Redakcija: 14:14, 28. oktober 2014 uredi Aleksandra94 (pogovor \| prispevki) 31 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 14:20, 28. oktober 2014 uredi razveljavi Aleksandra94 (pogovor \| prispevki) 31 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 24: orožjem in dejal rekoč: »Ljuba žena! Že za mladih let sem slovel, ko sem barval tiskane podobice za jaslice. Vrhu tega sem se pa cele tri dni učil pri tistem slikarju, ki kegljam ž njim pri »Črni govedini«. Perspektivo vseh štirih sort imam v mezincu tukajle. Drugo pa tako ni nič težko. Kjer je kaj temnega, tam jemlji temnih barv, kjer je kaj svetlega, pa narobe! Pa je! Vidiš, to je vsa kemšt! Samo talentiran mora človek biti, seve, in pisane slepote ne sme imeti, to se pravi, zeleno in rdečo barvo mora razločevati čisto natanko. Jaz jih razločujem na uro hoda daleč, če ne še dalje. Pa malo korajže je treba in potrpežljivosti, pa je človek naenkrat na večne čase slaven. Ako se mu to ne posreči, se blamira. ~~blamira.~~ Vrstica 31 ⟶ 30: »Samo ne iz žabjega hešpetlina!« je prosila Buča, začasno ukročena po umetniških pojavih svojega moža. »Iz žabje perspektive se reče,« ji je popravil natančni Bucek, preden se je odšla. Čez dobro uro se je vrnila in sedla na rdeče preoblečen stol. Njene bohotne ude je odevala historična obleka od rumene svile, glavo pa ji je pokrival vijoličasti klobuk, ki se je pa danes guncal na njem nov golob. Starega so bili namreč povečerjali molji ~~i n~~in drugi taki mrčesi. Na rokah, ob vratu in drugod po životu se je svetila vsa zlatnina, kolikor je je premogla imovita žena. V desnici je držala zelen solnčnik, v levici pa salonski cekar, kakršni so bili pred leti jako priljubljeni. Vrstica 40 ⟶ 39: »Po secesjonsko ne maham biti počesana. Zakaj bi skhivala ušesa, k i so tudi ustvahjena bo božji podobi? Pa phi tebi je vse ajns cva!« »Proti stropu glej, malo na desno!« je velel umetnik in si zavihal rokave. » Le še malo bolj na desno, da se bolje vidi belo tvojega očesa. Tako!« ~~vidi belo tvojega očesa. Tako!«~~ »Pa čez pas me mohaš narediti bolj tank,« je prosila Buca sramežljivo. »In na levi hoki mi naphavi še en zlat phstan zhaven, da jih bo na vsaki sthani po šest, skupaj havno en tucat«. Vrstica 48 ⟶ 46: Zdaj se pa le prijazno drži! Misli si kaj prijetnega, recimo, daješ pohane šnite.« Buca se je potrudila, da bi vzbudila na svojem tolstem obrazu zahtevani rajski nasmeh. ~~Buca se je potrudila, da bi vzbudila na svojem tolstem obrazu zahtevani rajski nasmeh.~~ »Pa moje škhbine mohaš vse zadelati!« »Tega mi ni treba priporočati«, jo je zavrnil Bucek. »Jaz že sam vem, da škrbine s stališča umetniške estetike niso nikomur všeč. Zdaj pa le pri miru!« Vrstica 62 ⟶ 59: »Ne bo phej mihu, da jo ujameš in ubiješ!« Potrpežljivi umetnik se je takoj napotil na lov. Ali na smrt obsojena muha mu je vselej ušla, kadar je mislil , da jo že ima. To ga je razljutilo. »Ni drugače«, je dejal, »po metuljnico našega fanta moram iti!« Ko se je vrnil s tem lovskim orožjem, je sedela preganjana muha na stropu gori ravno nad slikarskim stojalom. » Ne uideš mi ne«, jo je nagovoril Bucek z glasom, ki je pričal, da je srditi slikar vsega zmožen. Pristavil je stol , zlezel nanj in zasukal metuljnico proti muhi. Ta pa je spoznala pretečo nevarnost in odletela na drugi konec stropa. Potrpežljivi Bucek ji je stregel tudi tam po življenju, toda muha je vselej zbežala v pravem času. »Od zadaj se ji phiplazi za hhbet!« je svetovala Buca. »Saj res, prav imaš!« je sopihal Bucek in si brisal pot s čela. »Ti prekvata kanacija, le čakaj!«.»Kanacija« pa je zabrenčala po sobi in lahkomišljeno sedla Buci nanovo na nos. Od lovske strasti razburjeni Bucek je urno planil za njo in zamahnil. Žalibog, je preslabo pomeril in zajel namesto mrčesa le Bucinega novega goloba v metuljnico. Muha pa je odpotovala zdrava in vesela v drugo sobo. »To je pa že pheveč!« se je togotila Buca ter skočila pred moža. Ta pa se je je tako ustrašil, da je storil par korakov nazaj, prevrnil škaf ~~i n~~in padel sredi v rumeno morje, kjer je nehote razdelil mnogo barve tako na hlače kakor tudi na platno. »Na, na!« je kričala Buca. »Danes te pa ,ta ~~nehodni1~~nehodnil pozdhavlja,pa še hudo! Daj mi mojega goloba sem, da ne bo še on humen!«. »Kaj takega pa še ne!« je godrnjal Bucek, ko se je vzdignil in stal zopet na suhem. Preklinjal je muho in se ogledaval v velikem zrcalu. Rumene kaplje so zaznamovale povsodi njegovo pot. »Kaj pa še štohkljaš okoli!« ga je zmerjala Buca. Vrstica 78 ⟶ 75: »Ne bodi no tak in pheobleci se kah na licu mesta! Phecej ti phinesem druge obleke«. »To je dobro«, je dejal preoblečeni Bucek, »da me ni videl nihče mojih prijateljev sorodnikov in znancev. Zlobni jeziki bi nemudoma raznesli po vsej Ljubljani , da se mi je — podrla peč!« Dasi je hudomušna usoda tako barbarsko motila umetniško delovanje Bučka že prvi dan, vendar moj prijatelj noče na noben način odnehati, temveč namerava vztrajno dalje umetnikovati in upa, da bo žiri za II. slovensko umetniško razstavo sprejela Bucino sliko z nepopisnim veseljem. Obenem je trdno preverjen, da se mu pride že prihodnji teden klanjat deputacija odbora slovenskega umetniškega društva za leto 1902 na dom. In z opravičeno nestrpnostjo talentirane duše pričakuje dneva, ko bo bral v novem »seznamu umotvorov«: 152. Bucek Anton : Portret * in v »imeniku razstavljavcev« precej za Bernekerjem: Bucek Anton ; ljubljanski meščan, slikar in dvonadstropni hišni posestnik. Ti pa, presveta slovenska Muza, korajžno ukaj spričo novega, tako eminentno nadarjenega sotrudnika na naši kulturni njivici !

Bucek slika Buco: Razlika med redakcijama