Redakcija: 22:54, 22. november 2014 uredi Manuelapolanc (pogovor \| prispevki) 29 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 22:56, 22. november 2014 uredi razveljavi Manuelapolanc (pogovor \| prispevki) 29 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 18: Tega vsega se je Anton Ribnikar prav živo spominjal. Zdelo se mu je, da bi v tem trenutku lahko segel tja gori proti nebu, prijel kos bleščečega zlata in celemu svetu bi pokazal življenje, ki ga je nekoč nosil v prsih . . . Da, kos zlata, ki bi ga ukradel nebeškemu solncu, to bi bilo njegovo življenje. Položil bi ta kos zlata na žametasto blazino in so naslajal ob tem pogledu in srce bi se topilo oh žarki svitlobi ... In ves svet, vsenaokoli bi zažarelo v sreči, v blaženstvu, vse človeštvo bi hipoma zatrepetalo. Anton Ribnikar pa bi z nepopisnim ponosom gledal naokrog in z mogočno besedo govorilo zlatu, ki ga je za hip ukradel božjemu solncu gori na neizmernem nebu. »Glejte, ljudje božji, to je bila moja last, zlato življenje je bilo moje, živelo je v moji duši, razlito je bilo po moji krvi, mojih žilah in vse moje telo je bilo polno tega zlata . . . polno tega zlatega življenja« . . . Zatrepetal je in bilo mu je, kakor bi bilo zaklicalo z milim glasom od nekod, iz davne . . . davne preteklosti . . . »Ali nisi bila poleg, ti sivooka ljubica, Albina moja, ko sem ponosno nosil to življenje po širnem svetu, kakor nosi otrok rdeče jabolko, ki m u ga je podaril sivi ded. Tako rada si govorila, ti plaha golobičica, in sanjala in pripovedovala bajke o čudolepem življenju onkraj sinjih gora . . . O belo oblečenih devojkah s skoraj prozornim telesom, da se je videl utrip deviških src . . .V zlatih čeveljčkih z rdečo rožo so šetalo med zelenimi livadami in samotnimi gozdi . . . Mnogokrat se ti je utrnila solza, Albina moja in solzice so se spremenile v zlate zvezdice. Midva pa sva jih obesila gori na visoko nebo in svetile so nama celo dolgo noč . . . Šepetala sva pozno v noč in ti sivooka ljubica si sanjala pravljico, ki naj bi se uresničila, da bi hodila v zlatih čeveljčkih z rdečo rožo med zelenimi livadami in samotnimi gozdi . . . Nekoč pa si se zasmejala in govorila si prešerne besede. Nisem te razumel. Bog vedi, kaj si mi povedala, Albina moja, sivooka ljubica . . . Pustila si me sredi dolge, bele ceste, ki se je vila v brezkončnost brez zelenja in rdečih rož ... Ni se ti več zljubilo sanjati o zlatih čeveljčkih z rdečo rožo . . . Ej, jaz pa ti bi bil rad natrgal zlatih zvezdic z nebesnega oboka, nasul ti jih polno naročje in zlatih solnčnih žarkov bi ti bil zapletel med laske . . . Bog vedi, kje Bi sedaj, ti lepa sivooka ljubica Albina!« . . . Vrstica 32: V neki veliki kavarni sem potem zopet videl tope oči onega starca, ki so se mu tresle čeljusti. Izza časopisa je škililo name dvoje čudnih oči. Zdelo se mi je, da je bil vsak pogled zavisten, hudoben, škodoželjen . . . — Bedak! — »»Kdo? . . . No, ti Anton Ribnikar, ki gledaš tako neumno brezzobega starca«« . . .

V majevem jutru: Razlika med redakcijama