Past (Slovenski narod): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | prejšnji = | naslednji = | naslov = Past | normaliziran naslov = | poglavje = | avtor =M. N. | prevajalec = | izdano =''Slovenski narod'' 37/242 (22. ok...
 
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| prejšnji naslov= Past
| normaliziran naslov = Past
| naslednji =
| naslov avtor= PastM. N.
| opombe =
| normaliziran naslov =
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 37/242 (22. oktober {{mp|leto|1904}} (37/242), 1–2
| poglavje =
| vir = [http://www.dlib.si/details/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SC07LR492YKKP2NY dLib]
| avtor =M. N.
| dovoljenje= =javna last
| prevajalec =
| obdelano = 2}}
| izdano =''Slovenski narod'' 37/242 (22. oktober 1904)
 
| vir =[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-SC07LR49 dLib]
„Ljubi»Ljubi otroci, vesela novica!"« je
| opombe =
| dovoljenje =javna last
| obdelano =
}}
„Ljubi otroci, vesela novica!" je
vzkliknil gospod Dvorjan, ko se je
vrnil opoldne domov k obedu.
Vrstica 20 ⟶ 16:
in njiju hči Dora bi bili kmalu odprli
od začudenja oči in usta na stežaj, če
ne bi bilo to proti strogim etiketnim
predpisom finih slojev. Tako veselega
nista videli običajno čemernega očeta
Vrstica 73 ⟶ 69:
brlela večna luč tope dolgočasnosti.
 
„Prejel»Prejel sem pisemce",« je nadaljeval
gospod Dvorjan, izvlekel papir s suknjinega
žepa, si oslinil desni palec in
kazalec in razgenil listek. „Tukaj»Tukaj mi
piše moj stari prijatelj Janko, da pride
njegov sin Milan za nekaj dni v naše
Vrstica 82 ⟶ 78:
je zdrav in vesel mladenič, prevzame
po očetu veleposestvo — kadar se oženi.
Vidiš, Dora — to bi bil ženin za te!"«
 
„Kako»Kako naj to razumem?"« se je
oglasila Dora, sramežljivo povesila oči
in si domišljala, da se ji je res posrečilo
dražestno zardeti. „Saj»Saj ga niti videla
nisem!"«
 
„Tako»Tako se ne govori!"« je zaropotal
gospod Dvorjan. „Koliko»Koliko časa se pa že
lažemo, da ti je samo osemindvajset
let?"«
 
„Pst»Pst, ljubi moj",« je hitro pripomnila
skrbna mamica. „Šestindvajset»Šestindvajset let!
Šestindvajset!"«
 
„Torej»Torej že šestindvajset",« se je
bridko rogal oče. „Če»Če pojde tako dalje,
bomo imeli vkratkem čast obhajati naše
Dorice prvi rojstni dan!"«
 
„Kakšen»Kakšen si pa!"« ga je pokarala
gospa nejevoljno, dočim je stopila Dora
k oknu in obrnila glavo vstran.
 
„Mirno»Mirno!"« je zaukazal Dvorjan. „Device»Device
v Dorinih letih ne vprašajo več:
{{razprto|Kakšen je?}} Niti tega ne smejo več
vprašati: {{razprto|Kaj je?}} Če se hočejo v tem
življenju še omožiti, naj kar nemudoma
zavpijejo: {{razprto|Kje je?}}"«
 
Mati in hčerka sta molčali poraženi
Vrstica 119 ⟶ 115:
življenja.
 
„Pozor»Pozor!"« je viknil Dvorjan in nadaljeval
potem čisto tiho : „Mi»Mi smo hudo
zadolženi. Komaj že dihamo! Če dobim
takega zeta, kakršen je Milan, se mi
Vrstica 134 ⟶ 130:
Milan je vzgojen na deželi, glej,
da mu ugajaš, pokaži se pridno gospodinjo
in tako dalje!"«
 
V sobo je stopila gospodična, mnogo
Vrstica 152 ⟶ 148:
se lesketale od mladostne razposajenosti.
 
„Dobro»Dobro, da sta tukaj!"« je dejal
Dvorjan, ko so sedli vsi za mizo. „Jutri»Jutri
ali pojutrišnjem dobimo gosta. Glejta,
da se bosta dostojno obnašala, ti Anica
in zlasti ti, Vilko!"«
 
„Ali»Ali bi ne bilo bolje, če bi obedovala
Vilko in Anica teh par dni kar
zunaj v sobi zraven kuhinje?"« je predlagala
gospa Dvorjanka.
 
„Jaz»Jaz že, mamica, o jaz takoj! "« se
je ponudil Vilko, ki mu ni posebno prijalo
sedeti poleg tako resnih ljudi in
paziti na vsako besedico.
 
„Kakor»Kakor želite, gospa teta!"« je rekla
Anica.
 
„Tako»Tako bo najbolje!"« je povzela
Dvorjanka. „Vilko»Vilko bi utegnil po svoji
grdi navadi kaj nepotrebnega izčvekati
in, Anica, ti pa tako nimaš — kako
naj rečem? — prave obleke."«
 
»Delajte zdaj, kar hočete",« je dejal
Dvorjan ženi in hčerki po obedu. „Jaz»Jaz
se ne vtikam nič več vmes. Stanoval
bo Milan pri gluhi Meti. Najel sem zanj;
dve sobi."«
 
„To»To je jako pametno",« ga je pohvalila
gospa, ko sta odšla Anica in
Vilko s posodami. „Pri»Pri nas bi utegnil
kaj videti ali slišati . . ."«
 
Željno pričakovani Milan Branski
Vrstica 199 ⟶ 195:
okoli vratu z debelo pozlačeno verigo
skoro enako kakor naši kmetje, kadar
se vračajo s semnja brez živine domov;,
priletna Dorica pa se je svetila v vseh
barvah mavrice. Pod mičnim slamničkom
Vrstica 235 ⟶ 231:
v hišo gluhe Mete. Mladi Branski je
dobil o Dvorjanovih najboljši vtis, zlasti
pa mu je imponirala „dražestna"»dražestna« Dorica,
ki je znala tako pametno govoriti
o slovstvu, tako briljantno svirati na
Vrstica 241 ⟶ 237:
dobro — kuhati, kuhati!
 
„No»No, kako ti je všeč?"« je vprašala
mati hčerko, preden sta šli spat.
 
„Kmetski»Kmetski medved!"« se je odrezala
Dorica. „Oh»Oh, treba ga bo še civilizirati!"«
 
Vtem pa je stiskal razjarjeni očka
Vrstica 276 ⟶ 272:
sta se nasmehnila kakor dva rabeljna
— morala sta nečakinjo predstaviti.
In glej ga »kmečkega medveda!"«
Odslej je vedno povpraševal po Anici
in prinašal šopke ne samo Dori ampak
Vrstica 284 ⟶ 280:
Vselej, kadar so ga napojili in ga
spravili v židano voljo, je naglašal
mladi Branski, da se mora „še»še letos
oženiti, naj bo kar kočehoče!"« In ker je
prinašal še vedno šopke obema, je
sklenil obiteljski svet, da očrni polagoma
Vrstica 302 ⟶ 298:
skuhal ni dolgo nič pravega. Mnogo je
premišljeval, kako bi se znosil nad
„nečloveško"»nečloveško« sestro, mnogo je ugibal,
saj časa je imel dosti, ko so bile počitnice.
Naposled pa je le izteknil nekaj
Vrstica 308 ⟶ 304:
 
Mama ga je spodila nekega dopoldne
zaradi „strašne»strašne malenkosti"«
klečat. Nekaj časa je mirno delal pokoro
v nakazanem kotu, pozneje pa se
Vrstica 327 ⟶ 323:
Že je hotel skočiti pred njo in ji
pokazati jezik in osla, kar mu je šinila
„dobra"»dobra« misel v glavo! Tiho je odričal
na svoje mesto.
 
Dvorjanova trojica je pridno vodila
svojega gosta po krasni okolici;. staraStara
dva sta vedela vedno tako uravnati, da
sta bila Milan in Dora kolikortoliko
Vrstica 355 ⟶ 351:
žarek mlačne vode na pisani cilj.
Demonsko so se mu zasvetile oči, ko
je tekla „farbarija"»farbarija« sestri z obraza,
potem pa je zbežal.
 
Vrstica 365 ⟶ 361:
izda, da je obrizgal Doro.
 
„Zakaj»Zakaj si jo pa?"« ga je vprašal
Branski.
 
„Zato»Zato ker me zmeraj toži in zato
ker je tako potuhnjena in se laže, da
sama kuha, pa nič ne zna, vse mora
Anica opraviti, Dora pa samo dobro je
in romane bere in tuje lasi nosi in ženina
čaka!"«
 
„A»A tako! In Anica je tudi taka?"«
 
„Ne»Ne, Anica pa ne! Midva z Anico
sva prave reve! Najrajši bi ušel kam
v Ameriko, pa nimam denarja! Anica
tudi zmeraj joka, ker jo tako dajejo!"«
 
Drugo jutro je bil Milan že precej
Vrstica 390 ⟶ 386:
gospe sta rdela obraza od veselja, da
se je Milan vendar enkrat ujunačil in
nastopil kot snubač;, takoj pa je luč
veselja ugasnila na njih presenečenih
potezah, ko je poprosil gospod Branski
Vrstica 398 ⟶ 394:
barvami.
 
[[Kategorija: Slovenski narod]] [[Kategorija: Družina]] [[Kategorija: Maščevanje]] [[Kategorija: Dela leta 1904]]