Bucek slika Buco: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 15:
}}
Druga razstava slovenskih slikarjev in kiparjev je raznetila doslej le neznatno tlečo iskrico umetniških občutkov in instinktov v srcu mojega prijatelja Bučka v mogočen kres.
To je Vse to pa dovzetnemu duhu
»Ljuba žena! Že za mladih let sem slovel, ko sem barval tiskane podobice za jaslice. Vrhu tega sem se pa cele tri dni učil pri tistem slikarju, ki kegljam ž njim pri »Črni govedini«. Perspektivo vseh štirih sort imam v mezincu tukajle. Drugo pa tako ni nič težko. Kjer je kaj temnega, tam jemlji temnih barv, kjer je kaj svetlega, pa narobe! Pa je! Vidiš, to je vsa kemšt! Samo talentiran mora človek biti, seve, in pisane slepote ne sme imeti, to se pravi, zeleno in rdečo barvo mora razločevati čisto natanko. Jaz jih razločujem na uro hoda daleč, če ne še dalje. Pa malo korajže je treba in potrpežljivosti, pa je človek naenkrat na večne čase slaven. Ako se mu to ne posreči, se blamira. Meni se takoimenovane blamaže ni treba prav nič bati. Prvič, ker sem z vsem potrebnim preskrbljen, drugič pa, ker nameravam kot pravi umetnik ustvariti delo, ki je mene vredno. Naslikati hočem namreč tebe, ljuba moja! Umij se torej in obleci svojo rumeno svileno obleko, ki je vzbujala zadnjič celo babjo zavist suhe Štrigalice. In sploh se naredi tako lepo, kar le moreš! Barve imam, hvala Bogu, dosti, da te naslikam, kakor si dolga in široka!«.
»Samo ne iz žabjega hešpetlina!« je prosila
»Iz žabje perspektive se reče.« ji je popravil natančni
Noge pa so ji zaradi kurjih očes tičale v copatah. Zato je postavil Buček njene nedeljske čevlje prazne pred noge, da bi bil model popolnejši.
»Zdaj pride važni momenat!« je oznanil
»Le glavo pokoncu!«
»Če bi bila phej vedela, bi si bila navila lase v polžke, da bi bila moja fhizuha lepo skhravžana,« se je oglasila Buca, vzdignivši glavo.
Vrstica 30 ⟶ 31:
»Proti stropu glej, malo na desno!« je velel umetnik in si zavihal rokave.
»Le še malo bolj na desno, da se bolje vidi belo tvojega očesa. Tako!«.
»Pa čez pas me mohaš narediti bolj tank,« je prosila
»In na levi hoki mi naphavi še en zlat phstan zhaven, da jih bo na vsaki sthani po šest, skupaj havno en tucat«.
»Tisti prstan ti že naredim, le tiho bodi!« jo je tolažil
»Toliko zdrave fantazije imam še zmeraj v sebi! Zdaj se pa le prijazno drži! Misli si kaj prijetnega, recimo, da ješ pohane šnite.«
»Pa moje škhbine mohaš vse zadelati!«
»Tega mi ni treba priporočati«, jo je zavrnil
»Jaz že sam vem, da škrbine s stališča umetniške estetike niso nikomur všeč. Zdaj pa le pri miru!«. In Buček je v taknil čopič v vedrico in jel slikati najprvo rumeno obleko »v velikih potezah«. Ko se mu je zdelo, da je prvi osnutek »po večjem« že izgotovljen, se je lotil obraza.
»Zdajle se drži posebno mirno, da te zadenem!« je opomnil marljivi slikar svoj model. Nekaj časa je žena ustrezala zahtevi moža. Toda nesreča je hotela, da je pribrenčala ničvredna jesenska muha Buči pred prijazni obraz in si iz volila po daljšem izbiranju prostor na obsežnem nosu. Buča jo je komaj prepodila s svojim solnčnikom; v kratkem pa ji je sedla človekoljubna živalca zopet na nos in žgečkala ta žlahtni del Bučinega telesa.
»Daj jo no, Tone!« je klicala
»Ti phesneta živina!« se je razjezila
»Ne bo phej mihu, da jo ujameš in ubiješ!« Potrpežljivi umetnik se je takoj napotil na lov. Ali na smrt obsojena muha mu je vselej ušla, kadar je mislil , da jo že ima. To ga je razljutilo.
»Ni drugače« je dejal, »po metuljnico našega fanta moram iti!«. Ko se je vrnil s tem lovskim orožjem, je sedela preganjana muha na stropu gori ravno nad slikarskim stojalom.
»Ne uideš mi ne«, jo je nagovoril
»Od zadaj se ji phiplazi za hhbet!« je svetovala
»Saj res, prav imaš!« je sopihal Buček in si brisal pot s čela.
»Ti prekvata kanacija, le čakaj!«. »Kanacija« pa je zabrenčala po sobi in lahkomišljeno sedla Buči nanovo na nos. Od lovske strasti razburjeni
»To je pa že pheveč!« se je togotila
nazaj, prevrnil škaf in padel sredi v rumeno morje, kjer je nehote razdelil mnogo barve tako na hlače kakor tudi na platno.
»Na, na!« je kričala
»Danes te pa, ta nehodnil pozdhavlja, pa še hudo! Daj mi mojega goloba sem, da ne bo še on humen!«.
»Kaj takega pa še ne!« je godrnjal
»Kaj pa še štohkljaš okoli!« ga je zmerjala
»Ne bodi no tak in pheobleci se kah na licu mesta! Phecej ti phinesem druge obleke«.
»To je dobro«, je dejal preoblečeni
Ti pa, presveta slovenska Muza, korajžno ukaj spričo novega, tako eminentno nadarjenega sotrudnika na naši kulturni njivici! [[Kategorija: Slovenski narod]]
|