Redakcija: 01:08, 31. oktober 2014 uredi Manuelapolanc (pogovor \| prispevki) 29 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 01:52, 31. oktober 2014 uredi razveljavi Manuelapolanc (pogovor \| prispevki) 29 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 9: Zunaj v hladnem majevem vetru Zunaj v hladnem majevem vetru so pluli prvi dihi pomladi. V teh dihih si čutil oživljajočo moč novega življenja, ki se je širilo po vsem božjem svetu … Širilo se je življenje preko onih visokih gora, katerih še snežno beli vrhovi so boječe, sramežljivo gledali zlatemu solncu v obličje. Plulo je življenje preko širokih ravnin med belimi hišicami. Objelo je srca ter jih napolnilo z neznano srečo, razkošno radostjo. Ljudje so odpirali trudne oči, v dušah so začutili moč mladega, novega življenja … Vsi obrazi so postali prijazni in oči so gledale veselo. In tudi zlato nebeško oko na neizmernem nebu je gledalo vzradoščeno. Sijalo je iz njega življenje, moč, vstajenje … Oj ti lepo božjo oko na neizmernem nebu, kako si ljubeznivo! … so pluli prvi dihi pomladi. V teh dihih si čutil oživljajočo moč novega V tistem času se je spomnil Anton Ribnikar življenja … svojega življenja preteklosti … Nehote se je zbudil, ko je plulo pomlajeno življenje mimo njega in je zagledal na nebu zlato solnce … božje oko, ki se je smejalo v nedolžnem veselju mladega življenja … Nepoznano, nepopisno hrepenenje se je porajalo v srcu, vzdigalo se tja, kjer se je smejalo rumeno solnce v svojem zlatu. Zazdelo se mu je, da vidi v tistem zlatu tam gori svoje lastno življenje, ki ga je nosil nekdaj v svojih prsih … življenje zlato, radostno, veselo. Čudolepo je bilo takrat … Hodil je po belih cestah, zelenih tratah, pisanih vrtovih. Cela zemlja je bila lepa, tako bajnolepa, da bi se bil človek zaljubil v to lepo zemljo, po kateri je hodil … Ljudje so ga gledali prijazno, iz njihovih oči se je sijala ljubezen, nesebična ljubezen, dobrohotna in požrtvovalna … To so bila božja očesa, ki so plula po zemlji … Če bi bil slučajno prišel ozlovoljen človek med ta dobrohotna očesa, bi izginila, razpršila bi se … Ljudje so hodili okoli, pa so nosili smeh, radost, življenje na ustnih, božji očesi je imel, lepo, kakor tisto žarko solnce gori na neizmernem nebu … življenja, ki se je širilo po vsem božjem svetu . . . Širilo se je življenje Tega vsega se je Anton Ribnikar prav živo spominjal. Zdelo se mu je, da bi v tem trenutku lahko segel tja gori proti nebu, prijel kos bleščečega zlata in celemu svetu bi pokazal življenje, ki ga je nekoč nosil v prsih … Da, kos zlata, ki bi ga ukradel nebeškemu solncu, to bi bilo njegovo življenje. Položil bi ta kos zlata na žametasto blazino in se naslajal ob tem pogledu in srce bi se topilo ob žarki svitlobi … In ves svet, vsenaokoli bi zažarelo v sreči, v blaženstvu, vse človeštvo bi hipoma zatrepetalo. Anton Ribnikar pa bi z nepopisnim ponosom gledal naokrog in z mogočno besedo govoril o zlatu, ki ga je za hip ukradel božjemu solncu gori na neizmernem nebu. preko onih visokih gora, katerih še snežnobeli vrhovi so boječe, »Glejte, ljudje božji, to je bila moja last, zlato življenje je bilo moje, živelo je v moji duši, razlito je bilo po moji krvi, mojih žilah in vse moje telo je bilo polno tega zlata … polno tega zlatega življenja« … Zatrepetal je in bilo mu je, kakor bi bilo zaklicalo z milim glasom od nekod, iz davne … davne preteklosti … sramežljivo glodali zlatemu solncu v obličje. Plulo je življenje preko širokih »Ali nisi bila poleg, ti sivooka ljubica, Albina moja, ko sem ponosno nosil to življenje po širnem svetu, kakor nosi otrok rdeče jabolko, ki mu ga je podaril sivi ded. Tako rada si govorila, ti plaha golobičica, in sanjala in pripovedovala bajke o čudolepem življenju onkraj sinjih gora … O belo oblečenih devojkah s skoraj prozornim telesom, da se je videl utrip deviških src … V zlatih čeveljčkih z rdečo rožo so šetale med zelenimi livadami in samotnimi gozdi … Mnogokrat se ti je utrnila solza, Albina moja in solzice so se spremenile v zlate zvezdice. Midva pa sva jih obesila gori na visoko nebo in svetile so nama celo dolgo noč … Šepetala sva pozno v noč in ti sivooka ljubica si sanjala pravljico, ki naj bi se uresničila, da bi hodila v zlatih čeveljcih z rdečo rožo med zelenimi livadami in samotnimi gozdi … ravnin med belimi hišicami. Objelo je srca ter jih napolnilo z neznano Nekoč pa si se zasmejala in govorila si prešerne besede. Nisem te razumel. Bog vedi, kaj si mi povedala, Albina moja, sivooka ljubica … Pustila si me sredi dolge, bele ceste, ki se je vila v brezkončnost brez zelenja in rdečih rož … Ni se ti več zljubilo sanjati o čeveljčkih z rdečo rožo … Ej, jaz pa ti bi bil rad natrgal zlatih zvezdic z nebesnega oboka, nasul ti jih polno naročje in zlatih solnčnih žarkov bi ti bil zapletel med laske … Bog vedi, kje si sedaj, ti lepa sivooka ljubica Albina!« … srečo, razkošno radostjo. Ljudje so odpirali trudne oči, v dušah so Čudolepa pokrajina se je razgrnila pred Ribnikarjevimi očmi. Nagnil je glavo, zakril si z dlanjo obraz in ves život se je stresel. Hipno mu je legla nepopisna tema in mrzlota na srce, ki je trepetalo, kakor bi se ga dotikale dolge, tanke kače … začutili moč mladega, novega življenja . . . Vsi obrazi so postali prijazni »In ti prijatelj Vinko, ali so ti še v spominu tisti časi, ko sva hodila pod pazduho se držeč, med visokimi hišami, ki so naju gledale mirno in resno. Skozi nama, visoka okna je včasi morda slučajno zaškililo hudobno oko in midva sva bežala … Kako se jih še spominjam tistih velikih, topih oči brezzobega starca, ki so se mu tresle čeljusti … Takrat ljudje niso več nosili smeha in radosti in življenja na ustnih … in oči so gledale veselo. In tudi zlato nebeško oko na neizmernem V neki veliki kavarni sem potem zopet videl tope oči onega starca, ki so se mu tresle čeljusti. Izza časopisa je škililo name dvoje čudnih oči. Zdelo se mi je, da je bil vsak pogled zavisten, hudoben, škodoželjen … nebu je gledalo vzradoščeno. Sijalo je iz njega življenje, moč, ~~- Bedak! – »Kdo? … No, ti Anton Ribnikar, ki gledaš tako neumno brezzobega starca« …~~ vstajenje . . . Oj ti lepe božjo oko na neizmernem nebu, kako si ljubeznivo! Ustrašil sem se in zbežal tistim možmi do Hajčenga, ker so mislili, da so se Japonci umaknili iz Fenvančenga. Pri gorskem prelazu Tatung pa jim je zastopilo pot 30.000 Japoncev. Rusi imajo baje 4000 mrtvecev in ranjencev, 1000 pa jih je bilo ujetih. – To poročilo je brez dvoma neresnično! Pravi namreč, da so se Rusi zbog tega odpravili v Hajčeng, ker so mislili, da so se Japonci umaknili iz Fengvančenga. Upoštevati je, da Hajčenk in Fengvančeng ne ležita morda skupaj, ampak sta oddaljena v zračni črti najmanj 100 km, in sicer leči Hajčeng v dolini reke Liao, Fengvančeng pa ob reki Jalu, razven tega pa loči obe mesti še precej visoko gorovje Finšuiling. In Rusi bi naj odkorakali proti Hajčengu zato, ker so Japonci Fengvančeng zapustili? Razsoden človek bi mislil, da bi bili Rusi zasedli v tem slučaju Fengvančeng, ne pa marširali na Hajčeng, kamor so se umikali Japonci. Pa na gorskem prelazu Tatung bi naj bila bitka? Pripomnimo, da proti Hajčengu ni nikjer nobenega gorskega prelaza, katerega bi morali Rusi prekoračiti, ker je vsepovsodi ravan. Iz tega pač sledi, da dotičnik, ki si je izmislil vest o bitki ob prelazu Tatung, niti zemljevida ni imel v rokah! . . . V tistem času se je spomnil Anton Ribnikar življenja . . . svojega življenja preteklosti . . . Nehote se je zbudil, ko je plulo pomlajeno življenje mimo njega in je zagledal na nebu zlato solnce . . . božje oko, ki se je smejalo v nedolžnem veselju mladega življenja . . . Nepoznano, nepopisno hrepenenje se je porajalo v srcu, vzdigalo se tja, kjer se je smejalo rumeno solnce v svojem zlatu. Zazdelo se mu je, da vidi v tistem zlatu tam gori svoje lastno življenje, ki ga je nosil nekdaj v svojih prsih . . . življenje zlato, radostno, veselo. Čudolepo je bilo takrat . . . Hodil je po belih cestah, zelenih tratah, pisanih vrtovih. Cela zemlja je bila lepa, tako bajnolepa, da bi se bil človek zaljubil v to lepo zemljo, po kateri je hodil . . . Ljudje so ga gledali prijazno, iz njihovih oči se je sijala ljubezen, nesebična ljubezen, dobrohotna i n požrtvovalna . . . To so bila božja očesa, ki so plula po zemlji . . . Če bi bil slučajno prišel ozlovoljen človek med ta dobrohotna očesca, bi izginila , razpršila bi se .. . Ljudje so hodili okoli, pa so nosili smeh, radost, življenje na ustnih, božji očesi je imel, lepi, kakor tisto žarko solnce gori na neizmernem nebu . . . Tega vsega se je Anton Ribnikar prav živo spominjal. Zdelo se mu je, da bi v tem trenutku lahko segel tja gori proti nebu, prijel kos bleščečega zlata in celemu svetu bi pokazal življenje, ki ga je nekoč nosil v prsih . . . Da, kos zlata, ki bi ga ukradel nebeškemu solncu, to bi bilo njegovo življenje. Položil bi ta kos zlata na žametasto blazino in so naslajal ob tem pogledu in srce bi se topilo oh žarki svitlobi . . . In ves svet, vsenaokoli bi zažarelo v sreči, v blaženstvu, vse človeštvo bi hipoma zatrepetalo. Anton Ribnikar pa bi z nepopisnim ponosom gledal naokrog in z mogočno besedo govoril o zlatu, ki ga je za hip ukradel božjemu solncu gori na neizmernem nebu. »Glejte, ljudje božji, to je bila moja last, zlato življenje je bilo moje, živelo je v moji duši, razlito je bilo po moji krvi, mojih žilah in vse moje telo je bilo polno tega zlata . .. polno tega zlatega življenja« .. . Zatrepetal je in bilo mu je, kakor bi bilo zaklicalo z milim glasom od nekod, iz davne . . . davne preteklosti . .. »Ali nisi bila poleg, ti sivooka ljubica, Albina moja, ko sem ponosno nosil to življenje po širnem svetu, kakor nosi otrok rdeče jabolko, ki m u ga je podaril sivi ded. Tako rada si govorila, ti plaha golobičica, in sanjala i n pripovedovala bajke o čudolepem življenju onkraj sinjih gora . . . O belo oblečenih devojkah s skoraj prozornim telesom, da se je videl utrip deviških src . . . V zlatih čeveljčkih z rdečo rožo so šetalo med zelenimi livadami in samotnimi gozdi . . . Mnogokrat se ti je utrnila solza, Albina moja in solzice so se spremenile v zlate zvezdice. Midva pa sva jih obesila gori na visoko nebo in svetile so nama celo dolgo noč . . . Šepetala sva pozno v noč in ti sivooka ljubica si sanjala pravljico, ki naj bi se uresničila, da bi hodila v zlatih čeveljčkih z rdečo rožo med zelenimi livadami in samotnimi gozdi . . . Nekoč pa si se zasmejala in govorila si prešerne besede. Nisem te razumel. Bog vedi, kaj si mi povedala, Albina moja, sivooka ljubica . . . Pustila si me sredi dolge, bele ceste, ki se je vila v brezkončnost brez zelenja in rdečih rož . . . Ni se ti več zljubilo sanjati o zlatih čeveljčkih z rdečo rožo . . . Ej, jaz pa ti bi bil rad natrgal zlatih zvezdic z nebesnega oboka, nasul ti jih polno naročje in zlatih solnčnih žarkov bi ti bil zapletel med laske . . . Bog vedi, kje Bi sedaj, ti lepa sivooka ljubica Albina!« . . . Čudolepa pokrajina se je razgrnila pred Ribnikarjevimi očmi. Nagnil je glavo, zakril si z dlanjo obraz in ves život se je strese). Hipno mu je legla nepopisna tema in mrzlota na srce, ki je trepetalo, kakor bi se ga dotikale dolge, tanke kače . . . »In ti prijatelj Vinko, ali so ti še v spominu tisti časi, ko sva hodila pod pazduho se držeč, med visokimi hišami, ki so naju gledale mirno in resno. Skozi nema, visoka okna je včasi morda slučajno zaškililo hudobno oko in midva sva bežala. . . Kako se jih še spominjam tistih velikih, topih oči brezzobega starca, k i so se mu tresle čeljusti . . . Takrat ljudje niso več nosili smeha in radosti in življenja na ustnih . . . V neki veliki kavarni sem potem zopet videl tope oči onega starca, k i so se mu tresle čeljusti. Izza časopisa je škililo name dvoje čudnih oči. Zdelo se mi je, da je bil vsak pogled zavisten, hudoben, škodoželjen . . . — Bedak! — »»Kdo? . . . No, ti Anton Ribnikar, ki gledaš tako neumno brezzobega starca«« . . . Ustrašil sem se in zbežal tistim možmi do Hajčenga, ker so mislili, da so se Japonci umaknili iz Fengvančenga. Pri gorskem prelazu Tatang pa jim je zastopilo pot 30000 Japoncev. Rusi imajo baje 4000 mrtvecev in ranjencev, 1000 pa jih je bilo ujetih. — To poročilo je brez dvoma neresnično! Pravi namreč, da so se Rusi zbog tega odpravili v Hajčeng , ker so mislili, da so se Japonci umaknili iz Fengvančenga. Upoštevati je, da Hajčeng in Fengvančeng ne ležita morda skupaj, ampak sta oddaljena v zračni črti najmanj 100 km , in sicer leži Hajčeng v dolini reke Liao, Fengvančeng pa ob reki Jalu, razven tega pa loči obe mesti še precej visoko gorovje Finšuiling. In Rusi bi naj odkorakali proti Hajčengu zato, ker so Japonci Fengvančeng zapustili? Razsoden človek bi mislil , da bi bili Rusi zasedli v tem slučaju Fengvančeng, ne pa marširali na Hajčeng, kamor so se umikali Japonci. Pa na gorskem prelazu Tatung bi naj bila bitka? Pripomnimo, da proti Hajčenguni nikjer nobenega Gorskega prelaza, katerega bi morali Rusi prekoračiti, kjer je vsepovsodi ravan . Iz tega pač sledi, da dotičnik, ki si je izmislil vest o bitki ob prelazu Tatung, niti zemljevida ni imel v rokah!

V majevem jutru: Razlika med redakcijama