Moja hoja na Triglav: Razlika med redakcijama

odstranjenih 13 zlogov ,  pred 13 leti
Brez povzetka urejanja
besednjakarji ponavljali mnenje Valentina Vodnika v
Bohinju med Bohinjci za bohinjsko mizo, na kateri je
stal bokal vina, in mi Bohinjci smo jih potrpežljivo poslušposlušali po stari navadi, to je: do tedaj, da se je krčmarju
ali po stari navadi, to je: do tedaj, da se je krčmarju
plačal pošteni račun.
 
Trdili so ti izzivači mlekokrvnih Bohinjcev, da je naš
kraj pravzaprav Bolhinj, ker baje tisti spiritus familiaris,
ki se zove v pristni bohinjščini pha <ref>narečna oblika za bolho</ref>, že od nekdaj v Bohinju
 
4
ki se zove v pristni bohinjščini pha*, že od nekdaj v Bohinju
deluje tako značilno, da je dal ime vsej pokrajini.
 
Vendar vedno še pišemo in govorimo: Bohinj. Uči nas
pa vsakdanja izkušnja, da mi Slovenci, ne brigajoč se za
knjige ali lista, v katerem bo stala stara beseda Bohinj,
ne sme nihče brati, kaj še kupiti."
 
Da takšno novoto preprečim, kolikor morem, mi bodi
dovoljena opomba, da nimamo niti najmanjšega zgodovinskega
posel, da bude zaspane žene, da slišijo jok nedolžnih
otrok, kakor poje narodna pesem.
 
Da mi dobrovoljni bralec spregleda dosedanje brbljanje,
preskočiva od bolh do bogov. Velik skok je to, a
ostala sva še v Bohinju in pri njega imenu.
 
Drugi, Bohinju bolj naklonjeni učenjaki, ki pa menda
niso učenci Miklošičevi ali Jagičevi, trdijo, da bi bilo na-namesto Bohinj pisati Boginj:
* narečna oblika za bolho
 
"Poganski bogovi, povsod
5
mesto Bohinj pisati Boginj: "Poganski bogovi, povsod
drugje zaporedoma odstavljeni in pregnani, so našli v
tem skritem kotu slovenske zemlje poslednje pribežališpribežališče in so nadeli svojemu novemu domišču iz same
če in so nadeli svojemu novemu domišču iz same
hvaležnosti ime Boginj: dom bogov."
 
Ta domneva mi ugaja, ker vnovič potrjuje dober okus
odstavljenih poganskih bogov. Učili smo se v latinskih
prezrli lepote bohinjske deželice in da jim je ta celo prav
božanstveno ugajala.
 
To domnevo podpira neka stara trditev Blejcev, ki so
Bohinju najbližji sosedje. Blejci namreč očitajo Bohinjcem,
da imajo bohinjski jezerjani-mostiščarji nekaj posebnega
v krvi, kar jih ovira, da ne morejo krsta sprejeti
tako popolnoma kakor drugi rojaki. Takšna krvna poposebnost ali napaka je morala tičati v rodu. Blejci in drugi
6
sebnost ali napaka je morala tičati v rodu. Blejci in drugi
okoličani so se ponašali s čistokrvnim plemenom po
Adamu in Evi; nasproti so pa starim Bohinjcem (rodu,
poganskih bogov in boginj, ki niso bili človeškega plemena.
Polovice, prirojene po poganskih bogovih, se krst
seveda ni mogel prijeti. Tako so sodili stari Blejci - Bog
jim greh odpusti! - Bohinjci jim ga niso.
 
Imenitni Îid Ben Akiba je izrekel že pred več stoletji
Imenitni Žid Ben Akiba je izrekel že pred več stoletji
krilato besedo, da ni nič novega pod soncem. Tisto podedovanjsko
teorijo o človeških hibah, ki stoprav zdaj
veščaki dokazovali, da je tisti hudodelnik svojo zlobnost
podedoval po očetu ali dedih, in da mu je prirojeno
 
7
živčevje tako spleteno, da je moral narediti hudodelstvo
celo proti svoji volji. Nemara bo pa tudi sveti Peter svetnika,
bratil s samimi razbojniki, prešuštniki in drugimi junaki
novodobnih romanov."
 
Vrnimo se v Bohinj!
Bohinjci z menoj vred te podedovanjske teorije ne
gor, kako lepo bi nam opevala še danes narodna pesem
njih domovja, zabave in končno njih tragični zator.
 
Vrhovni bog Jupiter bi sedel na Triglav in njegova ljubosumna
soproga na razgledno Babino goro. ÎitnaŽitna boboginja Cerera bi se bila naselila na Poljéh, Pluton se udomačil
8
ginja Cerera bi se bila naselila na Poljéh, Pluton se udomačil
na Bogatinu in Neptun v jezeru. Vulkan bi se bil
dela lotil pri Starem kladivu. Pan bi bil svojo živino gnal
osvetil tudi z vodo in zatorej so tvoje pesmi tako vodene.
 
9
S poganskih bogov selitvijo v Bohinj je v zvezi ime
Wochein, katero Nemci rabijo za Bohinj.
Kmet, ki je že takrat bil toliko praktičen, da je razumel
véliki gospodi na veselje nekaj nemških besed, je odgovoril
po resnici in pravici: "Skozi ·tengeštenge," ali nemara
celo nemški: "Durch die Stiegen!" Kaj so storili bogovi
na ta kmetov odgovor, zgodovina ne pove. Mislim pa,
da so se vendar splazili skozi ·tengeštenge, čeprav so bili bobogovi, ker v veliki sili se ponižajo tudi véliki gospodje.
10
govi, ker v veliki sili se ponižajo tudi véliki gospodje.
Mislim takisto, da so v Bohinju ostali, ker sicer bi bili
tam notri takoj po prihodu klicali: "Wo aus? Wo aus?"
in Nemci bi bili potlej gotovo omahovali, ali naj Bohinj
v svojem jeziku zovejo Wochein ali Wochaus.
 
Naš učeni rojak Dragotin Dežman, ki pa bolj slovi
pod imenom Karl Deschmann, je včasih paberkoval
svoj potopis, je hvala bogu končana. Oj, da bi bil z njo
dosegel svoj namen glede nase in glede na blagovoljnega
čitatelja! Meni, pisatelju, je poglavitna stvar čitatečitateljeva potrpežljivost. Bilo mi je do tega, da to potrpežljivost
11
ljeva potrpežljivost. Bilo mi je do tega, da to potrpežljivost
preskusim in utrdim takoj v začetku. Če se mi je to
posrečilo, onda upam, da bo vsakdo vztrajal do konca,
bralcev, utrjenih v potrpnosti. Imamo pa dvojno
vrsto bralcev: eni bero iz potrebe, drugi brez potrebe.
 
Prve sem si pridobival, ozirajoč se nanje, drugim sem
privoščal brezobzirnost, in nisem mogel drugače. Bralci
železnica. Svetujem mu, naj to izvrši čimprej. Gostoljubno
ga bodo tam gori sprejeli razni Mencingerji, ki kljub
nedomačemu imenu domače govore in računajo, nekanekateri (nomen non est omen) Smukavci in nekateri – the
last non least – Zadniki. Ti Bohinjci bodo hvaležni, da
12
teri (nomen non est omen) Smukavci in nekateri - the
last non least - Zadniki. Ti Bohinjci bodo hvaležni, da
sem privabil i slovenskega popotnika v njih kraj, in odpuste
mi vse, kar sem v tem hojepisu zagrešil proti njim
in proti Bohinju.
 
Nerad, a končno vendar omenjam tudi tistih bralcev,
ki čitajo, ne da bi jim bilo treba. Ti možje so vajeni sedeti
ki ustvarjamo samo vsednjo, da ne rečem postno dušno
hrano. Komur je prirojena ali prigojena neukrotna pisateljska
strast, ta mora pisateljevati, čeprav vedno pogrešpogreša katekizma o pojmu in pravilih lepote in čeprav mu
a katekizma o pojmu in pravilih lepote in čeprav mu
je znano, da se v nečem, njemu neznanem, razločujeta
umetniška in matematična resnica. Umotvor je porojen.
čudovito potrpežljiv, čeprav je slabši od dne do dne; in
noben spis ni tako ničev, da ne bi imel poleg pisatelja še
 
13
kakovega bralca in hvalivca. Kaj naj pišeš, to ti bo velevala
tvoja slast; samo to je sitno, da boš moral sam presojati,
pa ne bosta mogla zjasno besedo določiti pojma lepote.
A to naj te ne plaši, ampak osrčuje.
 
Tvoje delo utegne vendar biti dobro in vredno večne
slave, dasi tisti čitatelji, ki bero in hkrati sojijo, poreko,
z zmotnimi človeškimi očmi; vsakdo izmed njih ima
subjektivno mnenje, ko gleda s svojimi očmi izpod kože;
in kar naj te predvsem tolaži - vedno so med bralci v
manjšini. Proti njim se dviga ogromna večina vseh čitateljev
prve vrste, in če tem ugaja tvoje delo, zadovoljen
zlato praktično korist in ne za nedosežna načela; in tako
naj nas vodi potreba in okus večine ali stranke, ki ima za
 
14
seboj veliko množ. Sedanja doba zahteva mnogo, da,
premnogo beriva. To moramo upoštevati. Količina je
veljave sto zvezkov šušmarstva nego tisti edini zvezek
Prešernovih Poezij.
 
Res se spodobi nekaj preziranja tem bralcem-sodnikom.
Vso književnost hočejo soditi z nekega višjega
vzpne do višjega duševnega vznosa, ko nas baš
vsestrankarstvo odeva z nizkim, tesnim obzorjem?
 
Sploh se Slovenec težko otrese starih spon priljubljene
navade in splošne slovenske pohlevnosti, liki moj prijatelj
da smo do zdaj vse slovstvene proizvode presojali s
stališča vzajemne krščanske ljubezni, pričakujoč, da se
pisatelj brez karanja poboljša - če ne na tem, pa na
onem svetu.
 
15
Naši kritikujoči čitatelji so tudi prestrogi, zakaj ob
najbolj ublaženem okusu in ob vsej naobraženosti nam
ne morejo nezmotno narekovati, kakšna bodi umetniš-umetniška lepota. Mi Slovenci smo za podlago književnosti gotovo
ka lepota. Mi Slovenci smo za podlago književnosti gotovo
veliko storili, ko smo v teku časov pridobili vsaj štiri
abecede in smo dospeli celo do abecedne vojske. Ne
veleum, bomo rekli mi, da je iznašel umetelnost, kako se
stlači sončna luč v meh; a hkrati bodo tisti nepoboljšljivi
kritiki zakričali: "Kdor lepoto znanstveno sestavi ali razrešrazreši, ta jo pokoplje, kakor ugasne sončna luč v mehu."
 
i, ta jo pokoplje, kakor ugasne sončna luč v mehu."
In kaj je resnica - naša človeška resnica? Pravijo, da
je nekoč malce zadremala. Tedaj sta ji podtaknili tekmovalki,
slabost in zlobnost, svoji hčeri: zmoto in laž. Ko se
bo nikoli konec, ker zmota in laž se veljavita za resnico
ter sta resnici tako podobni, da človeški rod, ki plačuje
 
16
stroške te vojske, često ne ve, ali nam narekuje gola resnica
ali razgaljena laž, kaj verjemimo!
 
Včasih so rekli: "To je zlagano, ker je tiskano." V sedanji
razsvetljeni dobi pa smemo reči: "Resnično je, kar
misli, da je ta moj potopis popolnoma resničen; zakaj
tudi jaz sem zmoti podvržen.
 
Od resnice se najlepše poslovimo z resnim vprašanjem,
ali je Bohinj zares vreden tiste slave, ki mu jo pojo
njim okus kvaril s prazno juho, z mesom od sestradanega
bika ter s tistim vinom, ki je na Dolenjskem za silo
 
17
pitno, a na Gorenjskem zaradi umnega kletarstva po
pravici nosi ime "cviček".
 
Drug slučaj se mi je pripetil v črnem Kranju. Tam sta
se sešla neki Bohinjec in sloveči Dolinec, prerano umrli
Zmagoval je Robič, ker je že imel večino poslušalcev
na svoji strani. V skrajni sili se Bohinjec obregne:
"Ako bi bil Peričnik lepši od Savice, onda bi nam Pre-Prešeren ne bil zložil Krsta pri Savici, ampak napisal bi nam
šeren ne bil zložil Krsta pri Savici, ampak napisal bi nam
bil Krst v Peričniku!" Na to je Dolinec Robič zardel,
molče snel svoj slamnik raz kljuko, molče segel po popotni
palici in si jezo ohladil stoprav v Cerkljah pod svojo
·enturškoŠenturško goro.
 
Soseda Bohinjec in Blejec soglašata v tem, da ni lepših
krajev vrh zemlje, nego li sta Bohinj in Bled, ali Bled in
Bohinjec, kakor je obče znano, zajme vse jezero v
en škaf. Blejec je pa žaljen, če mu Bohinjec očita, da je
Blejskega jezera komaj pol škafa. ÎaljeniŽaljeni Blejec mu odgovarja:
 
"Bohinjec ne bo hodil v Bled po vodo, ker je
ima doma preveč; ampak v tisti svoj škaf bi naložil in v
 
18
svoje jezero prenesel zeleni osredek z lično cerkvijo iz
Blejskega jezera, ako bi mu Bog to dopustil. A Bog tega
ne dopusti, ker bi materi božji bilo bivanje na Bohinjskem
jezeru prežalostno."
 
Sploh se ne dasta primerjati jasno, veseljebudno Blejsko
in temno, z orjaškimi gorami obrobljeno Bohinjsko
veselem Blejskem jezeru, zato ga je Prešeren postavil v
resni Bohinj.
 
Samo to me je jezilo, dokler sem bil mlad, da je Pre-
šerenSamo to me je jezilo, dokler sem bil mlad, da je Prešeren Blejskemu jezeru posvetil posebno kitico v svojem
Krstu pri Savici, in da ta Blejec tam izrečno pove, da dežela
kranjska nima lepšega kraja od Bleda - podobe
raja. - ÎelelŽelel sem si tedaj, da bi bil naš Koseski moj ožji
bohinjski rojak. Vsekakor bi bil, prevzet od bohinjskega
domoljubja, zložil vzneseni epos: Krst na Triglavu, in
 
19
ob svoji izvirnosti Črtomira krstil s Triglavovim ledom
ter na tak način prekosil Blejca Prešerna vsaj za dvajset
let na veselje vsem, ki so Bohinjci v pravem ali prenesenem
pomenu.
 
Ta želja se ni mogla uresničiti, zatorej sem si že v mladosti
priredil in z razlogi podprl svojo sodbo o lepotah
leta, ko sem že videl nekaj več Evrope in prišel čez dolgo
časa zopet na dom očetni in na dijaške počitnice.
 
Imel sem tedaj dvaindvajset zdravih let in vsega dovolj,
kar se dotika dijaka na počitnicah, samo skrbi ne. Otresel
da mi je bil Bohinj najprijetnejši kotiček vse zemlje, kar
sem je videl do tedaj in do zdaj.
V tistih blaženih razmerah so me navdajale mnoge
 
V tistih blaženih razmerah so me navdajale mnoge
20
sanje, seveda same visokoleteče. Saj ni moglo biti drugače.
Ena izmed tistih sanj je pa zaslužila ime misli in
z nebotične višave tako ošabno gledal v dolino, kakor bi
izzival ravno mene in sodijaka iz Primorja? Ohrabriva
se, najmeva nosača ali kažipota, ki nama je bil pohvapohvaljen, in objaviva stari gospe, da naju je trdna volja, dejati
21
ljen, in objaviva stari gospe, da naju je trdna volja, dejati
pod nogo Veliki Triglav. To je gospo toliko razburilo,
da je zahtevala iz ust samega najetega vodnika zvedeti,
kakov je pot na Triglav; drugače ne dovoli te hoje
svojemu edincu. ÎeŽe sem se bal, da splava najin ukrep po
vodi, če ga zagovarja okorni vodnik pred visokonoso
gospo. A moj strah je bil prazen, zakaj možev jezik ni bil
obvaruje vse nevarnosti. "Naposled pa čudovit razgled
vrhu Triglava stoterno poplača ves trud in strah."
 
Pomirjena gospa je izrekla svojo dovolitev in jaz sem
vodniku s hvaležnim pogledom namežikal priznanje, da
da mora robato pot na Triglav tako ugladiti, kakor da bi
se hodilo v tretje nadstropje gosposke hiše.
 
Zdajci se oglasi gospodična in vpraša, morejo li tudi
ženske priti na Triglav. Vodnik je bil malce v zadregi, ker
in ne morem najti na njem take zapreke, da bi jo moški
prelezli, a ženske ne mogle. Meni se zdi, da ženske celo
laglje pridejo na Triglav nego moški, ker so - pa brez
zamere - bolj mačje nravi."
 
22
Rad bi bil tedaj vešč zdravnik za ženski spol, da presodim,
komu so živci bolj razdraženi, ali bolni gospe ali
in iste misli, da bodoči mož nima odločevati, ako sta že
ženski odločili.
 
Prošnje, prigovori, protigovori, puhla očitanja in
omahujoči dokazi so švigali sem ter tja in pljuskali so
ki veli: "Če se ob viharju hkrati pogrezneta petdesetletna
in štiriindvajsetletna ženska v morje, takoj domnevaj,
da si je mlajša ženska dalj nego starejša ohranila živživljenje." Prav tako se je završil ta ženski vihar in hčerina
23
ljenje." Prav tako se je završil ta ženski vihar in hčerina
volja je zmagala.
 
Zdaj sem bil pa jaz v zadregi. Resno in resasto sem
uprl svoj pogled v vodnika; a njegove oči so mirno odgovarjale:
V nedolžnosti si perem jezik, ko nisem prekoračil
danega navodila. ÎenskiŽenski vihar ga ni spravil iz ravnovesja,
in molčal je kakor zid. Sam sem moral odvijati,
kar je vodnik navil previsoko. Opomnim torej, ko
res ni kdo ve kaj nevarna, a za gospodično iz mesta
utegne biti pretežavna.
 
"Vsaka težava se da premagati," prireče gospodična.
 
"Veliko težav vkup je hujše od ene nevarnosti," odvrnem
jaz.
 
"Bila sem že dvakrat na Nanosu."
 
"Nanos in Triglav se ne dasta primerjati. Na Nanos se
hodi, na Triglav pleza. Tukaj ni gladke steze. Gledati
pikačo, ki se ženstva prav nič ne boji. Moški človek v debelih
škornjih prebije vse te sitnosti, ne da bi mislil nanje."
 
"Hvala za opomnjo! Naročila si bom obuvalo nalašč
za triglavsko hojo."
"Hoja je jako dolga in nočevati bo treba v senu, če ga
 
"Hoja je jako dolga in nočevati bo treba v senu, če ga
24
dobimo, ali na trdi klopi dimnate koče. To se ne prilega
mestni gospodični."
 
"To bo jako zanimivo, gospod!"
 
"Nikjer pod cesarjem ne pade toliko dežja kakor v
Bohinju. Vsako uro se nam je bati dežja; a pod Triglavom
Dežnika gori ne moremo rabiti. Ali se ne bojite prehlaje,
če vas triglavska ploha premoči do kože?"
 
"Grmenja se veselim že naprej. Proti plohi pa s seboj
ponesem nepremočno ogrinjačo."
 
"Oprijemati se moramo ostrorobatih skal, kadar plezamo
proti vrhu. Nobena rokavica vas ne obvaruje, da
bi si ne opraskali mehkih ročic do krvi."
 
"Priskrbela si bom rokavice iz jelenove kože."
 
"Vaša gosposka obleka ni za Triglav. Nobena kmetica
vam pa ne posodi obleke iz debelega platna in
celo kobaliti po vseh štirih in se plaziti čez ostra slemena,
kakor bi jahali."
 
"Hvala, da ste me opozorili tudi na to. Dala si bodem
napraviti primerno opravo blizu tako, kakršno nosijo
čudili se boste, kako lepo mi pristoji tista dražestna
noša."
"Res bi bilo imenitno, če vi prva izmed Evinih hčera
 
"Res bi bilo imenitno, če vi prva izmed Evinih hčera
25
dospete na vrh Triglava. Pa mislim, da bi bile že naše
srčne gore in vremena vajene Bohinjke izvršile to hojo,
ako bi bila ženskam tako prilična, kakor je moškim."
 
"Prav zato hočem iti na Triglav! Ne pustim vam ne tistega
domorodnega veselja, kadar bi se ponašala vaša
bohinjska kmetica, da je bila prva med ženami na Triglavu.
- Jaz hočem in moram biti prva."
 
Poslednje besede je tako odločno naglašala, da sem
bil preverjen, da mečem bob ob steno, če dalje pregovarjam.
Gospodična pojde torej z nami in odložiti moramo
odhod, da se more dotlej primerno opremiti - ali
ošemiti, kakor mi je prav tiho rekel najeti vodnik.
 
Priprave podjetne gospodične so bile kaj naglo gotove
in samo dvakrat je deževalo do dne, ko smo se sešli, da
Glede slivovke je bil vodnik prav tistega mnenja kakor
glede smotk. Pozabili smo, da se pri kavi potrebuje tudi
 
26
sladkor; nalašč smo pa doma pustili daljnovid, da se bo
mati z njim radovala, gledajoč, kako pleza nje hči na
Veliki Triglav.
 
Vse je bilo v redu in dogovorjeno, da se drugi dan, v
ponedeljek, snidemo na domu nam vsem znanega učitelja
Grma v Srednji vasi natanko ob sedmih zjutraj -
če ne bo dežja.
 
Krasno je bilo jutro tistega imenitnega ponedeljka.
Krenil sem v pravem času na pot, da dospem do sedmih
pisane vence iz nabranih cvetlic in karale razposajene
dečke.
 
Blizu moje steze stoji šotor iz gosto naloženih smre
Blizu moje steze stoji šotor iz gosto naloženih smrekovih vej. V šotoru plapola ogenj in brdko oblečena
27
kovih vej. V šotoru plapola ogenj in brdko oblečena
ženska postavlja lonce okoli žerjavice. Videl sem samo
nje hrbet, goste, dolge kite, drobne čevlje in nad petami
poldrugi decimeter pravilnih meč, ulitih v bele, napete
nogavice.
 
Spodobi se, da to žensko, ki po vnanjosti sodečemu
ne more biti stara, prijazno ogovorim, da ne bo danes
naj mi prijetno diši, dalje hodečemu po položni stezi
med grmi, cvetovi in veselimi senoseki.
 
Stopim pred šotor, izrečem pozdrav in prošnjo, in
ženska se obrne z gorečo tresko v roki. Pogledava se, nji
pade ogorek iz roke in meni smotka. ÎenaŽena smukne kakor
bi trenil izpod šotora in zakliče na vse grlo moža, ki
je tam blizu koso klepal pod bradatimi vejami visoke
zal in mlad, prihiti krepkih, težkih korakov, in žena
vzklikne:
 
"Lej, Joža, to je tisti Janez, o katerem sem ti toliko pravila.
Kako je zrasel! Pa nekaj bled je; to morajo biti hude
šole tam na Dunaju!"
 
Mož me je gledal zvedavo, ker me nemara še ni po
Mož me je gledal zvedavo, ker me nemara še ni poznal; in meril me je s tisto plašnostjo ali previdnostjo,
28
znal; in meril me je s tisto plašnostjo ali previdnostjo,
kakor bi čakal mojega ogovora, da bo potlej vedel, ali
naj me vika ali tika. No, jaz ga do tedaj nisem poznal,
in mož mi je zato izrekel iskreno zahvalo, trdeč, da
me žena nikoli ni zadostno zahvalila.
 
Neprisiljeno, prirodno zadovoljstvo je igralo na zdravih
licih govornikov. Mlada poslušalka je pa zrla sramežljivo
ki jo je Mina razgrnila v senci pred šotorom, sem govoril
mnogo več, nego je tu pisano.
 
Rekel sem med drugim:
"Mina je povedala nekaj preveč, nekaj premalo. Res
 
"Mina je povedala nekaj preveč, nekaj premalo. Res
29
sva hodila vkupaj pol ure do šole in pol ure domov. Ko
sem prišel gredoč do nje doma, me je že čakala na pragu
peljale v Ljubljano, da me bodo spominjale Minice, ki
mi ne more podati drugega spomina. Milo se je storilo
materi, trdo so morali govoriti, da je Minica knjige zozopet zavila v ruto. Odšla je ihteč in očitala moji materi, da
30
pet zavila v ruto. Odšla je ihteč in očitala moji materi, da
ne ravnajo prav, ker knjige so po pravici moje, in jaz
sem jih zaslužil, ne ona. Od tistega solznega razstanka
se nisva videla do danes, ker minilo je trinajst let. Ali ni
bilo res tako, Mina?"
 
Mina je zardevala in molče gledala vstran. Mož mi pa
ni zameril, da sem mu razodel, kar do zdaj ni vedel, in
vidno je bil zadovoljen, da je čul tajnost prve ljubezni
svoje žene iz mojih ust in ne iz njenih.
 
Preveč sem se že zakasnil; toda nisem se mogel ločiti,
ker sta me zadrževala žena z ljubeznivostjo in mož s
Dunaju.
 
31
"Kako vabilo?" vprašam radovedno.
 
"Ali ne veš, kako si takrat, ko sva hodila v šolo, štel
leta, kdaj boš posvečen v mašnika; in kolikokrat si meni
jo davi, pa povem ti, da je zate prestara in pregrda za
tvoja lica."
 
Ko sem prišel do besede, sem tako odgovoril: "Ni vselej
res, da ženske vplivajo na stan, ki si ga izbere neizkušneizkušen mladenič. Vendar mene je pač zavedla neka ženska,
en mladenič. Vendar mene je pač zavedla neka ženska,
da ne bom mašnik. Tista ženska je bila mojih let;
prav lepa je bila. Zdaj je veliko lepša kakor nekdaj in stokrat
lepša od tiste Tržačanke, ki jo moram danes sprespremiti na Triglav. Moja zapeljivka me je iz srca rada imela
32
miti na Triglav. Moja zapeljivka me je iz srca rada imela
in jaz takisto njo. Potlej se je omožila in živi zdaj bolj
srečno in zadovoljno kakor jaz, samec. Čez dolgo časa
me je karala, zakaj nisem oblekel duhovnega plašča.
Kajne, to je trdosrčna ženska?"
 
"In nepoštena," pristavi Mina, "če tebe odvede od
duhovniškega stanu in se potlej omoži z drugim!"
 
"Ne sodi prenaglo, Mina! Tukaj ni šlo za študentovsko
ljubezen ali za zvestobo, ampak za nekaj posebnega,
za sramoto! Takoj boš vse čula."
 
Nadaljeval sem: "Mene in tisto mojo zapeljivko je vodila
nekdaj do skupne šole oba ena pot. Učila sva se peti.
zadovoljna samo s svojim petjem in z mojo hvalo; ampak
po vsi sili je hotela, naj pojem tudi jaz, da me bo
poslušala in hvalila tudi ona. - Jaz, revež, za petje nisem
imel ne posluha niti poziva. Vedno me je nagovarjala,
naj skušam peti, in kadar sva iz šole grede prišla v
tretjič; če ne danes, nemara jutri. Ako pa ne pojem vsega
prav, tudi nič ne dé, saj naju nihče ne vidi in ne sliši.
Zapela je in zopet zapela zdaj ta napev, zdaj oni. JokaJokala in togotila se je nad menoj. Vse je bilo zaman. Jaz sem
33
la in togotila se je nad menoj. Vse je bilo zaman. Jaz sem
mutast stal pred njo, ali vekal in zavijal take glasove, da
so pevko docela prepričali, da bi pri meni samo čudež
kaj opravil. - Pri poslednjem takem poskusu je uprla
vame svoje velike črne oči, v katerih je gorela jeza in se
topila žalost, ter je bolestno zdihnila: ,Oj štor ti štorast!
Kako me bo sram, ko boš novo mašo pel, pa peti ne
znaš!' Zdaj govôri, Mina! Ali še pomniš te svoje besede?"
 
 
"Na to sem popolnoma pozabila. Morebiti ni res,"
odgovori Mina, preprosto se smejaje. A nje smeh ni bil
odkritosrčen. Odgovoril sem tudi smejaje se:
 
"Da, tako je bilo! Jaz sem resno premislil tvoje besede,
ko sem prebil osmo šolo in še vedno nisem bolje pel
da sem te obvaroval tiste sramote, katere si se bala
že tedaj, ko si imela jedva devet let."
 
Slabo sem naletel. Iz Mininih veselostnih vzklikov
sem posnel samo očitanje, da se na Dunaju učimo prazne
hodijo daleč narazen, odkar se skupno ne šolava, in
da ona do mene nima več tistega zaupanja kakor pred
 
34
trinajstimi leti; samo zapovedovala bi mi tako kakor nekdaj.
Tako mi kratko ni malo ni dopustila, da nje možu
in želel jima božji blagoslov ter sinov, podobnih
očetu, in hčera, podobnih materi.
Bil sem zopet na stezi, hitel dalje in ugibal, kako bom
 
Bil sem zopet na stezi, hitel dalje in ugibal, kako bom
35
opravil in kako opravičil dolgo zamudo. Senoseki ob
poti so me pozdravljali in marsikdo, ki je zvedel, da
grem na Triglav, je zmajal z glavo, kakor bi hotel reči:
 
"·kornjice bi že bile sposobne; ali pa bo to, kar se giblje
"Škornjice bi že bile sposobne; ali pa bo to, kar se giblje
v njih, zmoglo Triglav, ne verjamem." Tudi mlade
grabljavice so se šalile, proseč me, naj jim prinesem
ni kratilo ravnodušja in urno sem hitel dalje mimo
senosekov.
 
Dospel in dosopihal sem na vrh Senožeti, ki se po
pravici zove Kazanica. Zakaj tukaj se pred potnikom v
klanjajoč se Triglavu, ki stoluje v sredi nad njimi
kakor najvišji, najveličastnejši.
 
Kadar sem prišel na vrh Senožeti in na rob Zgornje
doline, sem vselej obstal na Kazanici, da se nagledam te
 
36
slike in teh prizorov, ki so mi bili davno nadrobno znani,
a vedno čarobno divni.
 
Danes se mi je mudilo kakor nikoli prej, vendar nisem
mogel dalje. Nesel sem oči čez Zgornjo dolino, ozrl se
možno! In novi dom, ali ne bo hiša truda in skrbi, dočim
je bil očetni dom hiša nekdanje radosti in milih spominov?
·eŠe enkrat sem stal za tistih počitnic na Kazanici in zrl v
čudovito Zgornjo dolino. Krasen dan je bil, a dolina mi
je bila v žalost utopljena. Kolikokrat prej sem ondi na
 
37
Kazanici radostno poslušal ubrane glasove mogočnih
zvonov, s katerimi se ponaša farna cerkev na Rávinjah,
cerkvi nad vasjo, neso črno odeto krsto in velika množica
praznično oblečenih faranov stopa počasi za njo.
 
Mino, blago družico mojih detinskih let, so položili v
zgodnji grob v cvetju nje mladosti in čednosti in imovitosti!
krsto v grobu, in zdelo se mi je, da se usiplje na moje
prsi.
 
Zvedel sem naglo, da je Mina umrla z negodno porojenim
detetom vred, ker je prepozno prišla pomoč najbližjega
pred dvajsetimi leti Mino, prinesla laška košarica čez
južne gore in ga ostavila našim usmiljenim ljudem, ne
 
38
da bi pozneje prišla vprašat, kako se godi njenemu detetu.'"
 
<references />
39
 
== II ==
Grm. Luskovnica. Materinske skrbi. Boj z
Brezimni uporabnik