Velikonočni čudež: Razlika med redakcijama

Samo enkrat na leto pozabimo na smrt in to je na dan vstajenja. Roditi se, živeti in potem umreti, to je žalostna usoda človeštva, ali da je mogoče premagati smrt in vstati v novo življenje s Stvarnikom, to je ona radostna zavest, ki nas prešinja in nam daje telesno in duševno moč, da živimo po strogih regulah kartuzijanskega reda. In zato je dan vstajenja tudi za nas kartuzijance dan veselja. Med letom nam je na ustnih „memento moriw»memento mori«, na dan vstajenja pa kličemo: Hosijana! Aleluja!

"»Koj pridem, koj"«, se je na moje naznanilo, da je vse pripravljeno za procesijo, odzval presvetli škof, vrat pa ni odprl.

Ko sem prišel zopet doli, je bil tam velik dirindaj. Ljudem se je bilo posrečilo vjeti tisto stvar, s katero se je bil veter igral in slovesno so jo prinesli pred milostnega prelata gospoda Hugona Muereggerja. Vse je pritisnilo okrog prelata in tudi menihi smo z grešno radovednostjo ——— jaz sem se zanjo pokoril z 25 očenaši — zrli na tisto tanko, oblačku podobno stvar, ki jo je sedaj razgrnil gospod prelat. In videli smo, da je ta rožnobojna stvar fina tkanina, tako nežna in tanka in dehteča, kakor jo človeške roke pač niso vstvarile.

"»To je ženska srajca"« se je oglasil samostanski valpet, ko je raznobojna tkanina bila razgrnena.

"»Res je! Ženska srajca je to."« Tako in enako so se oglašali zdaj tudi drugi ljudje, ženski svet pa se je preril še bližje in strme občudoval to fino rožnobojno tkanino v prelatovih rokah. In soglasna sodba je bila, da kaj tako nežnega še nikdar ni videlo človeško oko.

"»In kako to duhti"«, so se zdaj oglasili drugi ljudje in res je imela ta srajčica poseben sladkoopojen vonj, kakršnega ni nihče izmed nas poznal.

"»To ni človeška srajca"«, se je zdaj z vso odločnostjo oglasil samostanski valpet. "»Že po blagu samem se spozna, da to ni delo človeških rok. Jaz sem videl že različne ženske srajce, tudi najimenitnejših gospa, ali kaj tacega nikdar. In kdo naj bi imel tod okoli kaj tacega?"«

"»Ta tkanina je padla z nebes<ins>,</ins>"« je zdaj izpregovoril pater Tiburcij. "»Jaz sem razločno videl, da se je pojavila natančno pred oknom ljubljanskega škofa. Ravno v trenutku, ko je škof odstopil od okna, se je začela ta stvarca vrteti v zraku. Od kod naj bo ta stvar, če ne iz nebes?"«

"»Preljubi moji v Gospodu! Tudi meni pravi neki notranji glas, da je ta rožnobojna, duhteča tkanina padla z nebes. Gotovo je to srajčica kake svetnice, ki je naš {{redakcija|samosten|samostan}} v tolažbo za prestane hude čase in za strašni potres hotela osrečiti s posebnim dokazom svoje milosti. In zato si je izbrala ravno današnji slavnostni dan in da bi bila milost toliko vidnejša, je spustila to tkanino ravno na samostan pred oknom našega častitljivega gosta, presvetlega škofa ljubljanskega."«

"»Mogoče, da je res tako, kakor pravi milostni gospod prelat. Celo prav verjetno je, da je ta srajčica padla z nebes. Od kod naj bi sicer prišla? In dozdeva se mi, da bo to najbrž srajčica sv. Genofeve, ki je toliko trpela, ker jo je preganjal hudobni Golo. Kakor Vi, čestiti bratje kartuzijanskega reda, je sv. Genofeva živela v samoti. Kakor Vi, je bila preganjana, a če je volja božja, bodete tudi vi tako poveličani, kakor sv. Genofeva. In zato mislim, da je to srajčica sv. Genofeve blaženega spomina."«

"»Lutrsko seme še vedno ni popolnoma zatrto," mi je zašepetal pater Tiburcij na uho. "»Škof in njegov kaplan sta polna tega duha."«

Milostni prelat gospod Hugon Mueregger je zdaj v spremstvu štirih patrov ponesel srajčico sv. Genofeve v samostan, potem pa se je vršila procesija. Koj po procesiji sta se škof in njegov kaplan odpeljala v Ljubljano, dasi sta nameravala oba velikonočna praznika ostati v samostanu. In milostni gospod prelat ju ni zadrževal — zaradi srajčke sv. Genofeve. Ko sem jaz za njima zaprl vrata v kočijo, mi je malopridni kaplan glasno se zasmejaje še zaklical: "»Le pridno častite srajco sv. Genofeve!"«