Durak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 15:
Igrali so vso ljubo noč za — denar. In ko se je drngo jutro pripeljal dan z belimi labudi, bili so naši mladci vsi na dobičku. Ej, ej! čudna igra to ... No, da! Bili so to trije godci ...
Jaz pa vem čudno povest o starem možu in mladi ženi. V vsaki igri je bil mož na izgubi in najsi sta igrala katero igro si bodi, mlada ženica, priliznjena mačica, pa si je mašila žepe z dobičkom.
Kadar sta bila sama doma — otrok nista imela nič, saj nista vedela, kaj bi začela z dolgim časom — igrala sta {{razprto|šah}}! Šah-mat je bil vedno ... mož. No, je bil pač galanten ali pa slab igralec
V vsaki družbi, kjer se je pokazala, oduševljalo se je en gross in en detail za njo. Prelestna ženska to, so rekali moški; nekateri so bili mnenja, da je škoda, ker, ima tako starega moža, drugi pa so trdili ravno nasprotno. Njen sosed, hudomušen samec, je dejal svojemu staremu slugi, kateri je stregel poleg šegavega krokarja tudi gospodu: »Le počasi in previdno, Jaka, kaj
Oh, vi dolgi zimski večeri ... Narava brez življenja kakor ogromen mrtvaški oder, odet z brezrobnim pajčolanom črne, mlajeve noči. Okoli voglov tuli in zavija veter ... Ako je človek na toplem pod odejo, potegne si jo nehote črez ušesa. Brrr ... kakor stokanje in ječanje pogubljenih duš in škripanje z zobmi in sikanje onemoglosti ... Sam samcat na sredi obširnega polja pospeši se instinktivno korak popotnika! Oh, ta ledeni veter! Valčki njegove sape mu plešejo po licu, kakor da bi pošasti dihale vanj. In ta veter gre do kosti, do mozga in boli.
Z mlado, lepo ženo za šahom ali pa ž njo in z dobrim, ljubim prijateljem pri kvartah, na mizi samovar, za hrbtom prasketajoči kamin ... oh, ti ljubka zima, ti dobrodošla starka, mati družabnosti, duša življenja v domačem krogu! ...
In če se ženi star kolk, smeji se mu občno mnenje, češ: »Rožni venec, rožni venec
O, da! Saj ga je tudi! Pri šahu je vedno držala njegovo velo roko v svoji mehki, gorki, polni ročici. Kadar je nameraval storiti odločilno potezo, stisnila je njegovo roko, pogledala ga, kakor dekle fanta za hrbtom častitljive garde dame, in mu z medenim glasom zašepetala kaj ljubeznivega. Stari možgani so se mu zmešali, ker pešajoča kri ni mogla več prenašati takih utiskov, no njegova roka je napravila napačno potezo. On pa se je kopal v morju svoje zakonske sreče, v pravem pomenu besede, kar potapljal se je, ljudje pa niso nehali trditi, da je durak ! ... Nemara iz same črne zavisti? ... No, da! ...
Oh, ljubezen, ljubezen! pred teboj ni nihče varen. Šah igrati z ženskami? Predrznost! Šah igrati z mlado ženo svojega starega prijatelja? Brezumnost, lakomiselnost ... blaznost!
Kdor zna, pa zna
Po večerji so navadno igrali duraka. Durak je bil vedno ... mož. Mladost — norost, starost — žalost! ... Dvanajstkrat zaporedoma je bil durak, potem pa je zadremal ... Oh, ti revež, lahko si durak, ker pošteno igraš! Ali nisi zapazil, kako sta te goljufala tvoj najboljši prijatelj in tvoja lastna žena? Nad mizo sta si namiga vala
[[Kategorija:V javni lasti]]
[[Kategorija:Slovenski narod]]
[[Kategorija:Marica Strnad]]
[[Kategorija:Dela leta 1901]]
|