Žene: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3:
| normaliziran naslov = Žene
| avtor = Vitomir Jelenc
| izdano = Slovenski narod 6.
| vir = [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CYU07DE8 dLib]
| obdelano= 3
Vrstica 34:
Lukan se debelo zasmeje:
»Pametna beseda! Na to se pije!« Najmlajši med njimi, Grahor, pa je sedel tiho in otožno gledal v kozarec.
Dolenc ga vpraša:
»No, Grahor, ali ti še vedno roji po glavi Nela?«
Vrstica 49 ⟶ 51:
Vsi štirje se podajo v plesno dvorano. Brzo si popravijo ovratnice, nataknejo rokavice.
Grahor zagleda, da je Nela prosta. Kakor divji plane proti njej, a v tem trenotku se ji prikloni neki plesalec. Ona se nasloni lahno nanj in oba odplešeta lahnih nog Grahorju izpred nosu. On se prav po gorenjsko priduši in si poišče druge plesalke.
Drugi so imeli več sreče.
Zlasti navdušen je postal Peternel, ki je vodil ob roki Ljubico. Bila sta kakor dva amoreta na plafonu. Opomniti moramo še, da je Ljubica govorila le hrvatsko, česar je Peternel jako malo razumel. No, pa sta se le razumela.▼
Zlasti navdušen je postal Peternel, ki je vodil ob roki Ljubico. Bila sta kakor dva amoreta na plafonu.
▲
Ljubica je ves čas govorila, a on je le prikimaval. Slednjič ga vpraša:
Vrstica 62 ⟶ 67:
»Ako hočete, prevzamem jaz to službo.«
Peternel jo debelo pogleda:
»Iz srca Vam bom hvaležen. A kdaj začneva pouk?« »Makari sedaj takoj. — Ah meni je tukaj tako vroče, ali bi hoteli iti nekoliko ven?« Peternel je rad ugodil njeni prošnji in jo povedel v buffet.
Sama sta sedela tam.
Ljubica je bila kaj čedno punče: črne lase, črne oči, zagorelo polt —
Peternel kot don Juan ni hotel opustiti lepe prilike, nagnil se je k njej in rekel:
Vrstica 75 ⟶ 83:
»Kaj?«
»Vi se čudite ... a oprostite, no ... ne vem, kaj da bi govoril. Ljubica, Vi ste moj ideal, Vi moja ljubav, moje vse; jaz te ljubim, ljubim
Ona ga je začudeno gledala in vstala. Ko pa je on vstal in razprostrl roke, kakor da bi lovil muhe, nagnila se je k njemu
In luči so vstrepetavale, po buffeju pa je glasno odmevalo cmokanje
<center>*</center>
Med tem časom je bil Grahor Neli vedno za petami. A bil je vedno prepočasen; jezilo ga je, šel je v restavracijo in se ga pošteno navlekel. Ko se je vračal v dvorano, je šel tesno ob zidu, da bi ne premeril hodnika.
Ali glej smole!
Ko zavije varno okoli nekega vogala, mu prihiti nasproti Nela.
Vrstica 90 ⟶ 101:
»No, gospod Grahor, zakaj danes nič ne plešete?«
»Ker Vas ne morem dobiti
»Verujem, predno bi prišli do mene, premerili bi vso dvorano
»Gospica, gospica, Vi me žalite
»Kaj govorite?« Grahor razpne roki, da bi pokazal razburjenje svoje duše, a Nela ga koketno pogleda in reče:
»Norček!« se obrne na peti in odbeži. Grahor pa jo zavije nazaj v restavracijo, kjer sta pri mizi sedela Lukan in Dolenc. Z veliko težavo prijadra do njih in jima v poezije polnih besedah razklada svojo nesrečo.
Dolenc se mu nasmeje in reče:
»Imaš pač čuden okus, da ti ugaja to salo. Poglej Peternela, on si je izbral lepšo ženo. Glej ga, kako ponosno šeta z Ljubico. Žene, te Vam bodo zmešale glave. Glej naju z Lukanom. Kako lepo in mirno živiva, ne brigava se za žene. Živiva »ledg pa frej«, da je veselje.«
Vrstica 122 ⟶ 136:
»Zakaj pa nič ne plešete?«
Ozre se in vidi za sabo Čoharjevo Marijo in ji reče:
Vrstica 129 ⟶ 144:
»Ne; vesel sem.«
»Poznam Vam na obrazu, da Vam nekaj razjeda srce. Manjka Vam ljubezni. No, ko se zaljubite, Vas mine toga!«
Vrstica 137 ⟶ 153:
»Upam, da se že potolažite!« ter odide.
Pogledala sta si v oči, globoko v oči, podala si roko ter se razšla
Nekaj časa je še gledal Dolenc za njo, a naenkrat se naglo obrne in zmaje z glavo, kakor bi se hotel siloma otresti neprijetnih misli.
Vrstica 145 ⟶ 161:
Ni mu bilo mar, kaj se godi okoli njega, ni ga zanimal ples. Bil je kakor človek, ki vse vidi, se smeje svetu, ker je prepričan, da svet mu ne more storiti zla.
On je hotel živeti sam, mirno, kakor uradnik, ki je po dolgih službenih letih stopil v pokoj
Kmalu nato vstane, plača račun in odide pogledat še v dvorano, kaj da so dosegli njegovi prijatelji.
Najlepši pogled se odpre očem: Peternela poučuje Ljubica, kako se hrvatsko ljubi, Lukan razlaga v najidealnejših frazah Štefi pomen prave ljubezni; Grahor pa zatrjuje Neli svojo ljubezen in se ji oprošča
Dolenc se zasmeje in lahno vzklikne: O žene! te Vam zmešajo glavo!
| |||