V majevem jutru: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 14:
V tistem času se je spomnil Anton Ribnikar življenja ... svojega življenja preteklosti ... Nehote se je zbudil, ko je plulo pomlajeno življenje mimo njega in je zagledal na nebu zlato solnce ... božje oko, ki se je smejalo v nedolžnem veselju mladega življenja ... Nepoznano, nepopisno hrepenenje se je porajalo v srcu, vzdigalo se tja, kjer se je smejalo rumeno solnce v svojem zlatu. Zazdelo se mu je, da vidi v tistem zlatu tam gori svoje lastno življenje, ki ga je nosil nekdaj v svojih prsih ... življenje zlato, radostno, veselo. Čudolepo je bilo takrat ... Hodil je po belih cestah, zelenih tratah, pisanih vrtovih. Cela zemlja je bila lepa, tako bajnolepa, da bi se bil človek zaljubil v to lepo zemljo, po kateri je hodil ... Ljudje so ga gledali prijazno, iz njihovih oči se je sijala ljubezen, nesebična ljubezen, dobrohotna in požrtvovalna ... To so bila božja očesa, ki so plula po zemlji ... Če bi bil slučajno prišel ozlovoljen človek med ta dobrohotna očesca, bi izginila, razpršila bi se ... Ljudje so hodili okoli, pa so nosili smeh, radost, življenje na ustnih, božji očesi je imel, lepi, kakor tisto žarko solnce gori na neizmernem nebu ...
 
Tega vsega se je Anton Ribnikar prav živo spominjal. Zdelo se mu je, da bi v tem trenutku lahko segel tja gori proti nebu, prijel kos bleščečega zlata in celemu svetu bi pokazal življenje, ki ga je nekoč nosil v prsih ... Da, kos zlata, ki bi ga ukradel nebeškemu solncu, to bi bilo njegovo življenje. Položil bi ta kos zlata na žametasto blazino in se naslajal ob tem pogledu in srce bi se topilo ohob žarki svitlobi ... In ves svet, vse naokoli bi zažarelo v sreči, v blaženstvu, vse človeštvo bi hipoma zatrepetalo. Anton Ribnikar pa bi z nepopisnim ponosom gledal naokrog in z mogočno besedo govoril o zlatu, ki ga je za hip ukradel božjemu solncu gori na neizmernem nebu.
 
»Glejte, ljudje božji, to je bila moja last, zlato življenje je bilo moje, živelo je v moji duši, razlito je bilo po moji krvi, mojih žilah in vse moje telo je bilo polno tega zlata ... polno tega zlatega življenja« ...
Vrstica 42:
»»Kdo? ... No, ti Anton Ribnikar, ki še hoditi ne znaš po ozkem tlaku«« ...
 
In naprej so se zibali Širokiširoki boki debele dame. Jaz pa jih nisem pozabil in pazljivo sem odslej stopal po ozkem tlaku, kadar sem zagledal debelo damo ... Pa koliko sva jih potem srečala. Nisem se skoraj več upal stopiti na ozek tlak ... Največkrat sva srečala ono, ki je stopala krepkih korakov: velika, debela in silna ... Obraz širok, mehak in napihnjen, da se je svetil, kakor bi bil z oljem namazan. Z željnim, skoro prosečim pogledom se je ozirala naokrog in tudi naju je včasi zadel pogled tistih majhnih oči, zakopanih globoko v napihnjenem obrazu ... Midva, prijatelj Vinko, pa sva se kmalu navadila debelih dam s širokimi boki na ozkem tlaku. Toda hodila sva oprezno in z resnim obrazom, kakor drugi ljudje, da ne bi zadela ob debelo damo ... izginil pa je raz usten smeh, izginila radost in življenje ... In očesci niste bili več tako lepi, kakor tisto žarko solnce gori na neizmernem nebu...
 
V nejasnih obrisih so legali Ribnikarju na misli spomini na ljubico Albino, hudobne oči onega starca, ki so se mu tresle čeljusti in slednjič na debelo damo z velikimi boki ... Velika peščena ravan se je razgrnila pred njim in zlato solnce se je razlilo po njej, kakor da išče življenja, belih ... rdečih rož, pisanih livad ... In Ribnikar je zopet s čudovito jasnostjo razmišljal o ljudeh, ki so nosili smeh, radost in življenje na ustnih in v zlatu, ki ga je za hip ukradel božjemu solncu gori na neizmernem nebu ...