V majevem jutru: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
Zunaj v hladnem majevem vetru so pluli prvi dihi pomladi. V teh dihih si čutil oživljajočo moč novega življenja, ki se je širilo po vsem božjem svetu … Širilo se je življenje preko onih visokih gora, katerih še snežno beli vrhovi so boječe, sramežljivo gledali zlatemu solncu v obličje. Plulo je življenje preko širokih ravnin med belimi hišicami. Objelo je srca ter jih napolnilo z neznano srečo, razkošno radostjo. Ljudje so odpirali trudne oči, v dušah so začutili moč mladega, novega življenja … Vsi obrazi so postali prijazni in oči so gledale veselo. In tudi zlato
V tistem času se je spomnil Anton Ribnikar življenja … svojega življenja preteklosti … Nehote se je zbudil, ko je plulo pomlajeno življenje mimo njega in je zagledal na nebu zlato solnce … božje oko, ki se je smejalo v nedolžnem veselju mladega življenja … Nepoznano, nepopisno hrepenenje se je porajalo v srcu, vzdigalo se tja, kjer se je smejalo rumeno solnce v svojem zlatu. Zazdelo se mu je, da vidi v tistem zlatu tam gori svoje lastno življenje, ki ga je nosil nekdaj v svojih prsih … življenje zlato, radostno, veselo. Čudolepo je bilo takrat … Hodil je po belih cestah, zelenih tratah, pisanih vrtovih. Cela zemlja je bila lepa, tako bajnolepa, da bi se bil človek zaljubil v to lepo zemljo, po kateri je hodil … Ljudje so ga gledali prijazno, iz njihovih oči se je sijala ljubezen, nesebična ljubezen, dobrohotna in požrtvovalna … To so bila božja očesa, ki so plula po zemlji … Če bi bil slučajno prišel ozlovoljen človek med ta dobrohotna očesa, bi izginila, razpršila bi se … Ljudje so hodili okoli, pa so nosili smeh, radost, življenje na ustnih, božji očesi je imel, lepo, kakor tisto žarko solnce gori na neizmernem nebu …
| |||