Velikonočni čudež: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5:
| vir= [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-4W9N2YVS]
| dovoljenje= javna last
| obdelano=32
}}
 
 
Anno 1670. se je v našem samostanu in Valle Jocosa, alias Franiz, ki ga kmetsko ljudstvo imenuje kar na kratko Bistra, zgodil izreden čudež. Veseli so ga bili menihi in kmetje od Vrhnike do Borovnice, samo ljubljanski škof in njegov mladi kaplan sta se tako čudno smehljala, da sta nama pokvarjla vse veselje. f. J^&4zfifJ
Vrstica 23 ⟶ 22:
Bil je prekrasen dan, samo veter je pihal jako močno. Toplo in prijazno je sijalo solnce, kajti veter je hitro razgnal meglo in marsikdo izmed menihov je odprl svoje okence, da se je ozrl po božji prirodi in z večjo vnemo hvalil milost nebeškega Očeta. Tudi ljubljanski škof se je prikazal na oknu svoje celice, ki je bilo na stežaj odprto, in z vidno slastjo užival sveži jutranji zrak.
 
Za procesijo je bilo kmalu vse pripravljeno, kar je bilo potrebno. Menihi so bili na svojih mestih in zatopljeni v tihe molitve, Čakaličakali, da pride škof. Ljudje so se gnetli in radovali, kakor bi jih bila pomlad prevzela in kar zavriskali so, če j eje veter komu snel klobuk, ali prinesel suhega listja, ali vzdigoval bandera visoko v zrak.
 
Naenkrat pa j eje ljudstvo začudenja zakričalo in vsi pogledi so se obrnili na eno stran. Tudi j a zjaz sem se ozrl in zagledal prav blizu okna škofove celice neko daljšo, prozornemu oblačku podobno stvar, ki se je v vetru zibala semintja. Zdaj jo j eje veter nesel kvišku, zdaj je padala k' tlom. Sto rok se je iztegnilo proti nji, a Žeže jo je veter zopet zanesel navzgor iuin j cje v divjem vrtincu zbežal ž njo na ravan. Menihi smo morali ostati na svojih mestih, drugi ljudje, otroci in odrasli, pa so aese zapodili za čudežno stvarjo, ki je plavala v zraku in s katero se j eje veter igral.
 
Škofa iuin njegovega kaplana še vedno ni bilo iz celice. Zaradi tega je milostni gospod prelat mene poslal, naj grem škofa poklicat. Iz škofove celice se je slišal smeh, prav neprimeren tanek smeh, a utihnil je takoj, ko sem potrkal.
 
„Koj»Koj pridem, k o j ukoj« , se j eje na moje naznanilo, da je vse pripravljeno za procesijo, odzval presvetli škof, vrat pa ni odprl.
 
Ko sem prišel zopet doli, je bil tam velik dirindaj. Ljudem se j eje bilo posrečilo vjeti tisto stvar, s katero se j eje bil veter igral in slovesno so jo prinesli pred milostnega prelata gospoda Hugona Muereggerja. Vse je pritisnilo okrog prelata min tudi menihi smo z grešno radovednostjo — jaz sem se zanjo pokoril z 25 očenaŠiočenaši — zrli na tisto tanko, oblačku podobno stvar, k iki jo je sedaj razgrnil gospod prelat. In videli smo, da je ta roŽnobojnarožnobojna stvar tiuafina tkanina, ta&otako nežna in tanka in dehteča, kakor jo človeške roke pač niso vstvarile.
 
S tresočo roko je gospod prelat Hugon Mueregger razgrnil to nežno, rožnobojuorožnobojno tkanino. Videlo se je, da je od svile, kakor jo znajo samo augeljciangeljci napresti.
 
„To je ženska srajca*« se je oglasil samostanski valpet, ko je razuobojuaraznobojna tkanina bila razgrnena.
 
„Res je! Ženska srajca je to.-« Tako in enako so se oglašali zdaj tudi drugi ljudje, ženski svet pa se j eje preril Šeše bližje in strme občudoval to tinofino rožnobojuorožnobojno tkanino v prelatovih rokah. In soglasna sodba j eje bila, da kaj tako nežnega še nikdar ni videlo človeško oko.
r» l nln kako to duhti", so se zdaj oglasili drugi ljudje in res je imela ta srajčica poseben sladkoopojen vonj, kakršnega uini nihče izmed nas pozualpoznal.
 
Tudi jaz se nisem mogel premagati in sem se prepričal o čudovitem vonju te tkanine - za pokoro za svojo grešno radovednost pa sem si naložil novih 25 olenaževočenašev.
r l n kako to duhti", so se zdaj oglasili drugi ljudje in res je imela ta srajčica poseben sladkoopojen vonj, kakršnega ui nihče izmed nas pozual.
 
Priznam pa, da moj kes – žal — ni bil popoln in da mi kar ni hote iz spomina ta sladki, omamljivi vonj, k iki je izhajal iz te tkanine.
Tudi jaz se nisem mogel premagati in sem se prepričal o čudovitem vonju te tkanine - za pokoro za svojo grešno radovednost pa sem si naložil novih 25 olenažev.
 
„To ni človeška srajca", se je zdaj z vso odločnostjo oglasil samostanski valpet. rŽe»Že po blagu samem se spozna, da to ni delo človeških rok. Jaz sem videl že različne ženske srajce, tudi najimenitnejših gospa, ali kaj tacega nikdar. In kdo naj bi imel tod okoli kaj tacega?"
• Priznam pa, da moj kes – žal — ni bil popoln in da mi kar ni hote iz spomina ta sladki, omamljivi vonj, k i je izhajal iz te tkanine.
 
Ljudje so valptu molče pritrjevali, saj j eje bilo brez dvoma, da j eje govoril čisto resnico.
„To ni človeška srajca", se je zdaj z vso odločnostjo oglasil samostanski valpet. rŽe po blagu samem se spozna, da to ni delo človeških rok. Jaz sem videl že različne ženske srajce, tudi najimenitnejših gospa, ali kaj tacega nikdar. In kdo naj bi imel tod okoli kaj tacega?"
 
^Ta tkauinatkanina j eje padla z nebes" je zdaj izpregovoril pater Tiburcij. r J azJaz sem razločno videl, da se je pojavila natančno pred oknom ljubljanskega Škofa. Ravno v trenutku, ko je škof odstopil od okna, se j eje začela ta stvarca vrteti v zraku. Od kod naj bo ta stvar, eeče ne iz nebes V?"
Ljudje so valptu molče pritrjevali, saj j e bilo brez dvoma, da j e govoril čisto resnico.
 
Milostni gospod prelat, častivredni i nin v veri trdni gospod ilugonHugon Mueregger, je globoko vzdihnil, na svojibsvojih prsibprsih je držal razgmenorazgrneno srajčioosrajčico, ki s o jso ojo ljudje spoštljivo poljubovali, ker so bili prepričani, da je padla z nebes, in po kratkem premišljevanju je s povzdigujem nipovzdignjenim glasom izjavil:
^Ta tkauina j e padla z nebes" je zdaj izpregovoril pater Tiburcij. r J az sem razločno videl, da se je pojavila natančno pred oknom ljubljanskega Škofa. Ravno v trenutku, ko je škof odstopil od okna, se j e začela ta stvarca vrteti v zraku. Od kod naj bo ta stvar, ee ne iz nebes V"
 
„Preljubi moji v Gospodu! Tudi meni pravi neki notranji glas, da je ta rožnobojna, dubtečaduhteča tkanina padla z nebes. Gotovo je to srajci casrajčica kake svetnice, ki je naš samosten v tolažbo za prestane hude Časečase in za strašni potres hotela osrečiti s posebnim dokazom svoje milosti. In zato si j eje izbrala ravno današnji slavnostni dan in da bi bila milost toliko vidnejša, je spustila to tkanino ravno na samostan pred oknom našega častitljivega gosta, presvetlega škofa ljubljanskega".
Milostni gospod prelat, častivredni i n v veri trdni gospod ilugon Mueregger, je globoko vzdihnil, na svojib prsib je držal razgmeno srajčioo, ki s o j o ljudje spoštljivo poljubovali, ker so bili prepričani, da je padla z nebes, in po kratkem premišljevanju je s povzdigujem ni glasom izjavil:
 
Ljudje so popadali na kolena, premilostni prelat IlugonHugon pa je dvignil svoje roke, s katerimi je nebeško srajčko držal pri rokavcih in je ta dokaz izredne milosti pokazal zbranemu vernemu ljudstvu.
„Preljubi moji v Gospodu! Tudi meni pravi neki notranji glas, da je ta rožnobojna, dubteča tkanina padla z nebes. Gotovo je to srajci ca kake svetnice, ki je naš samosten v tolažbo za prestane hude Čase in za strašni potres hotela osrečiti s posebnim dokazom svoje milosti. In zato si j e izbrala ravno današnji slavnostni dan in da bi bila milost toliko vidnejša, je spustila to tkanino ravno na samostan pred oknom našega častitljivega gosta, presvetlega škofa ljubljanskega".
 
V titem m trenutkutrenotku sta prišla presvetli škof ljubljanski in njegov tankoglasi kaplan.
Ljudje so popadali na kolena, premilostni prelat Ilugon pa je dvignil svoje roke, s katerimi je nebeško srajčko držal pri rokavcih in je ta dokaz izredne milosti pokazal zbranemu vernemu ljudstvu.
 
Ko sta zagledala nebeško srajčko, sta se začela smejati, škof bolj potihem, njecovnjegov kaplan pa tako razposajeno, da mi j eje kar zavrela k r i kri. Milostni prela!prelat g. UugonHugon Mueregger je prebledel, potem pa nebeško srajčko dvignil še vidjevišje iuin na kratko razložil Škofu, kaj se je zgodilo. Škof ga j cje mirno poslušal in ni nicnič ugovarjal, ta jaz in tudi drugi menihi smo dobro zapazili, da scse j eje zdaj 12in zdaj pojavil na njegovih ustnih sarkastičen usmev. Škofov mladi kaplan pa se je večkrat glasno zasmejal s svojim tankim, nemoškim glasom, tako da ga j eje moral premilostni prelat resno pokarati.
V ti m trenutku sta prišla presvetli škof ljubljanski in njegov tankoglasi kaplan.
 
Ko je prelat končal, je nastala t i šinatišina. Vse jje e Čakaločakalo, kaj da poreče škotškof. T aTa se je malo zamislil, na njegovem licu se je pojavil zopet sarkastičen usinevusmev, a hitro zopet izginil, potem pa je rekel škof:
Ko sta zagledala nebeško srajčko, sta se začela smejati, škof bolj potihem, njecov kaplan pa tako razposajeno, da mi j e kar zavrela k r i . Milostni prela! g. Uugon Mueregger je prebledel, potem pa nebeško srajčko dvignil še vidje iu na kratko razložil Škofu, kaj se je zgodilo. Škof ga j c mirno poslušal in ni nic ugovarjal, t jaz in tudi drugi menihi smo dobro zapazili, da sc j e zdaj 12 zdaj pojavil na njegovih ustnih sarkastičen usmev. Škofov mladi kaplan pa se je večkrat glasno zasmejal s svojim tankim, nemoškim glasom, tako da ga j e moral premilostni prelat resno pokarati.
 
„Mogoče, da je res tako, kakor pravi milostni gospod prelat. Celo prav verjetno je, da j eje ta srajčieasrajčica padla z nebes. Od kod naj bi sicer prišla? In dozdeva se mi, da bo to najbrž srajčieasrajčica sv. Genofeve, ki j eje toliko trpela, ker jo je preganjal hudobni Golo. Kakor V i Vi, čestiti bratje kartuzijanskega reda, j eje sv. Genofeva živela v samoti. Kakor V i Vi, j eje bila preganjana, a če je volja božja, bodete tudi vi tako poveličauipoveličani, kakor sv. Genofeva. IuIn zato mislim, da je to srajčieasrajčica sv. Genofeve blaženega spomina."
Ko je prelat končal, je nastala t i šina. Vse j e Čakalo, kaj da poreče škot. T a se je malo zamislil, na njegovem licu se je pojavil zopet sarkastičen usinev, a hitro zopet izginil, potem pa je rekel škof:
 
In Škof je pripognil svoje koleno in je poljubil srajčico sv. Genofeve, med tem ko se je njegov kaplan komaj zdržal smeha.
„Mogoče, da je res tako, kakor pravi milostni gospod prelat. Celo prav verjetno je, da j e ta srajčiea padla z nebes. Od kod naj bi sicer prišla? In dozdeva se mi, da bo to najbrž srajčiea sv. Genofeve, ki j e toliko trpela, ker jo je preganjal hudobni Golo. Kakor V i , čestiti bratje kartuzijanskega reda, j e sv. Genofeva živela v samoti. Kakor V i , j e bila preganjana, a če je volja božja, bodete tudi vi tako poveličaui, kakor sv. Genofeva. Iu zato mislim, da je to srajčiea sv. Genofeve blaženega spomina."
 
Iu„Lutrsko Škofseme jše evedno pripognilni svojepopolnoma kolenozatrto," inmi je poljubilzašepetal srajčicopater sv.Tiburcij Genofeve,na meduho. tem„Škof ko se j ein njegov kaplan komajsta polna zdržaltega smehaduha."
 
„Lutrsko seme še vedno ni popolnoma zatrto," mi je zaŠepetal pater Tiburcij na uho. „Škof in njegov kaplan sta polna tega duha."
 
In istega mnenja smo bili tudi drugi menihi in globoko nas je žalilo, da celo škof in njegov kaplan nista prav trdna v veri in menda nočeta niti očitnega čudeža verjeti.
Vrstica 79 ⟶ 77:
 
Za to nesramno govorjenje je milostni prelat Ilugon H N M B M r dal pastirju Matičku i i t.v.i r s t a l a M t a ti 25 z volovsko žilo — ali vzlic temu ni več kazalo sezidati posebne kapelice na polju proti Borovnici, koder so ljudje srajčico dohiteli in v jeli. Srajčiea je ostala v samostanu iu se hrani v dragoceni, rezljaui skrinjici kot najdražji zaklad kartuzijanskega samostana 111 Valle Joeosa alias lVam/. Skrinjica so odpre vsako leto samo na velikouočna nedeljo in tedaj se tudi praznuje ta edini čudež, katerega je bil bistriški samostan deležen anno domini lt 170.
 
 
[[Kategorija:V javni lasti]]