V majevem jutru: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| avtor= Franc Fabinc
| opombe=
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 28. maj {{mp|leto|1904}} (37/120), 1—21–2
| vir= [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-M6L4HNEK dLib]
| dovoljenje= javna last
Vrstica 40:
»»Kdo? ... No, ti Anton Ribnikar, ki še hoditi ne znaš po ozkem tlaku«« ...
 
In naprej so se zibali široki boki debele dame. Jaz pa jih nisem pozabil in pazljivo sem odslej stopal po ozkem tlaku, kadar sem zagledal debelo damo ... Pa koliko sva jih potem srečala. Nisem se skoraj več upal stopiti na ozek tlak ... Največkrat sva srečala ono, ki je stopala krepkih korakov: velika, debela in silna ... Obraz širok, mehak in napihnjen, da se je svetil, kakor bi bil z oljem namazan. Z željnim, skoro prosečim pogledom se je ozirala naokrog in tudi naju je včasi zadel pogled tistih majhnih oči, zakopanih globoko v napihnjenem obrazu ... Midva, prijatelj Vinko, pa sva se kmalu navadila debelih dam s širokimi boki na ozkem tlaku. Toda hodila sva oprezno in z resnim obrazom, kakor drugi ljudje, da ne bi zadela ob debelo damo ... Izginil pa je raz usten smeh, izginila radost in življenje ... In očesci niste bili več tako lepi, kakor tisto žarko solnce gori na neizmernem nebu ...
 
V nejasnih obrisih so legali Ribnikarju na misli spomini na ljubico Albino, hudobne oči onega starca, ki so se mu tresle čeljusti in slednjič na debelo damo z velikimi boki ... Velika peščena ravan se je razgrnila pred njim in zlato solnce se je razlilo po njej, kakor da išče življenja, belih ... rdečih rož, pisanih livad ... In Ribnikar je zopet s čudovito jasnostjo razmišljal o ljudeh, ki so nosili smeh, radost in življenje na ustnih in v zlatu, ki ga je za hip ukradel božjemu solncu gori na neizmernem nebu ...