Ob smrtni postelji: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3:
| normaliziran naslov= Ob smrtni postelji
| avtor= Janko Kessler
| opombe= Sličica je bila objavljena pod
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 2. avgust (
| vir= [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-AT4HB4V3 dLib]
| obdelano=
| dovoljenje= javna last
}}
Vrstica 35:
»Ni še ne — Francelj, naprezi, naprezi in pripelji zdravnika, če ga imam tudi sama plačati, pa tudi gospod naj pridejo.«
Molče je brat ubogal, napregel kobilo in zdirjal z dvorišča.
Vrstica 41 ⟶ 42:
»Čakaj, najprej poravnam z Bogom, potem s svetom.«
»I
Kmalu potem so bili prišli z Bogom. Liza je bila zelo slaba, podelili so ji še papežev blagoslov in vse je bilo v kraju.
Vrstica 53:
»Mene tudi ne.«
»Mene tudi ne.« ... prosili sta hčeri enoglasno
Liza pa je z zaprtimi očmi pritrjevala — pritrjevala od slabosti. Ko sta soseda prišla, dvignila se je nekoliko in tiho velela: »Stopite ven.«▼
▲Ko sta soseda prišla, dvignila se je nekoliko in tiho velela: »Stopite ven.«
V veži se je Mica naslonila na steber, ki drži šije, Francelj je sedel poleg nje na ognjišče in Urša se je oprla na lestvo, ki je stala v kotu.
Vrstica 65:
»Kaj pa drugi?«
»Mica pa naj ima iz hiše sto,
»In Urša?«
Vrstica 89:
»Saj praviš, da nočeš ničesar.«
»Le imejte, le imejte, bom vsaj lahko rekla, da nisem dobila ničesar po svoji materi.« In zaloputnila je vrata ter odšla. Tudi soseda sta se odpravila, nikdar nista bila pri takem testamentu.
»In zakaj jočeš, Mica?« ... oglasi se bolnica; težko je govorila, sape ji je zmanjkovalo.
Vrstica 102 ⟶ 101:
»Saj imaš doto ...«
»Prava reč, dve sto, grunt, grunt in hiša. I
»Bom pa prenaredila, če že ni drugače ...«
»Kaj boste prenaredili?« zarohnel je Francelj, stopivši v sobo. »Ali niste dali meni pravkar vsega, hišo in grunt? Nihče ne bo hodíl testamenta prenarejat, testament je narejen in mir besedij!«
»Mati, ali slišite?«
Vrstica 131 ⟶ 128:
»Uh, taki otroci,« zgražala se je Agata, prižgala svečo ter jo potisnila starki v ledeno roko.
»Sedaj pa molimo,« priganjala je Agata.▼
▲»Sedaj pa molimo,« priganjala je Agata. In molili so, pravzaprav molila je ona sama.
Mrzla rosa je bila stopila bolnici na čelo. Obraz je nabrala v debele gube, v katerih se je zrcalila vsa njena dušna in telesna bolest, dvakrat se stresla in po njej je bilo ...
| |||