Velikonočni čudež: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 10:
}}
Anno 1670. se je v našem samostanu in Valle
Stroge so regule našega samostana. Samotno moramo živeti in vedno molčati; mesa ne smemo vživati, strogo se moramo postiti in noč in dan Boga hvaliti.
Samo enkrat na leto pozabimo na smrt in to je na dan vstajenja. Roditi se, živeti in potem umreti, to je žalostna usoda človeštva, ali da je mogoče premagati smrt in vstati v novo življenje s Stvarnikom, to je ona radostna zavest, ki nas prešinja in nam daje telesno in duševno moč, da živimo po strogih regulah kartuzijanskega reda. In zato je dan vstajenja tudi za nas kartuzijance dan veselja. Med letom nam je na ustnih „memento
Anno 1670. je prišel na veliko noč ljubljanski škof s svojim kaplanom v naš samostan in naselila sta se v prelepi celici, ki jo je leta 1609 v Bogu počivajoči ljubljanski škof Tomaž dal sezidati zase in za svoje naslednike v infuli, za kar je izdal 600 srebrnih goldinarjev. Bodi mu to v dobro zapisano pri Bogu!
Vrstica 20:
Škofov prihod je bil za nas ne le velika čast, marveč tudi velika tolažba, zakaj ravno to leto je bil pri nas in sicer 1. januarja o polnoči strašen potres, med katerim je tako pokalo, kakor bi kdo streljal s kartavnami. Sicer je naš premilostni gospod prelat Hugon Mueregger, vredni naslednik prelata Cirijana, nam s knjigo de Philosophia sacra, s. Meteo logia Cosmica, ki jo je spisal učeni naturalist Robertus Flud de Fluctibus, dokazoval, da so potres in strahovite poke provzročili podzemski vetrovi, ali vzlic temu smo bili v strahu, da je bil potres šiba božja. In da bi se utolažili, zato nas je prišel obiskat presvetli škof ljubljanski.
Vstajenja dan smo pri nas vedno praznovali z veliko slovesnostjo, to leto pa smo se zaradi
Bil je prekrasen dan, samo veter je pihal jako močno. Toplo in prijazno je sijalo solnce, kajti veter je hitro razgnal meglo in marsikdo izmed menihov je odprl svoje okence, da se je ozrl po božji prirodi in z večjo vnemo hvalil milost nebeškega Očeta. Tudi ljubljanski škof se je prikazal na oknu svoje celice, ki je bilo na stežaj odprto, in z vidno slastjo užival sveži jutranji zrak.
Vrstica 50:
Ljudje so valptu molče pritrjevali, saj je bilo brez dvoma, da je govoril čisto resnico.
"Ta tkanina je padla z nebes <ins>,</ins>" je zdaj izpregovoril pater Tiburcij. "Jaz sem razločno videl, da se je pojavila natančno pred oknom ljubljanskega
Milostni gospod prelat, častivredni in v veri trdni gospod Hugon Mueregger, je globoko vzdihnil, na svojih prsih je držal razgrneno srajčico, ki so jo ljudje spoštljivo poljubovali, ker so bili prepričani, da je padla z nebes, in po kratkem premišljevanju je s povzdignjenim glasom izjavil:
Vrstica 60:
V tem trenotku sta prišla presvetli škof ljubljanski in njegov tankoglasi kaplan.
Ko sta zagledala nebeško srajčko, sta se začela smejati, škof bolj potihem, njegov kaplan pa tako razposajeno, da mi je kar zavrela kri. Milostni prelat g. Hugon Mueregger je prebledel, potem pa nebeško srajčko dvignil še višje in na kratko razložil
Ko je prelat končal, je nastala tišina. Vse je čakalo, kaj da poreče škof. Ta se je malo zamislil, na njegovem licu se je pojavil zopet sarkastičen usmev, a hitro zopet izginil, potem pa je rekel škof:
Vrstica 72:
In istega mnenja smo bili tudi drugi menihi in globoko nas je žalilo, da celo škof in njegov kaplan nista prav trdna v veri in menda nočeta niti očitnega čudeža verjeti.
Milostni prelat gospod Hugon Mueregger je zdaj v spremstvu štirih patrov ponesel srajčico sv. Genofeve v samostan, potem pa se je vršila procesija. Koj po procesiji sta se škof in njegov kaplan odpeljala v Ljubljano, dasi sta nameravala oba velikonočna praznika ostati v samostanu. In milostni gospod prelat ju ni zadrževal —— zaradi srajčke sv. Genofeve. Ko sem jaz za njima zaprl vrata v kočijo, mi je malopridni kaplan glasno se zasmejaje še zaklical: "Le pridno častite srajco sv. Genofeve!"
Tako sta samostanu ljubljanski škof in njegov kaplan pokvarila veselje nad očividnim čudežem, ki se je zgodil pred našimi lastnimi očmi. Oj, veliko
| |||