Ob smrtni postelji: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
}}
 
Belčeva Liza je bila prignala živino s paše, privezala kravo k jaslom, tele pa zaprla v ograjenec. Zeblo jo je preko pleč in dihati ji ni dalo.
Zeblo jo je preko pleč in dihati ji ni dalo.
 
»Mica odgrni, odgrni postelj, pa čaja mi skuhaj iz bezgovega cvetja; tako sem slaba, kar zadušilo me bo.«
»E, kaj bi to, boste že spet bolji.«
 
Liza je spila čaj, toda okrepiti je ni mogel. Oči je zatisnila in težko sopla. Okrog njene postelje pa so stali: najstareji petdesetletni sin Francelj, deset let mlajša, že omožena hči Urša in tridesetletna Mica; vsi drugi so bili razkropljeni po širnem svetu.
Okrog njene postelje pa so stali: najstareji petdesetletni sin Francelj, deset let mlajša, že omožena hči Urša in tridesetletna Mica; vsi drugi so bili razkropljeni po širnem svetu.
 
»Po gospoda, po gospoda,« dihnila je bolnica.
»I-i-i , u-u-u,« zagnali sta se hčeri v jok.
 
Kmalu potem so bili prišli z Bogom. Liza je bila zelo slaba, podelili so ji še papežev blagoslov in vse je bilo v kraju. Tudi Francelj se je vrnil, toda sam, zdravnika ni dobil doma.
Tudi Francelj se je vrnil, toda sam, zdravnika ni dobil doma.
 
»Pa naj prideta ona dva,« Šepnila je starka, ko so se bili razšli ljudje.
»Mene tudi ne.«
 
»Mene tudi ne.« ... prosili sta hčeri enoglasno. Liza pa je z zaprtimi očmi pritrjevala — pritrjevala od slabosti.
Liza pa je z zaprtimi očmi pritrjevala — pritrjevala od slabosti.
 
Ko sta soseda prišla, dvignila se je nekoliko in tiho velela: »Stopite ven.«
»Kaj pa drugi?«
 
»Mica pa naj ima iz hiše sto, ne dve sto.«
 
»In Urša?«
»Več ko ti, nikoli nisi bil za nič, nadušljivec lakomni!«
— »Ježeš,« viknila je Mesojedčeva Agata, ki je bila med tem vstopila, »vidvavídva se prepirata, mati pa umirajo; svečo — svečo!«
 
»Bog ve, kje je?«
 
»V škrinji.«
 
151

urejanj