Velikonočni čudež: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 8:
}}
 
Anno 1670. se je v našem samostanu in Valle Jocosa, alias Franiz, ki ga kmetsko ljudstvo imenuje kar na kratko Bistra, zgodil izreden čudež. Veseli so ga bili menihi in kmetje od Vrhnike do Borovnice, samo ljubljanski škof in njegov mladi kaplan sta se tako čudno smehljala, da sta nama pokvarjlapokvarila vse veselje. f. J^&4zfifJ
 
Stroge so regule našega samostana. Samotno moramo živeti in vedno molčati; mesa ne smemo vživati, strogo se moramo postiti in noč in dan Boga hvaliti.
Vrstica 16:
Anno 1670. je prišel na veliko noč ljubljanski škof s svojim kaplanom v naš samostan in naselila sta se v prelepi celici, ki jo je leta 1609 v Bogu počivajoči ljubljanski škof Tomaž dal sezidati zase in za svoje naslednike v infuli, za kar je izdal 600 srebrnih goldinarjev. Bodi mu to v dobro zapisano pri Bogu!
 
Škofov prihod je bil za nas ne le velika Častčast, marveč tudi velika tolažba, zakaj ravno to leto je bil pri nas in sicer 1. januarja o polnoči strašen potres, med katerim je tako pokalo, kakor bi kdo streljal s kartavnami. Sicer je naš premilostni gospod prelat Hugon Mueregger, vredni naslednik prelata Cirijana, nam s knjigo de Philosophia sacra, s. Meteo logia Cosmica, ki jo je spisal učeni naturalist Robertus Flud de Fluctibus, dokazoval, da so potres in strahovite poke provzročili podzemski vetrovi, ali vzlic temu smo bili v strahu, da je bil potres šiba božja. In da bi se utolažili, zato nas je prišel obiskat presvetli škof ljubljanski.
 
Vstajenja dan smo pri nas vedno praznovali z veliko slovesnostjo, to leto pa smo se zaradi Škofa posebno pripravili. Že na vse zgodaj so vrveli ljudje z vseh strani skupaj, tako da je bilo pred samostanom kar črno ljudstva, ko so zapeli zvonovi.
Vrstica 28:
Škofa in njegovega kaplana še vedno ni bilo iz celice. Zaradi tega je milostni gospod prelat mene poslal, naj grem škofa poklicat. Iz škofove celice se je slišal smeh, prav neprimeren tanek smeh, a utihnil je takoj, ko sem potrkal.
 
»Koj„Koj pridem, koj« koj“, se je na moje naznanilo, da je vse pripravljeno za procesijo, odzval presvetli škof, vrat pa ni odprl.
 
Ko sem prišel zopet doli, je bil tam velik dirindaj. Ljudem se je bilo posrečilo vjeti tisto stvar, s katero se je bil veter igral in slovesno so jo prinesli pred milostnega prelata gospoda Hugona Muereggerja. Vse je pritisnilo okrog prelata in tudi menihi smo z grešno radovednostjo — jaz sem se zanjo pokoril z 25 očenaši — zrli na tisto tanko, oblačku podobno stvar, ki jo je sedaj razgrnil gospod prelat. In videli smo, da je ta rožnobojna stvar fina tkanina, tako nežna in tanka in dehteča, kakor jo človeške roke pač niso vstvarile.
Vrstica 34:
S tresočo roko je gospod prelat Hugon Mueregger razgrnil to nežno, rožnobojno tkanino. Videlo se je, da je od svile, kakor jo znajo samo angeljci napresti.
 
„To je ženska srajca«srajca“ se je oglasil samostanski valpet, ko je raznobojna tkanina bila razgrnena.
 
„Res je! Ženska srajca je to.« Tako in enako so se oglašali zdaj tudi drugi ljudje, ženski svet pa se je preril še bližje in strme občudoval to fino rožnobojno tkanino v prelatovih rokah. In soglasna sodba je bila, da kaj tako nežnega še nikdar ni videlo človeško oko.
» ln kako to duhti"duhti“, so se zdaj oglasili drugi ljudje in res je imela ta srajčica poseben sladkoopojen vonj, kakršnega ni nihče izmed nas poznal.
 
Tudi jaz se nisem mogel premagati in sem se prepričal o čudovitem vonju te tkanine - za pokoro za svojo grešno radovednost pa sem si naložil novih 25 očenašev.
Vrstica 43:
Priznam pa, da moj kes – žal — ni bil popoln in da mi kar ni hote iz spomina ta sladki, omamljivi vonj, ki je izhajal iz te tkanine.
 
„To ni človeška srajca"srajca“, se je zdaj z vso odločnostjo oglasil samostanski valpet. »Že„Že po blagu samem se spozna, da to ni delo človeških rok. Jaz sem videl že različne ženske srajce, tudi najimenitnejših gospa, ali kaj tacega nikdar. In kdo naj bi imel tod okoli kaj tacega?"
 
Ljudje so valptu molče pritrjevali, saj je bilo brez dvoma, da je govoril čisto resnico.
 
^Ta„Ta tkanina je padla z nebes"nebes“ je zdaj izpregovoril pater Tiburcij. r Jaz„Jaz sem razločno videl, da se je pojavila natančno pred oknom ljubljanskega Škofa. Ravno v trenutku, ko je škof odstopil od okna, se je začela ta stvarca vrteti v zraku. Od kod naj bo ta stvar, če ne iz nebes?"
 
Milostni gospod prelat, častivredni in v veri trdni gospod Hugon Mueregger, je globoko vzdihnil, na svojih prsih je držal razgrneno srajčico, ki so jo ljudje spoštljivo poljubovali, ker so bili prepričani, da je padla z nebes, in po kratkem premišljevanju je s povzdignjenim glasom izjavil:
 
„Preljubi moji v Gospodu! Tudi meni pravi neki notranji glas, da je ta rožnobojna, duhteča tkanina padla z nebes. Gotovo je to srajčica kake svetnice, ki je naš samosten v tolažbo za prestane hude čase in za strašni potres hotela osrečiti s posebnim dokazom svoje milosti. In zato si je izbrala ravno današnji slavnostni dan in da bi bila milost toliko vidnejša, je spustila to tkanino ravno na samostan pred oknom našega častitljivega gosta, presvetlega škofa ljubljanskega"ljubljanskega“.
 
Ljudje so popadali na kolena, premilostni prelat Hugon pa je dvignil svoje roke, s katerimi je nebeško srajčko držal pri rokavcih in je ta dokaz izredne milosti pokazal zbranemu vernemu ljudstvu.
Vrstica 61:
Ko je prelat končal, je nastala tišina. Vse je čakalo, kaj da poreče škof. Ta se je malo zamislil, na njegovem licu se je pojavil zopet sarkastičen usmev, a hitro zopet izginil, potem pa je rekel škof:
 
„Mogoče, da je res tako, kakor pravi milostni gospod prelat. Celo prav verjetno je, da je ta srajčica padla z nebes. Od kod naj bi sicer prišla? In dozdeva se mi, da bo to najbrž srajčica sv. Genofeve, ki je toliko trpela, ker jo je preganjal hudobni Golo. Kakor Vi, čestiti bratje kartuzijanskega reda, je sv. Genofeva živela v samoti. Kakor Vi, je bila preganjana, a če je volja božja, bodete tudi vi tako poveličani, kakor sv. Genofeva. In zato mislim, da je to srajčica sv. Genofeve blaženega spomina."
 
In Škof je pripognil svoje koleno in je poljubil srajčico sv. Genofeve, med tem ko se je njegov kaplan komaj zdržal smeha.
 
„Lutrsko seme še vedno ni popolnoma zatrto," mi je zašepetal pater Tiburcij na uho. „Škof in njegov kaplan sta polna tega duha."
 
In istega mnenja smo bili tudi drugi menihi in globoko nas je žalilo, da celo škof in njegov kaplan nista prav trdna v veri in menda nočeta niti očitnega čudeža verjeti.
 
Milostni prelat gospod llngonHugon Mueregger je zdaj v spremstvu Štirihštirih patrov ponesel srajčico sv. Genofeve v samostan, potem pa se je vršila procesija. Koj po procesiji sta se škof in njegov kaplan odpeljala v Ljubljano, dasi sta nameravala oba velikonočna praznika ostati v samostanu. IuIn milostni gospod prelat ju ni zadrževal — zaradi srajčke sv. Genofeve. Ko sem jaz za njima zaprl vrata v kočijo, mi je malopridni kaplan glasno se zasmejaje še zaklical: L e„Le pridno častite srajco sv.
Genofeve!
 
Tako sta samostanu ljubljanski škof in njegov kaplan pokvarila veselje nad očividnim čudežem, ki se je zgodil pred našimi lastnimi očmi. Oj, veliko
j eje še hiteranskegaluteranskega semena na Kranjskem celo med najvišjimi duhovniki, pokvarjenost ljudstva j eje pa tako velika, dajeda je vera res v nevarnosti. Kako strašno j eje vplivalo obnašanje škofa iuin njegovega kaplana na ljudstvo, se je pokazalo Isše tisti dan. Samostanski pastir Matiček scse je pri večerji poslom, ki so govorili Oo dogodivščindogodivšem se čudežu, hudobno smejal iuin v svoji velikanski izj>ridenosuizpridenosti trdil, da se sploh ni zgodil nikak čude/čudež, da najdena srajčieasrajčica ni padla z nebes, nego da jo j eje veter odnesel iz škofove sobe, da te srajčieesrajčice ni nikdar nosila ne sv. GenotevaGenovefa, ne kaka druga svet ničasvetnica, nego škofov kaplan, in da ta kaplan sploh ni kaplan, nego da je — grajska gospodična z HokalcaBokalca, i u^el trudaEngeltruda plem. StrobehotStrobehof.
nad očividuini čudežem, k i se je zgodil pred našimi lastnimi očaii. Oj, veliko
j e še hiteranskega semena na Kranjskem celo med najvišjimi duhovniki, pokvarjenost ljudstva j e pa tako velika, daje vera res v nevarnosti. Kako strašno j e vplivalo obnašanje škofa iu njegovega kaplana na ljudstvo, se je pokazalo Is tisti dan. Samostanski pastir Matiček sc je pri večerji poslom, ki so govorili O dogodivščin se čudežu, hudobno smejal iu v svoji velikanski izj>ridenosu trdil, da se sploh ni zgodil nikak čude/, da najdena srajčiea ni padla z nebes, nego da jo j e veter odnesel iz škofove sobe, da te srajčiee ni nikdar nosila ne sv. Genoteva, ne kaka druga svet niča, nego škofov kaplan, in da ta kaplan sploh ni kaplan, nego da je — grajska gospodična z Hokalca, i u^el truda plem. Strobehot.
 
Za to nesramno govorjenje je milostni prelat Ilugon H N M B M r dal pastirju Matičku i i t.v.i r s t a l a M t a ti 25 z volovsko žilo — ali vzlic temu ni več kazalo sezidati posebne kapelice na polju proti Borovnici, koder so ljudje srajčico dohiteli in v jeli. Srajčiea je ostala v samostanu iu se hrani v dragoceni, rezljaui skrinjici kot najdražji zaklad kartuzijanskega samostana 111 Valle Joeosa alias lVam/. Skrinjica so odpre vsako leto samo na velikouočna nedeljo in tedaj se tudi praznuje ta edini čudež, katerega je bil bistriški samostan deležen anno domini lt 170.
 
Za to nesramno govorjenje je milostni prelat IlugonHugon H N M B M rMueregger dal pastirju Matičku i i t.v.i r s t a l a Mše ttisti avečer tinabrisati 25 z volovsko žilo — ali vzlic temu ni več kazalo sezidati posebne kapelice na polju proti Borovnici, koder so ljudje srajčico dohiteli in v jelivjeli. SrajčieaSrajčica je ostala v samostanu iuin se hrani v dragoceni, rezljauirezljani skrinjici kot najdražji zaklad kartuzijanskega samostana 111in Valle Joeosa alias lVam/Franiz. Skrinjica so odpre vsako leto samo na velikouočnavelikonočna nedeljo in tedaj se tudi praznuje ta edini čudež, katerega je bil bistriški samostan deležen anno domini lt 1701670.
 
[[Kategorija:V javni lasti]]