Stava (Slovenski narod): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
LidijaR (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
LidijaR (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 118:
»In te ima za norca,« je pristavil Vodar škodoželjno.
 
»Zato jo hočem malo pokaznovati,« je nadaljeval Dragič. »Stvar pripravljam že nekaj časa. Zmenjen sem z Aglajino hišno. Dal sem ji petak, da pazi zlasti takrat, kadar bi začelo kaj grmeti med gospo in gospodom. Potem naj mi pride vselej poročat; za to dobi zopet petak. In danes je bila hišna pri meni. Vivarini in Aglaja sta se davi hudo razprla, hišna je pa poslušala pri durih. Aglaja je rekla, da mora na vsak način še ta mesec v letovišče. Skopuh Vivarini ji je odgovoril, naj le gre, kamor hoče. Aglaja je zahtevala denarja; za vse skupaj, za obleke i.t.d. da potrebuje tisoč goldinarjev. Mož pa ji je odgovoril, da je letos toliko izgubil v trgovini, da ji ne da niti stotaka. Aglaja se je jokala in vpila, da je to strašen škandal, če ostane doma; vse znanke in prijateljice da pojdejo na deželo ali v kopeli, le ona naj se mori v mestu; še pozimi jo bo sram, ko bodo pripovedovale o letoviščih. Jokala se je, prosila in pretila, gospod pa le da ne in da ne.«
»Zato jo hočem malo pokaznovati,« je nadaljeval Dragič. »Stvar pripravljam
 
»Aha,« se je oglasil Vodar, »in zdaj pojdeš k Aglaji in ji ponudiš tisočak za tri poljube — haha, tu izgubiš ravno sto goldinarjev!«
 
»Ne, gospoda, poljube dobim popolnoma zastonj! Hišni sem plačal že pred stavo.«
 
»I — prineseš ji pouarejen tisočak, ne?« je vprašal bankir.
 
»Nikakor ne!«
 
»I — kako boš pa ...«
 
»To je moja reč, gospoda.«
 
Dragič je plačal, naročil fijakarja in se poslovil. Kupil je pri vrtnarju šopek rož in se odpeljal naravnost k Aglaji. Vedel je, da je o tem času sama doma.
 
Ko je vstopil, je sedela na zofi in brala roman. Priklonil se ji je globoko in ji podal cvetlice.
 
»Ali ste mi že zopet prišli pravit, da me ljubite?« ga je vprašala lepa Italijanka in se prezirljivo nasmehnila. Močni beli zobje so se blestili izpod bujnih rdečih usten.
 
»Ne, nočem vas dolgočasiti,« je vzdihnil in jo pogledal sentimentalno.
 
»Čemu ste pa prišli?« je dejala hladno in zagnala šopek skozi okno.
 
»Videti sem vas hotel, milostiva!«
 
»Otrok!«
 
»Vsak dan vas moram videti!
 
»Otrok, otrok!«
 
»Le zabavljaj,« si je mislil Dragič, »dobro se ti pa le zdi«. Vzdihnil je zopet in dejal tožno: »In zdaj, ko sem vas videl, pa spet grem«.
 
»0 — kako genljivo znate mijavkati, gospod Dragič!« je dejala in privzdignila gorenjo ustnico. Na njenem obrazu se jc pojavil izraz trdosrčnosti.
 
»Klanjam se, milostiva!«
 
»Stojte! Moj mož ...« Na lepem čelu se je pokazala gubica.
 
»Vaš gospod soprog?«
 
»Ne vem, kaj bi rekla! Veste, kaj si je izmislil? Letos ne smem v nobeno letovišče. Umazanec, skopuh! Zaradi zanikarnih tisoč goldinarjev! Moja prijateljica Mina je lani v kopeli samo zaigrala trikrat toliko. Gospod Dragič, dajte, pregovorite ga!«
 
»Ni mogoče!«
 
»Nočete?« je vzkliknila jezno in nagrbančila goste obrvi.
 
»Poznam gospoda Vivarinija. Ne da se omehčati. Ali pomagam vam drugače. Prinesem vam tisočak ... za tri poljube!«
 
Aglaja je zardela. Počasi se je vzravnala, pogledala Dragica zaničljivo od nog do glave in pokazala s prstom na vrata.
 
Dragič zaradi tega ni bil posebno žalosten, ker ni bil pričakoval nič boljšega.
 
»Premislite si stvar, milostiva,« je dejal tiho. »Kadar hočete, izvolite mi poslati razglednico in počakam vas drugi dan ob štirih doma. Obmorske ulice 14. prvo nadstropje. Klanjam se.«
 
»Nesramnež!«
 
»Zdaj se lepa Aglajica trese od jezice,« si je mislil Dragič, ko se je vračal v svojo prodajalnico. »Po sobi roma gorindol in stiska lepe zobke. Ko se ji pa jezica poleže, bo začela razmišljevati! Kaj pa je naposled poljub? In ali ni mož vreden, da ga takole malo pogoljufam? — In prišla se bo poslavljat k njej prijateljica za prijateljico in ji govorila, kako se namerava zabavati na deželi ali morskem obrežju ...«
 
Dragič je prav kalkuliral. Čez dober teden je prejel razglednico. Drugi dan ob treh popoldne se je peljal h gospodu Vivariniju in ga prosil, naj mu posodi za kratek čas tisoč goldinarjev. Vivarini mu je takoj odštel deset stotakov; saj ni bilo prvič, da je pomagal drug drugemu. Potem seje peljal Dragič po Banca in ga skril doma pri oknu za dolgim težkim zagrinjalom.
 
Tiho sta čakala. Že sta mislila, da Aglaje ne bo. Naposled je vendar pridrdrala kočija in kmalu potem je vstopila Aglaja z gostim pajčolanom.
 
»Najiskrenejsa hvala, da ste prišli!« jo je sprejel Dragič.
 
»Le nobenih ceremonij! Kje je denar?«
 
S tresočimi rokami je shranila nove bankovce in se nasmehnila. Dragič jo je rahlo privil k sebi, vzdiguila je pajčolan in poljubila mladega moža trikrat tako lepo, da bi bil suhi Banec kmalu zaklel od zavisti tam za zastorom. Potem pa je kakor bičana zbežala iz sobe.
 
»Ej — prijatelj!« se je veselil Banec, ko je prišel iz skrivališča, »dal si Aglaji tisočak! Izgubil si stavo, ho ho! Ti trije poljubi te stanejo tisočdevetsto goldinarjev!«
 
»Ne boš,« je odvrnil Dragič in si zadovoljno inel roke. »Denar mi je dal Vivarini pred dobro uro. Takoj mu telefoniram, da ga nisem potreboval in da sem ga vrnil kar gospe Aglaji, ker sem se peljal mimo njih palače. Aglaja ima dovolj tehtnih vzrokov, da me ne izda in vrne možu stotake. Vidiš, stava je dobljena!«
 
Banec je obstal kakor okamenel.
 
»Vse si nas nabrisal, Aglajo, Vivarinija, Kužka, Vodarja in mene,« je vzkliknil Banec. »O — rad bi videl, kakšen obrazek bo naredila, kadar bo zahteval Vivariui svoje baukovce od nje.«
 
Aglaja je ostala v mestu. Dragič je odmenil polovico denarja revežem, drugo polovico pa je z veselim srcem nesel na Bled. Od tam je pošiljal poredni lahuti redno vsak dan najlepše razglednice.
 
[[Kategorija: Slovenski narod]]
[[Kategorija: Vojna]]
[[Kategorija: Kratka proza]]
[[Kategorija: Dela leta 1904]]