Bucin portret: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 10:
| vir = [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-LXWV6LZ4 dLib]
| opombe =
| dovoljenje = javna last
| obdelano= 3
}}
Šest dni je študiral Bucek svojo Buco po naravi in se trudil, da bi vrgel težko ženo na platno. Sedmi dan je pa počival in ogledoval svoj umotvor z desnim kritičnim očesom skozi troje prstov. In jako všeč mu je bilo, kar je ustvaril, in pokimal je, kakor bi hotel narediti sam sebi spoštljiv poklon.
Hudo idealizirana Buca se je svetila v celem orkestru živih barv, poosebljeni pisani mavrici v rumeni železni srajci mnogo bolj podobna kakor pa pravi Buci. Njen obraz je kazal izraz, kakor bi hotela iz prijaznosti malo kihniti ali pa iz prekipečega veselja do posvetnega življenja — zlasti pa do ljubljenih „pohanih šnit” — zapeti „kikiriki!” Vsa podoba s {{razprto|skoro}} Rembrandtovim čarom sence v najrahlejših lokalnih niansah je zbujala gledalcu obilo liričnih občutkov. Buca je bila s sliko prav zadovoljna, čeprav se ji je zdelo, da ni tako dobro zadeta kakor na fotografiji, temveč da je „obhaz podoben phijateljici njene phijateljice, gospe Hacahice“. Vedno je ovrgel Bucek njeno napačno umetniško naziranje takoj, ko je opomnil, da gospa Racarica svoje žive dni še ni nosila nobene rumene obleke.
Sledovi Buckovih umetniških naporov so se kazali vsepovsod v njegovi okolici. Bucek, Buca, oba sinčka, hčerka, stene, pohištvo, skratka vse blizu Bucinega portreta je bilo poantilirano s krepkimi barvami. Zlasti obrazi in obleka otrok je bila ozaljšana z rmenimi in violetnimi freskami, ornamentalnimi lisami in pikami. Osemletni Pepček, starejši Buckov sin, pa si je izmislil nekaj posebno lepega. Namazal je sebe in brata Milančka po vsem obrazu in po rokah s črno barvo, češ, da se pojdeta kot zamorca za denar kazat v „Narodni dom”. Dekla ju je zapazila o pravem času na stopnicah. Buca ju je obadva pretepla „kakor slamo” — Bucek ni utegnil — barva je pa vendarle ostala na kožah. Skrbna mati je podjetna zamorca več dni žajfala, krtačila in drgajsala, preden sta mogla zopet iz stanovanja. Bucka pa je na tihem navdajal očetovski ponos, da ima sinček prav tako veselje do barv, kakor oče. Podaril mu je kos platna. Nanj je slikal nadobudni Pepček učitelja in druge osebe, ki ne uživajo posebne naklonjenosti otrok.
Vrstica 37 ⟶ 38:
„Pa najdhažje fahbce je kupil, kah jih Ljubljana phemohe, vejo, in nahveče pemzelne! Saj ne živimo o tem, saj imamo dosti, hvala Bogu!”
„Abr pite zer, gspa! Šikt zih avh! Fir gvis! Koku pa, nej no greja! — O jec, jec mus abr glajh fort, enčuldign šon, vajl vird glajh finstrnis egiptiše, hihi! Zo abr ajn herclihes adija fir di
Bucek je med tem z molčečnostjo in ponižnostjo lovil gosti dim iz Strigalične kadilnice v široko odprte nosnice in je le včasi malo pokimal. Potem pa je spravil dragoceno umetnino v lesen zaboj in odšel, ves utopljen v svojo muzomanijo, počasnih krač v „Črno govedino”.
Vrstica 68 ⟶ 69:
[[Kategorija:Slovenski narod]]
[[Kategorija:Rado Murnik]]
[[Kategorija:Dela leta 1902]]
| |||