je dekle

umrlo. Zato ne sme ležati doma na

odru, ampak v kapeli svetega Ivana pri

Mesničkih vratih, a pokopali jo bodo jutri

 

 

vam je prst božji! Oholost, gizdavost je

obsedla devojko in — kam je prišlo vse?

gospodarstvo. Slišali ste, zdaj pa z Bogom,

draga botra! Moram domov, da mi

 

 

Po mestu je bilo polno razburjenja in

proti Zagrebu sledeče:

 

svojimi starimi pravicami uničiti svobodo

kraljestva Slavonije; ker so na podli način

sodišče se bode ta odslej po volji in

izberi gospoda bana sklicevala v katerem

 

 

uganjati šale. Prišlo bo še več na

 

In sodnik skliče skupščino. Silno veliko

roki pergament.

 

da mu povem, kako se dela z nami. V vašem

 

Vse umolkne in sodnik začne citati pritožbo

na kralja:

 

prišlo v strašne nadloge. Nezgode ga tlačijo,

glad mu preti, ker mu pomanjkuje

kraljevska presvetlost blagohotno obrne

svoje oči na Zagreb, naj ga ščiti in naj

je bilo v pismu natančno izpričano,

kakšne nasilnosti sta uganjala ban in podban

k Pavlu in mu položi roko na ramo.

 

 

A ne dobi odgovora.

 

 

Začuden ga pogleda Pavel.

 

 

jaz, brate! Jaz — jaz sem jo pustil predolgo

v tem peklenskem žrelu. Oh, moj

In Pavel položi čelo na mizo.

 

sem jo, ljubil kakor ti! Kaj mi je zdaj

za življenje? Ali ne — ne! Še moram živeti

— še! Miloš Radak ve, čemu še moram

Mladenič zbeži naglih korakov iz sobe.

 

 

Tik Meseničkih vrat je stala cerkvica

da je ne vzbudi. Nagne se nad njo.

 

moje življenje! Zdaj si mrtva! V tvojih

ostankih tukaj so mi umrle vse želje in

vse nade. V grob boš šla, Dora, v grob

boš ponesla s seboj tudi moje življenje.

pritisne ustni na hladno čelo in poljubi devojko

za zadnji pot.

s kožuhom na ramenih.

 

dovršil; plačo si dobil in lahko odideš iz

 

In zopet se zapro duri. Zena se približa

mrtvi deklici. Ko odgrne pajčolan z

obraza, posveti baklja v — Klarino lice.

ti si mi torej zastrupila življenje in mi

uničila srečo? Norica, zdaj ležiš tukaj

pred menoj pomandrana in uničena. Čas

bo že zacelil Pavlu rano, a jaz ga potem

 

rodu! Glej Pavla Gregorijanca,

kako se tretjič že zaklinja pri teh milih

moja nada, moje življenje, a vse to — vse

je zatrlo s hudičevo zavistjo tvoje grdo,

 

Klara v grozi in se trese kakor v mrzlici.

Če sliši tvoj bogokletni klic, bo z ognjeno

strelo razrušil ta posvečeni kraj. Da, to

 

 

in potegne iz žepa pleteno mošnjico.

Klare Ungnadove, prešestnice, norice in

ubijalke? Ta mošnjica je bila najdena

poleg mrtve Dore, ali slišiš, poleg mrtve

 

Klara se strese, a se kmalu ojunači.

 

zastrupiti Doro s strupom, proti kateremu

ni pomoči. Pa veš, čemu? Ker sem

bi te ljubila, pa če bi jo ti maral ali ne.

Ljubim te, Pavel, bolj kakor Boga, kateremu

teboj mogla deliti le en dan, le eno uro

srečne ljubezni, rada bi izpila čašo strupa

do dna. Ako me sovražiš, ako me zaničuješ,

 

tukaj, ne vidi naju nihče. Pri roki mi je

ostra sablja, a na nosilnici leži moje zlato,

naj te žge s peklenskim ognjem, naj te

mori z večno žejo in ko ti bodo ovenela

tvojem srcu gori strast kakor ognjena gora.

In kadar boš ponoči v sanjah želela

svoje oči kakor leden nož v tvoje vroče

srce. Umiraj in živi, živi in umiraj! Prokleta

 

povešeno glavo pred mrliča.

 

zadnjikrat molim k Bogu na strani svoje

Dore! Mladenič lahno poljubi mrtvo nevesto.

obupana pobegne po skrivnem hodniku.

 

 

Drugega dne gre kapitan Pavel obiskat

v roki rožnivenec.

 

ne gane.

 

položi starki roko na ramo. Starka je bila

mrtva. Kot zadnji spomin življenja je

nebeškega kralja, ki je bil v Betlehemu

stopil na svet. Blagi mir se je razlival po

ni čutila nebeškega miru, v njej ni žarel

sveti božični kres, v njej je plamtel peklenski

mladenič je Jurko.

 

se nagne nad sneg.

 

Radak.

 

 

 

 

 

 

ne piti, ne sedem in ne vležem se, dokler

 

 

 

 

 

sveže krvi, glej, tukaj je tudi steklenica!

 

 

 

 

 

Radak in Jurko kreneta po sledu navzgor.

sta imela snežno puščavo.

 

vrh drugega vršička. Vidiš, kako se nekaj

črnega pomiče navzgor? — Človek

 

 

 

 

 

 

najin. Z onega vrha se gre navzdol v jarek,

ali dalje se ne more. Na drugi strani

kreni na severu v jarek, jaz pa bom na

jugu; tako bo prišla miš med dva mačka.

 

Dobro si si namislil. Jaz grem navzdol

na desno, ti na levo. Z Bogom in

 

 

odgovori Miloš in udari na desno navzdol,

Jurko pa krene na levo.

od mraza in strahu.

 

ta se spusti v tek. Ubežnik sliši, kako

škriplje za njim sneg, zasledovalec je vedno

Jurko! Ta siromak! Le naprej!

 

 

begun in pri srcu mu je, kakor bi ga

držali železni nohti. Kam hoče bežati,

V jarku se srečata Miloš in Jurko.

 

 

Ako bi jaz ne bil padel, bi ga že

 

 

 

drugo stran jarka, kjer je stalo vejnato

drevo. Mesec se je dvigal vedno višje in

pota.

 

ko zagleda bledo človeško lice na veji.

da si lahko s tvojo krvjo ozdravim rane?

Jurko, Jurko! Glej tamkaj; ali vidiš?

Tam je najin plen! Ali pa veš, kdo

 

 

odnesel sina, ki mi je pogazil življenje

 

vpraša Jurko.

 

naj mu kos za kosom odtrgam od telesa,

 

 

 

 

in povesi glavo; kmalu pa se zopet ojunači.

ženo, uropal sina in zapalil hišo. In ko

kako ji je rdeča kri tekla iz srca, zaklel

pri svoji mrtvi ženi in kakor mi Bog pomagaj

in moja vera krščanska in vsa sveta

grlu po godu in kar prija mojemu

telesu, dokler ne maščujem žene, dokler

— tako sem se zaklel, hudobnež! Od tega

dne sem hodil po svetu in prežal na

sem srečo! Našel sem te, tebe, katerega

sem pričakoval, na katerega sem prežal.

 

Človek na drevesu se začne silno tresti;

kakor divji maček.

 

človek na hrastu zakriči, vzpne se po veji

in pade kakor kamen v sneg. Kroglja mu

je prebila glavo.

 

 

proti Zagrebu. —

 

zvon in vabil vernike k polnočnici. In zabučale

so orgije in zapelo je ljudstvo:

 

Dalje v gori, v gorski globeli je tulila

razbojniško roko delal kvara samo meščanom,

marveč tudi pravim plemičem. Sramotil

so se jeli pojavljati med hrvatskimi velikaši

in plemiči glasovi proti banu in posebno

grajskega vratarja. V sobo stopi sluga.

 

 

 

 

Pa že stopi v sobo baron Krištof Ungnad.

kože.

 

nekako jezno.

 

 

 

 

jeze. Tako se mi zdi, kakor bi mi vrag

metal kamenje pred noge. Ne vem, kaj

je vsa spremenila. Nekaj ji je prišlo v

glavo. Ponoči skoči nenadoma iz postelje

pomirim. Čez dan sedi povešene glave in

moli na glas brez kraja in konca. Znorel

bi človek pri takšni zabavi. Kaj ne? Pa

 

 

 

 

 

 

jaz sem. Jaz bi hotel te Zagrebčane, te

 

 

 

 

hoče skoraj odzvoniti. Kralj je zapovedal,

da se mora izprašati ljudstvo radi zagrebških

 

 

pravi, da imajo Zagrebčani prav in da

spadajo samo pred kraljevo in ne pred banovo

šodišče. To neki stoji črno na belem

v zakoniku. Tega ne razumem. Na to

 

 

slaba pota. Da si proti Zagrebčanom učinjal

nasilstva, celo kraljestvo spuntal, da

nisi prišel pred kraljevo sodišče in da teptaš

pravice, katere bi moral ravno ti kot

 

 

 

 

 

podbanska čast javno v zbornici, očitno

pred zagrebškimi kramarji odvzame. Toda

prevelika. Piši torej kralju, piši tudi

zbornici, da nočeš biti več podban, ker si

 

ustni.

 

 

 

 

vzame pero in list in napiše, da se odpove

podbanski časti.

 

Pobit in obnemogel od jeze se skloni

Gregorijanec v stolu.

 

 

 

zlato? Kaj maram za srebrno in zlato

blago. Moja čast, moje upanje — vse je

 

se nekoliko. Doma pri Klarinih večnih

 

 

V zbornici, ki je zborovala leta 1581. v

sodišče.

 

še ni polna. Slišati moramo še kraljevsko

 

==XXV.==

svojo podbansko oblast, pa vendar so mu

dali naslov kapitana; Štefan se je jezno

le raditega, ker je bil velikaš. Leto za

letom je minilo, lasje so mu začeli siveti,

ki ga je začel uprav ljubiti še le takrat, ko

ga je pognal od sebe. Mnogokrat mu je

je starček mnogokrat izvedel, da se

bije kakor lev ob turški meji in da stavi

A v Zagreb, na Medvedgrad Pavla ni bilo.

Mlajšega sina Nikolaja ni ljubil; zdel se

Gregorijančeve krvi. Leta so potekala

in Štefan je odložil tudi kapitansko

izpremenil v dvornega slugo, a proti banu

se je sedaj na vsa usta klicalo, kar se je

človeka, ki se še celo prekrižati ne zna hrvatski,

ki ne pride v zbornico, ki nima

Ta ban ne Čuva naših svoboščin, ampak

nas hoče zvezati s Štajersko. Tega

dolgo banoval. Nemilo se razjezi kralj,

ko izve, kaj je ban učinil Zagrebčanom;

kmalu je bil pozvan na Dunaj, a leta 1584

javi kraljevo pismo zagrebški zbornici,

je bil plemičem proglašen zagrebški

po malem razšla iz zbornice, stopi mali

Alapič pred mestnega sodnika.

 

Bil sem na vas jezen, ali zdaj vidim,

da ste imeli prav. Dajte mi desnico. Vi.

 

In živo stisne Jakopovič Alapiču roko.

 

 

Na stare dni je dobival Štefan Gregorijanec

biti! Nikolaj Zelnički, zagrebški

stolni prost, edini človek, ki se ni bil ločil

Gre za glavo! Zagrebčani bodo zmagali.

Najbolje je, ako se vaša velemožnost pogodi

z Zagrebčani; kajti sicer vam bo, kakor

 

Štefan Gregorijanec se naj pogodim s temi

kramarji? Prej me naj strela — oh,

 

In še slabejše novice so prihajale.

 

zaplenijo vse imetje in moji otroci ne bodo

 

Vsede se za mizo in napiše Zagrebčanom

nadjal.

 

 

Nekega dne pride v Medvedgrad svak

Miha Konjski.

 

in Želnički sva zavlekla razsodbo, kolikor

se je dalo. Več ni mogoče. Prosil sem

tudi drugo gospodo, pa bilo je zastonj. Šel

sem k sami kraljevi svetlosti, a Rudolf mi

govorite? Ali želite zlorabiti mojo

kraljevo milost? Ali sem po božji volji

sodnija je bila počasna, preveč počasna,

toda skrbel bom sam, da se reč

pijanec veljaven, imeniten junak in

branitelj svetega križa. Recite mu, gospod

Konjski, naj se povsem uda Zagrebčanom,

Štefan, je rekel sam kralj. Zaklinjam te,

ne bodi gluh napram zdravi pameti.

Spomni se svojega rodu, svojih otrok. Udaj

 

otroci! Da! Moj rod, ha, ha, ha! Udal

se bom, Miha. Moj rod? Ali vidiš oni

oblak, ki izginja na zapadu ? To je moje

pleme, moj rod. Piši Zagrebčanom, da

 

Nekaj dni potem, bilo je leta 1590., je

ves bled. V sobo prihiti sluga.

 

 

Eden izmed stolpov je počil od vrha do

tal; vzhodni zid se je razrušil in cerkvica

 

 

Na Markovo leta 1591. se je okoli 10.

Čičkovič.

 

Štefan Gregorijanec kanonike.

sede medvedgrajski gospod na stol.

 

Dombrin.

 

 

Zagrebški kapitelj naznanja vsem, da je

prišel pred njega gospod Štefan Gregorijanec

da odstopita od pravde in da

razveljavita vsa pisma in zapiske, ki ležijo

 

Kanonik preneha. Mirno je bil Gregorijanec

nasmehnil se je včasih.

 

ste gospodarji. Čudno, da niste zahtevali

Medvedgrada! Ali kaj bi tudi ž njim.

 

vpraša kanonik.

 

in krenivši proti durim reče:

 

Počasi se je pomikal Gregorijančev voz

hrano okrepi za zadnji pot. Povešene glave

je korakal, da nisi mogel videti v mlado

mogel, videl bi bil, da je bilo to lice žalostno,

oči pa solzne. Redovnik se približa

velikim durim že polrazdrtega Medvedgrada.

 

 

vratar in se prekriža pred svetotajstvom.

je, zelo hudo, ali hotel je tako. Morali smo

 

Redovnik se poda proti gradu. Srce mu

in krepak konjeniški častnik — Pavel.

 

— ura je prišla. Počivat bom šel. Hvala,

sveti oče! Težko sem vas pričakoval; da

 

Duhovnik stopi bližje. Navzoči se odstranijo.

solze na njegovo čelo.

 

težak kamen; bojim se, da ni zanj odpuščanja.

Ljubil sem dekle, kmetsko dekle

zmanjkalo ga je nekega dne. Morda je

zanemarjeno, morda živi v bedi, morda

 

vas, oče. Ta izgubljeni sin vam je

prinesel zadnji božji blagoslov, ta sin, vaš

 

Lice ti priča, da si Gregorijanec! Da, da!

hvala ti, večni Bog! Sin, dovrši — smrt ne

 

Duhovnik dovrši sveto opravilo in sinova

se vrneta.

 

bahat, ponosen. Večna roka me je zlomila.

Toda zdaj sem čist. Rešil me je moj izgubljeni

 

 

gre, prihaja smrt. Pozneje ga objemaj,

pozneje! Sinovi, vidim: stari naš rod bo

ve Bog. Klara je kriva — Bog se je usmili.

 

pripomni Pavel.

 

odpuščanja. Čuvaj ga in pomagaj mu na

stare dni. Z Bogom! — Niko in Anka,

in junak. — Z Bogom, Jurko! Oh,

moli zame! — Z Bogom pa tudi ti, stari

enaka. Ponosen si bil ti in ponosen sem

bil jaz. Tebi je počilo srce in poka tudi

meni — ti boš prah in prah bom tudi jaz.

omahne medvedgrajski gospodar.

 

Izginil je rod Gregorijancev s tega sveta.

 

 

Divna si, bujna si zelena gora mojega