Bucek slika Buco: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 6:
| normaliziran naslov= [[Bucek slika Buco]]
| poglavje=
| avtor= [[Rado Murnik]]
| prevajalec=
| izdano= ''Slovenski narod'' 35/228 (4. oktober 1902)
Vrstica 15:
}}
Druga razstava slovenskih slikarjev in kiparjev je raznetila doslej le neznatno tlečo iskrico umetniških občutkov in instinktov v srcu mojega prijatelja Bučka v mogočen kres. To je Buček takoj sam opazil. Pozneje pa so morali priznati strmeči rojaki, med njimi tudi njegovi najzlobnejši prijatelji, da tiči v navidezno prozaični masti Bučka izboren poznavalec in nepristranski ocenjevalec upodabljajoče umetnosti. Občno je bilo mnenje, da je zadel z vsako besedo tarčo, in z zadovoljstvom so opazili zlasti oženjeni someščani, da se je zbala naposled celo korajžna Buča talentiranega možakarja. In on ni bil prej prebral niti glasovitega Detmoldovega spisa »Anleitung zur Kunstkennerschaft oder die Kunst, in drei Stunden e in Kennerzu werden«, niti Pavla Thiema brošuro »Kunstveratandnis und vornehme Leute«. To je elementarna sila prirodne nadarjenosti!
Vse to pa dovzetnemu duhu
»Ljuba žena! Že za mladih let sem slovel, ko sem barval tiskane podobice za jaslice. Vrhu tega sem se pa cele tri dni učil pri tistem slikarju, ki kegljam ž njim pri »Črni govedini«. Perspektivo vseh štirih sort imam v mezincu tukajle. Drugo pa tako ni nič težko. Kjer je kaj temnega, tam jemlji temnih barv, kjer je kaj svetlega, pa narobe! Pa je! Vidiš, to je vsa kemšt! Samo talentiran mora človek biti, seve, in pisane slepote ne sme imeti, to se pravi, zeleno in rdečo barvo mora razločevati čisto natanko. Jaz jih razločujem na uro hoda daleč, če ne še dalje. Pa malo korajže je treba in potrpežljivosti, pa je človek naenkrat na večne čase slaven. Ako se mu to ne posreči, se blamira. Meni se takoimenovane blamaže ni treba prav nič bati. Prvič, ker sem z vsem potrebnim preskrbljen, drugič pa, ker nameravam kot pravi umetnik ustvariti delo, k i je mene vredno. Naslikati hočem namreč tebe, ljuba moja! Umij se torej in obleci svojo rumeno svileno obleko, ki je vzbujala zadnjič celo babjo zavist suhe Štrigalice. In sploh se naredi tako lepo, kar le moreš! Barve imam, hvala Bogu, dosti, da te naslikam, kakor si dolga in široka!«.
»Samo ne iz žabjega hešpetlina!« je prosila Buča, začasno ukročena po umetniških pojavih svojega moža.
»Iz žabje perspektive se reče,« ji je popravil natančni Buček, preden se je odšla. Čez dobro uro se je vrnila in sedla na rdeče preoblečen stol. Njene bohotne ude je odevala historična obleka od rumene svile, glavo pa ji je pokrival vijoličasti klobuk, ki se je pa danes guncal na njem nov golob. Starega so bili namreč povečerjali molji in drugi taki mrčesi. Na rokah, ob vratu in drugod po životu se je svetila vsa zlatnina, kolikor je je premogla imovita žena. V desnici je držala zelen solnčnik, v levici pa salonski cekar, kakršni so bili pred leti jako priljubljeni.▼
▲Čez dobro uro se je vrnila in sedla na rdeče preoblečen stol. Njene bohotne ude je odevala historična obleka od rumene svile, glavo pa ji je pokrival vijoličasti klobuk, ki se je pa danes guncal na njem nov golob. Starega so bili namreč povečerjali molji in drugi taki mrčesi. Na rokah, ob vratu in drugod po životu se je svetila vsa zlatnina, kolikor je je premogla imovita žena. V desnici je držala zelen solnčnik, v levici pa salonski cekar, kakršni so bili pred leti jako priljubljeni.
Noge pa so ji zaradi kurjih očes tičale v copatah. Zato je postavil
»Zdaj pride važni momenat!« je oznanil Bucek slovesno in izlil vseh pet kil rumene barve iz mošnje v škaf. (»Momenat« je profitiral zadnjič v Zagrebu)
▲»Le glavo pokoncu!«,
»Če bi bila phej vedela, bi si bila navila lase v polžke, da bi bila moja fhizuha lepo skhravžana,« se je oglasila Buca, vzdignivši glavo.
»Po secesjonsko ne maham biti počesana. Zakaj bi skhivala ušesa, k i so tudi ustvahjena bo božji podobi? Pa phi tebi je vse ajns cva!«
»Proti stropu glej, malo na desno!« je velel umetnik in si zavihal rokave.
»
»Pa čez pas me mohaš narediti bolj tank,« je prosila
»In na levi hoki mi naphavi še en zlat phstan zhaven, da jih bo na vsaki sthani po šest, skupaj havno en tucat«.
»Tisti prstan ti že naredim, le tiho bodi!« jo je tolažil
»Toliko zdrave fantazije imam še zmeraj v sebi! Zdaj se pa le prijazno drži! Misli si kaj prijetnega, recimo, daješ pohane šnite.«
»Pa moje škhbine mohaš vse zadelati!« »Tega mi ni treba priporočati«, jo je zavrnil
»Jaz že sam vem, da škrbine s stališča umetniške estetike niso nikomur všeč. Zdaj pa le pri miru!«.
In
»Zdajle se drži posebno mirno, da te zadenem!« je opomnil marljivi slikar svoj model.
Nekaj časa je žena ustrezala zahtevi moža. Toda nesreča je hotela, da je pribrenčala ničvredna jesenska muha
»Daj jo no, Tone!« je klicala
»Ti phesneta živina!« se je razjezila
»Ne bo phej mihu, da jo ujameš in ubiješ!« Potrpežljivi umetnik se je takoj napotil na lov. Ali na smrt obsojena muha mu je vselej ušla, kadar je mislil , da jo že ima. To ga je razljutilo.
»Ni drugače« je dejal, »po metuljnico našega fanta moram iti!«. Ko se je vrnil s tem lovskim orožjem, je sedela preganjana muha na stropu gori ravno nad slikarskim stojalom. ▼
»Ne uideš mi ne«, jo je nagovoril
▲»po metuljnico našega fanta moram iti!« Ko se je vrnil s tem lovskim orožjem, je sedela preganjana muha na stropu gori ravno nad slikarskim stojalom.
▲»Ne uideš mi ne«, jo je nagovoril Bucek z glasom, ki je pričal, da je srditi slikar vsega zmožen. Pristavil je stol , zlezel nanj in zasukal metuljnico proti muhi. Ta pa je spoznala pretečo nevarnost in odletela na drugi konec stropa. Potrpežljivi Bucek ji je stregel tudi tam po življenju, toda muha je vselej zbežala v pravem času.
»Od zadaj se ji phiplazi za hhbet!«, je svetovala
»Saj res, prav imaš!« je sopihal
»Ti prekvata kanacija, le čakaj!«. »Kanacija« pa je zabrenčala po sobi in lahkomišljeno sedla
»To je pa že pheveč!« se je togotila
nazaj, prevrnil škaf in padel sredi v rumeno morje, kjer je nehote razdelil mnogo barve tako na hlače kakor tudi na platno.
»Na, na!« je kričala
»Danes te pa, ta nehodnil pozdhavlja, pa še hudo! Daj mi mojega goloba sem, da ne bo še on humen!«.
»Kaj takega pa še ne!« je godrnjal
»Kaj pa še štohkljaš okoli!« ga je zmerjala
»Ne bodi no tak in pheobleci se kah na licu mesta! Phecej ti phinesem druge obleke«.
»To je dobro«, je dejal preoblečeni
[[Kategorija: Slovenski narod]]
|