Velikonočni čudež: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 14:
Stroge so regule našega samostana. Samotno moramo živeti in vedno molčati; mesa ne smemo vživati, strogo se moramo postiti in noč in dan Boga hvaliti.
Samo enkrat na leto pozabimo na smrt in to je na dan vstajenja. Roditi se, živeti in potem umreti, to je žalostna usoda človeštva, ali da je mogoče premagati smrt in vstati v novo življenje s Stvarnikom, to je ona radostna zavest, ki nas prešinja in nam daje telesno in duševno moč, da živimo po strogih regulah kartuzijanskega reda. In zato je dan vstajenja tudi za nas kartuzijance dan veselja. Med letom nam je na ustnih „memento
Anno 1670. je prišel na veliko noč ljubljanski škof s svojim kaplanom v naš samostan in naselila sta se v prelepi celici, ki jo je leta 1609 v Bogu počivajoči ljubljanski škof Tomaž dal sezidati zase in za svoje naslednike v infuli, za kar je izdal 600 srebrnih goldinarjev. Bodi mu to v dobro zapisano pri Bogu!
Vrstica 30:
Škofa in njegovega kaplana še vedno ni bilo iz celice. Zaradi tega je milostni gospod prelat mene poslal, naj grem škofa poklicat. Iz škofove celice se je slišal smeh, prav neprimeren tanek smeh, a utihnil je takoj, ko sem potrkal.
Ko sem prišel zopet doli, je bil tam velik dirindaj. Ljudem se je bilo posrečilo vjeti tisto stvar, s katero se je bil veter igral in slovesno so jo prinesli pred milostnega prelata gospoda Hugona Muereggerja. Vse je pritisnilo okrog prelata in tudi menihi smo z grešno radovednostjo — jaz sem se zanjo pokoril z 25 očenaši — zrli na tisto tanko, oblačku podobno stvar, ki jo je sedaj razgrnil gospod prelat. In videli smo, da je ta rožnobojna stvar fina tkanina, tako nežna in tanka in dehteča, kakor jo človeške roke pač niso vstvarile.
Vrstica 36:
S tresočo roko je gospod prelat Hugon Mueregger razgrnil to nežno, rožnobojno tkanino. Videlo se je, da je od svile, kakor jo znajo samo angeljci napresti.
Tudi jaz se nisem mogel premagati in sem se prepričal o čudovitem vonju te tkanine - za pokoro za svojo grešno radovednost pa sem si naložil novih 25 očenašev.
Vrstica 45 ⟶ 46:
Priznam pa, da moj kes – žal — ni bil popoln in da mi kar ni hote iz spomina ta sladki, omamljivi vonj, ki je izhajal iz te tkanine.
Ljudje so valptu molče pritrjevali, saj je bilo brez dvoma, da je govoril čisto resnico.
Milostni gospod prelat, častivredni in v veri trdni gospod Hugon Mueregger, je globoko vzdihnil, na svojih prsih je držal razgrneno srajčico, ki so jo ljudje spoštljivo poljubovali, ker so bili prepričani, da je padla z nebes, in po kratkem premišljevanju je s povzdignjenim glasom izjavil:
Ljudje so popadali na kolena, premilostni prelat Hugon pa je dvignil svoje roke, s katerimi je nebeško srajčko držal pri rokavcih in je ta dokaz izredne milosti pokazal zbranemu vernemu ljudstvu.
Vrstica 63 ⟶ 64:
Ko je prelat končal, je nastala tišina. Vse je čakalo, kaj da poreče škof. Ta se je malo zamislil, na njegovem licu se je pojavil zopet sarkastičen usmev, a hitro zopet izginil, potem pa je rekel škof:
In Škof je pripognil svoje koleno in je poljubil srajčico sv. Genofeve, med tem ko se je njegov kaplan komaj zdržal smeha.
In istega mnenja smo bili tudi drugi menihi in globoko nas je žalilo, da celo škof in njegov kaplan nista prav trdna v veri in menda nočeta niti očitnega čudeža verjeti.
Milostni prelat gospod Hugon Mueregger je zdaj v spremstvu štirih patrov ponesel srajčico sv. Genofeve v samostan, potem pa se je vršila procesija. Koj po procesiji sta se škof in njegov kaplan odpeljala v Ljubljano, dasi sta nameravala oba velikonočna praznika ostati v samostanu. In milostni gospod prelat ju ni zadrževal — zaradi srajčke sv. Genofeve. Ko sem jaz za njima zaprl vrata v kočijo, mi je malopridni kaplan glasno se zasmejaje še zaklical:
Genofeve!
Tako sta samostanu ljubljanski škof in njegov kaplan pokvarila veselje nad očividnim čudežem, ki se je zgodil pred našimi lastnimi očmi. Oj, veliko
|