Bucek slika Buco: Razlika med redakcijama

Druga razstava slovenskih slikarjev in kiparjev je raznetila doslej le neznatno tlečo iskrico umetniških občutkov in instinktov v srcu mojega prijatelja Bučka v mogočen kres.

 

werden«, niti Pavla Thiema brošuro »Kunstveratandnis und vornehme Leute«. To je elementarna sila prirodne nadarjenosti!

 

Vse to pa dovzetnemu duhu Bucka le še ni bilo dovolj. Nič več ni hotel skrivati svoje luči pod polovnjakom, ampak

je čel tja in kupil pod prijaznim nadzorstvom hudomušnega mladega slikarja »rištengo«, katera je potrebna umetniku,da razdeli bujne čare bujnega telesa bujne Buce na platno.

blamira.

 

Meni se takoimenovane blamaže ni treba prav nič bati. Prvič, ker sem z vsem potrebnim preskrbljen, drugič pa, ker nameravam kot pravi umetnik ustvariti delo, k i je mene vredno. Naslikati hočem namreč tebe, ljuba moja! Umij se torej in obleci svojo rumeno svileno obleko, ki je vzbujala zadnjič celo babjo zavist suhe Štrigalice. In sploh se naredi tako lepo, kar le moreš! Barve imam, hvala Bogu, dosti, da te naslikam, kakor si dolga in široka!«

»Samo ne iz žabjega hešpetlina!« je prosila Buča, začasno ukročena po umetniških pojavih svojega moža.

»Toliko zdrave fantazije imam še zmeraj v sebi!

 

Zdaj se pa le prijazno drži! Misli si kaj prijetnega, recimo, daješ pohane šnite.«

Buca se je potrudila, da bi vzbudila na svojem tolstem obrazu zahtevani rajski nasmeh.

» Ne uideš mi ne«, jo je nagovoril Bucek z glasom, ki je pričal, da je srditi slikar vsega zmožen. Pristavil je stol , zlezel nanj in zasukal metuljnico proti muhi. Ta pa je spoznala pretečo nevarnost in odletela na drugi konec stropa. Potrpežljivi Bucek ji je stregel tudi tam po življenju, toda muha je vselej zbežala v pravem času.

 

»Od zadaj se ji phiplazi za hhbet!« je svetovala Buca.

»Saj res, prav imaš!« je sopihal Bucek in si brisal pot s čela.

»Kaj pa še štohkljaš okoli!« ga je zmerjala Buca.

 

»Ne bodi no tak in pheobleci se kah na licu mesta! Phecej ti phinesem druge obleke«.

»To je dobro«, je dejal preoblečeni Bucek, »da me ni videl nihče mojih prijateljev sorodnikov in znancev. Zlobni jeziki bi nemudoma raznesli po vsej Ljubljani , da se mi je — podrla peč!« Dasi je hudomušna usoda tako barbarsko motila umetniško delovanje Bučka že prvi dan, vendar moj prijatelj noče na noben način odnehati, temveč namerava vztrajno dalje umetnikovati in upa, da bo žiri za II. slovensko umetniško razstavo sprejela Bucino sliko z nepopisnim veseljem. Obenem je trdno preverjen, da se mu pride že prihodnji teden klanjat deputacija odbora slovenskega umetniškega društva za leto 1902 na dom. In z opravičeno nestrpnostjo talentirane duše pričakuje dneva, ko bo bral v novem »seznamu umotvorov«: 152. Bucek Anton : Portret * in v »imeniku razstavljavcev« precej za Bernekerjem: Bucek Anton ; ljubljanski meščan, slikar in dvonadstropni hišni posestnik. Ti pa, presveta slovenska Muza, korajžno ukaj spričo novega, tako eminentno