Redakcija: 22:30, 6. november 2014 uredi AnjaM555 (pogovor \| prispevki) 26 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 20:01, 13. november 2014 uredi razveljavi AnjaM555 (pogovor \| prispevki) 26 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 32: »Vse vam dam — izročim — idimo«, dejal je z zamolklim naglasom: in šli so ... Iz cerkve so se vsipale goste množice vernega ljudstva. Mlad, bled dijak sedmošolec z vstalim Spasiteljem v rokah postavil se je na čelo slovesnemu sprevodu. Marsikako mlado očesce se je predolgo zamudilo na njegovem lepem obličju, marsikaka ženica je izrekla sama sebi predobro sodbo o bodočem »lepem gospodu«, kateremu iz gole pobožnosti bledi mlado lice. Zastave so zavihrale v mehkem, pomladnem ozračju, oblački lepo dišečega kadila so se dvigali kakor simbol molitve in ~~prošnja~~prošnjâ proti nebu ter se izgubljali polagoma, vmes pa se je čulo ubrano zvonjenje velikonočnih zvonov ... <poem><small><center>»Zveličar z groba vstane, Vrstica 52: Bridke dneve je imel Štefan v zaporu. Duševna bolest in zapuščenost vplivala je tudi na njegovo telo: staral se je kar vidno in strahovito naglo pešal. Žena mu je redno dopisovala, njena poročila so bila tudi čem dalje veselejša, vendar pa ne jasna dovolj, da bi bil mogel presoditi resnični položaj svoje družine ... <center>***</center> Nad vasjo krožijo lastovke, obstajajo v zraku samo s perotmi mahajo, spuščajo se na tla za ogrci in drugo golaznijo, dvigajo se zopet in radostno pozdravljajo svojo ljubo domovino. V golobnjaku, kjer so gnezdile v lepem miru več let zapored, naselila se je bila zadnjo jesen golobja dvojica. Obe družini imata gotove pravice do stanovanja, toda vdati se noče niti jedna, niti druga; odločiti mora torej telesna moč. Stotkrat zapored je že močnejša lastovka iztirala in izpehala goloba na ~~piano~~plano, vendar še sili nazaj, dokler ne omahne ter pade frfotaje na tla. Zmagalka veselo zavpije streblje s perotmi ter naznanja svojo zmago ...▼ ▲Nad vasjo krožijo lastovke, obstajajo v zraku samo s perotmi mahajo, spuščajo se na tla za ogrci in drugo golaznijo, dvigajo se zopet in radostno pozdravljajo svojo ljubo domovino. V golobnjaku, kjer so gnezdile v lepem miru več let zapored, naselila se je bila zadnjo jesen golobja dvojica. Obe družini imata gotove pravice do stanovanja, toda vdati se noče niti jedna, niti druga; odločiti mora torej telesna moč. Stotkrat zapored je že močnejša lastovka iztirala in izpehala goloba na piano, vendar še sili nazaj, dokler ne omahne ter pade frfotaje na tla. Zmagalka veselo zavpije streblje s perotmi ter naznanja svojo zmago ... Na trati za vasjo se zopet mota Slobodnikov Tinče in nabija svoje možnarje nalaga drva in popravlja žrjavico. Rahli veterc donaša plavkasti dim s seboj, odnaša pa tudi cestni prah izpod kočije, ki se bliža vasici ... Tam v »slepih linah« je zapel mali zvonček, lepo pritrkovaje, sprva rahlo in počasi, potem pa močnejše in hitrejše. »Pok, pok!« poka za vasjo ... V cerkvi buče ~~orgije~~orglje, vtihnejo in začuje se veličastna pesem Spasiteljeva: »Aleluja! ...« Pred vaško gostilno so potniki poskakali raz voz — štirje so — postaren gospod in tri elegantne dame. Gostilničar jih je spoštljivo pozdravil, obstal, zazijal in zajecal: »Dolinar, gospod — Dolinar!«

Dvojna aleluja: Razlika med redakcijama