Jurij Kozjak (Amerikanski Slovenec): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
popravki |
||
Vrstica 3:
| normaliziran naslov= Jurij Kozjak
| avtor= Josip Jurčič
| izdano= ''{{mp|delo|Amerikanski Slovenec}}'' 42/223
| vir= dLib {{fc|dlib|SDXNJOPF|s=4|223}}, {{fc|dlib|5FBDYJTS|s=4|224}}, {{fc|dlib|JQVTMVDH|s=4|225}}, {{fc|dlib|CXCAYI5C|s=4|226}},
| obdelano= 4▼
| dovoljenje= javna last
▲| obdelano= 4
}}
{{neoštevilčena poglavja}}
==PRVO POGLAVJE.==
Vrstica 260:
kuštravega fantina, ki je kuhal, in oba koračita
mimo koščatih konj in oslov, ki so po navadi
ciganom tovore, prenašali iz kraja v kraj,
od vasi do vasi.
si danes lahko dobrega konja tu gori v gradu.
Uren bodi, jaz ti pomagam. Hlapce bo
Vrstica 269:
pri vratih, vrane barve in ga odpelješ do velikih
vrat, tam te čakam jaz, vse drugo bom storil
potlej sam.
mladi.
ga ne bo videl v naših rokah. Kadar pridemo
čez mejo, lahko ga prodamo.
Na poslednjo misel je hotel mladi ciganič nekaj
Vrstica 290:
spne s svojim živim tovorom pokonci ob zidu.
spenja roke, da bi se vrh zida poprijel in gori
splezal. Ciganski oče se postavi še bolj tik zida,
Vrstica 303:
in kmalu je klečal mladi cigan na zidu.
maček ciganski na zidu.
in ga priženeš ob zidu do vrat; ako ne, varuj se
me! Jaz te počakam pri vratih.
šepetaje dolgin svojemu sinu na zid. Ta
pa ni poslušal do kraja očetovih besed. Naglo
Vrstica 321:
mnogo povedati.
hlapec.
govori ciganka, po strani se pa skrivaj
proti hlevu ozira.
kje je to?
vojni hlapec Ožbe.
marsikje; tudi zdolaj na Hrvaško in na Češko
smo šli z mečem — še z rajnkim gospodom, v
Egiptu pa še nisem bil.
tretji hlapec.
Marija sta potovala z otrokom Jezusom v Egipet.
To ste slišali. Mi cigani, — ne mi —
naši očetje niso hoteli sprejeti Jezusa in Marije
in zato moramo sedem let romati po vsem svetu,
vse križem, ljubi prijatelji, za kazen romati!
treba vas zapoditi s palico, zakaj pa že romate,
kar imam jaz zobe v v željustih.
Nato vstane krohot in smeh na dvorišču.
ne šli radi domu, ko bi mogli; pa zavirajo nas
zadržki mnogo vrstni; kaj ti pravim, prijatelj,
ti bi me ne mogel razumeti.
da bi tudi ti znala kaj, kar mi ne bi? Morda
celo, kakor naš gospod Peter,
ozre, ali ga ni kdo čul.
se ti je zgodilo in kaj se ti bo še.
dal, ko bi mi povedala, kaj bo z menoj. Kje
pa poznaš, kje?
nevarnosti, še v tretje boš; to pa se ne bere, ali
jo prestojiš. Pač, nemara da jo boš. Enkrat
si se mislil oženiti, pa ti niso pripustili. Ženil
se pa boš čez leto in dan in mlado vdovo vzel,
prorokuje ciganka.
ugane baba.
hote zvedeti prihodnje svoje usode.
Vrstica 391:
druhal zbrali, hoče zvedeti, kaj imajo. V ta hip
pa mu naproti priteče sinček, šestletni Jurij in
govori:
našega vranca odpel in ga žene venkaj. Jaz
sem mu rekel, naj ga pusti, pa me je hudo pogledal
in hotel me je prijeti. Pojdite!
Rekši vleče deček gospoda k vratom. Tu zagleda
Vrstica 405:
bil pri tatovi.
da mu pretrese strah vse ude od pete do glave
in se z mesta ne gane.
se pritepel?
z debelo palico mahne, da cigana kri zalije in
zgrne se na tla. Konj zdirja na dvor. Hlapci
Vrstica 417:
obrne in glasno spregovori:
Ako se mojemu sinu ne zaceli rana, ki si mu jo
naredil, pomnil me boš!
Tudi ciganke je zmanjkalo. Hlapcev se
ni nobeden upal geniti. To ni bil človek — so
Vrstica 425:
stresel. To je moral biti tisti, ki križe
delamo pred njim. Gospod pa se je hudoval
nad hlapci:
Drugi dan že ni bilo več ciganskih šotorov
Vrstica 440:
Protivnemu — groza viharja.</p>
<p align=right>
Mladi Jurček Kozjak je stal z očetom pod
Vrstica 455:
Iz te zamišljenosti ga prebudi modrooki sinek
vprašaje:
očeta Bernarda, ki me bo brati učil, kakor ste
rekli?
Pride pa v tem hipu star hišna naznanjat
Vrstica 483:
med njima govorica.
domačin tujemu vitezu,
bil mislil, da te bom pod svojo streho gostil s
svojim vinom; kaj posebnega te je moralo pripeljati
v našo deželo, da si obiskal starega prijatelja.
Govori tedaj in ne boš zinil želje, da
bi ti je jaz ne izpolnil, ako je v moji moči.
posebnega me je pripeljalo v deželo. In ker
sem tu, vem, da ne smem mimo prijatelja, kakor
si ti, zlasti ker potreba mi je ravno tebi
enakih. Toda motiš se, ako meniš, da iščem
pomoči zase; iščem pa krepkih rok za cesarja,
rekel je vitez. {{prelom strani}}
sam res težko grem v teh časih z doma; saj veš,
Turki nas napadajo pogosto; imam mladega sina
in nobenega človeka, da bi mu ga brez skrbi
izročil; ako pa je cesarju treba vojakov, pridenem rad nekoliko hlapcev, postavim krdelu svojega
sorodnika Ludovika, ali komu drugemu,
odgovori Marko.
ako je cesar z lastno glavo v nevarnosti,
menim, da mu ne odrečeš svojega meča in desnice.
je zgodilo?
licem.
Poslušaj me. Gotovo si slišal, da je grof celjski
nesrečno smrt storil.
vsej pravici dobiti naš cesar Friderik III., že
zavoljo tega, ker je cesar, ko že ne bi imel druge
Vrstica 553:
starega prijatelja v visokem njegovem gnezdu.
Mislim, da boš opasal ledja, ako bi bilo zadnjokrat
v življenju.
domačin.
pomoči; iz Kranjskega menda greste precej jutri.
Ljubljansko mesto da 40 vojnikov in mnogo
vitezov je obljubilo izdatne pomoči. Kozjak,
prvak svoje stare rodovine, menda ne bo zadnji
med njimi?
iz Celja?
bilo šlo za cesarja, mojega gospoda, Bog ve, bi
li bil jaz kdaj lazil skrivaj skozi vrata celjska.
Le malo je manjkalo in ujeli bi me bili čuvaji.
Sam meč in noč sta me rešila in z menoj, kakor
upam, tudi svetlega Friderika,
povedali, kaj je dolžen svojemu cesarju,
pravi Marko,
ta čas, da prispemo mi do tja?
in je za zdaj za zidom. A sestraga ga Vitovec
lahko, ako mu ne pomoete brž ko brž.
Kozjak zapustil ne v boju, ne v drugačni
nevarnosti; jaz ga tudi ne mislim, dasi se težko
ločim od doma,
Kmalu potem je odhajal tuji vitez na brzem
Vrstica 633:
on. Nazadnje pa mu vendar drugega ni bilo
storiti, kakor bratu Petru izročiti sina in grad.
bo, ko bo videl, da mu zaupam. Zapretim mu,
da bo oprezen, z otrokom naj lepo ravna in povabim
Vrstica 643:
nekateri boj sem preživel, Bog me je otel,
gotovo me ne bo pahnil v nesrečo zdaj, ko me
je sinu treba.
Tako je mislil tisti večer Marko Kozjak. {{prelom strani}}
Vrstica 681:
da je živalco opazoval, zmotil bi se bil.
prinese!
mu zvlečejo še grše na čelu.
drugi hočejo, kadar drugi hočejo in ako drugi
hočejo! Tega je moj oče kriv, lahko bi mi bil
dal, da bi živel po svoji volji in želji, ali tega
ni storil, ti — ti nisi bil moj oče,
posvetijo, ko to zagodrnja.
sorodstvo? Kdor mora živeti pri svojih sorodnikih,
revež je večji od onega, ki prosi vsak dan
Vrstica 700:
ne motim, ako vsa učenost ni goljufija, imel
bom in moram imeti tudi jaz svojo lastnijo,
moram imeti, kamor bom pogledal in lahko rekel: to je moje.
Zdaj je začul Peter glasne stopinje po mostovžu.
Vrstica 711:
že tretjega gospodarja iz Kozjaške rodovine —
pokaže se in boječe pokuka v luknjo, obzidano s
pisano skladalnico, rekoč:
nocoj doli k njim večerjat.
Peter ne odgovori ničesar, pogleda ga pa tako
Vrstica 718:
glavo in duri za seboj zaloputne.
vrteč svetilnico v roki,
kakor sam Bog nas varuj in sveti Til!
Poznal sem nekaj tega rodu, pa takega še ne,
Vrstica 725:
brat. Raca na vodi! Precej ko je lupino odvrgel
in ko je dete še po štirih kobacalo, vedel
sem, da se zvrže po bogve kom.
Ožbe še dalje Petra premišljeval, ko ne bi bil
prišel do velike gospodarjeve sobe.
Vrstica 736:
nikoli ni govoril, ako ga ni nihče vprašal.
vladar, cesar Friderik, v veliki nevarnosti, da
ga Vitovec zajetega drži. Otodi je bil cesarski
jezdec, stari moj prijatelj, pri meni, ki mi je to
sporočil.
Peter povzdigne oči in naredi se, kakor da bi
hotel reči:
tam ali nikjer, jaz ga ne iščem.
naposled, po dolgem molku:
Kdo bo meni povedal?
zategne.
na pomoč in, to se Ve, jaz moram iti ž
njimi. Sramota bi bila zame, da ne bi šel.
brat Peter, boš popustil svojo izbo in oskrboval
grad, mojo, mojega sina in svojo domačijo. Bodi
Vrstica 765:
nepričakovanega — saj menda me razumeš
— pustil bom oporoko v kloštru stiškem:
oskrbuj ti mojemu sinu reči, dokler ne doraste.
Bodisi da se je Petru res iskrica dobrega namena
Vrstica 775:
skrbel za blago in sina.
za moje in svoje imetje; saj dokler bom jaz kaj
imel, tudi ti pomanjkanja ne boš trpel. Zraven
Vrstica 783:
in da ž njim umrje staro naše ime, slavno iz
davnih časov. Komu ga morem lažje izročiti
ko tebi, svojemu bratu?
Marko.
in ubranil po svoji moči vse,
Deček celega pogovora ni poslušal. Sredi
sobe je malega psička dražil, ne pazeč, kaj
Vrstica 793:
pogledovati.
bliže, mu pravi:,
dokler ne pridem domu. Glej, da te bodo
hvalili in radi imeli. Pa oče Bernard pride jutri.
On te bo učil, tudi njemu bodi pokoren, in
kar ti poreče, vse voljno stori. Tako mi boš
delal veselje.
stricem.
stricu, stric so hudi,
oblijo. {{prelom strani}}
se Peter in na obraz se mu uleže megla kakor
popred, toda premisli se in nekaj bolj tolažljivo
reče:
saj ne grize.
Oče je tolažil dečka, kakor je vedel in znal
Vrstica 853:
Če glavo mi velja.</p>
<p align=right>
Preteklo je več tednov po Markovem odhodu.
Vrstica 869:
se je boljše oblačiti, hodil je v soseščini okoli
plemenitašev; tudi v Stični je dobil dobro ime
in sploh so ljudje jeli rekati:
bi bil prenapačen ta Peter Kozjak; vidi se, da
je dober človek.
samo očeta Bernarda, ki je bil precej
po Markovem odhodu prišel v grad za učenika,
Vrstica 932:
seznanili ž njim in ki so ga Samola imenovali.
glavar,
Kozjak danes v klošter in da ga še ni nazaj. —
Ne bo ti dobro, ako si me prekanil, to ti povem;
Vrstica 941:
zavratnico spletli za viteza Kozjaka, tako
utegnejo vitezi izmed nas ene za želod obesiti
na hraste.
Samolu,
skril v nedrije in prosil v kloštru daru. Pater,
ki mi je dajal jedil — trap me je res imel za
Vrstica 950:
vitezov v kloštru in dobro sem čul ime:
Kozjak. Ako bo nocoj hodil domu in ne bo šel
nikoder drugod, mora priti mimo.
zato, konopna vrv naj počaka do jutri. Rosa
ji ne bo škodovala, trdno je spletena.
Rekši odveže cigan vrvico od pasa ter jo v
dve gubi zadrgne okrog vrbove veje, ki je molela
ciganom ravno nad glavami.
dva viteza drži,
oba,
človeka, ki si ga imenoval že večkrat,
star, škiljast mož izmed poštene druščine,
zbosili so se nam konji, ti pa nam še nisi povedal,
čemu smo prijezdili v to deželo. Kaj ti je
storil tisti, za katerega smo vrv pridrgnili, da
mu sapo ustavimo in mu izvinemo kosti?
Samol nato, veliko žalega mi je napravil. Povem,
da veste, zakaj smo obrzdali konjem
Vrstica 997:
mu šle iz udov, umrl je. Zdaj veste, tovariši,
koga čakamo, in da mu ni upati ničesar več pod
solncem, kadar pride meni v pest.
In res se je slišalo peketanje konjskih kopit
iz večerne megle. Ko bi mignil, polove cigani
Vrstica 1.016:
konca sapo zapiralo.
lepo, jaz sem Peter s Kozjaka, nikomur nič ne
storim. Pustite me, jaz vam dam denarja, vse,
vse vam dam, grad — samo mene pustite. —
Hlapcev imam mnogo, hudo vas bodo kaznovali,
ako se me dotaknete!
Tako in enako je blodil v strahu in trepetu
za svojo kožo Peter, ko mu je migala smrt
pred očmi. Sam ni vedel, kaj govori. Cigani
so se smejali in suvali ga brez usmiljenja.
se izgovarjaš, boter!
vse znance po peklu!
zrastla na hrbtu!
denemo, da se mu zravna!
naj me počaka tam, da se zopet spoznava, ako
me je že pozabil in zgrešil. Tudi mu smete
reči, kaj pomeni pridrgnjena vrv, da ne bo
nanagloma stopil s sveta!
in gospoda Petra odvedo k ognju in ga
poredno z grčo na hrbtu dražijo, dasi mu je bilo
Vrstica 1.050:
davnaj. In Bog mu je še prizanesel. Dolgin
Samol pristopi, in ko Petru pri ognju v obraz
vidi, začudi se ter pravi:
človek. Tega ne iščem. Pustite ga!
pa se je odvalil kamen od srca in bil je precej
tisti ko pred.
da je Kozjak večji, bolj zastaven človek. Taka
šleva ne bi bila mojega sina na prvi mah pobila
na tla. Ha, zakaj si rekel, da si Kozjak?
iščete mojega brata. Ta je na vojni, pred Celjem,
jaz sem le njegov brat, ni mi nič do mojega
brata in njegovih reči; zato vas prosim,
pustite me in moje hlapce, jaz z bratom nimam
nič,
To vse pa ciganom ni bilo nič kaj povšeči.
Vrstica 1.071:
končanega namena.
bo visel,
to misel potrdili. Petru se je bilo sicer zopet
malo ogrelo okrog srca, ko so ga opominjali na
vrbovo vejo in pridrgnjeno vrvico, pogodili so
se naposled za sto zlatov odkupnine, katero je
Peter obljubil dati ciganom zase in za hlapca.
Dolgin poveljnik sam zasede konja in odjezdi
Vrstica 1.082:
poroka ostati pri ognju. Toda zapovedal je
Samol tovarišem, naj ne ravnajo grdo s hlapcema,
le ako bi njega nazaj ne bilo.
jutri ne bo, ko zagledate prve solnčne žarke,
vedite, da sem zaprt pri tem gospodu, česar se
bo pa varoval, menil bi; — potem že veste kaj,
reče ciganom dolgin, odšedši s Petrom proti
gradu.
Vrstica 1.103:
Tu se Petru zbudi misel, strašna, kakršne se
le najhudobnejše srce ne ustraši.
porabil to na svoj lastni prid?
pride v roke vse bratovo imetje in postanem
sam svoj gospod? Nihče ne bo misliti mogel, ni
Vrstica 1.111:
vzrok temu. Cigan pojde v tuje kraje, kdo ga
bo kdaj videl več? Da me pa ne izda, to bom pa
že skrbel.
striček.
vse, tudi jaz sovražim svojega brata,
pravi Peter ciganu,
njim, tudi meni povšeči stori.
Zasmehljivo ga pogleda cigan. Pač je moral
misliti:
ko bi ga bil presunil moj nož ali pa da bi ti vrv
debeli vrat zadrgnila in zemljo izpodmaknila
pod tvojimi nogami!
mojim bratom, ki ti je sina ubil,
dalje,
nož v srce zabodel ali ko bi ga obesil za vrat.
Samo prisezi mi, da nikdar ne izgovoriš mojega
imena, da te ne bo potlej nikoli več v deželo in
v te kraje. Pripeljal bom pa še sto zlatov k
onim sto za plačilo.
bi bil človek, da mu ni mnogo do take ali
take prisege.
Vrstica 1.142:
molčal, naj se nož obrne njemu v prsi itd.
pretepel, ima tudi sina, ki ga bolj ljubi, kakor
si ti svojega rad imel.
dolgin,
To ti storim, tem bolj, ako mi plačaš. Le
pokaži mi, kje spi in jutri s? ti ne bo več zbudil.
tako delati, da se bo videlo, da sem jaz tebi nasproti
in da nimam nič s teboj v tej reči.
cigan,
bi rad breme naložil. No, naj ti bo, jaz ga
vzamem, dal boš več ko sto zlatov. Kaj pa vendar
češ, kaj naj storim z dečkom, tvojim trnom
v peti?
večeru. Ako prideš s svojimi pajdaši,
malo prešine gospoda, ko se na to tovarišijo
domisli,
se ne bo nihče. Meniha mi živega pusti,
da bo pričal. Otroka mi odpravi, kamor
Vrstica 1.173:
Plačal ti bom dvesto zlatov in mojemu bratu,
svojemu sovražniku, boš hujše storil, kakor bi
ga umoril; ogrenil mu boš vse življenje.
Prijezdita do grada. Vratar, ki je v svoji
Vrstica 1.206:
Žene ga na prodaj v robstvo.</p>
<p align=right>
Storjena je bila pregreha, črna kakor srce
Vrstica 1.283:
povest o močnem Samsonu dalje.
so Filistranje Samsonovo uganko ugenili in trideset
sukenj v stavi pridobili,
kmetov, naslonjen na motiko. {{prelom strani}}
še ni bilo. Samson si izmisli, kako bi se
maščeval nad Filistrani. Bilo je pa v Jutrovem
Vrstica 1.299:
po polju Filistranov, svojih sovražnikov.
Ostrašene lisice lete vse prek po žitu in požgo
do bilke vso strnino. Filistranje niso imeli jesti
po zimi. — Potem gre Samson v neko jamo v
okraju rodu Judovega. Filistrani zvedo, kam da
Vrstica 1.306:
celo 3000 mož iz rodu Judovega se jim pridruži.
Le-ti pridejo k Samsonu in mu vele, naj se vda.
On reče:
se vam vdam.
ter ga odvedo v tabor Filistranom. Sovražniki
ga hočejo brž prijeti. Zdajci pride Gospodova
Vrstica 1.313:
bilo končevje; zgrabi neko oslovsko čeljust, ki
je ležela na tleh, plane nad Filistrane in jih potolče
blizu tri tisoč. Drugi pobegnejo.
To mirno veselje pa jim je prestrigel deček,
ki je zavpil:
Res so dirjali čudni možje proti vasi. Napol
Vrstica 1.323:
zraku.
Strah je bil prevzel vso družbo, ko so začuli krik:
oprt ob palico,
vasi, posamezne bi morda že prijeli.
kmet, ki je držal motiko —;
varuj in Mati božja, ko bi le kaj mož več bilo
tukaj, vse je na polju!
v hiše!
tudi slabe namene; Bog varuje nedolžnega.
Rekši pa se je starcu roka tresla; nevede prime
dečka Jurija za roko s svojo blagoslovljeno desnico,
Vrstica 1.350:
dečkom in nekaterimi moškimi ostane na mestu.
cigan Samol ter stopi s konja in ž njim tudi eni
njegovih tovarišev,
Sicer mu dobro ravno ne bo pri nas, pa
vendar radi bi ga, in staremu očetu tudi nima
kaj pridovati.
in zagrabi malega dečka, ki se je zastonj jokaje
skušal skriti za očeta Bernarda.
brez strahu stopi ciganu nasproti,
kajoni, da vas božja roka ne zadene. Kaj hočete
s tem dečkom? Nihče se ga ne bo dotaknil brez
kazni, nedolžna kri v nebo vpije.
na poslušavce, ako ste menih, kakor se mi
vidi; nas se take pridige ne primejo.
ki so sedeli še na konjih, priganjali so glavarja,
naj naglo opravi, zato zgrabi stari hudodelnik
Vrstica 1.373:
dečka.
kmetiški mož, ki se je podpiral na motiko,
vzdigne orodje in gotovo bi bil ciganu črepinjo
Vrstica 1.386:
Samol zagrabi fantiča za roko in ga posadi
na konja, usede se za njim in preden je človek
vedel, odjahali so bili cigani naglo ko strela.
Oče Bernard omedli.
Vrstica 1.409:
posebno mudilo, to si lahko vsak sam misli. Tudi
stari hlapec Ožbe je ob tla bil s peto na dvoru
in zadosti razločno godrnjal:
za drugo kakor za zamudo in nagajivost.
je manjkalo in bi bil nepokoren odjahal. Morda
bi bilo bolje.
Vrstica 1.418:
grbavi in grčavi Peter, ciganom po sledu. Pa
kmetje, ki so gledali za njimi, videli so precej,
da so že pri gozdu po napačnem potu zavili.
levo! Na levo!
bil slišal tako daleč!
Vrstica 1.433:
Kmetje doli v vasi so dobro zaprti ugibali,
kaj bodo cigani z mladim gospodičem. Eni so
menili:
Eni so rekli:
iztrgali gorko srce
uganjali, ciganke so vse čarovnice.
si okovan kij postavili v kot za vrata, da bi se
ciganom branili, ako pridejo še po njihove sinove.
Vrstica 1.461:
Bolj grize, bolj po novi kervi vpije.</p>
<p align=right>
Preteče zopet mesec dni. Hrup zavoljo ciganskih
Vrstica 1.473:
krošnjar, ki je vsakovrstno drobno robo prodajal od grada do grada, od hiše do hiše, pri tem pa prenašal novice kakor vsi kramarji.
drugim ženskim služabnicam na Kozjaku,
bomo kupčevali kaj, dekliči? Jaz nosim v tovoru
na hrbtu lepe nogavice, lepe, pisane, na Laškem
Vrstica 1.482:
zobe, za rane; potlej nosim tudi igrače otrokom;
hajdi, moji dekliči, barantajmo, vse dam na pol
zastonj, le polovico boste mi plačale.
gredoč pa je pripovedoval kupčevavkam:
toliko velja to, toliko to;
je treba veselja, zato barantajmo, kupčujmo!
Kako, ali bova midva kaj poiskala, stari?
vpraša starega Ožbeta, ki je z vratarjem in
hlapci zraven prišel.
oglavnice za sokole
več ptičev; sokolov nimamo, čemu nam bodo
oglavnice,
vpraša krošnjar.
hlapcu, ki je ogledoval drobninarsko blago.
malo bolj tiho.
Vrstica 1.519:
Krošnjar pobere svojo zbrav v visoki svoj
tovornik, prime za gorjačo, opaljeno in z železom
okovano, ter se poslovi.
bil pozabil, le za las je manjkalo!
temi besedami krošnjar že na vratih. —
ko bi poklical eden vašega gospodarja, naročeno
mi je nekaj, da mu povem.
pa meni povejte, da jim naznanim,
Ožbe.
sem se oprtal, krošnje ne odložim. Mož mi je
pa velel, da moram besede njemu samemu povedati.
Peter pride in škiljavo pogleda krošnjarja.
Vrstica 1.538:
odmaknejo vsi.
in hudogledega, da bi se ga bil kmalu ustrašil;
gorjačo sem bil že stisnil. Ta mi je naročil,
Vrstica 1.547:
s seboj tisto, kar ste mu potlej obljubili.
Ko bi se ne domislili, rekle je, naj vam imenujem,
— jaz sem že pozabil koga.
To je Petra pretreslo in omehčalo. Namestu
Vrstica 1.557:
roteč ga, naj ne spregovori nikomur nič o tem.
v roki. —
— ne bojte se, gospod!
kupec.
Vrstica 1.597:
okrog sebe.
razkuzmani, črni podbradek.
ne pride. Jaz menim, da mu je kramarski pricvrknjenec
naročil, menda mu je bil vendar
moj nož na mislih, ki sem mu
goltanec. Maščeval sem te, moj sin; celo plačilo
prejmem zato. Drugo muho sem ujel na limanice;
Vrstica 1.607:
da je pridobil graščino! Ha, meni si jo pridobil.
Jaz bom videl, ali ne dobom denarja pri
njem, kadar hočem, — jaz, ki ga imam na vajetih.
Tako in enako je govoril cigan sam s
seboj in dokladal po malem suhe brsti na ogenj. {{prelom strani}}
Vrstica 1.622:
gospod s Kozjaka.
cigan, čigar mačje oči so precej spoznale, kdo
da je.
Vrstica 1.630:
iskric ogenj.
vpraša cigan gospoda s Kozjaka.
da si izpolnil pogodbo? Kam si dejal otroka?
Ali je varno spravljen za vse življenje, za
večno?
vojak) bo postal in nikdar ga ne boš videl, sale,
ako greš na vojsko zoper Turke; tedaj
Vrstica 1.647:
ali sem zaslužil. Dal mi boš torej toliko, kolikor
si obljubil in še toliko, kolikor je na tebi
ali pri tebi, ljubi moj sosed!
Peter mu da denar, cigan ga spravi.
in grbave postave!
gospoda Petra,
tako daleč, notri na Turškem, ljudi, ki ti bodo v
rodu, celo vojaki janičarji, vzrejeni in poučeni
v veri Mohamedovi. Lahko se boš hvalil in bahal:
tebi enakega ni v deželi.
pravi Peter ves nevoljen, da ga tak človek zasmehuje.
ti. Ti si peresce na veji: jaz pihnem, pa odletiš;
jaz zinem eno, pa te ni drugej ko pod vislicami.
Vrstica 1.671:
nu — boš pa nerad. Drugo pot se utegnem
oglasiti sam v tvojem, gradu, ko me bodo ljudje
malo izgrešili.
Zdaj je Peter popolnoma razvidel, kaj je storil.
Vrstica 1.686:
on, ki sam ve njegovo skrivno hudobijo. Odstopiti
Petru seveda ni bilo lahko, hudodelstvo
je že v nebo vpilo:
sinovca, temveč tudi dušo njegovo, kajti
Turki mu bodo tudi vero izrvali iz srca.
zadnjih ciganovih besedah mu je vse zvonilo
natanko. Naprej je hotel torej Peter. Vse zadrege
Vrstica 1.705:
povračevati.
nož brusi za svoje drobovje?
da se ne bi bilo nič posebnega zgodilo. Peter
jame prositi in se izgovarja, da je hotel cigana
le ostrašiti, in druge abotne reči.
tiščeč gospoda za vrat.
porinil nož le za šalo pod rebra? Morda bi bilo
boljše zate, ki napadaš po mačje od strani.
Smrt in božja kazen stopita hudobnežu pred
Vrstica 1.721:
pest, nož skrije za pas in Peter je bil prost.
Hotel jo je naglo pobrusiti, da se ne bi vrag njegov
spremislil.
na grad, kako kaj gospodariš. Poročim ti
morda tudi, kako ti kaj bratov sin, ali se mu
Vrstica 1.731:
vojak bo iz njega, da ne bo vsak janičar njemu
prilika. Le glej, da veliko denarja pridobiš,
brata pa odpodiš, kadar ti pride na dom.
Rekši se zakrohoče cigan ter odide. Peter,
Vrstica 1.750:
In kliče vse svetnike in Boga na pomoč.</p>
<p align=right>
Pater Bernard ni mogel preboleti nesreče,
Vrstica 1.804:
v rog, ko zagleda ljubega gospodarja pred gradom; viseče mostnice padejo čez visoke rove in
grad sprejme krdelce. Družina vre vkup, tudi
Peter prišepa.
božji,
bili gospod vendar popred prišli, preden so hudobni
ljudje tej hiši steber izpodmeknili, preden
so hudi cigani milega sinu daleč odgnali, da
ga ne bo nikoli več videl pošten človek!
Gotovo je Marku moralo čudno zdeti, da
Vrstica 1.821:
ni svoje tuge očitno pokazati.
reče po dolgem molku z žalostnim glasom.
bil šel za roparji? Nobenega človeka?
da bi bil zasledil roparje, to ti pove vsak sosed,
vsak hlapec. Jaz sem delal, kar je bilo v moji
Vrstica 1.834:
da bo še kdaj prišel na dan. Utolaži se torej,
brat Marko, saj vidiš, moralo je tako biti,
Bog je menda hotel.
Vendar vse te tolažbe so se Marka slabo prijele,
Vrstica 1.871:
da bi bilo res vse brez uspeha, kar bi koli storil.
Marku ni bil svet več pogodu.
ime, kaj bogastvo?
svetu! Ženo mi je Bog vzel prezgodaj, ostalo
mi je dete in zdaj sem izgubil še le-to. Srečen
na svetu ne morem več biti; le tamkaj jih upam
še videti, torej moram skrbeti, da pridem tja.
Stopi torej pred grbastega brata Petra in mu
reče:
dam ti vse svoje premoženje, obračaj ga, kakor
te je volja. Oženi se, ako ti je povšeči, mlajši
Vrstica 1.889:
svojo dušo, svet in svetno imetje tebi prepuščam.
V kloštru naj pokopljejo moje kosti,
Bog ne daj, morda ene zadnjih naše stare rodovine.
Kmalu potem se Marko preseli v klošter, obleče
Vrstica 1.905:
Morit bo hodil si svojat.</p>
<p align=right>
Vrnimo se zopet k mlademu Juriju Kozjaku,
Vrstica 1.927:
Ni manjkalo veliko, da ne bi bil moral nož
razsodbo storili. Le tako so se pobotali, da jim
je prepustil Samol večji del krvavega denarja
za dečka. Dolgin se potem obrne proti Turčiji,
Vrstica 2.054:
Nobeden srca ozdravit ne ve.</p>
<p align=right>
Bilo je leta 1475. Peter Kozjak se je bil svoje prostote že skoro naveličal, kajti sreče
Vrstica 2.117:
da je vojak.
zapre svoje bukve,
si dobil one, ki so pisarja ubili?
odgovori Til.
v razvalini in obstopili, ali imeli so cepce okovane,
eni celo meče; ušli so nam, trije naših
so močno ranjeni.
sovražniki od zunaj, roparji med narodom!
Zdaj bodo še predrznejši, nazadnje
Vrstica 2.133:
več izpod strehe. Ali si že slišal, da nam se
je Turkov bati, preden mine poletje? Potem
bomo imeli zopet nesrečo, da nam Bog pomagaj!
Opat pomigne Tilu, naj odide. Til pa se je
Vrstica 2.139:
še nekaj rad povedal.
pripoveduje hlapec,
smo ga prijeli. Zdaj pa trdi hlapec Andrej,
ki je bil prej v gradu na Kozjaku, da ga je
že videl popred in da je ravno tisti, kakor so
dejali, da je bil odpeljal tistega dečka, sina
gospoda ...
s stola in sprašuje hlapca zvesto in nadrobno,
kako jim je cigan v roke prišel.
se dalo kaj izvedeti o Kozjakovem sinu!
mislil opat Ulrik in brž reče pripeljati cigana
in sklicati priorja, očeta Martina in druge
Vrstica 2.166:
za smrt.
dečka, Kozjakovega sina?
opat. —
utajil, ne.
preskirbel dečku,
po svojih sodnikih, menihih in hlapcih, ki so
ga držali.
povedal na uho in on bo zame prosil, da
me ne obesite; vam pa nič ne zaupam, gospodje
Vrstica 2.184:
prelomil vrat. Ali Kozjak, ta je moj stari prijatelj,
naj bo že tisti grbavi ali pa njegov
brat, ki je med vami menih.
Marko Kozjak, že osivel, pride iz svoje
Vrstica 2.191:
odpeljal sina, zapre to ubogemu starcu- besedo,
up navdihne očeta, upanje, da je še piogoče
sina dobiti nazaj.
moj sin živi; izgovori, da mi ga pripelješ nazaj,
in nič se ti ne bo zgodilo, jaz prevzamem
tvojo kazen, jaz ti dam pol premoženja,
ves Kozjak, pa mi govori, kje je moj sin?
Vse to je hotel stari Marko naenkrat izvedeti
iz cigana.
Vrstica 2.202:
maščevanje se mu zbudi. Nekaj časa gleda
osivelega, onemoglega očeta in pravi:
tudi nekdaj sina, mladega, lepo rastočega, ki
sem ga ljubil. Ali ti si mi podrl moje veselje,
Vrstica 2.211:
na uho, in ako ne boš prosil za moje življenje,
tudi za njegovo ne boš; ako mene obesijo,
tudi njemu ne prizaneso. Poslušaj!
in cigan pristopi k staremu Marku ter mu
pove na uho:
prodal in izdal!
Komaj je Marko te besede čul, prešine ga
Vrstica 2.221:
staremu možu.
da ne bom obešen! Ko se Kozjak zbrihta,
prosil bo zame in za mojo staro kožo.
pristavi drugi.
Vrstica 2.243:
mislil mrtvega, in kako bo prenesel tak oslabljen
človek toliko težo, ki dušo teži? Drugi
pa so rekali med seboj:
Kozjaku na tihem povedal, moralo je biti
strašno, grozovito; zakaj Kozjak, dasi je sedaj
Vrstica 2.249:
vojak, ne bila bi ga vsaka stvar pretresla tako,
da bi se bil kar brž zgrudil in precej nič
zavedal.
Marka Kozjaka spravijo v posteljo ter pokličejo
Vrstica 2.271:
klošterskega posla.
hlapca medpotoma.
brat nanagloma zbolel?
hlapec,
da je neki cigan, katerega smo predsinočnjim
ujeli, nekaj gospodu skrivaj povedal, in precej
Vrstica 2.282:
{{nejasno}}. Kaj je cigan povedal, tega ne
vedo, najbrže kako čarovnijo, kakor jih imajo
ti ljudje.
Ko bi bil hlapec pazil na gospoda Petra
Vrstica 2.288:
zdaj bledo, zdaj zeleno prihajalo; noge so se
mu oklenile konja in roke so spustile nevede
konjsko brzdo.
Ko bi bil bratu njegovo hudodelstvo povedal?
po glavi.
se nekoliko upokoji.
dva sta ga morala držati in še bi jih bil kmalu
ustrahoval, dasi naš Til ni kar bodi ...
odgovori hlapec.
strah. Vest,
zbudi se nanovo.
Plaho je gledal klošterski hlapec gospoda
Kozjaka, ki je bil čuden, da še nikoli tako.
ko vidi Petra vsega prepadlega. Tocfa Peter
ne govori besedice do klošterskih vrat. Sam
Vrstica 2.333:
da se bo sam najbolj pogovoril s ciganom.
hoditi blizu pasjega hleva. Pa če te, naj te,
ne manjka boljših ljudi.
Peter stopi k ciganu v ječo.
pravi cigan poredno,
Ali že veš, da naju oba obesijo — tebe in mene?
Spodobi se to po vsej pravici; zakaj
skupaj orala, skupaj pojedila; oba vkup vozila,
oba vkup zavrnila. Kaj ti praviš, moj
grčavi prijatelj?
Kako je Petru moralo biti, to si lahko vsak
sam misli. Vendar sila je bila.
obenem imenovati?
saj vem, da nisi pozabil na tisti večer —
pred kakimi dvanajstimi leti — in ko bi ga
Vrstica 2.364:
rešim svojo staro polt, za katero mi je še
zmerom več kot za tvojo grčo, katero ti je
Bog oprtal namesto tovora na ramo.
Ko bi bil Peter mogel to hudobo s pogledom
Vrstica 2.370:
je moral molčati in cigana zlepa zase pridobiti.
bratu?
ga bom s tem pripravil za svojo reč in za
svojo glavo, da mu obljubim sina nazaj prignati.
V tem hrenotju pa sem se tvoje lepote
domislil, in glej, stara šleva je bil toliko
neumen, da je omedlel.
več; brat bo morda umrl in tako te bom
jaz spravil iz ječe,
dejanju razodeti?
ne upaj nič, to bo tvoja smrt; jaz si hočem
prizadeti, da ne boš živel dva dni potem, ako
imenuješ mene očitno.
Ko bi jaz pripravil tvojega bratovega sina
zopet nazaj in priče dobil zoper tebe. Da jih
Vrstica 2.400:
to je da, po janičarsko, zakaj ne pozna dežele,
kjer ima tako ljubega strica, kakor si
ti, moj ljubeznivi tovariš! Kaj bi ti rekel potlej?
bi tebi škodljivo.
pa le ena pomaga iz klešč, in ta je, da me
spraviš iz te luknje na beli dan ali v črno noč.
Vrstica 2.411:
ti glej, kod boš hodil in kam boš stopil. Vzemi
nož in prereži mi vrvi na hrbtu, ki mi vežejo
roke, prišel bom že sam pod solnce.
Petra vendar ni bilo volja tega storiti. Izgovarjal
Vrstica 2.417:
bolj skrivaj; to bi bilo preočito.
tvojo pomočjo, bom brez tvoje pozneje. Potem
pa bom razobesil tvoje možgane po plotu
stiškega vrta,
da sta ga lahko slišala hlapca, ki
sta stala pred durmi na straži. {{prelom strani}}
Vrstica 2.442:
<p align=right>Gosta megla po polju leži —
No kaj je to? kako je to?
Le turški konji tako sopo.
<p align=right>Nar. pesem.</p>
Vrstica 2.462:
treba bilo bran postaviti lugajoči reki, dežela
je klicala vsakega junaka na boj. Veljalo
je tačas še bolj ko današnji dan:
si sam in pomore ti
bilo redne vojske, ki bi bila postavila se vragu
pred oči ter mu mejo zasadila, doklej mu
Vrstica 2.555:
vitezov je bilo ujetih, ker jih Turki niso hoteli
umoriti, češ, da dobe veliko odkupnine
zanje. —
Ostanki krščanske vojske se naglo
umaknejo v gozde. Po deželi ni še nihče vedel
za to strašno pobitje. Turki so vedeli, da
jim zdaj nikjer ne
zapreti, zato so hrumeli v Kranjsko naprej
proti sredi.
Vrstica 2.575:
množica gibala naprej.
Pravljica pripoveduje, da so na
stiškega kloštra, cerkvica Matere
božje — da so se tu ljudje iz sedmih far sešli
Vrstica 2.595:
Kar se zasliši od vzhoda in severa znani
grozoviti krik: Alah, Alah! in ko blisk se
naglo začuje strašna beseda:
od vzhoda čez Bojanji vrh so dirjali turški
konjiki naravnost po travniku proti množici;
Vrstica 2.630:
tudi Peter. Kakor hudobni ljudje, ki nimajo
dobre vesti, bil je tudi Peter grozovito plašljive in boječe duše. Ko mu je udaril krik
tovariše, pomeša se med ljudi, ki so bežali
kar naprej, koder je bilo prazno, in dirja v
Vrstica 2.691:
ter krepko pomagal okoli in okoli, kjer je
bila največja sila. On je bil, ki je prigovarjal
oslabelim, naj ne odjenjajo.
tu, potem se oddahnemo!
Na severni strani tik obzidja je stala lipa.
Vrstica 2.730:
Črna noč se je raztegnila nad ubogo, potrto
kranjsko deželo. Ne ene zvezdice ni bilo
ne bi hotele gledati obupa in žalostnega stanu
slovenskih prebivalcev.
Vrstica 2.804:
— cigana. Hotel je odkraja vstati iz svoje postelje
in oglasiti se staremu znancu; ali divji
pogled izpod ciganovega čela ga ostraši.
se maščeval nad menoj, da mu nisem v štiri in
dvajsetih urah pomagal iz kloštrske ječe?
je Peter. —
in roko rdi, tekla od srca turškega ali slovenskega?
In Peter diha natihoma in se ne gane
v listju. Cigan pa se malo ozira okrog, govori
Vrstica 2.833:
Zato precej gredo gledat na skedenj, in ko zagledajo
lestvico prislonjeno in veliko mrve na
odru, zlezeta precej dva gori po lestvi, da bi nametal
sena za konje. Zbudi se cigan v mrvi in
zagleda Turke na lestvi. Vendar ni ga pretresel
Vrstica 2.907:
preveč stopila v glavo.
vislic; tudi nisi zaslužil, da bi se veliko
pečal s teboj in zate, pa naj ti bo,
cigan ter postavi Petra pokoncu in ga
na smreko prisloni. Kmalu se zbrihta, tudi
mu ni bilo drugega storiti, kajti cigan ga je
tresel kot snop.
greva izpod tvojih vislic,
in peljal plemen itaša k fcottiku. Voda ga popolnoma
okrepča.
cigan. —
menihih, zakaj ne braniš svojih podložnikov,
kakor bi imel. Kaj ne, še sebe nisi mogel
boš druge! Ali da se ti daš na brezo pripeti,
to ni prav po viteški šegi; gotovo imaš ti prvi
Vrstica 2.930:
od zelene trave in z glavo naprej siliš in riješ
proti tlom. Ha, ha, kaj ti je, moje grčavo
hrbtišče!
—
ti bratranca za janičarja prodal. Res, zdaj se
domislim, videl sem ga, tvojega brata sinu:
Vrstica 2.942:
med vsemi Turki, kar jih je zdaj na Kranjskem.
sin med Turki tu v deželi?
Peter.
videl sem ga v taboru. Kaj meniš, jaz
sem danes že marsikaj storil. Ko bi bil mesec
Vrstica 2.962:
Turki odidejo, ako te že prej bratov sin ne
obišče. Ko bi vedel, da ima tako dobrega
strica blizu, prišel bi te gotovo pozdravljat.
Petru je bila zopet prišla enkrat dobra
Vrstica 2.971:
zopet na očetov dom pripeljal, kajti gotovo
je moral imeti še kaj spominov na mlada leta,
katere bi bil lahko oživil.
kaj vedel, da sem bil prste poteknil v to mešanico?
mislil je Peter.
nobenega vzroka, da bi to razkladal. Ali kaj
bi bilo, ko bi se vendar izvedelo vse? Kaka
Vrstica 2.984:
moj brat je v kloštru, klošter je zapuščen
in Turki ga imajo zajetega; gotovo ga
zažgo in brata se mi ne bo več bati.
misli se Petru oči živeje zasvetijo.
imajo tudi Turki v pesteh, gotovo bodo uklonili
sive glave pod turško sabljo; tudi teh se
Vrstica 2.998:
mojega brata sin, če hoče, po vsem svetu,
jaz bom že zase skrbel, da mi ne pride
do živega.
Tako je premišljal in premislil Peter Kozjak,
Vrstica 3.004:
za ciganom, dolginom.
“domov?”
daleč. Dam ti na izbiranje: ali hočeš, da greva
k menihom v cerkvico na Muljavo, ali hočeš,
da greva v skalnato podzemeljsko jamo
nad Krko?
tam,
dolgim
sorodnik, ker se bojiš, da se ne bi sešla
z janičarjem, ki bi gotovo rad videl strica.
ne; jaz se te hočem iznebiti, če tako ne pa
tako.
Med takim pogovorom se izgubita le-ta
Vrstica 3.041:
Prot sovražnikom.</p>
<p align=right>
Kako poldrugo uro od Stične izvira pod
Vrstica 3.122:
kar so ti možje, prostaki iz naroda, ugibali.
nas varuj! Že od nekdaj, kar je menda naša
narodovina na svetu, ni je bilo sreče še toliko
Vrstica 3.134:
ki tudi niso veliko boljši, kar je, to je, samo,
da na kolec ne nabadajo nas kakor Turki,
ki so zdaj v deželi, Bog jih pogubi!
mož.
zapira v gradove, nas pa pusti, naj nam psi
požro otroke, naj nam mlade ljudi v Turško
Vrstica 3.147:
naglavnih grehov, ne pomaga ti živa duša,
kadar nas davi sam hudir iz Turškega ali pes
vedi odkod. Meni le to ne gre v glavo.
pa menim, pustimo na miru gospodo in cesarja,
oni imajo tudi že svoje križe; jaz pa pravim:
pomagajmo si sami, možje, sami si pomagajmo!
besedo,
ni matere ne; žene in otrok še poznal nisi;
če ti gre za kaj, gre ti za lastno glavo. Kaj
Vrstica 3.161:
bili Turki sina ubili, ženo pod zemljo spravili,
hiše že ne štejem, les še raste, to bom že
postavil!
in jo zapali, ako boš ravno prezaspan, da se
še sam spečeš v tem pepelnjaku,
mož rdečih las,
jaz še eno rekel. Nič ne pomaga, če se hudujemo
nad gospodo in cesarjem. Bog nam jih
Vrstica 3.185:
trše od naših. Jaz sem že prileten, pa grem
še zmerom z vami in videli boste, da sem včasih
še za kam potekniti.
zmerom večje je bilo krdelo pri velikem ognju.
nekaj bo, kar bo!
stegnilo za vselej, pol jih bo razbite buče prineslo
v to luknjo, to bo, da vam jaz povem,
pravi tisti, ki se je popred na gospodo hudoval.
ga mlad človek ter ga po strani zaničljivo
pogleda.
čarovnica, prorokovati naučila,
mu oni.
srca nimaš za pol moža, to te uči vedeževati.
pokazal ti bom, kdo je med nama strahopetec!
Rjekši dvigne svoj grčavi cepec nad
mladeniča, ki se mu je bil tudi v bran postavil.
na eno stran.
bomo pomagali proti drugim, ko se med seboj
skavsamo za vsak nič. Jutri pokažita svojo
Vrstica 3.239:
Lejte, ko bi se bili zbrali vsi v eno, potlej bi
se bilo dalo že kaj storiti proti Turku, ki se
je zdaj že nekoliko razlil po deželi.
Zdaj prideta v jamo Peter Kozjak in ž njim
Vrstica 3.248:
obleka je storila vendar, da so se jeli izpraševati,
kdo je to, in zmenili se naposled,
da je gospod s Kozjak.
dejali so eni in ugibali tako in tako. —
ni; ta nima naše oprave niti obraza poštenega.
Tako so sodili od strani cigana.
lahko pozve, kdo
gospodarji, kaj ni res? Vsak, kdor pride, mora
povedati: kdo si in kaj si?
ki pravite, da je gospod Kozjak. Naj bo
Kozjak ali Kravjak, gospod ali kmet, tu smo
vsi ene mere; govoriti mora, kdo je le-oni rjavi
dolgin, če ne ...
svojo palico.
Vrstica 3.269:
svoje cepove, batine in opaljiene kolce in krepelce,
vprašajo plemenitega gospoda, kdo je
le-oni človek, ki je prišel ž njim.
lahko med nami,
varovati grad, ali pozvfedeti moramo, kdo je
med nami.
In nesramni Peter, ki je precej priliko izvohal,
da bi cigana lahko uničil, reče:
ga ne poznam tega človeka, prišel je za menoj; videl sem ga malo popred, preden so bili
Turki prišli, in zdaj ga vidim zopet, nemara
da bi bil Turkom — tako — malo — znan.
vsakemu iz oči.
dvignili batine.
z našimi brati,
jih je bil že pred utolažil. —
po Turkih ravnali? Tega ne, mi smo kristjani,
in kakor sem že rekel, smrt nas lahko zaleze
Vrstica 3.302:
si jo ogleda ta človek in naj Turkom pove, da
ima še kje kakov cepec, ki je trd dovolj, da
razbije glavo, in ako je še tako koščena!
Bog Stvarnik skrbel in nam brlog izvolil, do
katerega tudi turški konji ne prisopo, dasiravno
so urni kot strela.
Cigan je bil kmalu spoznal, kako je. Iz obrazov
Vrstica 3.321:
Zdajci se spne cigan pokoncu, v roki se mu
zasveti nož in strašen glas zadoni po podzemeljski
jami:
tri je moj nož nabrušen. To pa ni res, kar je
vam povedal tisti grbavi človek.
potihne ves hrup po jami, vse se ozre na cigana.
Ali na mah padejo trije cepci in v tisti
Vrstica 3.335:
Krohotaje se pomaknejo kmetje v luknjo,
potem ko je potihnilo zadnje čopljanje po
vodi v črni temi.
na suho,
kaj je videl; naj le. Ako pa ne zna, naj
utone, škode ne bo velike.
Ko bi bil kdo stopil doli h Krki raz jarek
Vrstica 3.345:
zleknil se v svoji dolgosti pokoncu ter
proti jami obrnjen jezen govoril sam s seboj:
krivenčasti gospod Kozjak. Ti žaba, ki
bi jo imel že stlačiti zdavnaj. Ali zdaj se ti
bom zahvalil; vse drugod se boš lovil, kakor
po vodi, in utonil boš v mlaki, ki si jo sam
izkopal.
strani, kjer je bil veliki turški tabor
pred cerkvijo na Muljavi.
Vrstica 3.386:
bila molitev.
govori mož na straži za zidom na pokopališču
svojemu sosedu, zamišljeno sedečemu.
zadnji dan; zakaj drevi se vidiva že na onem
svetu. Ta dan nam prinese smrt, Bog mi grehe
odpusti! Smrt!
upam, da je bomo še ta dan odbili z božjo pomočjo; kloštrski hlapci, Mačerolovi hlapci, Ravbar,
Krčanje in morda še kdo nam pridejo
Vrstica 3.402:
se bijmo! Dokler bom gibal z mezincem
na levi roki, tako dolgo sem namenjen braniti
se, zastopi me sosed,
kakor mislim. Jaz se tudi ne dam povezati; to ti pa povem, da večera ne bomo dočakali
živi in zdravi, to mi tukajle notri nekaj govori,
in videl boš, da se bova drevi drugje srečala,
odgovori tovariš.
na pokopališču, ne bo treba nas pokopavat
nositi; kar pademo, pa je. Zato pa se hočemo
še grdo pogledati, preden nas presele turški psi
na oni svet. Popolnoma upanja ne popusti.
gori na griču in. po travniku. Kolikor je te
pošasti v deželi, vse se je to noč zbralo okrog
Vrstica 3.438:
ali pa leže zvezani v šatorih. Nihče, sosed,
nam ne more pomagati; preden bo drevi, tudi
naju ne bo.
drugi, seže sosedu v roko ter odide med
druga krdela, kjer so imeli enake pogovore.
milostkjiv. Hudo je na svetu današnje dni; gori
mora biti boljše. Kakor bo že Bog naredil.
Rekši se zavije mož ter se usede zopet zamišljen
na tla k malemu ognju.
Vrstica 3.512:
njegove pajdaše, niti ni hlepel po ropanju
in ujetnikih, le bojeval se je s čelom nasproti
čelu; tu je bil strašen. To se ve, da se
je bojeval za stvar napačno. {{prelom strani}}
Vrstica 3.597:
ga menda zunaj, zato gre v cerkev. Ne gleda,
kam bi stopil, ali v mlako sesedene krvi ali na
človeka. Išče v svojo pot naprej.
starega,
—
in trhlemu možu ne da Turek drugega kakor
nož v prsi — vrvi ni vreden — ker je za sužnja
Vrstica 3.607:
Dobro, dobro, da ga le tukaj ni med mrtvimi in
da je janičar, njegov sin, še pred kloštrom, vse
drugo bom izpeljal že jaz.
hoče cigan zopet zapustiti kraj, kjer je
ravno popred smrt bogato košnjo imela. Zdajci
se začuje izmed mrtvih glas, kakor bi kdo zastokal.
Cigan postoji. Šele ko se v drugoč začuje
jek, pristopi bliže.
cigan, ko vidi meniha pod mrtvo kopico.
Turki niso imeli pameti, da so tega potolkli, dasi
ga niso do zadnjega. Ta se bo izbrihtal. Rekši
hoče oditi, pa pomisli si:
Precej se pripogne, vzdigne opata, oprta
ga čez ramo in ga odnese ven iz cerkve, s
pokopališča na zeleni grič.
mrmra cigan, ko ga otiplje in ogleda od vseh
strani. — Samo preko glave je eno dobil, vse
drugo je prišlo od strahu. Ha, ha, koliko je tega,
da bi me bil ta gospod lahko obesil, in bi me
bil! Svet se preobrača.
Čista večerna sapa kmalu zdrami opata. Cigan
mu od nekod prinese vode in jesti. Črna noč
spet nastopi. Opat prosi cigana, da bi ga peljal
v kak zaveten grad v okolici.
cigan.
kakor jih Turki stisnejo, tako jih ožmo; ako bi
radi prišli še enkrat Turkom v roke, pojdite
tjakaj ali pa na Kravjak.
da ga samo ta človek more oteti.
sem se namenil novega gospodarja postaviti,
ako bo šlo. Stari, tisti grbavi, mi ni po volji. Izvedel
sem pa za novega, boljšega: in vi mi boste
morali pomagati, da ga postavimo.
Strmeč je opat gledal cigana; ni vedel, ali
Vrstica 3.648:
to osuplost dolgin.
bolj prav, jaz bom povedal, kje je in kaj. Peter
— le-ta grčavi, zdaj je v jami pri Krčanih —
Peter ga je prodal meni, da sem ga odpeljal na
Turško in zdaj je janičar pred kloštrom.
opat, pozabi v tem hipu na svojo nevarnost
in na vse nadloge, ki so ga bile zadele in
na svojo lastno slaboto.
sin Kozjakov je janičar!
na kratko reči, kakor jih mi že vemo.
na tačas; potreba je pa, da otmem
starega Marka iz kloštra, kjer je, kakor menite,
še zdaj.
Opat je strmeč poslušal cigana. Za takega
Vrstica 3.713:
omedlevice, ko mu je cigan razodel usodo
njegovega sina. Svojega brata Petra od tistih
dob še ni videl; vselej pa ga
kadar se je domislil, da bi utegnilo vendar
le res biti, da mu je brat otroka prodal.
Vrstica 3.731:
zadnje, kar je človeku mogoče. Stari Marko
je bil pripravljen za vse, najbolj pa za
smrt.
še enkrat videl na tem svetu,
ako je res, da si me tako kaznoval, da je moj
sin med divjimi Turki, od lastnega strica prodan,
o groza! — da, da zopet spozna vero in
dom svojih očetov, potem naj umrje.
Turki so se pripravljali, da bi še tisto noč
Vrstica 3.758:
dežele.
vpraša Marka star, vendar še trden menih, ki
je stal tik nekdanjega vojaka
ozri pod klošter in preglej šatore turške in
videl boš, da se nam bliža zadnja ura. Imamo
Vrstica 3.774:
tridesetimi leti — ali kaj hočem, starost se
ne da stresti; tudi nimam na svetu česa pričakovati; kadar je Njegova volja, naj me le
vzame. Tukaj me je hudo zadelo, oh,
da nikdar nobenega očeta ne tako: moj sin,
moj Jurij, je med temi sovražniki, med neverci,
morda sam sovražnik svojega doma!
In pri teh mislih omrači se lice potrtemu,
žalostnemu očetu, sedanjemu zapovedovale
v kloštru. Menih, ki ga je spremljal, spregovori
o drugih rečeh, da bi ga na druge, zanj
manj žalostne misli napeljal.
zdaj?
čakajo še najhujše, če so ujetniki. Ali ubogo
ljudstvo! O, konec ga mora biti, dežela mora
pogubiti se z narodom vred! Pa ne, Bog bo
skrbel za njo, on ji bo zopet roko podal, da
bo vstala in oddehnila si!
Nedaleč od mesta, kjer sta stala meniha,
Vrstica 3.813:
brat, sina med Turke prodal.
tukaj opravka?
take nakane, zakaj Turki vas podavijo potem
za vrstjo.
Med hlapci se sliši jezno godrnjanje in nekateri
Vrstica 3.825:
ciganu črepinjo.
poslali, imate tukajle prstan in povelje svojega
opata, da smete in morate klošter zapustiti
Vrstica 3.831:
pa hočete glave pod turške sablje vtekniti,
meni malo do tega; le Marku Kozjaku bi še
eno povedal na samem.
To se ve, da ciganu ni nihče zaupal.
je stava turška,
nas izpeljati, da bi se zadrgnili; ali takega
razuma še nismo, da bi nas prekanil kak pritepenec.
Kozjak migne, naj se odmaknejo; zakaj
Vrstica 3.842:
le o njegovem sinu kaj povedal.
na Turško, potem me pa zato izda za
turškega ogleduha, da me vržejo v vodo. Ali
Vrstica 3.849:
vam moram povedati za vašega sina in menim,
da vas ne bi volja utopiti me zato, ker
sem mu službo preskrbel.
Lahko si mislimo, kako je bilo Marku, ko
je cigan tako govoril.
bom obdaroval; vse, vse ti hočem dati, ako
mi poveš, da ga bom še videl!
gotovo, ko bo stopil čez razvaline tega zidovja,
zakaj vaš sin je poglavar janičarjev
pred kloštrom.
Strmeč je zaslišal Kozjak nenadno veselo,
in vendar grozovito novico.
pripoveduje cigan dalje, kakor bi bilo to kaj
navadnega,
ga bom jaz tudi v vodo vrgel ter vam sina
pripravil nazaj.
ki je komaj mogel govoriti,
dam vse, kar hočeš, samo njega mi pridobi, po
katerem že zdihujem toliko let. — Pa kaj, jaz
Vrstica 3.878:
in pokazala očeta. Res, jaz grem tjakaj,
in če si ti govoril resnico, našel ga bom tam in
potlej naj umrjem.
morda še preden bosta sina izbrali iz janičarjev.
Toda jaz pravim: pojdite zdaj ven z
Vrstica 3.889:
se ciganu čelo nabere v gube, da se Marko skoro
jame bati svojega novega tovariša — ali
maščeval sem se in vašega brata moram potlačiti.
menil kaj hudega storiti; ako sem ti —
pa ne po volji svoji, pokoril sem se zato in
povrnil ti bom, kar se da povrniti, in stori ti,
kar obetaš!
Razen velikih vrat držala so v klošter še
Vrstica 3.940:
pretrga oblak na nebu in luna posije jasno in
svetlo. Žalostno so pogledali eni proti nebu bledo
luna, kakor bi ji hteli očitati:
na hudobiji, luna! Le še pol ure bi bila skrita
in rešeni bi bili mi.
hoče, da bomo pogubljeni, rešitve ni nobene.
Zdajci se skaže, da jih je ravno luna smrti
Vrstica 3.962:
in potem odprl skrita vratca pod zidom na
vrtu. In zdaj menijo Turki ravno po tej poti
v klošter na skrivnem priti.
v past,
kaj ko bi
naj se tiho razmaknejo in razstavijo po
obzidju, zakaj vedel je, da, ako Turki pridejo
Vrstica 4.018:
<p align=right>Oh postojte, govorite,
<p align=right>
Pot, po kateri so upali zajeti v kloštru iz obzidja
Vrstica 4.065:
koraka z zvezanima rokama po sobi.
Misli in misli in se domisli tudi svojega doma.
se je zmerom bolj in bolj na mlada leta
otročja. Kakor sanje mu je vršelo pred očmi:
Vrstica 4.088:
zmerom bolj spolnil in so se popolnoma strinjale
s pripovedjo ciganovo, prišla mu je misel,
da je morda on tisti sin.
mislil je.
In jaz? Jaz služim tujcem. Za vero Mohamedovo?
— Ali nisem nekdaj veroval nekaj drugega,
Vrstica 4.098:
dan na drugih zgledih. Zapustiti hočem to
družbo, poiskati očeta, da, jaz moram vendar le
tudi imeti človeka, ki me je ljubil.
pokrije obraz in sede zamišljen.
Vrstica 4.113:
o katerem mu je pravil že večkrat.
odgovori mu cigan, proti Marku pa reče:
se, prijemlje.
dečka na konja in sem ga spremil noter na Turško;
pozneje sem ga večkrat videl, poznam ga
tudi še dandanes prav dobro.
usede zopet kakor človek, ki se je zmotil sam
s seboj.
bi izrekel kaj vsakdanjega,
ti tisti, ki sem ga jaz v. Turško odpeljal.
Janičar — strahovit v boju — vstane, na licu
se mu je bralo, kako mu vre po glavi.
človek, ako pripoveduješ resnico, kje je moj
oče?
Smeje zavije cigan na čuden način usta, seže
po svoj nož, prereže janičar ju vezi na rokah in,
kazaje na starega Marka, govori:
lice mu poglej in videl boš očeta svojega lice.
In obrne se k očetu, rekoč:
Jurij Kozjak, še lepši od tedanjega, ki je jezdil
z menoj na Turško.
trenotju je padla stena med dvema srcema, oče
in sin sta si ležala na prsih. Beseda sin srcu
Vrstica 4.216:
kaj govorita.
je vse prestrašil, kateri so ga čuli.
sem na večno!
ni šel gledat za njim.
Vrstica 4.235:
veselja, to si lahko mislimo. Opat Udalrik,
ki je že popred s Petrom v grad prišel, rekel
je z žalostnim glasom:
smrt.
Ljudje, katerim je bilo zaukazano, da so na
Vrstica 4.243:
pristopil in smejoč se mrtvecu rekel: Zakaj si
me dal v vodo vreči, trap! Ne bi se ti bilo treba
sicer obešati.
jih je kdo čul iz ciganovih ust, kajti od tistega
dne ga ni nihče videl v slovenskih krajih. Ne
| |||