Žene: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 10:
Prijetno in veselo je življenje v manjših trgih. Mnogi pisatelji zajemajo snov iz tega mirnega življenja, ki se oživi le takrat ako se izve kaka zanimiva novica ali dogodljaj kakega uglednega tržana. Tedaj se stikajo glave, z očmi se pomežikuje in skrivnostno šepeče: »Pa ne smete nikomur povedati.« — »Gotovo ne!« — In to se navadno ponavlja toliko časa, da izve ves trg.
»Narodna
Hej, to vam je bilo vrvenje med trško elito. Vse je med sabo tekmovalo — samoumevno, da govorim o nežnem spolu — radi toalete. Katera bo najlepše oblečena? Katera bo največ plesala? V katero se kdo zaljubi? To so bili dnevni pogovori trške elite.
Vrstica 26:
Vsi ostali mu pritrdijo in se počasi splazijo iz dvorane.
Ko so dobili v restavraciji prostor, sedejo molče k mizi in
»Ne vem, kako da danes vsi tako molčimo?« Milko Dolenc mu smehljaje odvrne:
Vrstica 76:
»Kaj?«
»Vi se čudite ... a oprostite, no
Ona ga je začudeno gledala in vstala. Ko pa je on vstal in razprostrl roke, kakor da bi lovil muhe, nagnila se jo k njemu ...
In luči so vstrepetavale, po buffeju pa je glasno odmevalo cmokanje
Med tem časom je bil Grahor Neli vedno za petami. A bil je vedno prepočasen; jezilo ga je, šel je v restavracijo in se ga pošteno navlekel. Ko se je vračal v dvorano, je šel tesno ob zidu, da bi ne premeril hodnika.
Vrstica 92:
»No, gospod Grahor, zakaj danes nič ne plešete?«
»Ker Vas ne morem dobiti ... !«
»Verujem, predno bi prišli do mene, premerili bi vso dvorano ... «
»Gospica, gospica, Vi me žalite ... Vi že veste, da Vas ljubim.«
»Kaj govorite
Grahor pa jo zavije nazaj v restavracijo, kjer sta pri mizi sedela Lukan in Dolenc. Z veliko težavo prijadra do njih in jima v poezije polnih besedah razklada svojo nesrečo.
Vrstica 106:
»Imaš pač čuden okus, da ti ugaja to salo. Poglej Peternela, on si je izbral lepšo ženo. Glej ga, kako ponosno šeta z Ljubico. Žene, te Vam bodo zmešale glave. Glej naju z Lukanom. Kako lepo in mirno živiva, ne brigava se za žene. Živiva »ledg pa frej«, da je veselje.«
Lukan, ki mu je prej navdušeno pritrjeval, je sedaj naenkrat umolknil. ! .. Zagledal je ob sosednji mizi Čoharjevo Štefi.
Akoravno je imel on bridke skušnje s svojo ljubico Irmo, ki se mu je nekam izgubila, vendar je zopet hotel uživati svojo srečo.
Vrstica 124:
Ko je sedel tako zamišljen, začuje za sabo glas:
»Zakaj pa nič ne plešete
Ozre se in vidi za sabo Čoharjevo Marijo in ji reče:
Vrstica 130:
»Plesati ne znam in tudi ako bi znal, bi ne plesal!«
»Gospod Dolenc, zakaj ste tako otožni
»Ne; vesel sem.«
Vrstica 141:
Marija mu da roke ter mu reče:
»Upam, da se že potolažite!« ter odide. Pogledala sta si v oči, globoko v oči, podala si roko ter se razšla
Nekaj časa je še gledal Dolenc za njo, a naenkrat se naglo obrne in zmaje z glavo, kakor bi se hotel siloma otresti neprijetnih misli.
Vrstica 149:
Ni mu bilo mar, kaj se godi okoli njega, ni ga zanimal ples. Bil je kakor človek, ki vse vidi, se smeje svetu, ker je prepričan, da svet mu ne more storiti zla.
On je hotel živeti sam, mirno, kakor uradnik, ki je po dolgih službenih letih stopil v pokoj
Kmalu nato vstane, plača račun in odide pogledat še v dvorano, kaj da so dosegli njegovi prijatelji.
Najlepši pogled se odpre očem: Peternela poučuje Ljubica, kako se hrvatsko ljubi, Lukan razlaga v
Obrnil se je in odšel domov.
|