Bucek slika Buco: Razlika med redakcijama

| opombe =

| dovoljenje = [[javna last]]

}}

 

 

Noge pa so ji zaradi kurjih očes tičale v copatah. Zato je postavil Bucek njene nedeljske čevlje prazne pred noge, da bi bil model popolnejši.

»Le glavo pokoncu!«,

»Če bi bila phej vedela, bi si bila navila lase v polžke, da bi bila moja fhizuha lepo skhravžana,« se je oglasila Buca, vzdignivši glavo.

 

»Pa moje škhbine mohaš vse zadelati!« »Tega mi ni treba priporočati«, jo je zavrnil Bucek.

»Jaz že sam vem, da škrbine s stališča umetniške estetike niso nikomur všeč. Zdaj pa le pri miru!«

»Ti phesneta živina!« se je razjezila Buca in počila sama sebe po nosu.

»Ne bo phej mihu, da jo ujameš in ubiješ!« Potrpežljivi umetnik se je takoj napotil na lov. Ali na smrt obsojena muha mu je vselej ušla, kadar je mislil , da jo že ima. To ga je razljutilo.

»Ne uideš mi ne«, jo je nagovoril Bucek z glasom, ki je pričal, da je srditi slikar vsega zmožen. Pristavil je stol , zlezel nanj in zasukal metuljnico proti muhi. Ta pa je spoznala pretečo nevarnost in odletela na drugi konec stropa. Potrpežljivi Bucek ji je stregel tudi tam po življenju, toda muha je vselej zbežala v pravem času.

 

nazaj, prevrnil škaf in padel sredi v rumeno morje, kjer je nehote razdelil mnogo barve tako na hlače kakor tudi na platno.

»Na, na!« je kričala Buca.

»Kaj takega pa še ne!« je godrnjal Bucek, ko se je vzdignil in stal zopet na suhem. Preklinjal je muho in se ogledaval v velikem zrcalu. Rumene kaplje so zaznamovale povsodi njegovo pot.

»Kaj pa še štohkljaš okoli!« ga je zmerjala Buca.