Ob smrtni postelji: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 10:
}}
Belčeva Liza je bila prignala živino s paše, privezala kravo k jaslom, tele pa zaprla v ograjenec.
Zeblo jo je preko pleč in dihati ji ni dalo. »Mica odgrni, odgrni postelj, pa čaja mi skuhaj iz bezgovega cvetja; tako sem slaba, kar zadušilo me bo.«
Vrstica 24 ⟶ 25:
»E, kaj bi to, boste že spet bolji.«
Liza je spila čaj, toda okrepiti je ni mogel. Oči je zatisnila in težko sopla.
Okrog njene postelje pa so stali: najstareji petdesetletni sin Francelj, deset let mlajša, že omožena hči Urša in tridesetletna Mica; vsi drugi so bili razkropljeni po širnem svetu. »Po gospoda, po gospoda,« dihnila je bolnica.
Vrstica 41 ⟶ 43:
»I-i-i , u-u-u,« zagnali sta se hčeri v jok.
Kmalu potem so bili prišli z Bogom. Liza je bila zelo slaba, podelili so ji še papežev blagoslov in vse je bilo v kraju.
Tudi Francelj se je vrnil, toda sam, zdravnika ni dobil doma. »Pa naj prideta ona dva,« Šepnila je starka, ko so se bili razšli ljudje.
Vrstica 49 ⟶ 52:
»Mene tudi ne.«
»Mene tudi ne.« ... prosili sta hčeri enoglasno. Liza pa je z zaprtimi očmi pritrjevala — pritrjevala od slabosti.
Ko sta soseda prišla, dvignila se je nekoliko in tiho velela: »Stopite ven.«
Vrstica 61 ⟶ 63:
»Kaj pa drugi?«
»Mica pa naj ima iz hiše sto,
»In Urša?«
Vrstica 118 ⟶ 120:
»Več ko ti, nikoli nisi bil za nič, nadušljivec lakomni!«
— »Ježeš,« viknila je Mesojedčeva Agata, ki je bila med tem vstopila, »
»Bog ve, kje je?«
»V škrinji.«
|