Redakcija: 15:49, 31. oktober 2014 uredi Manuelapolanc (pogovor \| prispevki) 29 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 13:53, 1. november 2014 uredi razveljavi Manuelapolanc (pogovor \| prispevki) 29 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 13: dihih si čutil oživljajočo moč novega življenja, ki se je širilo po vsem božjem svetu . . . Širilo se je življenje preko onih visokih gora, katerih še snežnobeli vrhovi so boječe, Vrstica 22: srečo, razkošno radostjo. Ljudje so odpirali trudne oči, v dušah so začutili moč mladega, novega življenja . . . Vsi obrazi so postali prijazni in oči so gledale veselo. In Vrstica 28: nebu je gledalo vzradoščeno. Sijalo je iz njega življenje, moč, vstajenje . . . Oj ti lepe božjo oko na neizmernem nebu, kako si ljubeznivo! . . . V tistem času se je spomnil Anton Ribnikar življenja . . . svojega življenja preteklosti . . . Nehote se je zbudil, ko je plulo pomlajeno življenje mimo njega in je zagledal na nebu zlato solnce . . . božje oko, ki se je smejalo v nedolžnem veselju mladega življenja . . . Nepoznano, nepopisno hrepenenje se je porajalo v srcu, vzdigalo se tja, kjer se je Vrstica 45: tistem zlatu tam gori svoje lastno življenje, ki ga je nosil nekdaj v svojih prsih . . . življenje zlato, radostno, veselo. Čudolepo je bilo takrat . . . Hodil je po belih cestah, zelenih tratah, pisanih vrtovih. Cela zemlja je bila lepa, tako bajnolepa, da bi se bil človek zaljubil v to lepo zemljo, po kateri je hodil . . . Ljudje so ga gledali prijazno, iz njihovih oči se je sijala ljubezen, nesebična ljubezen, dobrohotna in požrtvovalna . . . To so bila božja očesa, ki so plula po zemlji . . . Če bi bil slučajno prišel ozlovoljen človek med ta dobrohotna očesca, bi izginila , razpršila Vrstica 63: na ustnih, božji očesi je imel, lepi, kakor tisto žarko solnce gori na neizmernem nebu . . . Tega vsega se je Anton Ribnikar prav živo spominjal. Zdelo se Vrstica 70: bleščečega zlata in celemu svetu bi pokazal življenje, ki ga je nekoč nosil v prsih . . . Da, kos zlata, ki bi ga ukradel nebeškemu solncu, to bi bilo njegovo življenje. Položil bi ta kos zlata na žametasto blazino in so naslajal ob tem pogledu in srce bi se topilo oh žarki svitlobi . . . In ves svet, vsenaokoli bi zažarelo v sreči, v blaženstvu, vse človeštvo bi Vrstica 87: živelo je v moji duši, razlito je bilo po moji krvi, mojih žilah in vse moje telo je bilo polno tega zlata . .. polno tega zlatega življenja« .. . Zatrepetal je in bilo mu je, kakor bi bilo zaklicalo z milim glasom od nekod, iz davne . . . davne preteklosti . . . »Ali nisi bila poleg, ti sivooka ljubica, Albina moja, ko sem ponosno Vrstica 101: in sanjala i n pripovedovala bajke o čudolepem življenju onkraj sinjih gora . . . O belo oblečenih devojkah s skoraj prozornim telesom, da se je videl utrip deviških src . . . V zlatih čeveljčkih z rdečo rožo so šetalo med zelenimi livadami in samotnimi gozdi . . . Mnogokrat se ti je utrnila solza, Albina moja in solzice so se spremenile v zlate zvezdice. Midva pa sva jih obesila gori na visoko nebo in svetile so nama celo dolgo noč . . . Šepetala sva pozno v noč in ti sivooka ljubica si sanjala pravljico, ki naj bi se uresničila, da bi hodila v zlatih čeveljčkih z rdečo rožo med zelenimi livadami in samotnimi gozdi . . . Nekoč pa si se zasmejala in govorila si prešerne besede. Nisem te razumel. Bog vedi, kaj si mi povedala, Albina moja, sivooka ljubica . . . Pustila si me sredi dolge, bele ceste, ki se je vila v brezkončnost brez zelenja in rdečih rož . . . Ni se ti več zljubilo sanjati o zlatih čeveljčkih z rdečo rožo . . . Ej, jaz pa ti bi bil rad natrgal zlatih zvezdic z nebesnega oboka, nasul ti jih polno naročje in zlatih solnčnih žarkov bi ti bil zapletel med laske . . . Bog vedi, kje Bi sedaj, ti lepa sivooka ljubica Albina!« . . . Čudolepa pokrajina se je razgrnila pred Ribnikarjevimi očmi. Nagnil Vrstica 138: je legla nepopisna tema in mrzlota na srce, ki je trepetalo, kakor bi se ga dotikale dolge, tanke kače . . . »In ti prijatelj Vinko, ali so ti še v spominu tisti časi, ko sva hodila Vrstica 146: okna je včasi morda slučajno zaškililo hudobno oko in midva sva bežala. . .. Kako se jih še spominjam tistih velikih, topih oči brezzobega starca, ~~k i~~ki so se mu tresle čeljusti . . . Takrat ljudje niso več nosili smeha in radosti in življenja na ustnih . . . V neki veliki kavarni sem potem zopet videl tope oči onega starca, ~~k i~~ki so se mu tresle čeljusti. Izza časopisa je škililo name dvoje čudnih oči. Zdelo se mi je, da je bil vsak pogled zavisten, hudoben, škodoželjen . . . — Bedak! — »»Kdo? . . . No, ti Anton Ribnikar, ki gledaš tako neumno brezzobega starca«« . . . Ustrašil sem se in zbežal tistim možmi do Hajčenga, ker so mislili,

V majevem jutru: Razlika med redakcijama