|
Šest dni je študiral Bucek svojo Buco po naravi in se trudil, da bi vrgel težko ženo na platno. Sedmi dan je pa počival in ogledoval svoj umotvor z desnim kritičnim očesom skozi troje prstov. In jako všeč mu je bilo, kar je ustvaril, in pokimal je, kakor bi hotel narediti sam sebi spoštljiv poklon.
Hudo idealizirana Buca se je svetila v celem orkestruorhestru živih barv, poosebljeni pisani mavrici v rumeni železni srajci mnogo bolj podobna kakor pa pravi Buci. Njen obraz je kazal izraz, kakor bi hotela iz prijaznosti malo kihniti ali pa iz prekipečega veselja do posvetnega življenja — zlasti pa do ljubljenih „pohanih»pohanih šnit”šnit« — zapeti „kikiriki»kikiriki!”« Vsa podoba s {{razprto|skoro}} Rembrandtovim čarom sence v najrahlejših lokalnih niansah je zbujala gledalcu obilo liričnih občutkov. Buca je bila s sliko prav zadovoljna, čeprav se ji je zdelo, da ni tako dobro zadeta kakor na fotografiji, temveč da je „obhaz»obhaz podoben phijateljici njene phijateljice, gospe Hacahice“Hacahice«. Vedno je ovrgel Bucek njeno napačno umetniško naziranje takoj, ko je opomnil, da gospa Racarica svoje žive dni še ni nosila nobene rumene obleke.
Sledovi Buckovih umetniških naporov so se kazali vsepovsod v njegovi okolici. Bucek, Buca, oba sinčka, hčerka, stene, pohištvo, skratka vse blizu Bucinega portreta je bilo poantilirano s krepkimi barvami. Zlasti obrazi in obleka otrok je bila ozaljšana z rmenimi in violetnimi freskami, ornamentalnimi lisami in pikami. Osemletni Pepček, starejši Buckov sin, pa si je izmislil nekaj posebno lepega. Namazal je sebe in brata Milančka po vsem obrazu in po rokah s črno barvo, češ, da se pojdeta kot zamorca za denar kazat v „Narodni»Narodni dom”dom«. Dekla ju je zapazila o pravem času na stopnicah. Buca ju je obadva pretepla „kakor»kakor slamo”slamo« — Bucek ni utegnil — barva je pa vendarle ostala na kožah. Skrbna mati je podjetna zamorca več dni žajfala, krtačila in drgajsala, preden sta mogla zopet iz stanovanja. Bucka pa je na tihem navdajal očetovski ponos, da ima sinček prav tako veselje do barv, kakor oče. Podaril mu je kos platna. Nanj je slikal nadobudni Pepček učitelja in druge osebe, ki ne uživajo posebne naklonjenosti otrok.
Bucek pa je shranil dragocen portret v lesen zaboj, v katerem je nameraval svoje delo poslati umetniškemu društvu.
Prva izmed tujih ljudi je Bucin portret smela uživati gospodična Strigalica. Buca je visoko čislala osebni okus suhe mojškrice in jo je povabila še tisti šesti dan zvečer, naj pride, če hoče videti kaj lepega.
„No»No — kaj pa oni phavijo?”« je vprašala obiskovalko pred sliko, ki jo je vzela iz zaboja.
„Abr»Abr jezesno”jezesno«, se je začudila strigalica. „Ih»Ih zog inen, na morm jm drgač — ih pin inen ganc paf! Abr zo vas šenes, da hert zih feršidenedferšidenes avf!”«
„Tohej»Tohej jim je phav všeč, fhajlajn?” «
„No»No, abr selpsfrštecih”selpsfrštecih«, je žužnjala Strigalica. „O»O vi zi abr šmajhlhaft zint unt abr avh eligant! Ales, vas var is es — abr nit var, gnedige frav fon Buca, prahtfol!” «
„Visens”»Visens«, se je bahala Buca, že nekaj bolj ponosna, „to»to je phava domača umetnost! Moj mož Tone me je sam nafahbal, čisto sam!” «
„Abr»Abr vas zi nit zagn”zagn« se je zavzela Strigalica. „Abr»Abr zo gens no! Majn got, zo ajn talantirter Kunstmensch! Vas man nit ales zit, če je človek doug na svet! Nit var? Unt zo enlih, zo — vi henavsgešnitn — ih zags ja!”«
„Pa»Pa najdhažje fahbce je kupil, kah jih Ljubljana phemohe, vejo, in nahveče pemzelne! Saj ne živimo o tem, saj imamo dosti, hvala Bogu!” «
„Abr»Abr pite zer, gspa! Šikt zih avh! Fir gvis! Koku pa, nej no greja! — O jec, jec mus abr glajh fort, enčuldign šon, vajl vird glajh finstrnis egiptiše, hihi! Zo abr ajn herclihes adija fir di cajt unt avf ajn fletkanes viderumcuzen, hihi! Pa nj m nkar nč na zamirja, gnedikste!”«
Bucek je med tem z molčečnostjo in ponižnostjo lovil gosti dim iz Strigalične kadilnice v široko odprte nosnice in je le včasi malo pokimal. Potem pa je spravil dragoceno umetnino v lesen zaboj in odšel, ves utopljen v svojo muzomanijo, počasnih krač v „Črno»Črno govedino”govedino«.
Kmalu potem pa se je pritihotapil s svojim nevarnim čopičem in s polnim piskrom črne barve nadobudni Pepček v sobo in izvlekel sliko iz zaboja. Zdelo se mu je, da ta reč ni nikomur podobna. In nič hudega si ni prizadeval po svojem preverjenju, ko je jel popravljati podobo po svojem okusu, dočim je klepetala Buca še vedno s Strigalico v veži … Naposled pa je vtaknil korigirani portret zopet lepo nazaj.
Osmi dan se je postavljal Bucek v žametasti suknji — to je pravemu umetniku neizogibna halja — in korakal čilo proti „Narodnemu»Narodnemu domu”domu« za postrežčkom, ki je komaj, komaj prenašal sliko debele Buce. Preden pa je stopil v hram umetnosti, je šel še malo v „Črno»Črno govedino”govedino«. Tam je hotel pokazati svoje delo prijateljem, ki so se običajno zbirali ondi pri popoldanski kapljici.
„O»O salamiš!”«
„Bucek»Bucek z obljubljenim portretom! Dober dan!”«
„To»To smo pa res radovedni!”«
„Le»Le kar na svetlo ž njim, prijatelj!”«
Taki in drugi spodbujajoči klici so pozdravljali mojega dvonastropnega prijatelja. On pa je s plemenitim mirom zamahnil z roko. In za poličem cvička je izustil z ginjenim glasom krilate besede, rekoč:
„Slavna»Slavna gospoda! Pravkar sem bil namenjen, da oddam sliko svoje soproge v razstavo! Toda — nisem si mogel kaj, da je ne bi pokazal prej svojemu ožjemu in ozkemu krogu priznanih prijateljev. Že me je doletela izredna čast, da sem slišal o portretu prelaskavo oceno iz ust ene najhujših ljubljanskih opravljivk, iz kočljivega žrela gospodične Strigalice! Gospoda slavna! Imeniten momenat se nam bliža! Padi torej, padi lesena zavesa in odkrij sliko moje ljube Buce!”«
„Živ»Živ — —!”«
Tako so zaklicali vsi kakor iz enega grla, ko je vlekel Bucek portret iz zaboja. Takoj so pa zopet utihnili — za trenutek. Nato pa so udarili v homerski grohot.
Malopridni Pepček je bil namreč v odsotnosti nadzorujočih organov naslikal s prav brutalno tehniko mamki Buci velikanske, metli podobne muštace pod nos.
Za Buckovim hrbtom — v „Črni»Črni govedini”govedini« — pa se je ob tem prizoru smejal muzagetes Apolon tako, da se je naga reva držal z obema rokama za svoj klasični popek!
[[Kategorija:Slovenski narod]]
| 