V majevem jutru: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 14:
V tistem času se je spomnil Anton Ribnikar življenja ... svojega življenja preteklosti ... Nehote se je zbudil, ko je plulo pomlajeno življenje mimo njega in je zagledal na nebu zlato solnce ... božje oko, ki se je smejalo v nedolžnem veselju mladega življenja ... Nepoznano, nepopisno hrepenenje se je porajalo v srcu, vzdigalo se tja, kjer se je smejalo rumeno solnce v svojem zlatu. Zazdelo se mu je, da vidi v tistem zlatu tam gori svoje lastno življenje, ki ga je nosil nekdaj v svojih prsih ... življenje zlato, radostno, veselo. Čudolepo je bilo takrat ... Hodil je po belih cestah, zelenih tratah, pisanih vrtovih. Cela zemlja je bila lepa, tako bajnolepa, da bi se bil človek zaljubil v to lepo zemljo, po kateri je hodil ... Ljudje so ga gledali prijazno, iz njihovih oči se je sijala ljubezen, nesebična ljubezen, dobrohotna in požrtvovalna ... To so bila božja očesa, ki so plula po zemlji ... Če bi bil slučajno prišel ozlovoljen človek med ta dobrohotna očesca, bi izginila, razpršila bi se ... Ljudje so hodili okoli, pa so nosili smeh, radost, življenje na ustnih, božji očesi je imel, lepi, kakor tisto žarko solnce gori na neizmernem nebu ...
Tega vsega se je Anton Ribnikar prav živo spominjal. Zdelo se mu je, da bi v tem trenutku lahko segel tja gori proti nebu, prijel kos bleščečega zlata in celemu svetu bi pokazal življenje, ki ga je nekoč nosil v prsih ... Da, kos zlata, ki bi ga ukradel nebeškemu solncu, to bi bilo njegovo življenje. Položil bi ta kos zlata na žametasto blazino in se naslajal ob tem pogledu in srce bi se topilo
»Glejte, ljudje božji, to je bila moja last, zlato življenje je bilo moje, živelo je v moji duši, razlito je bilo po moji krvi, mojih žilah in vse moje telo je bilo polno tega zlata ... polno tega zlatega življenja« ...
Vrstica 42:
»»Kdo? ... No, ti Anton Ribnikar, ki še hoditi ne znaš po ozkem tlaku«« ...
In naprej so se zibali
V nejasnih obrisih so legali Ribnikarju na misli spomini na ljubico Albino, hudobne oči onega starca, ki so se mu tresle čeljusti in slednjič na debelo damo z velikimi boki ... Velika peščena ravan se je razgrnila pred njim in zlato solnce se je razlilo po njej, kakor da išče življenja, belih ... rdečih rož, pisanih livad ... In Ribnikar je zopet s čudovito jasnostjo razmišljal o ljudeh, ki so nosili smeh, radost in življenje na ustnih in v zlatu, ki ga je za hip ukradel božjemu solncu gori na neizmernem nebu ...
|