Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

besednjakarji ponavljali mnenje Valentina Vodnika v

Bohinju med Bohinjci za bohinjsko mizo, na kateri je

plačal pošteni račun.

 

Trdili so ti izzivači mlekokrvnih Bohinjcev, da je naš

kraj pravzaprav Bolhinj, ker baje tisti spiritus familiaris,

deluje tako značilno, da je dal ime vsej pokrajini.

Vendar vedno še pišemo in govorimo: Bohinj. Uči nas

pa vsakdanja izkušnja, da mi Slovenci, ne brigajoč se za

knjige ali lista, v katerem bo stala stara beseda Bohinj,

ne sme nihče brati, kaj še kupiti."

Da takšno novoto preprečim, kolikor morem, mi bodi

dovoljena opomba, da nimamo niti najmanjšega zgodovinskega

posel, da bude zaspane žene, da slišijo jok nedolžnih

otrok, kakor poje narodna pesem.

Da mi dobrovoljni bralec spregleda dosedanje brbljanje,

preskočiva od bolh do bogov. Velik skok je to, a

ostala sva še v Bohinju in pri njega imenu.

Drugi, Bohinju bolj naklonjeni učenjaki, ki pa menda

 

drugje zaporedoma odstavljeni in pregnani, so našli v

hvaležnosti ime Boginj: dom bogov."

Ta domneva mi ugaja, ker vnovič potrjuje dober okus

odstavljenih poganskih bogov. Učili smo se v latinskih

prezrli lepote bohinjske deželice in da jim je ta celo prav

božanstveno ugajala.

To domnevo podpira neka stara trditev Blejcev, ki so

Bohinju najbližji sosedje. Blejci namreč očitajo Bohinjcem,

da imajo bohinjski jezerjani-mostiščarji nekaj posebnega

v krvi, kar jih ovira, da ne morejo krsta sprejeti

okoličani so se ponašali s čistokrvnim plemenom po

Adamu in Evi; nasproti so pa starim Bohinjcem (rodu,

poganskih bogov in boginj, ki niso bili človeškega plemena.

Polovice, prirojene po poganskih bogovih, se krst

krilato besedo, da ni nič novega pod soncem. Tisto podedovanjsko

teorijo o človeških hibah, ki stoprav zdaj

veščaki dokazovali, da je tisti hudodelnik svojo zlobnost

podedoval po očetu ali dedih, in da mu je prirojeno

živčevje tako spleteno, da je moral narediti hudodelstvo

celo proti svoji volji. Nemara bo pa tudi sveti Peter svetnika,

bratil s samimi razbojniki, prešuštniki in drugimi junaki

novodobnih romanov."

Vrnimo se v Bohinj!

Bohinjci z menoj vred te podedovanjske teorije ne

gor, kako lepo bi nam opevala še danes narodna pesem

njih domovja, zabave in končno njih tragični zator.

Vrhovni bog Jupiter bi sedel na Triglav in njegova ljubosumna

na Bogatinu in Neptun v jezeru. Vulkan bi se bil

dela lotil pri Starem kladivu. Pan bi bil svojo živino gnal

osvetil tudi z vodo in zatorej so tvoje pesmi tako vodene.

 

S poganskih bogov selitvijo v Bohinj je v zvezi ime

Wochein, katero Nemci rabijo za Bohinj.

Kmet, ki je že takrat bil toliko praktičen, da je razumel

véliki gospodi na veselje nekaj nemških besed, je odgovoril

celo nemški: "Durch die Stiegen!" Kaj so storili bogovi

na ta kmetov odgovor, zgodovina ne pove. Mislim pa,

Mislim takisto, da so v Bohinju ostali, ker sicer bi bili

tam notri takoj po prihodu klicali: "Wo aus? Wo aus?"

in Nemci bi bili potlej gotovo omahovali, ali naj Bohinj

v svojem jeziku zovejo Wochein ali Wochaus.

Naš učeni rojak Dragotin Dežman, ki pa bolj slovi

pod imenom Karl Deschmann, je včasih paberkoval

svoj potopis, je hvala bogu končana. Oj, da bi bil z njo

dosegel svoj namen glede nase in glede na blagovoljnega

preskusim in utrdim takoj v začetku. Če se mi je to

posrečilo, onda upam, da bo vsakdo vztrajal do konca,

bralcev, utrjenih v potrpnosti. Imamo pa dvojno

vrsto bralcev: eni bero iz potrebe, drugi brez potrebe.

Prve sem si pridobival, ozirajoč se nanje, drugim sem

privoščal brezobzirnost, in nisem mogel drugače. Bralci

železnica. Svetujem mu, naj to izvrši čimprej. Gostoljubno

ga bodo tam gori sprejeli razni Mencingerji, ki kljub

sem privabil i slovenskega popotnika v njih kraj, in odpuste

mi vse, kar sem v tem hojepisu zagrešil proti njim

in proti Bohinju.

Nerad, a končno vendar omenjam tudi tistih bralcev,

ki čitajo, ne da bi jim bilo treba. Ti možje so vajeni sedeti

ki ustvarjamo samo vsednjo, da ne rečem postno dušno

hrano. Komur je prirojena ali prigojena neukrotna pisateljska

je znano, da se v nečem, njemu neznanem, razločujeta

umetniška in matematična resnica. Umotvor je porojen.

čudovito potrpežljiv, čeprav je slabši od dne do dne; in

noben spis ni tako ničev, da ne bi imel poleg pisatelja še

kakovega bralca in hvalivca. Kaj naj pišeš, to ti bo velevala

tvoja slast; samo to je sitno, da boš moral sam presojati,

pa ne bosta mogla zjasno besedo določiti pojma lepote.

A to naj te ne plaši, ampak osrčuje.

Tvoje delo utegne vendar biti dobro in vredno večne

slave, dasi tisti čitatelji, ki bero in hkrati sojijo, poreko,

z zmotnimi človeškimi očmi; vsakdo izmed njih ima

subjektivno mnenje, ko gleda s svojimi očmi izpod kože;

manjšini. Proti njim se dviga ogromna večina vseh čitateljev

prve vrste, in če tem ugaja tvoje delo, zadovoljen

zlato praktično korist in ne za nedosežna načela; in tako

naj nas vodi potreba in okus večine ali stranke, ki ima za

seboj veliko množ. Sedanja doba zahteva mnogo, da,

premnogo beriva. To moramo upoštevati. Količina je

veljave sto zvezkov šušmarstva nego tisti edini zvezek

Prešernovih Poezij.

Res se spodobi nekaj preziranja tem bralcem-sodnikom.

Vso književnost hočejo soditi z nekega višjega

vzpne do višjega duševnega vznosa, ko nas baš

vsestrankarstvo odeva z nizkim, tesnim obzorjem?

Sploh se Slovenec težko otrese starih spon priljubljene

navade in splošne slovenske pohlevnosti, liki moj prijatelj

da smo do zdaj vse slovstvene proizvode presojali s

stališča vzajemne krščanske ljubezni, pričakujoč, da se

onem svetu.

 

Naši kritikujoči čitatelji so tudi prestrogi, zakaj ob

najbolj ublaženem okusu in ob vsej naobraženosti nam

veliko storili, ko smo v teku časov pridobili vsaj štiri

abecede in smo dospeli celo do abecedne vojske. Ne

veleum, bomo rekli mi, da je iznašel umetelnost, kako se

stlači sončna luč v meh; a hkrati bodo tisti nepoboljšljivi

je nekoč malce zadremala. Tedaj sta ji podtaknili tekmovalki,

slabost in zlobnost, svoji hčeri: zmoto in laž. Ko se

bo nikoli konec, ker zmota in laž se veljavita za resnico

ter sta resnici tako podobni, da človeški rod, ki plačuje

stroške te vojske, često ne ve, ali nam narekuje gola resnica

ali razgaljena laž, kaj verjemimo!

Včasih so rekli: "To je zlagano, ker je tiskano." V sedanji

razsvetljeni dobi pa smemo reči: "Resnično je, kar

misli, da je ta moj potopis popolnoma resničen; zakaj

tudi jaz sem zmoti podvržen.

Od resnice se najlepše poslovimo z resnim vprašanjem,

ali je Bohinj zares vreden tiste slave, ki mu jo pojo

njim okus kvaril s prazno juho, z mesom od sestradanega

bika ter s tistim vinom, ki je na Dolenjskem za silo

pitno, a na Gorenjskem zaradi umnega kletarstva po

pravici nosi ime "cviček".

Drug slučaj se mi je pripetil v črnem Kranju. Tam sta

se sešla neki Bohinjec in sloveči Dolinec, prerano umrli

Zmagoval je Robič, ker je že imel večino poslušalcev

na svoji strani. V skrajni sili se Bohinjec obregne:

bil Krst v Peričniku!" Na to je Dolinec Robič zardel,

molče snel svoj slamnik raz kljuko, molče segel po popotni

palici in si jezo ohladil stoprav v Cerkljah pod svojo

Soseda Bohinjec in Blejec soglašata v tem, da ni lepših

krajev vrh zemlje, nego li sta Bohinj in Bled, ali Bled in

Bohinjec, kakor je obče znano, zajme vse jezero v

en škaf. Blejec je pa žaljen, če mu Bohinjec očita, da je

"Bohinjec ne bo hodil v Bled po vodo, ker je

ima doma preveč; ampak v tisti svoj škaf bi naložil in v

svoje jezero prenesel zeleni osredek z lično cerkvijo iz

Blejskega jezera, ako bi mu Bog to dopustil. A Bog tega

ne dopusti, ker bi materi božji bilo bivanje na Bohinjskem

jezeru prežalostno."

Sploh se ne dasta primerjati jasno, veseljebudno Blejsko

in temno, z orjaškimi gorami obrobljeno Bohinjsko

veselem Blejskem jezeru, zato ga je Prešeren postavil v

resni Bohinj.

Krstu pri Savici, in da ta Blejec tam izrečno pove, da dežela

bohinjski rojak. Vsekakor bi bil, prevzet od bohinjskega

domoljubja, zložil vzneseni epos: Krst na Triglavu, in

ob svoji izvirnosti Črtomira krstil s Triglavovim ledom

ter na tak način prekosil Blejca Prešerna vsaj za dvajset

let na veselje vsem, ki so Bohinjci v pravem ali prenesenem

pomenu.

Ta želja se ni mogla uresničiti, zatorej sem si že v mladosti

priredil in z razlogi podprl svojo sodbo o lepotah

leta, ko sem že videl nekaj več Evrope in prišel čez dolgo

časa zopet na dom očetni in na dijaške počitnice.

Imel sem tedaj dvaindvajset zdravih let in vsega dovolj,

kar se dotika dijaka na počitnicah, samo skrbi ne. Otresel

da mi je bil Bohinj najprijetnejši kotiček vse zemlje, kar

sem je videl do tedaj in do zdaj.

 

sanje, seveda same visokoleteče. Saj ni moglo biti drugače.

Ena izmed tistih sanj je pa zaslužila ime misli in

z nebotične višave tako ošabno gledal v dolino, kakor bi

izzival ravno mene in sodijaka iz Primorja? Ohrabriva

pod nogo Veliki Triglav. To je gospo toliko razburilo,

da je zahtevala iz ust samega najetega vodnika zvedeti,

kakov je pot na Triglav; drugače ne dovoli te hoje

vodi, če ga zagovarja okorni vodnik pred visokonoso

gospo. A moj strah je bil prazen, zakaj možev jezik ni bil

obvaruje vse nevarnosti. "Naposled pa čudovit razgled

vrhu Triglava stoterno poplača ves trud in strah."

Pomirjena gospa je izrekla svojo dovolitev in jaz sem

vodniku s hvaležnim pogledom namežikal priznanje, da

da mora robato pot na Triglav tako ugladiti, kakor da bi

se hodilo v tretje nadstropje gosposke hiše.

Zdajci se oglasi gospodična in vpraša, morejo li tudi

ženske priti na Triglav. Vodnik je bil malce v zadregi, ker

in ne morem najti na njem take zapreke, da bi jo moški

prelezli, a ženske ne mogle. Meni se zdi, da ženske celo

 

Rad bi bil tedaj vešč zdravnik za ženski spol, da presodim,

komu so živci bolj razdraženi, ali bolni gospe ali

in iste misli, da bodoči mož nima odločevati, ako sta že

ženski odločili.

Prošnje, prigovori, protigovori, puhla očitanja in

omahujoči dokazi so švigali sem ter tja in pljuskali so

ki veli: "Če se ob viharju hkrati pogrezneta petdesetletna

in štiriindvajsetletna ženska v morje, takoj domnevaj,

volja je zmagala.

Zdaj sem bil pa jaz v zadregi. Resno in resasto sem

uprl svoj pogled v vodnika; a njegove oči so mirno odgovarjale:

V nedolžnosti si perem jezik, ko nisem prekoračil

in molčal je kakor zid. Sam sem moral odvijati,

kar je vodnik navil previsoko. Opomnim torej, ko

res ni kdo ve kaj nevarna, a za gospodično iz mesta

utegne biti pretežavna.

"Vsaka težava se da premagati," prireče gospodična.

"Veliko težav vkup je hujše od ene nevarnosti," odvrnem

jaz.

"Bila sem že dvakrat na Nanosu."

"Nanos in Triglav se ne dasta primerjati. Na Nanos se

hodi, na Triglav pleza. Tukaj ni gladke steze. Gledati

pikačo, ki se ženstva prav nič ne boji. Moški človek v debelih

škornjih prebije vse te sitnosti, ne da bi mislil nanje."

"Hvala za opomnjo! Naročila si bom obuvalo nalašč

za triglavsko hojo."

 

dobimo, ali na trdi klopi dimnate koče. To se ne prilega

mestni gospodični."

"To bo jako zanimivo, gospod!"

"Nikjer pod cesarjem ne pade toliko dežja kakor v

Bohinju. Vsako uro se nam je bati dežja; a pod Triglavom

Dežnika gori ne moremo rabiti. Ali se ne bojite prehlaje,

če vas triglavska ploha premoči do kože?"

"Grmenja se veselim že naprej. Proti plohi pa s seboj

ponesem nepremočno ogrinjačo."

"Oprijemati se moramo ostrorobatih skal, kadar plezamo

proti vrhu. Nobena rokavica vas ne obvaruje, da

bi si ne opraskali mehkih ročic do krvi."

"Priskrbela si bom rokavice iz jelenove kože."

"Vaša gosposka obleka ni za Triglav. Nobena kmetica

vam pa ne posodi obleke iz debelega platna in

celo kobaliti po vseh štirih in se plaziti čez ostra slemena,

kakor bi jahali."

"Hvala, da ste me opozorili tudi na to. Dala si bodem

napraviti primerno opravo blizu tako, kakršno nosijo

čudili se boste, kako lepo mi pristoji tista dražestna

noša."

 

dospete na vrh Triglava. Pa mislim, da bi bile že naše

srčne gore in vremena vajene Bohinjke izvršile to hojo,

ako bi bila ženskam tako prilična, kakor je moškim."

"Prav zato hočem iti na Triglav! Ne pustim vam ne tistega

domorodnega veselja, kadar bi se ponašala vaša

bohinjska kmetica, da je bila prva med ženami na Triglavu.

Poslednje besede je tako odločno naglašala, da sem

bil preverjen, da mečem bob ob steno, če dalje pregovarjam.

Gospodična pojde torej z nami in odložiti moramo

ošemiti, kakor mi je prav tiho rekel najeti vodnik.

Priprave podjetne gospodične so bile kaj naglo gotove

in samo dvakrat je deževalo do dne, ko smo se sešli, da

Glede slivovke je bil vodnik prav tistega mnenja kakor

glede smotk. Pozabili smo, da se pri kavi potrebuje tudi

sladkor; nalašč smo pa doma pustili daljnovid, da se bo

mati z njim radovala, gledajoč, kako pleza nje hči na

Veliki Triglav.

Vse je bilo v redu in dogovorjeno, da se drugi dan, v

ponedeljek, snidemo na domu nam vsem znanega učitelja

če ne bo dežja.

Krasno je bilo jutro tistega imenitnega ponedeljka.

Krenil sem v pravem času na pot, da dospem do sedmih

pisane vence iz nabranih cvetlic in karale razposajene

dečke.

ženska postavlja lonce okoli žerjavice. Videl sem samo

nje hrbet, goste, dolge kite, drobne čevlje in nad petami

poldrugi decimeter pravilnih meč, ulitih v bele, napete

nogavice.

Spodobi se, da to žensko, ki po vnanjosti sodečemu

ne more biti stara, prijazno ogovorim, da ne bo danes

naj mi prijetno diši, dalje hodečemu po položni stezi

med grmi, cvetovi in veselimi senoseki.

Stopim pred šotor, izrečem pozdrav in prošnjo, in

ženska se obrne z gorečo tresko v roki. Pogledava se, nji

bi trenil izpod šotora in zakliče na vse grlo moža, ki

je tam blizu koso klepal pod bradatimi vejami visoke

zal in mlad, prihiti krepkih, težkih korakov, in žena

vzklikne:

"Lej, Joža, to je tisti Janez, o katerem sem ti toliko pravila.

Kako je zrasel! Pa nekaj bled je; to morajo biti hude

šole tam na Dunaju!"

kakor bi čakal mojega ogovora, da bo potlej vedel, ali

naj me vika ali tika. No, jaz ga do tedaj nisem poznal,

in mož mi je zato izrekel iskreno zahvalo, trdeč, da

me žena nikoli ni zadostno zahvalila.

Neprisiljeno, prirodno zadovoljstvo je igralo na zdravih

licih govornikov. Mlada poslušalka je pa zrla sramežljivo

ki jo je Mina razgrnila v senci pred šotorom, sem govoril

mnogo več, nego je tu pisano.

Rekel sem med drugim:

 

sva hodila vkupaj pol ure do šole in pol ure domov. Ko

sem prišel gredoč do nje doma, me je že čakala na pragu

peljale v Ljubljano, da me bodo spominjale Minice, ki

mi ne more podati drugega spomina. Milo se je storilo

ne ravnajo prav, ker knjige so po pravici moje, in jaz

sem jih zaslužil, ne ona. Od tistega solznega razstanka

se nisva videla do danes, ker minilo je trinajst let. Ali ni

bilo res tako, Mina?"

Mina je zardevala in molče gledala vstran. Mož mi pa

ni zameril, da sem mu razodel, kar do zdaj ni vedel, in

vidno je bil zadovoljen, da je čul tajnost prve ljubezni

svoje žene iz mojih ust in ne iz njenih.

Preveč sem se že zakasnil; toda nisem se mogel ločiti,

ker sta me zadrževala žena z ljubeznivostjo in mož s

Dunaju.

 

"Kako vabilo?" vprašam radovedno.

"Ali ne veš, kako si takrat, ko sva hodila v šolo, štel

leta, kdaj boš posvečen v mašnika; in kolikokrat si meni

jo davi, pa povem ti, da je zate prestara in pregrda za

tvoja lica."

Ko sem prišel do besede, sem tako odgovoril: "Ni vselej

da ne bom mašnik. Tista ženska je bila mojih let;

prav lepa je bila. Zdaj je veliko lepša kakor nekdaj in stokrat

in jaz takisto njo. Potlej se je omožila in živi zdaj bolj

srečno in zadovoljno kakor jaz, samec. Čez dolgo časa

me je karala, zakaj nisem oblekel duhovnega plašča.

Kajne, to je trdosrčna ženska?"

"In nepoštena," pristavi Mina, "če tebe odvede od

duhovniškega stanu in se potlej omoži z drugim!"

"Ne sodi prenaglo, Mina! Tukaj ni šlo za študentovsko

ljubezen ali za zvestobo, ampak za nekaj posebnega,

za sramoto! Takoj boš vse čula."

Nadaljeval sem: "Mene in tisto mojo zapeljivko je vodila

nekdaj do skupne šole oba ena pot. Učila sva se peti.

zadovoljna samo s svojim petjem in z mojo hvalo; ampak

po vsi sili je hotela, naj pojem tudi jaz, da me bo

imel ne posluha niti poziva. Vedno me je nagovarjala,

naj skušam peti, in kadar sva iz šole grede prišla v

tretjič; če ne danes, nemara jutri. Ako pa ne pojem vsega

prav, tudi nič ne dé, saj naju nihče ne vidi in ne sliši.

mutast stal pred njo, ali vekal in zavijal take glasove, da

so pevko docela prepričali, da bi pri meni samo čudež

vame svoje velike črne oči, v katerih je gorela jeza in se

topila žalost, ter je bolestno zdihnila: ,Oj štor ti štorast!

Kako me bo sram, ko boš novo mašo pel, pa peti ne

znaš!' Zdaj govôri, Mina! Ali še pomniš te svoje besede?"

"Na to sem popolnoma pozabila. Morebiti ni res,"

odgovori Mina, preprosto se smejaje. A nje smeh ni bil

odkritosrčen. Odgovoril sem tudi smejaje se:

"Da, tako je bilo! Jaz sem resno premislil tvoje besede,

ko sem prebil osmo šolo in še vedno nisem bolje pel

da sem te obvaroval tiste sramote, katere si se bala

že tedaj, ko si imela jedva devet let."

Slabo sem naletel. Iz Mininih veselostnih vzklikov

sem posnel samo očitanje, da se na Dunaju učimo prazne

hodijo daleč narazen, odkar se skupno ne šolava, in

da ona do mene nima več tistega zaupanja kakor pred

trinajstimi leti; samo zapovedovala bi mi tako kakor nekdaj.

Tako mi kratko ni malo ni dopustila, da nje možu

in želel jima božji blagoslov ter sinov, podobnih

očetu, in hčera, podobnih materi.

 

opravil in kako opravičil dolgo zamudo. Senoseki ob

poti so me pozdravljali in marsikdo, ki je zvedel, da

grem na Triglav, je zmajal z glavo, kakor bi hotel reči:

v njih, zmoglo Triglav, ne verjamem." Tudi mlade

grabljavice so se šalile, proseč me, naj jim prinesem

ni kratilo ravnodušja in urno sem hitel dalje mimo

senosekov.

Dospel in dosopihal sem na vrh Senožeti, ki se po

pravici zove Kazanica. Zakaj tukaj se pred potnikom v

klanjajoč se Triglavu, ki stoluje v sredi nad njimi

kakor najvišji, najveličastnejši.

Kadar sem prišel na vrh Senožeti in na rob Zgornje

doline, sem vselej obstal na Kazanici, da se nagledam te

slike in teh prizorov, ki so mi bili davno nadrobno znani,

a vedno čarobno divni.

Danes se mi je mudilo kakor nikoli prej, vendar nisem

mogel dalje. Nesel sem oči čez Zgornjo dolino, ozrl se

možno! In novi dom, ali ne bo hiša truda in skrbi, dočim

je bil očetni dom hiša nekdanje radosti in milih spominov?

čudovito Zgornjo dolino. Krasen dan je bil, a dolina mi

je bila v žalost utopljena. Kolikokrat prej sem ondi na

Kazanici radostno poslušal ubrane glasove mogočnih

zvonov, s katerimi se ponaša farna cerkev na Rávinjah,

cerkvi nad vasjo, neso črno odeto krsto in velika množica

praznično oblečenih faranov stopa počasi za njo.

Mino, blago družico mojih detinskih let, so položili v

zgodnji grob v cvetju nje mladosti in čednosti in imovitosti!

krsto v grobu, in zdelo se mi je, da se usiplje na moje

prsi.

Zvedel sem naglo, da je Mina umrla z negodno porojenim

detetom vred, ker je prepozno prišla pomoč najbližjega

pred dvajsetimi leti Mino, prinesla laška košarica čez

južne gore in ga ostavila našim usmiljenim ljudem, ne

da bi pozneje prišla vprašat, kako se godi njenemu detetu.'"

 

== II ==

Grm. Luskovnica. Materinske skrbi. Boj z