Bucin portret: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 34:
»Visens«, se je bahala Buca, že nekaj bolj ponosna, »to je phava domača umetnost! Moj mož Tone me je sam nafahbal, čisto sam!«
 
»Abr vas zi nit zagn!« se je zavzela Strigalica. »Abr zo gens no! Majn got, zo ajn talantirter Kunstmensch! Vas man nit ales zit, če je človek doug na svet! Nit var? Unt zo enlih, zo — vi henavsgešnitn — ih zags ja!«
 
»Pa najdhažjenahdhažje fahbce je kupil, kah jih Ljubljana phemohe, vejo, in nahveče pemzelne! Saj ne živimo o tem, saj imamo dosti, hvala Bogu!«
 
»Abr pite zer, gspa! Šikt zih avh! Fir gvis! Koku pa, nej no greja! — O jec, jec mus abr glajh fort, enčuldign šon, vajl vird glajh finstrnis egiptiše, hihi! Zo abr ajn herclihes adija fir di cajt unt avf ajn fletkanes viderumcuzen, hihi! Pa njnej m nkar nč na zamirja, gnedikste!«
 
Bucek je med temmedtem z molčečnostjo in ponižnostjo pravega umetnika lovil gosti dim iz Strigalične kadilnice v široko odprte nosnice in je le včasi malo pokimal. Potem pa je spravil dragoceno umetnino v lesen zaboj in odšel, ves utopljen v svojo muzomanijo, počasnih krač v »Črno govedino«.
 
Kmalu potem pa se je pritihotapil s svojim nevarnim čopičem in s polnim piskrom črne barve nadobudni Pepček v sobo in izvlekel sliko iz zaboja. Zdelo se mu je, da ta reč ni nikomur podobna. In nič hudega si ni prizadeval po svojem preverjenju, ko je jel popravljati podobo po svojem okusu, dočim je klepetala Buca še vedno s Strigalico v veži … Naposled pa je vtaknil korigirani portret zopet lepo nazaj.