Bucek slika Buco: Razlika med redakcijama

»Ljuba žena! Že za mladih let sem slovel, ko sem barval tiskane podobice za jaslice. Vrhu tega sem se pa cele tri dni učil pri tistem slikarju, ki kegljam ž njim pri »Črni govedini«. Perspektivo vseh štirih sort imam v mezincu tukajle. Drugo pa tako ni nič težko. Kjer je kaj temnega, tam jemlji temnih barv, kjer je kaj svetlega, pa narobe! Pa je! Vidiš, to je vsa kemšt! Samo talentiran mora človek biti, seve, in pisane slepote ne sme imeti, to se pravi, zeleno in rdečo barvo mora razločevati čisto natanko. Jaz jih razločujem na uro hoda daleč, če ne še dalje. Pa malo korajže je treba in potrpežljivosti, pa je človek naenkrat na večne čase slaven. Ako se mu to ne posreči, se blamira«. Meni se takoimenovane blamaže ni treba prav nič bati. Prvič, ker sem z vsem potrebnim preskrbljen, drugič pa, ker nameravam kot pravi umetnik ustvariti delo, ki je mene vredno. Naslikati hočem namreč tebe, ljuba moja! Umij se torej in obleci svojo rumeno svileno obleko, ki je vzbujala zadnjič celo babjo zavist suhe Štrigalice. In sploh se naredi tako lepo, kar le moreš! Barve imam, hvala Bogu, dosti, da te naslikam, kakor si dolga in široka!«

»Tisti prstan ti že naredim, le tiho bodi!« jo je tolažil Bucek in oslinil svoj »pemzel«. »Toliko zdrave fantazije imam še zmeraj v sebi! Zdaj se pa le prijazno drži! Misli si kaj prijetnega, recimo, da ješ pohane šnite.«

»Kaj pa še štohkljaš okoli!« ga je zmerjala Buca. »Ne bodi no tak in pheobleci se kah na licu mesta! Phecej ti phinesem druge obleke«.